žalost in realnost
da kjub temu,da sva oba s partnerjem zaposlena ne moreva z plačo skozi mesec.Pa še ta veseli december je kar groza me navdaja,da niti za res skromna darila nimam,pa kaj bi to še za hrano večkrat zmanjka.kam smo prišli ljudje?Hvala bogu da še sploh imava službo,če še tistih fičnikov ne bi imela je pa res bolje da se fentam skupaj z otrokoma jima vsaj prikrajšam muke životarjenja.Kdaj bo bolje?
Nekateri ljudje zapravijo za kup stvari, za katere verjamejo, da ne morejo brez njih in so jim bolj nujne kot hrana, čeprav bi brez njih z lahkoto preživeli. Če potem taki ljudje jamrajo, da nimajo za hrano, bi jim bilo treba še kaj stran vzet.
Ne morem pa sodit o tebi avtorica, ker nisi ničesar napisala o svojem slogu življenja in o svojem načinu trošenja, niti višini plač, mesečnih stroškov itn.
No, jaz te štekam. Imam nadpovprečno plačo, sem pa ločena, dva otroka, in ja, shajamo za las, kak mesec je že kar kriza. Življenjski stroški so obupno visoki, nikjer nimam nobene rezerve – no, odjavila sem dnevni časopis, net rabim za delo, mobitel tudi, otroka imata mobitele na kartico in ne porabita veliko. Kupujemo samo osnovna živila, nobenega preseravanja, pazim, kje kupujem in koliko, nobene hrane ne zavržemo. Kuhamo doma, piškote pečem sama, skoraj nikamor ne hodimo. Letos smo za las spravili skozi enotedenski dopust poleti (smo šotorili), takrat smo šli nazadnje skupaj na pico. Sebi ne kupujem ničesar, želela sem se vpisat na fitnes, pa ne znese. Imam tekaške copate, pa bom tekala tudi pozimi, čeprav sem imela namen malček strenirati še ostale mišice. Kozmetike ne kupujem, uporabljam otroške kreme in šampone, k frizerju se grem samo postrič enkrat na dva meseca (cca 15 evrov), barvam se sama. Tudi frizerja bom skenslala in prosila prijateljico, da me bo postrigla. Ne bo ravno profesionalno, čista groza pa tudi ne, ker zna strič nezahtevne frizure in lase.
Tako daleč smo prišli. In takih nas bo vse več, takih, kot sta Marko in On, ki lahko še vedno pokroviteljsko potrepljajo reveže po ramenu, pa vse manj.
Meni je noro. Pa ne to, da si ne moremo privoščiti ničesar več (še lani je bilo čisto drugače), ampak ker je tudi perspektiva tako mrka. Če moreta, si poiščita dodatno delo. Tudi če je to samo par ur na teden, se na koncu meseca nabere sto evrov, to je pa recimo par položnic ali zdaj pozimi ogrevanje. Več kot nič vsekakor je.
Aja, še to. S sosedi smo že prej reciklirali otroška oblačila, zdaj se je pa ta krog razširil še na odrasle. Skoraj nikomur ni več nerodno prosit za pomoč, ker vsi kaj potrebujemo. Hči je najstnica, ampak razume, ona bi rada seveda nova oblačila in marsikaj, pa pač vzame rabljeno – no, saj dobivava res lepe stvari, samo žal ni tako, da bi jih lahko sama izbrala v trgovini.
Zdaj sva ji obnovili sobo, ker je imela samo zasilno posteljo. Vse pohištvo sem kupila rabljeno na bolhi, stene sva pobarvali sami, namesto omar ima za zaveso stojalo za obešat oblačila in neko staro omaro s policami. Vse skupaj, za pohištvo in beljenje, sem dala 300 evrov. Nekaj je prispevala ona iz denarja, ki ga je dobila za darilo in podobno. Ostalo je bilo darilo za rojstni dan. Torej pohištvo za sobo je bilo njeno darilo za rojstni dan. Tko to je. Za novo leto bosta oba otroka dobila darilo za deset evrov in nekaj sladkarij. Ostalo sorodstvo ne bo dobilo nič, starše bom povabila na domačo lazanjo in to bo to.
