žalost – otrok z downovim sindromom
bananahana – občudujem te. Ko bi bile vse ženske take. Kot študent sem bil nekaj časa prostovoljec na skupini Vera in Luč na Rakovniku, tako da poznam tematiko.
Še najbolj me je presenetilo, kaj se je s starši ali starimi starši teh otrok zgodilo med II. sv. vojno. Smo se pogovarjali. Same grozote! In marsikatera mamica mi je takrat na skupini povedala, da takrat, ko ji je najbolj hudo, gre na obisk k svoji materi, da se vsaj nekje počuti sprejeta.
Je to kaj povezano?
So pa res sončki! Pa kako radi imajo don Bosca in njegove nauke. Cele zgodbe znajo na pamet.
(http://www.google.si/url?sa=t&rct=j&q=&esrc=s&frm=1&source=web&cd=1&cad=rja&uact=8&ved=0ahUKEwja3M_tyJbQAhXD7RQKHSr0AMkQFggcMAA&url=http%3A%2F%2Fzavaszivim.si%2F&usg=AFQjCNFe_1TPNEwCJIKkrJtnAeAZ1lb7ow&sig2=jofu_2tWGBbpUyQWJ4YFFQ&bvm=bv.137904068,d.bGg)
In občudujem vse te starše, ki so ostali skupaj (redkost), kakšno moč in koliko večji pogum imajo glede na starše povprečnih otrok.
Današnje punce te nogirajo že, če ti uide pukec. O tem se veliko bere tu na Forumu, pa tudi meni se je to že zgodilo in prav nič si nisem mogel pomagati v tistem trenutku…..Kako bi se taka kot žena in mati spopadla s tem (otrok z DS, paralizo, prometno nesrečo), če jo že slučajen pukec med seksom moti (takrat mišice delujejo po svoje, tudi ritne)? Vsaj upam, da take ne gredo za zdravnice, med. osebje …., naj kar ostanejo v kakšni vakuumsko zaprti vitrini :).
Vesel oče