žalost
moja zgodba ni enaka, je pa podobna. Stara sem 34 let. Sem mamica dveh zdravih deklic, tretjo pričakujem čez mesec dni. Veselje popolno bi se temu reklo, a zgubljam moža. Že več kot dva meseca je v bolnišnici kjer izgublja bolj z neozd.boleznijo. Tako močno si želi svojo najmlajšo deklico stisniti k sebi a se boji, da mu roki ne bosta več služili ali pa da ga angeli že prej pokličejo k sebi. Nimam nikogar. Starša in takrat 18 letni brat so umrli v nesreči l.1996. Mama je umrla nekaj dni zatem. Od nikogar se nisem poslovila. Nimam prijateljic, ker me nihče ne razume. Imam zaposlitev kjer se meri moč, vpliv, veze, denar, izgled, kjer so največje travme celulit, izgubljena šminka, zabava, pijača in sex. Jaz pa živim ob robu mesta v komaj kupljenem stanovanju, kjer so stene sobic raznobarvne in je v njem toliko lepih zgodb in trenutkov. A kaj ko prihaja tema. Ne vem kako bom zmogla. Resnično ne.Otroci me potrebujejo. Finančno sem popolnoma izgubljena saj sva oba v bolniški in kredit na 15 let. Komaj smo skupaj spravili za učbenike in sedaj nekaj drv, ki jih sama vsako jutro zložim,razsekam in zakurim ,da imamo topel dom. Iščem rešitev, pa je ni…
Tako hudo je
Draga Jenny,
zgodba res ni enaka tako kot si nista enaki dve – ja pa ravno tako pretresljiva in težka preizkušnja za vašo družino.
Sočustvujem s tabo. Resnično in to je vse kar lahko. Na žalost.
Lahko ti ponudim svoj čas, lahko ti ponudim kakšen namig, lahko ti ponudim podporo in skupno pot – a na žalost je to tudi vse.
Pišeš, da se mož bori s hudo boleznijo.
Veš, Jana želim, da v tvoj svet vstopijo ljudje, ki ti bodo toplo stisnili roko, ti poklonili toplo besedo in preprosto samo BILI.
Jana, če želiš me pokliči ( Solzice)
ali se javi na mail – lahko se povežeš tudi s Hospicem, kjer ti bomo prisluhnili in poskušali pomagati kolikor lahko.
v misilh s tabo in tvojo družino,
Spoštovani!
Vaša zgodba ni lahka, še posebno, ko gledam vso Vašo družino in okoliščine. Vendar pravijo in doživeli smo že kateri kdaj, da je človek v ključnih trenutkih najmočnejši. Seveda, če zaupa – vase, Bogu, če si zaupamo med seboj. In gotovo sedaj upamo in navijamo, da bo očka videl najmlajšega ali najmlajšo in za vse bo zadoščenje in veselje.
Ne vemo sicer, kako bo izbojeval boj z boleznijo. Vendar ne pozabimo – odnos je tisti, ki zdravi. Saj se tudi otrok, če je bolan, bolj boji biti sam, zapuščen, kot pa bolezni in zdravljenja.
Z možem se pokličita, pokličite, obiskujte ga, kar je mogoče – sami in skupaj (kakor pač dovolijo, za najbližje sicer ni problema), tudi hčerkama omogočite, da ste skupaj, da se pogovarjate, igrate, da čimbolj normalno živi svoje življenje in sledi dogajanju, ko pride iz bolnišnice domov ob vikendih ali drugače. Vsekakor poskrbite, da mu bo lepo, da ne bo sam in boste imeli vsi zadoščenje in hvaležen spomin naprej, vsak od Vas pa spodbudo za nadaljnje življenje. Ne bojte se pogovarjati o bolezni ali smrti, zlasti če hčerki sprašujeta, kako pa kaj, ker jima je tudi hudo in si toliko bolj zdaj želita bližine. Skušajmo odgovoriti čimbolj mirno, naravno, kakor je, da pa vendarle ni življenja brez vere, upanja in ljubezni. Tudi molitev, čeprav s težkim srcem kdaj, ima svoje mesto, tudi ko prosimo za zdravje. Vsekakor pa – držite skupaj, saj niste sami!
