Žalostna
Usmerite me nekam, prosim, ker imam občutek, da mi zmanjkuje moči za življenje.
Stara sem 55 let, večino življenja delam v samostojnem in zelo zahtevnem intelektualnem poklicu, v katerem sem dokaj cenjena. Ljubiteljsko se ukvarjam z neko dejavnostjo, pišem članke, predavam, sem v stikih z veliko ljudi, ki me spoštujejo. Že 25 let sem razvezana, mož je bil alkoholik in ženskar. Z njim imam tri otroke, eden je umrl v otroštvu. Za otroke sem vedno sama skrbela, mož se nikoli ni brigal zanje, niti plačeval preživnine. Ti najini otroci imajo sedaj že svoje otroke, sem 4-x babica. Eden od otrok je preživljal zelo težko puberteto, eksperimentiral z drogami, pustil šolo. Težko je bilo v času njegovega odraščanja, a zdaj je v redu, ima družino, dva otroka. Nima pa nobenih občutkov do družine, z vsemi okrog sebe je prekinil stike in tudi vnukov po njegovi strani skoraj ne vidim. Sin ni imel nikoli nikogar rad v družini, čeprav smo se vsi zelo trudili zanj. Z ostalimi otroki in vnuki imam redne in ljubeče stike in redno prihajajo domov. Ptički so torej odleteli iz gnezda, zdaj sem sama oz. v hiši živi še ostareli oče in sestra. Razumemo se med sabo. Zaradi težkega sinovega odraščanja (morda je to izgovor) sem imela redke stike z moškimi, vse kasnejše zveze so se končale klavrno po nekaj mesecih. Nisem znala obdržati moške. Vedno sem bila zelo občudovana, težko so se mi približali in če so se in sem se odzvala, je bilo sprva čudovito. Po nekaj tednih pa – ah, preveč samostojna si, neodvisna, sin je težaven, zaslužiš si boljšega… Nekaj zvez se je začelo burno, strastno, a so kmalu izzvenele, vedno so me zapuščali moški in ne jaz njih (razen moža). Imam nekaj prijateljev obeh spolov, ki me imajo radi, s katerimi sem v rednih stikih po e-mailih, občasno se srečujemo, večinoma pa sem se odmaknila od vseh. Redko kdo ve za moje stiske.
Zadnje čase mi zmanjkuje moči za vse. Vsakodnevno delam z ljudmi in rešujem njihove probleme in stiske, vidim veliko zlobe in umazanije, pa tudi socialnih stisk. Vedno sem bila občutljiva za te stvari in po končanem delu nisem znala odmisliti tujih problemov. A do nedavnega sem rada opravljala svoje delo, z veseljem sem šla v službo, z veseljem delala potem še doma druge stvari.
Zdaj ne morem več. Ne morem več poslušati tujih problemov, reševati tujih problemov, biti prijazna s strankami. Nehala sem gledati tv, časopise preberem le še po glavnih naslovih. Ko grem v trgovino, me ne zanima več moda, oblačila, kozmetika, novo pohištvo… Ničesar novega nočem več zase. Nakupim le še hrano. Zredila sem se, zdim se sama sebi grda. Klimakterij je šel brez problemov mimo. Imam le nekaj manjših zdravstvenih problemov, ki pa se slabšajo, ker sem obtičala na kavču in nikamor več ne grem. Niti malo se več ne gibam. Včasih sem ogromno potovala. Zdaj mi je muka spakirati stvari. S težavo se zjutraj oblečem, najrajši bi nosila ena in ista oblačila, čeprav imam omare polne cunj. Nehala sem kuhati. Skuham le še ob vikendih, ko pridejo domov otroci na kosilo. Včasih sem bila odlična kuharica, zdaj se mi zdi, da se mi jedi ne posrečijo več. Z muko si operem zobe, umijem lase. Nimam moči za nič več. Ko proti večeru pridem iz pisarne, se sesedem na kavč in brezvezno surfam po računalniku. Včasih sem prebrala po 100 in več leposlovnih knjig na leto, zdaj vedno težje berem, težko se skoncentriram. Nimam več moči za nič. Ne čutim se nikomur potrebna, čutim, nikoli nisem bila ljubljena (s tem delam krivico dvema otrokoma, ki sta res ljubeča do mene), da me nihče nima prav zares rad. Ja, radi me imajo, ko kaj potrebujejo od mene, ko rabi moj nasvet, ramo za jokanje, finančno pomoč… Že dolgo nisem bila pri zdravniku, sram me je, da sem tako nemočna in šibka, čeprav mojemu osebnemu zdravniku nadvse zaupam in me tudi on spoštuje. Če bi zbolela za resno boleznijo, bi odklonila zdravljenje. Ko bom umrla, si ne želim imeti groba, želim, da me nekje raztresejo, da ne bo kdo imel obveznosti še po smrti skrbeti zame. Skratka, počutim se nikakva, nepotrebna, utrujena sem od življenja in od tega, da sem celo življenje skrbela za druge, bila za vse sama. Samoto imam sicer rada, ni mi težko, ker so otroci odšli od doma in je sedaj prazna hiša, a boli me ta samota v sebi, ta neskončna utrujenost. Kot bi cel dan nosila na hrbtu vrečo cementa, se mi zdi.
