Pred dobrim letom je umrl moj ljubi.

Žalovanje je bilo zelo oteženo. Sedaj, po letu dni, ko dejansko vsak dan bolj dojemam kaj se je zgodilo in dogajalo me stiska in duši. Samo jokam, boli me glava, ne morem spati, zbujam se, ne morem se zbrati, nič me ne zanima… Tako zelo ga pogrešam. Pogrešam njegovo pozornost, njegovo bližino, njega…

Zakaj mora biti tako? Ne morem več naprej. Nimam več ničesar, na kar bi se oprla v življenju. Najraje bi zaspala za vedno, kot on.

Tako zelo ga pogrešam, tako zelo sem žalostna.

Nataša

ne morem se postaviti v tvojo kožo, vendar mi je hudo ko berem tvoje besede.nataša, bodi močna, poskusi prebroditi, ker pozabiš nikoli, le potisnemo vse v en delček srca.veliko moči in upanja ter pogled uprt v prihodnost ti želim.

Žal mi je zate in zanj… Ravno danes sem izvedela, da se je znanki zjutraj ubil mož, poročila sta se poleti. Nekatere usode so res neusmiljene. Ostani na forumu, poveži se s puncami, ki delijo podobno usodo; kakršenkoli breme že moraš nositi, vedno je lažje, če veš da nisi sam in si lahko s sotrpini nudiš razumevanje in oporo. Držim pesti zate.

Nataša,
ne poznam vseh podrobnosti, sem te pa brala toliko, da vem, da ti je bilo žalovanje oteženo. Jaz se o svojem žalovanju nisem mogla z nikomer pogovarjati, sem pa vsaj pisala – veliko, in mi je to pomagalo. Pa tudi meni je bilo po letu in pol najhuje. Takrat sem videla, da tako ne gre več – in ko so se začele še fizične težave, sem šla do zdravnice in dobila antidepresive. Ne pravim, da je to tisto, kar moraš narediti, pač pa le to, da iti do zdravnika zaradi depresije ni nekaj slabega.
Drugače pa piši, piši, meni se je nekaj časa zdelo, kot da si prisvajam forum (sem imela že slabo vest skoraj), a sem to potrebovala.
V trenutkih, ko mi je pa bilo najhuje, me je pri življenju ohranila dobra prijateljica (spoznala sem jo na nekem tujem forumu, nisva se srečali, sva si pa veliko veliko pisali), ki je v istem času preživljala isto in je vedela, o čem razmišljam. Nisem ji napisala, da nočem več živeti, ker nisem upala priznati niti njej, a je vedela sama. In njene besede so mi dale vedeti, da obstaja nekdo, ki razume. Da nisem sama.
Nataša, drži se. Vedno jih bomo pogrešali, a v resnici bodo vedno z nami. Ljubezen živi.

Pozdravljena,

Tudi sama doživljam občutke podobne tvojim. Moj mož je odšel junija, jaz pa si še vedno delam utvare, da bo vsak hip prišel.
Pa mine dan, teden, mesec in še kar čakam. Ja, res se je težko sprijaznit s kruto resnico, ki nas doleti v trenutku in potem življenje sicer teče, a je za nas, ki doživljamo to bolečino čisto nerazumljivo, prehitro, enostavno se v vsem tem ne najdemo več.
O, ja poznam vse to. Boli, boli tako, da ima človek občutek, da pa kar ne bo vzdržal.

Čas pa je na naši strani. Pa ne zato, da bi se držala tistega velikokrat izrečenega reka, da čas celi rane. Ne, čas je na naši strani zato, ker smo vsak dan bližje ponovnemu srečanju z našimi dragimi, ki nam vsak dan polnijo naše misli in srca.
Ja, ljubezen je tisto česar nam ne more nihče vzet.

Draga Nataša, bodi močna in ne obupaj. Jaz bom vstrajala, ker vem, da bi moj dragi tako hotel. Hotel bi, da ne obupam in grem naprej, čeprav kakšen dan res ne vem kako. Najdi nek smisel, kajti zavedati se morava, da je vsakemu od nas življenje podarjeno samo enkrat, česar se zavemo žal prepozno.

