Zalostna!
Sem prvic na tem forumu,sem se odlocila,da tudi jaz napisem svojo zgodbo.
Imam za sabo 4 nosecnosti,ter vsakokrat,sem izgubila svoje otroke v 12,13 tednu.Zdravniki niso nasli razloga,vse preizskave so pokazale,da je z mano vse v redu.
Moja bolecina se po letih ni zmanjsala,je vedno vecja,kot,da je vedno bolj realna ter neznosna.Mogoce tudi zarad tega,ker sem srednjih let,ter me postaja vedno bolj strah,ali bom sploh kdaj lahko imela otroke?dozivljala,kako rastejo,njim dajala ljubezen,toplino.Kot da se samo obstajam iz bolecine ter strahu!
Toliko ljubezni imam,ki bi jo rada podelila svojim otrokom,pa je zal ne morem.Ali mi res ni usojeno?Pocutim se krivo!Zacela sem dvomit v zdravnike,mar njim res naj verjamem?
Vedno moram mislit na moje angelcke,kako bi zelela,da bi njih lahko imela ob sebi,pobozala,objela,stisnila k sebi.Zakaj nisem delezna te srece?Zakaj?
Z mojo zalostjo sem sama,tako mi je hudo,ko gledam,druge mamice,ki se pocutijo obremnjene z svojimi otroci,kot ,da so njim odvec.Ter mi dajejo nasvete”bodi rada,da nimas otrok”imas same skrbi.
Ne morem njih razumet,ko pa je otrok najvecja ljubezen,ki obstaja v svetu matere.Ampak kot ne “mamica”dobivas odgovore,”ti ne mores vedet,kako je,bit mama,saj nimas otrok.
V mojem srcu notranjo kricim,vpijem od bolecine”joj,kako bi si zelela,bit mamica”in se sprasujem,vprasanja brez odgovorov”Zakaj?Zakaj jaz?
Tako sem zalostna,prebiram ves cas na tem forumu,tako mi je hudo,tudi za vas vse mamice,ki ste izgubile,najvecje vrednote,svoje soncke.
Ne najdem pravih besed,opisat kaj cutim,ter kako vas razumem ter delim svojo bolecino z vami.Zakaj nam zivljenje vzame,kar nam je najbolj dragoceno.Edina tolazba mi je,ko pomislim na moje angelcke,da upam,da njim gre dobro,bilo kje so,da sem z mislimi pri njih,ter da so vedno pri meni.
Zame niso odsli,zame zivijo naprej v mojih mislih,v mojem srcu.Tako kot ve mamice,cutim z vami,objemam vas,jokam z vami.Ne pozabite,ti angelcki gledajo na nas,so z nami….ter cutijo,kako zelo njih imamo radi.
Draga Tanja
Popolnoma te razumem, saj me je doletela podobna usoda.
Mene tudi postaja na trenutke strah, da ne bom deležna teh verjetno enkratnih občutkov, biti mamica.
Jaz si poskušam dopovedat, da so v ževljenju tudi druge lepe stvari, za katere je vredno živet. Je sicer zelo težko ampak se trudim, še vedno pa upam, da se bo zgodil čudež in bom nekega dne držala v rokah mojega otročička. Enako želim tudi tebi.
Upanje zadnje umre!
Katika
Pozdravljena, draga Tanja!
Tudi tvoja zgodba je tako boleča in žalostna.Razumem tvojo žalost in bolečino.Razumem,kako ti je težko ob izjavah kakršne poslušaš glede otroK.Ljude se včasih sploh ne zavedajo kaj govorijo in kako njihove izjave zarežejo v že itak bolečo srce.
Draga Tanja,verjamem in vem,da v sebi nosiš veliko ljubezni ,ki bi jo rada dala svjim otročkom,zato pogumno stopaj naprej.Nikar ne obupaj in ne vrti svojih misli v smeri,da ne boš mama.Vstrajaj,vem,ni lahko,a poti so še vedno odprte,upanje obstaja.Veliko je mamic,ki so pogumno vstrajale,verjele v zmago in nekega dne bile bogato poplačane.Vem,da boš nekega dne tudi ti med njimi,zato draga Tanja pogumno naprej!
Tudi jaz sem imela 4ss in lani rodila v 21t,ter se z bolečino v srcu morala posloviti od naše punčke.Pred leti z prejšnjim partnerjem pa sem dobila moja dva zaklada.pred 21 leti sem rodila sina,nato so sledili trije ss,nato pa mi je uspelo in dobili smo deklico.O,kako sem hvaležna za ta dva moja zaklada.Sedaj imam drugega partnerja.Pred dvema letoma sem spet imela ss,nato kmalu zanosila in izgubila deklico.Sedaj jo obiskujemo v parku zvončkov.S partnerjem upava na novo srečo,vendar mi še ni uspelo zanosit,vendar upam,čeprav je moj emšo že kar visok,vendar grem do konca.
Tanja,upam da sem vsaj malo razbila tvojo žalost,vem hudo ti je in razumem te.Stopaj pogumno naprej proti sreči,ki ti jo želim iz dna srca.Želim ti ,da tudi ti nekega dne okusiš materinsko srečo in jo spoznaš v vsej svoji luči.
