Pred dvema letoma mi je umrl partner. Imela sva lepo zvezo. Zavedam se, da sem ena izmed srečnežev, ki je doživela lepo ljubezen.

Svoje življenje ločim na obdobje pred njegovo smrtjo in po njegovi smrti. Od njegove smrti je vse drugače. Spremenila sem se, ker sem se morala, da sem preživela. Zadnjih nekaj mesecev se mi je vrnila želja po še živeti, ne samo umreti in končati to agonijo. Bolečina pa še vedno ostaja. Bolečina in praznina. Takega trplenja si nisem nikoli predstavljala. Spoznala sem se do potankosti. Pravijo, da se človek spozna v ekstremnih situacijah. In res je tako.

Sprva sem se vrgla v delo, a sem izgorela. V težkih situacijah se težave samo kopičijo. V svoji okolici nisem doživela veliko razumevanja, kar je bolečino še povečalo. Ljudje lahko govorimo o manj pomembnih stvareh, o težkih stvarih, ki ti spremenijo življenje pa ne moremo govoriti. To tako boli.

Moj problem, trenutno, je popolna nezainteresiranost. Ni mi do dela. Praznina, jeza, žalost. Vsak dan se zavedam, da sem vdova pri 27 letih. Ne morem spustiti novega moškega blizu sebe, pograbi me panika. Želja po alkoholu je velika, samo, da olajšam to bolečino, ampak to ni rešitev. Kadim, da zapolnim praznino. Vem, da moram svojo bolečino sama olajšati, nihče je ne bo prevzel nase. Želela bi, da se zbudim. Želela bi, da so to samo grozne sanje.

Na zunaj pa izgledam močna, uspešna, mlada ženska. Kakšna ironija. Tako zelo se trudim, ampak se sesuvam, pa spet postavim na noga in spet sesujem. Tako si želim, da bi me nekdo objel in potolažil.

Tako zelo sem žalostna.

Ce nimas drugega, bi te bom pa kar jaz sedaj objela in potolazila.
Res je tezko ljudem govoriti o taksnih stvareh, ker jih sami ne cutijo, ker jih niso doziveli. Zato nisi dozivela razumevanja. Ce bi se s partnerjem razsla, ker bi si nasel drugo, bi bilo dosti razumevanja in veliko besed, sploh ce bi te prevaral, hahaha. Zelim ti malo misli preusmerit, zato je bil ta hahaha. Skoci malo gor in dol po tem forumu in si poglej, kaksni problemi pestijo ljudi in kje je najvec komentarjev.
Dogler bos zalostna in zagrenjena, bos tudi osamljena. Zato bi ti svetovala, to kar si sama zelis, cimprej iz te krize ven. Morda se ti bo zdel trenutno neumen moj nasvet, potem pa kar enega prizgi in enega slukni, saj to ni taki greh, kot marsikdo misli. Potem pa stopi pred ogledalo in se poglej. Zamorjen obraz, prazne oci /to ni vec zalost/ pa taka fejs zenskica. Reci si, sama sem, sama!!!!! Ne, saj nisem sama, samo zelim biti sama. Jutri je novi dan,ko vstanes, poglej skozi okno simbolicno v nebo, se v mislih pozdravi s svojim pokojnim parnerjem in mu obljubi da bos odslej taksna, kot bi te on zelel videt. Pa zopet pred ogledalo, glavco pokonc, ramena nazaj iskrico v oci, pa se malo, pa se malo, tako dolgo, da se bos sama sebi nasmejala. Takrat bos opazila spet
svojo lepoto, pa kar poklepetaj sama s seboj, kar skregaj sama sebe malo,
verjemi da pomaga. Malo po otrocje, malo zares, dva tri jutra zaporedoma,
vedno vecjo pozornost bos dajala na sebe, vedno manj bos razmisljala o preteklosti. Vedno lepse bos zgledala, postajala bos zadovoljna s svojim videzom, potem s svojim pocutjem, spet bos polna energije in naenkrat tudi polna elana za delo. Na vsem lepem bos gledala svoje okolje bolj sprosceno, pozitivno in oni bodo tebe videli enako. Bodo takoj pomislili, da imas novega parnerja, hahaha.
Izogibaj se negativcev, zamorjenih ljudi, zalostnih ljudi, raje meditiraj sama v svojem svetu, dokler ti sami angeli ne posljejo zopet tistih tapravih, ki te bodo osrecevali.
To je bil moj stil, ko sem bila osamljena, to mi je prislo v navado in se vedno rada stopim pred ogledalo in ugotovim ali sem zadovoljna s svojim videzom ali ne. Pa sem, zelo, zelo. To to prekrasno nebo, pogledat v njega zjutraj, cez dan ali ponoci, to me pomirja, lunico spremljam, moje prijatelje po svetu sem naucila, da vsi gledamo v njo, ker je ona edina, ki jo vsi vidimo, ne glede kje smo in malo sentimenalno me povezuje z vsemi dragimi, ki so nas morali zapustit in nas zdaj cuvajo.
Dobre misli so dobro pocutje. Bodi srecna, da imas kaj dobrega mislit, zalost odmisli, vse dobro pa naj bo vedno v tvojem spominu.
Zdaj pa se en cik in en sluk, pa si reci, oh, kaksne neumnosti mi je tota napisala, ampak vsaj nekaj je. Bom pa jutri zjutraj kar poskusla, potem pa ji odgovorim, ce kaj pomaga.
Navijam za tvoj lepsi jutri.

Draga HanaAna,

vsako žalovanje za izgubljeno osebno zahteva določen proces, ki se odvija po fazah. Nujno je ob tem sprostiti lastna čustva, da pridejo na dan. Če se žalovanje ne predela, se bo bolečina vedno znova vračala v valovih. Ljubljenega človeka ne moremo pozabiti, izbrisati, da ne bo več bolelo. Lahko živimo naprej skupaj s spomini nanj, morda sami dokončamo skupaj zastavljene cilje. . .
Torej dajte čustvom prosto pot, dovolite si žalovati in se na koncu posloviti od ljubljenega. Le tako se boste lahko postavila na noge.
V pomoč se oglejte za literaturo, ki opisuje procese žalovanje (kar nekaj jo je po knjižnicah), da boste lažje razumeli svoja čustva.

srečno in pogumno naprej.

Maja

Najprej ti izrekam iskreno sožalje ob izgubi.

Smrt bližnje osebe, nas zelo prizadene, naučiti se moramo živeti naprej in to brez tistega, ki je žal že odšel.
O fazah žalovanja so ti že drugi pisali in verjamem, da to vrstno literaturo že poznaš.

Žalovanje je proces in ne moremo reči zagotovo, da se te faze skozi katere moramo vrstijo po vrsti in iztečejo v nekem določenem času. To je odvisno od posameznika.

Vendar stroka meni, da se v obdobju nekako dveh let po dogodku, žalost nekako omili in smo sposobni polno nadaljevati svoje življenje, spet biti aktivni.

Iz tvojih besed razberem, da si otopela in da da je v tebi predvsem praznina, pomanjkanje energije.
MOrda bi bilo potrebno stopiti do osebnega zdravnika, še bolje, do psihologa, da ti pomaga skozi ta čas.
Ali gre za izgorelost življenske energije, lahko da je to tudi depresivno stanje.
Ne boj se poiskati pomoč. Vse dobro ti želim!