Kaj menite o tem? Povabila sem bivšega na sladoled za moj rojstni dan.Bila sva skupaj 22 let,od otroštva. Najina ljubezen je na tej dolgi poti izgorela,on se tolaži z mlajšo(13 let). Hotela sem le preživeti urico z njim,saj jaz ga ne morem kar izbrisati iz svojega življenja,imam ga rada,kot imaš rad drugo dušo;navezana sem nanj,kot si navezan na človeka,ki nenadoma umre,in z njim nikoli več ne moreš iti nikamor,lahko ga le obiščeš na nkjegovem zadnjem domu,kakor jaz včasih obiščem Valterja,mojo rano ljubezen.Prižgem mu svečko in se spominjam dni,ko sva še verjela,da lahko premikava gore.Ne razumem,da mi je moj bivši odgovoril,da ne more z mano na sladoled;saj je življenje vendar tako kratko,in midva sva še tu;nisva se skregala,lahko bi se kdaj dobila,kot človeka;pa čeprav je strast dal drugi ženski;čeprav sem spoznala moškega,ki mi da nežnost,ki jo potrebujem. Ne razumem,zakaj v njegovem srcu ni več prostorčka,zame,včasih mi je pripadalo celo srce!

Carmen, tako pride, se je že tako odločil, da želi prekiniti stike, ampak da je s 13 letnico, je pa že pe….ali pač ne?

Primož

Saj si sama odgovorila na vprašanje.
Včasih je pripadalo celo srce….VČASIH.
Draga moja čas beži, pa pozabiti ne da, ane.
Na žalost se boš morala sprijazniti s tem, ne pa upati na tisto, kar si izgubila.

Najbrž je mislila, da je on s trinajst let mlajšo žensko, ne pa s trinajstletnico.
Uh, sem pametna :))

Primož, mislim, da si narobe razumel… Zdi se mi, da je ta punca 13 let mlajša.
Carmen, takole ti bom povedala. To je tvoj bivši. Pusti ga že pri miru. On gre svojo pot, ti pa moraš iti svojo. Kaj boš? Obujala spomine in odpirala rane? Ali želiš samo preveriti, če bi lahko še klonil pred tabo?

Se strinjam, moja napaka.

primož

Absulutno se strinjam z drugimi, da pojdi in začni novo pot. Ne muči se očitno je ta vez končana. Ženske težje in počasneje pozabimo na moškega smo pač bolj čustvene….
Morda bosta lahko postala spet prijatelja čez par let zdaj pa je še vse boleče….

Ni 13 letnica,ampak je 13 let mlajša od njega. Se opravičujem,ker sem res dvoumno napisala. Ne želim,da bi se odločil drugače,ker je tako najbolj prav. Mislim,da moram zaupati življenju,vse se je tako obrnilo,da bi šla še po lepši poti. Tudi v moje življenje prihaja nekdo,ki mi je bolj soroden po duši,imava več skupnega,lažje se pogovarjava,bolj se ujemava. Z bivšim bi rada ohranila stik ,saj ga bom imela vedno rada:ne,kot moškega,ta del je poklonil drugi in naj ga ima. Vseeno me bo pa vedno zanimalo,kako on živi,mu je dobro? Tako nekako se mi zdi,kot naprimer,da bi mi bil brat,z njim ohraniš stik,dokler sta oba živa. Življenje je kratko in zakaj ne bi mogli imeti srca,kot ima sonce sončne žarke:razdaja jih vsem hkrati in če jaz prejmem enega,jih bo še vedno dosti ostalo za vse ostale. Nihče ne bo prikrajšan. Vendar je za to,da bi imeli taka srca potrebna velikodušnost,ki pa je ponavadi ni,namesto nje nas duši ljubosumje. V najinem primeru se namreč nisva skregala,ne greva si na živce,ne moti naju družba drugdrugega. Samo izgorelo je nekaj.
Sicer se mi je pa ta čas oglasil in tudi njemu se zdi,da to,da nisva več skupaj,ne pomeni,da ne bova več nikoli kam skupaj šla. Je le prehudo,da se ne bi več videla,saj imava več kot polovico življenja,ki je za nama,skupne spomine.