Zdravo punce,

samo malo bom potožila, izlila svojo žalost tu, pa bo upam kmalu bolje. Danes praznujem rojstni dan, a mojega atija prvič ni z mano. Tako mi je hudo, ko se spomnim njegovega pogleda, nasmeha in ljubezni.

Tokrat prvič sama, osamljena, pogrešam ga. Kaj bi dala sedaj za njegov nasmeh, za poljub, za neizmerno ljubezen.

Ati – zelo te pogrešam. Včasih sedaj sedim na njegovem grobu in nič. Sedim, gledam in žalujem.

Lep pozdrav

Draga Betka,

topel objem. Vem, da boli in še dogo bo. Občutim podobno, tudi po 3letih so takšni dnevi težki.

V

Draga Betka, verjamem da ti je hudo. To so občutki, katere bom sama še dala skozi, kajti ravno na 21. (ne isti mesec) praznujem rojsti dan in moj tatko je na ta dan umrl. Prav bojim se. Sej lahko se bo zdelo smešno ampak jaz si mislim, da me od nekje gleda in nekako se s tem tolažim.
Kaj vse bi dala, da bi ga samo še enkrat videla, objela…

Rosana

Sem žalostna s tabo, a vseeno: VSE NAJBOLJŠE!

Betka, poglej ven, kako lepo se je prebudila pomlad, poslušaj ptičke in uživaj v tem trenutku. Verjemi, to bi bilo tvojemu dragemu atiju najbolj všeč.

Žal mi je, da si ga izgubila. Ob rojstnem dnevu ti želim tako življenje, kot bi ti ga privoščil tvoj ata.
Vem pa, kako hudo je. Jaz imam rojstni dan točno en teden pred obletnico mamine smrti in se ga sploh več ne veselim.

Po sedmih letih še kar boli in tako ob lepih kot ob žalostnih trenutkih privrejo spomini na dan in silijo solze v oči.
Mi pa smo kot sonce, ki kljub vsej bedi sveta vsako jutno ponovno vstane.

Veliko volje in poguma!

Vsem, ki vam je umrl kdo od bližnjih, bi vam rada povedala nekaj vzpodbudnega. Morda res okolica pričakuje od nas (včasih si tudi sami tako mislimo, pa sploh ni res) da smo žalostni, da tarnamo, smo zamorjeni,… Pa ni potrebno biti. Postavimo se raje v položaj tistega, ki je zapustil tu na zemlji svojo lupinco (Mali Princ) in odšel na svoj planet.
Bi bil ti vesel (če bi umrl), ko bi vsi na Zemlji večno jokali za teboj?
Egoist morda ja, običajen smrtnik pa sigurno ne.
Kadar nam nekdo umre je čisto normalno, da smo jezni, žalostn, da se nam ustavi čas, da nam denar ne pomebni nič,… Vendar MORA to obdobje do sedmine izveneti. Po pol leta ne sme več boleti. Normalno je, da boli ob obletnicah, ko se vračamo na kraje kjer smo bili skupaj (počitnice) in si rečemo, saj ni več tako kot takrat. Takrat je bilo prav fino. Ampak, verjemite, če si sedaj rečemo, tudi sedaj se imamo dobro, bo res tako. Solze izpirajo oko, umivajo tudi dušo. Pustimo jim teči, ne pustimo jim pa, da nas dušijo. Toliko pa ne. Ne utapljajmo se v žalosti, saj smo rojeni za srečo.
Pa še nekaj, VEM, da se imajo vsi naši, ki so zapustili ta svet prav dobro. Ne prav dobro – odlično. Zato ne tarnajmo, pošljimo jim lepe pozdrave (no, kartice jim res ne moremo poslati) v mislih in kadar potrebujemo pomoč, jih prosimo in SIGURNO nam bodo pomagali.
Jaz sama v to zelo verjamem in ne bojim se trenutka, ko bom morala sama umreti, ker vem, da jih je kar nekaj, ki me bodo sprejeli v svojo prekrasno družbo.
Bodite lepo in pošljite svojim dragim, ki so tu na zemlji zaključili svojo pot, lepe misli. Vsem dragim, ki pa so Še med vami pa povejte, da jih imate radi.
Samo z nasmehom, dobro voljo, iskrenostjo in LJUBEZNIJO bomo lažje živeli.
BODITE DOBRO

Toni, tole, kar si napisala, je ena najvecjih bedarij, kar sem jih prebrala. KDO SI TI, ki meni pravis, da ne sme vec boleti? KDO TI DAJE PRAVICO, da tako govoris?
Ah ja, ocitno se imate nekateri za pametnejse in pomembnejse od nas, ki pac imamo srce in ki si ne pustimo, da bi nam nekdo drug ukazoval, kako se moramo pocutiti.