Pred leti sem neko obdobje že jemala antidepresive (ločitev, smrt otroka), a zdaj jih že 15 let ne jemljem, tudi sicer ne jemljem nobenih zdravil. Sram me je, ker bi morala biti pravzaprav hvaležna za življenje, za svoje trdno zdravje, za zdrave otroke, za uspešno kariero, spoštljiv odnos ljudi do mene kot do strokovnjakinje. Ja, do strokovnjakinje, ne pa tudi do mene kot Človeka.
Verjetno sem globoko v depresiji. Kam in na koga naj se obrnem, prosim? In hvala, ker ste prebrali.
Pozdravljeni Manja,
hvala za vaše sporočilo.
Slišim, da se vam je v vseh letih nabrala neka teža – omenjate vrečo cementa, ki vas utruja. Ste zelo skrbni – za otroke ste vedno sami skrbeli, izbrali ste si tudi službo kjer delate z ljudmi in rešujete njihove probleme ter stiske. Vedno ste bili skrbni za druge, nase pa pogosto pozabljate, tudi s tem, ko ne želite obremenjevati drugih po vaši smrti. Občutek imam, da se je zdaj veliko zgrnilo na vaša ramena. Tudi z odhodom otrok iz domačega gospodinjstva je v vašem življenju prišlo do večih sprememb.
Opisujete, da je v zadnjem času prišlo do sprememb v vašem doživljanju in vedenju – v službi, interesih, gibanju, volji, koncentraciji itd. Glede na opisane simptome bi bilo smiselno, da si poiščete pomoč. Pravite, da vas je sram, da bi poiskali pomoč in da bi morali biti hvaležni za življenje in vse uspehe. Kolikor slišim si težko vzamete pomoč in to je lahko tudi eden izmed znakov depresivnega razpoloženja. Omenjate tudi prijatelje, ali se lahko zaupate komu od prijateljev/prijateljic/družini? Poveste s čim se ukvarjate in kaj vas pesti?
Imate že izkušnje z antidepresivi in približno veste kako učinkujejo. Pomagajo pri simptomih, vendar stvari za vas ne bodo razrešile. Psihoterapija je tudi ena izmed možnosti, vendar je samoplačniška. Pomembno je vedeti, da gre za daljši proces, saj tisto, kar se je ustvarjalo toliko let, ne moremo razrešiti čez noč.
Dobro bi bilo, da bi ljudje, ki delamo v pomagajočih poklicih imeli svojo osebno psihoterapijo, saj je to pomembno za nas same in tudi za naše delo. To nam pomaga, da znamo ločiti med svojo in bolečino drugega, (vsaj delno) razrešiti svoje težave in tako ločiti med empatijo (sposobnost vživljanja v drugega) in zlivanjem (ko doživljamo bolečino drugega). Gre za pomembno razliko.
Zdravila in psihoterapija se ne izključujeta, predlagam pa vam, da če se ne odločite za psihoterapijo, obiščete vsaj osebnega zdravnika in mu poveste kaj doživljate. Po vsej verjetnosti vam bo predpisal psihofarmake ali pa vas bo preusmeril k specialistu psihiatru. Pustite si vzeti pomoč in poizkusite izstopiti iz vloge tistega, ki pomaga.
Lep pozdrav,