žalostna hči
Pozdravljeni!
Naj začnem na začetku – mati in oče sta se ločila, ko sem imela 5 let. Nikoli ju nisem spraševala, kaj je bil vzrok. Mati me je odpeljala s seboj in mi poskušala preprečevati stike z očetom. Na srečo ji ni uspelo. Poročila se je nekaj let kasneje z mlajšim moškim, z njim imata še dva otroka, z obema se dobro razumem. Moja mladost ni bila prijetna, v spominu mi je ostalo nenehno kričanje, pretepanje s kuhovnico, klofutanje ter zmerjanje. Bila sem debela, cmera, kurba… Nikoli nisem mogla razumeti, zakaj je mati tolikokrat pozabila, ko sem ji povedala, da grem za vikend k očetu. Vedno sem bila lažnivka ter za to ”laž” povrh še tepena. Seveda sem se odselila, čim sem se lahko, poročila sem se in ostala v pristnih stikih s sestro ter bratom. Z materjo ne. Ko sem želela, da pride sestra k meni na obisk, ji je mati prepovedala, češ da sem zanjo slaba družba (pri 23 letih, poročena, s stalno službo in stanovanjem). Nekako sem se sprijaznila s tem in z materjo prekinila večino stikov. dolgo časa sem prebolevala in nekako mi je uspelo vse to dati na stran. Rodila sem hčerko in sklenila, da obnovim stike, saj bo mati do vnukinje morda drugačna (sama imam zlate stare starše in tega hčeri nisem hotela vzeti). Nikoli pa nisem razumela, kaj je bil razlog za njeno obnašanje.
Pred kratkim pa mi je sestra povedala, da je našla prazne steklenice žganih pijač ter vina. Da se sprva ni preveč zmenila za to, potem pa so steklenice, zavite v darilni papir, kar naenkrat postale prazne (še vedno zavite), da se mati čudno obnaša, da vedno več pije in šele sedaj mi je postalo jasno, kaj je bil razlog za njeno obnašanje do mene. Ko sem sestro vprašala, kaj bi se dalo storiti, sem izvedela, da je med tednom še kar ok, za vikend pa se ga navadno pošteno napije. Da ni kaj storiti. Ko sem pred kratkim hči peljala domov, da bo malo s svojo babico, se ga je tako napila, da je odšla spat in jo sploh nismo videli.
Kljub moji nesrečni mladosti je še vedno moja mati in ne morem se sprijazniti s tem, da bi jo kar enostavno prepustila, da se uniči. Kaj sploh lahko storimo? Kakšni so nadaljni koraki, da spozna, kaj povzroča sebi in s tem tudi svoji družini? Kako jo postaviti na ”realna tla”???
Draga žalostna hči!
Kljub žalostni izpovedi me veseli, da si po nesrečni mladosti uspela zaživeti svoje življenje, si ustvariti novo družino in brez moralne podpore bila toliko trdna, da te boleči spomini na preteklost niso zlomili. Ker od mame nisi prejemala pohval, pač pa tepež, graje itn. vseeno nisi razvila sovražnega pogleda nanjo in na življenje nasploh. Vso pohvalo si zaslužiš, da imaš moč, da s tem živiš in da se nisi spustila na njen nivo komuniciranja, spoštovanja bližnjih pač pa ohranila svoje dostojanstvo.
Težko je sprejeti dejstvo, da te lastna mati zmerja na takšen način. Vedi, da s tabo ni prav nič narobe, ni težava v tebi pač v njej, ki se očitno na takšen način poskuša maščevati bivšemu možu (tvojemu očetu) in zato (nezavedno) tisto jezo, ki jo goji do njega usmerja vate in se na takšen način maščuje njemu. Poleg vsega pa sedaj svojo žalost utaplja še v alkoholu.
Mama ne želi, da bi se s sestro povezali saj tako obstaja nevarnost, da bi se skupaj obrnili proti njej in tako bi jo lahko razkrili, da je ona vir problemov ne ti, krivec za vse oz. grešni kozel ne bi bila več ti pač pa ona in tega si v tem trenutku ne bi upala priznati.
Res je, kljub vsem grdim besedam, ki ti jih je izrekla je še vedno tvoja mati, ki pa te vseeno nima pravice žaliti oziroma prepovedovati stikov s sestro oz. te poniževati. Mama še toliko več jeze goji do tebe, ker te ni mogla zlomiti, ker nisi klonila, se ji nisi pustila podrediti ali ji omogočiti, da bi te naredila lažnivko ali da bi te izzvala do te mere, da bi ji začela vračati nizkotne udarce -s tem bi imela opravičljiv razlog, da upravičuje svoje obnašanje do tebe. Nisi padla pod njen vpliv nerazrešenih čustev in konfliktov pač pa si pokončno šla svojo pot dalje in dokazala, da zmoreš biti dobra mati svojemu otroku kljub slabemu zgledu.
Da bo kdajkoli prepoznala kaj povzroča sebi in svoji družini je v tem trenutku skoraj utopično razmišljati. Vsekakor bi bila potrebna celovitega zdravljenja in spremembe na kar bo težko pristala. Skupaj s sestro bratom in očimom se pogovorite kako vidite situacijo oziroma kaj je kdo pripravljen storiti. Bodite enotni, povejte ji kako se počutite in ne skrivajte, da je glavni problem ona in njeno pitje. Odnosi se nikakor ne morejo spremeniti dokler se vdaja pijači. Abstinenca pa je le začetek na poti spremembe, ki je za mamo neizbežna. Prisilno zdravljenje ne bo obrodilo sadov, zato je mamo potrebno pripeljati do te točke, da bo sama začutila, da se ji podira svet, da med drugim s takšnim načinom obnašanja izgublja vse vas in da se brez pomoči ne bo mogla odreči alkoholu oziroma se spremeniti. Nihče od družinskih članov ji ne sme dajati potuhe ali si zatiskati oči, da ona pije, da še ne pije v tolikšni meri, da bi bila primerna za zdravljenje oz. da zmore z lepo besedo prenehati sama itn. Najnujnejše pa je seveda iskreno priznanje sebi in vam, da je alkoholik. Postavite jo pred dejstvo, ji povejte, da si takšne mame ne želite. Na realnih tleh bo takrat, ko ji ne bo nihče od vas več popuščal, ko se bo zavedla resnosti situacije, svojega dna itn.
Če bi želeli še kakšno informacijo me pokličite.
Upajte, da bo nekoč mama »spregledala« in bo bila mama v pravem pomenu besede. Pripravljeni pa bodite tudi na slabši izid, posvetite se svoji družini in tistim, ki jih imate radi.
Vso srečo, oglasite se še kaj.
Lep pozdrav