In pojem “spodbuda” pomeni nekaj drugega, kot si ti predstavljas. Pa brez zamere.

Draga betka!

Pet dni pred in pet dni po mojem 16. rojstnem dnevu sta umrli meni najdražji osebi. Prva je bila moja varuška, ki mi je ostala prijateljica in zaupnica do konca, drugi je bil ati.
Za varuško sem se sprijaznila, saj je bila že zelo stara in bolana in smo nekako pričakovali, da se ji bliža zadnji dan, samo vprašanje je še bilo kdaj.

Ati pa je bil na videz zdrav. Še isti dan, ko je umrl, je bil v službi, ki jo je tako občudoval, popoldne sva še govorila po telefonu, saj sem bila pri prijateljici za vikend, da kljub črnim dnevom za mano malo proslavim moj rojstni dan.
Prosil me je, naj naslednji dan pridem domov, da bi bilo 14 dni, ko me ne bi videl, malo predolga, pa čeprav smo bili dogovorjeni za cel vikend (med tednom sem bila v internatu).
Niti doma nisem bila. Nisva se več videla.
Najprej sem se grizla, obtoževala, prejokala dneve in noči, potem pa sem le ugotovila, da mi je bilo veliko prihranjenega, ker tisti večer nisem bila doma.

Umrl je zaradi čudnega spleta okoliščin – povečana ščitnica je oslabila sapnik, bronhitis, ki ga je dobil v službi, pa je dokončal zgodbo. Če bi le tisti dan ubogal zdravnico in odšel v bolnico na zdravljenje, bi ga verjetno še rešili …

Njegova smrt nas je še bolj povezala, tako da smo že malo čudni, ker vsak prosti trenutek tičimo skupaj. Mami ima svoje štiri otroke ob sebi skoraj vsak vikend.
Po 13 letih ima še vedno sveže rože in svečko na grobu. Vnučki, ki jih ni dočakal, mu nosijo rožice na grob.
Vendar praznina ostaja.

Vsako leto, ponavadi za moj rojstni dan, obiščem grobova sama. Takrat prinesem obema vrtnico. Vsakemu svojo. Ponavadi jima povem, kaj sem v preteklem letu dosegla, na kaj sem ponosna, kaj sta moja fanta kaj ušpičila, kolk sta že velka. Povem jima, da ju imam še vedno neizmerno rada in da ju pogrešam čisto vsak dan.

Jaz te izgube nisem prebolela in je verjetno nikoli ne bom, zato ti ne morem dati nobenega nasveta. Le to, da izjoči žalost, da te bo srce manj bolelo.

Betka in vse ostale lep pozdrav.

Ko izgubiš svoje sonce, ga je težko postaviti in ponovno poiskati. Trenutkov teme pa nikoli ne pozabiš. Boja Moja je res lepo napisala. Toni pa s svjimi nasveti pretirava. Saj je vse res, samo ko si enkrat podel v popolno temo žalosti, ni več univerzalnega nasveta kako zopet poiskati svetlobo, še manj pa kako se je veseliti.
Moja smrt bo zame odrešitev, prav veselim se je, samo vse ob svojem času. Konec koncev se moram z njo malo pomeriti, ne bom ji pustila, da me le z enim pogledom spravi v svoj objem. Do takrat pa moram še najina otroka pripraviti za samostojno življenje, od koga prejeti še kakšen dar, komu kaj pokloniti.

Žalovanje je božanje duše, če traje predolgo je res narobe, samo kdo lahko sodi kaj je predlogo? Samo vsak zase.

mama Ana

Pozdravljeni!
Strinjam se z vsemi vami, da nima nihče pravice določati zadev v zvezi z žalovanjem.
Imate prav.
Vam bi pa rada samo to povedala, da ta recept ni zrasel na mojem zelniku. Vam ga tudi ne silim. Samo napisan je. Nikogar ne sili, da tako razmišlja in tako živi. Hvala dobrim ljudem, ki so mi v težkih trenutkih pomagali, In tako je nastal ta recept. Čisto počasi. V pol leta, v enem letu,…
Sem ga pa sprejela in po njem živim. Pa ne samo jaz, vsa naša družina.
Pri teh stvareh gre tako: vzemi ali pusti. Nihče nikogar v nič ne sili.
Nihče tudi ni bolj ali manj pameten.
Z vašega foruma se poslavljam in grem v družbo, kjer se skupaj kdaj pa kdaj zjočemo, največ smo pa dobre volje. Med otroke, med odrasle, med rože, med trave,…
Toni