Za morebitno pomoč pa ti predlagam, da se obrni na društvo Hospic. Delajo s srcem, kar čutiš že na prvem pogovoru, ki je sicer boleč, a olajša dušo.

Držim pesti zate in še enkrat lp, Nataša

Nataša!

Odkar sem izgubila svojega najdražjega je minilo dva meseca in pol, tako da je vse skupaj še precej sveže, boličina pa je še vedno neznosna.

Tudi moje žalovanje je precej oteženo in včasih se mi zdi, da sem ostala sama na tem svetu, sama s svojo bolečino. Čas se je zame ustavil in dan je enak dnevu. Tudi sama veliko jokam in nimam energije za normalno življenje, ponoči slabo spim, čez dan pa sem totalno brez volje, nekako apatična…

Trenutno si še ne predstavljam kako bom preživela brez njega. V teh težkih trenutkih pa se nekako tolažim s tem, da je njegova duša nekje na lepšem, kjer čaka name, čaka da se mu pridružim…Še vedno ga na nek način čutim ob sebi in vem da je tam nekje… daleč…

Sama sem se obrnila tudi na psihologinjo, ki se ukvarja samo s pomočjo svojcem tragično preminulih. Napredujem zelo počasi, toda zdi se mi da mi vsaj malo pomaga. Prebiram pa tudi veliko duhovne literature in iščem odgovore na…

Vseeno pa praznina ostaja in bolečina mi trže srce. Pogrešam ga tako močno, da boli. Darga Nataša, popolnoma te razumem, toda v tem trenutku ti lahko pošljem le topel objem. Upam pa, da bo nekoč nekje tudi za nas zopet posijalo sonce.

M*

Draga Nataša,

Če bi imela kakšen nasvet bi ga najprej uporabila na sebi. Padci in dvigi po moževi smrti so tako visoki in globoki, da je edina stvar kar naredim, da sem potrpežljiva sama do sebe.
Odgovora na vprašanje ZAKAJ ne iščem več, ker niti 1% odgovora na to vprašanje po dveh letih nisem dobila.

Po pisanju sta mi najbližji Nataša in Špela.Napisali sta tisto, kar bi ti tudi sama rada povedala.

Z objemom, mama Ana

Drage vse, ki ste se odzvale na moj post.
Najlepše se vam zahvaljujem za tako spodbudne besede.
Zelo se trudim, da bo bolje, da bom srečna. Zadnje leto je bila velika šola zame, ogromno sem se naučila. Zase sem naredila največ kot kadar koli v življenju. S tega stališča sem ponosna nase. So pa dnevi ko enostavno ne gre.

Hvala še enkrat in vsem želim veliko osebne moči.

N

Sama žalujem že dve leti in pol. Nekako gre. Prijatelji in bližnji pravijo, da sem dobra, da sem se dobro pobrala. Hodila sem tudi v Hospic in to iz Gorice v Lj. Bilo je vredno! Spoznala sem, da nisem sama, da nas je veliko, ki doživljamo isto bolečino. Te moje sotrpinke so mi dajele močno oporo, doživljale so isto kot sama pa se niso predajale malodušju in obupu. To me je bodrilo in dajalo moč, da nisem klonila. Po dveh letih smo še vedno v dobrih stikih in sem navdušena, ko se kaka sramežlivo nasmehne in pove, da je spznala novega partnerja in spet zaživela. Sama se še vedno nisem sprijaznila z izgubo. Vedno pravim, da nisem izgubila samo moža ampak moje življenje. Po izgubi sem tudi sama iskala nasvete po knjigah, forumih. Zelo mi je ostala v spominu žena, ki se nikakor ni zmogla pobrat po šestih mesecih po izgubi. Takrat se mi je zdelo to strašno, danes vem, da čas ne šteješ v dnevih, mesecih, letih. Živiš pač, se trudiš in upaš, da se bo tudi zate noč končala in bo prišel nov dan. Veliko moči in upanja želim vsem!