Toplo te pozdravljam in držim pesti!
andreja
Kako se strinjam in kako čutim enako, kljub “samo” eni izgubi. Nihče ne ve in nihče ne razume, kako je izgubiti otroka, največje upanje, zakladek….Najhuje mi je, ko mi mama reče: “Rodila je ta pa ta…., ja kdaj pa vidva mislita kaj ustvarit družino?” Nič ne rečem, hudo mi pa je, najraje bi zakričala, da sem si neskončno želela otročka, da stvari niso odvisne od mene, ampak bolečina je prehuda, da bi sploh razlagala o tem….
Letos za naju Miklavža ne bo…na najino 5.obletnico, ko bi mogla k sebi stisnit najinega prvega, tako želenega sončka…Res mi je hudo za vsako, ki se ji zgodi izguba (ali celo več), saj je ni hujše bolečine.
Moje sožalje. Hudo mi je zate, ker tudi tebi ni ostal niti eden angelček na tem svetu.
Zelo razumem tvoje občutke, štiri nosečnosti, štiri izgube. Sama sem prehitro rodila tri otroke, prav tako nobeden ni tukaj. Za razliko od tebe so pri meni ostali malo dalj časa, tja do petega meseca. A še vedno premalo za preživetje!
Tudi meni pravijo nekatere mamice, ki jim je bil dan otrok, kaka briga je z njimi. Ja, zelo lahko je jamrati s polnimi usti.
Sama sem veliko med otroki in starši in vsepovsod so nosečnice in dojenčki. Za znoreti hudo. No, pri meni je sedaj znan vzrok, a ni pomoči. In nimam moči še za kakšno “tveganje”.
Tudi jaz vedno mislim na svoje otroke, vedno so z menoj. Toliko ljubezni, nežnosti in tako velika praznina je ostala za njimi.
Bolečina se nam ne zmanjša, še poveča, ker se zavedamo, da bomo najbrž ostali brez svojih lastnih otrok. Meni daje upanje le še posvojitev. Upam, da mi bo “oni tam gori” namenil vsaj to možnost.
Do takrat pa… moramo zdržati dan za dnem…
Mislim nate in na tvoje angelčke.
Draga Frida,hvala za tvoje socutne besede.Prebrala sem veliko o tebi,tudi meni je res zal zate.Ves jaz sem oseba,ki redko pokaze navzen svoja custva,obdrzim vse bolj v sebi.
Sem sama z to zalostjo,ker nimam partnerja.Z katerimi sem bila noseca,njim ni nic mar.
Sem sama,navzen dostikrat vesela,dosti v druzbi,globoko v sebi pa sem hudo zalostna.
Ze zaradi izgube otrok,pa da nikoli nisem imela ob sebi pravega partnerja,ki bi delila to bolecino.Verjetno je res dosti odvisno od partnerja,ce se clovek odloci za otroka.
Pri meni ni bilo tako,zal.
Ne vem ce lahko imam otroke,seveda si zelim partnerja,ki bi mi stal ob strani.
Samo vse bolj me postaja strah,sem res zenska,ki ne more imet otrok?sem nesposobna roditi otroka,katerega bi imela najbolj rada?
Pocutim se zelo krivo,ter zalostno.Sem tako dalec,da si zelim otroka pa cetudi ni pravega partnerja.
Toliko ljubezni imam,ki bi jo rada podarila otroku!Ter zalostna sem,ker vem,da sama zalujem.Izgubila sem svoje angelcke,katere ne morem pozabit.
Nisem njim dala imen,ker nisem imela priloznosti,ker so prehitro odsli od mene.Vidim otroke,ter mi je hudo.
Ne vidim partnerja zraven sebe v prihodnosti,vsaj sedaj ne.Ceprav bi si zelela.Strah me ga je najt,ki bi si zelel ustvarit druzino z mano,jaz pa ne morem imet otrok.
Vsaj do sedaj mi ni uspelo,moje angelcke pri meni obdrzat.Odsli so od mene,brez da bi se poslovila.Niti srcek njim ni bil.Ne vem zakaj mi ni usojeno!govorijo,da narava ali usoda naredi svoje?Ampak zakaj?
Da cloveku vzame,kar mu je najdrazje?Povsem te razumem,kako se pocutis!
Mislim nate,na tvoje angelcke!Zelim si samo,da njim gre dobro,saj mislimo nanje,ceprav niso zraven nas.
Kljub temu,so vedno v nasih mislih.Mislim,da je to najvaznejse,da njih ne pozabimo,ter da na njih z nasmeskom mislimo.Ter,da se poslovimo in njim zelimo vse najboljse,bilo kjer so.Del nas je vedno z njimi.Tako je hudo,ta bolecina se ne da opisat.
Mislim nate in vse angelcke,ki so nekje nocem rect v(nebesih)ker ne dam nic na krscanstvo.Samo vem,da so z nami,ter mogoce nocejo ,da smo zalostni,nesrecni.Ne vem,vem samo,da cutim z tabo,ker se sama tako pocutim.
Jocem z tabo,te objamem
Vedi da nisi sama!