“Dokler imamo čas, delajmo dobro” (apostol Pavel)
Darko Ž.
Draga jenny, napiši mi na meil, kje živiš, lahko se ti javim, lahko ti poklonim malo časa in morda bova v pogovoru lahko ugotovili,kaj še bi ti lahko poklonila, razen sebe same, svojega časa …. življenje te preizkuša, kdo ve zakaj ravno tebe … prepričana sem, da ti bom znala prisluhniti … da bom lahko s teboj ….
Piši … če imaš dovolj volje in časa, vsaj toliko, da izmenjava naslove in mobi številke, potem bova videli, kaj še lahko narediva, da bi tebi in tvojim deklicam vsaj za kakšen trenutek morda bilo lažje ….
To je pa res ena čudna nosečnost! Marca je bila Jenny po njenih besedah 3 mesece noseča, sedaj 22.10. pa pravi, da ima še en mesec do poroda! Če že lažeš, se laži vsaj z glavo, ne vsakič drugače. Jaz tej zgodbi ne verjamem prav nič. Ve pa kar zbirajte pomoč, če ste tako neumne. Raje pomagajte tistim, ki so res potrebni pomoči, samo oni žal ne blefirajo po MON-u.
Tudi jaz bi rada pomagala. Pomagala na različne načine, tako v materialu, besedi, denarju in še kaj bi se našlo…
Malo sem pa v dvomih, kar je napisala nick traparija. Gre sedaj tule res za nateg ali se je jenny že kateri javila in piše tule resnico?
Prosim punce želim vedeti le to ali ta oseba res potrebuje pomoč, torej pomagam in ji pišem na njen e-mail, ali gre spet le za eno zezanje več in metanje slabe luči na ta forum.
Hvala.
vsa dokazila o tem, ko so me nekateri grdo obsojali, sem poslala neki Maji. Še sedaj htranim njen nick in e mail ter vse kopije deklet, ki so mi na začetku pomagale pri oblačilcih za dojenčka.
Ne prosim nikogar več, sem se pač vdala v usodo, ker ste me( so me) preveč hudo prizadeli in še vedno boli. Ponujala sem g.Primožu,da se sestane z menoj, da skupaj očiščemo moj dom, moža v bolnišnico,pa nisem prejela nobenega odgovora, sicer se je pa nekaj deklet,ki so me imele priliko spoznati, javilo in stopilo iz anonime( hvala)…
Trenutno se dopisujem z gospo iz Solzic, ki se mi zdi, da mi lahko najbolj pomaga. Trenutno je tudi preveč hudo, saj čakam izvide operacije in rezultate tkiva. Sama še nisem rodila bom pa v novembru. Sem pa obakrat rodila skoraj 14 dni čez rok, precej veliki dekleti.
Ne bom se več oglašala, saj samo v stiski napisem post, pa že prejemam maile z hudobno vsebino. Neštetokrat sem bila pripravljena ( ne vsaki, ampak tistemu,ki je lahko v tem trenutku pristojen za to), dokazati, pokazati, ampak potem se sprašujem čemu. Že tako imam samo težave in ogromno dela, zakaj se obremenjujem še s tem.
Tudi te žalosti ne bom več delila s takimi, kot se znajdejo tu gor.
Pustite me na miru, v miru žalovati in v miru doživljati radosti rojstva in še vsakega dne, ki nam je preostal.
Vsakemu od vas pa želim iz srca, da vas podobna nesreča nikoli ne najde in , če vaš že, da vas bodo našli samo dobri ljudje okoli vas in vam ponudili besedo, oporo ali pa tudi kakšno sladkarijo ali kozarec ozimnice za otroke, če boste le to potrebovali.
Ne razumem te, traparija. Jenny tu nikogar nič ne prosi, samo izpoveduje svojo žalost. Veš kaj, potem bi se pa lahko ob vsakem postu tule gor (tudi ob mojih) vprašala, če je žalost resnična ali ne. A če bi se spraševala o tem in ne bi nikomur nič zaupala, potem preprosto ne bi bila človek. Na srečo sem jaz na forumu naletela na razumevajoče ljudi, ker ne vem, koliko bi me sesulo, če bi meni nekdo kaj takega napisal.