Letos sem prvič v življenju zavarovanje za stanovanje morala vzeti na obroke. Mah kaj naj rečem. Nočem preveč razmišljati o tem, ker bom še zbolela, to bo pa potem vse skupaj še slabše. Govorim si, da smo dali skozi jugoslovanski režim, ko je bilo tudi treba stalno nekaj improvizirati, pozimi nismo imeli sveže zelene solate, banane smo lahko kupili samo v Avstriji, pa smo vseeno nekako preživeli, bomo pa menda to tudi.
Osnovni življenjski stroški so se v nekaj letih dobesedno podvojili. In tistemu, ki se mu plača ni podvojila (in mislim, da takih ni prav veliko…) so seveda zdah v težavah. Če so se prej preseravali, se zdaj pristali na realnih tleh. Če pa so že prej imeli “koservativno monetarno politiko” :), potem imajo seveda zdaj težave. Večrat tudi zelo velike.
Ko sem zdaj brala o pokojninski reformi, mi je kar slabo postalo, saj ne vem, če se ljudje zavedajo, da tista pokojnina (kljub temu, da morda imaš nadpovprečno plačo) ne bo niti za kruh in mleko.
No, jaz sem se odločila, da se tega počasnega plazenja navzdol ne grem več. Nekaj mesecev intenzivno delam na svojih osebnih financah, Intenzivno iščem in razvijam neke alternativne vire zaslužka in berem knjige – no ravno zdaj eno takšno, ki mi postavlja na glavo vsa prepričanja, ki sem jih imela o denarju.
Moj nasvet: ne čakajte, da bo bolje. Dajte nekaj naredit za to, da bo. Sicer se bojim, da vam ne bo bolje…
Heh ne vem zakaj si me obdolžila za “pokrovitelja”? Ker VEŠ kako živim(o)? :/ 🙁
Sem iz planeta kjer imamo podpovprečno plačo in nas je še nekaj več pri hiši kot vas tako, da se ne rabiš norce delat iz mene, ker prekleto dobro vem kako se živi iz rok v usta. Je pa treba res veliko stvari naredit sam, da lahko preživiš in če smatraš za trpljenje to, da si sam postoriš stvari pri hiši in pridelaš kaj za v lonec…. kaj pa vem od kod ti tako mišljenje? :/
Veliko poznam takih, kjer sta oba zaposlena z resnično nad povprečnimi prihodki pa jamrajo, da bi jim človek 5€ šenkal, ko pa malo pogledaš kaj vse kupujejo ti gre pa na bruhanje, da se upajo sploh oglašat kako da jim gre slabo….
Je pa bistvena razlika, če živiš (lagodno?) v mestu, kjer je treba vsako stvar plačat ali pa na vasi, kjer lahko s svojim delom kak strošek “obideš”.
Hja, zmotila se očitno nisem, ker si še nadgradil svoje mnenje: torej VI ste reveži, ki pa ste uspešnejši od drugih revežev, saj zmorete in ne jamrate, poleg tega si se še prav po slovensko potrkal po prsih, da garate, ste mravljice in ne živite bogokletno lagodnega življenja v mestu, prav jim je, kaj pa so izbrali to opcijo. Eh, sita vrana lačni ne verjame in internet marsikaj prenese, marsikaj pa seveda tudi zamolči. V vati je pa toplo.
Sedaj se gremo kdo je večji revež? 🙂
Bogataš je ponavadi revež, ki ima veliko denarja 😉
Če pa pogojuješ srečo z denarjem…… eh potem pa ne vem kdaj in koliko ga je treba, da si resnično srečen?…. :/
In ti si ob njegovem pisanju dobila občutek, da živiš bogokletno, da jamraš itn.? Raje bi ga vprašala za nasvet, če ti/vam gre res tako težko, kot praviš.