žalni verzi
So trenutki, ko smo srečni,
ure, ko smo zadovoljni in
dnevi, ki jih moramo živeti
Pojdem,ko pride moj maj,
Pojdem na rožne poljane,
kjer najdem vse svoje zbrane
od včeraj in kdo ve od kdaj.
Pojdem v kraj vseh krajev,
Pojdem v maj vseh majev….
Ne kličite me nazaj!
T.Kuntner
Dobil sem dovoljenje za odhod.
Recite mi zbogom, bratje!
Vsem se priklanjam
In se odpravljam na to pot.
T.Kuntner
Nihče ne sliši,kadar jokam,
nihče mi solze ne otre,
nihče me nežno ne poboža
in vse molči odkar te ni.
Le komu naj svoj bol izlijem,
le komu dušo naj odkrijem,
le komu naslonim naj glavo
in komu naj podam roko.
Ob moji poti ni več postaj.
Samo še ena je in tam ostanem.
Tako daleč je in tako na samem.
Zdaj bivaš vrh višave jasne,
Kjer ni mraku, kjer ni noči;
Tam sonce sreče ti ne ugasne,
Resnice sonce ne stemni.
S.Gregorčič
Je čas, ki da, je čas, ki vzame.
Pravijo, je čas, ki celi rane.
In je čas, ki nikdar ne mine,
Ko zasanjaš se v spomine.
Zdaj se spočij, izmučeno srce,
Zdaj se spočijte zdelane roke.
Zaprte so utrujene oči,
Le moja drobna lučka še gori.
S.Makarovič
Glej zemlja si je vzela, kar je njeno.
A kar ni njeno, nam ne more vzeti.
In to, kar je neskončno dragoceno,
Je večno in nikdar ne more umreti.
S.Makarovič
Vsi bomo enkrat zaspali,
V miru počivali vsi,
Delo za vselej končali,
V hišo očetovo šli.
Takrat zvonovi zvonite ….
A.M.Slomšek
Ko večerna zarja zgine
S svetlim soncem za goro,
Vse na zemlji zame mine,
Ko se vrnem tja v nebo.
J.Tovšak
Nič ne more zadržati človeka,
Da gre svojemu pogubljenju naproti,
Ko pride njegov čas.
Marcel Druan
Kje si? Ne, to nisi ti,
Ti si se skrila vame,
Tu te smrt ne zajame,
Tu so še tvoje oči.
Matej Bor
Vem, da pride dan,
ko se mi izgubi spred oči ta zemlja
in se življenje tiho poslovi
in mi potegne zadnjo zaveso čez oči.
Takrat,ko se bodo lastovke vrnile,
Bom jaz že dolgo, dolgo spal;
Nekje bom sanjal
daleč, daleč stran
o vsem, kar imel sem rad
in rad še drugim sem dajal.
Zdaj sanjam …
Sanje splavale so pod nebesni svod,
Kjer čaka me moj droben cvet.
Saj vem,
Da moral sem odtod.
Sanjam, a vendar ne dosanjam,
Prevelik in preširok je zame svet …
In pride dan,
ko se končajo
zadnje upajoče sanje.
Tja v gozd bi šel zato,
da tam na mehki mah bi legel
in svetle bi oblake pasel
zroč v nebo.
Če le ne bo
ta gozd se preje že zarastel
in moj pogled tako prestregel,
da zrl bom le v temo.
K.Erdlen
Noč, ki ne pozna jutra,
ni tvoja poslednja noč.
Nasledila se je z zvezdami posuta
v očeh tvojih dragih,
vsem, ki si jih ljubila nekoč.
T.Pavček
Pomlad bo na tvoj vrt prišla
in čakala, da prideš ti,
in sedla bo na rožna tla
in jokala, ker te ni.
S.Gregorčič
Ali čakate me,gozdovi preljubi?
Kako rad bi prišel, ah rad.
Ne čakajte me,nič več me ne bo,
še pomnite, kdaj sem prišel po slovo.
Saj molčal dolgo sem,
molče trpel in upanju se upiral
in hrepenenje s silo vase sem zapiral.
Prišla je ura.
Nisem mogel več.
Prazen dom je in dvorišče,
naše oko zaman te išče,
ni več tvojega smehljaja,
utihnil je tvoj glas,
bolečina in samota sta pri nas.
Zato pot nas vodi tja,
kjer sredi tišine spiš,
A v naših srcih ti živiš.
Pomlad se na zemljo vrne,
petje slavcev se zbudi,
v cvetje zemlja se zagrne,
zame pa pomladi ni.
S.Jenko
Oh,kelih našega življenja
je kelih žrtev trpljenja,
bridkosti poln je čez in čez
sladkost kaplja le redko vmes.
Zdaj bivaš vrh višave jasne,
kjer ni mraku, kjer ni noči,
tam sonce sreče ti ne ugasne,
resnice sonce ne stemni.
Ne metulj,
ne beseda,
ne sončni žarek,
nič te ne bo ranilo.
Spi.
S.Lorca
Življenje celo smrt, nestalen
miru resnice je iskal;
njegov bil smoter temen, daljen,
umel ga ni zato je pal.
J.Murn
Takrat, ko se bodo lastovke vrnile,
bom jaz že dolgo, dolgo spal;
nekje bom sanjal daleč,daleč stran
o vsem, kar imel sem rad
in rad še drugim sem dajal
Nihče ne sliši kadar jočem,
nihče mi solze ne otre,
nihče me nežno ne poboža
in vse molči odkar te ni.
Le kam naj svojo bol izlijem
le komu dušo naj izlijem.
Tako kot rojstvo,
tudi smrt je del življenja.
med njima pot ljubezni je,
trpljenja, upanja in hrepenenja.
Srce je dalo vse
kar je imelo,
nobene bilke
zase ni poželo.
Spomin …
Edini, ki ostane močan nad vsem;
edini cvet, ki ne ovene,
edini val, ki se ne razbije,
edina luč, ki se ne ugasne.
Glej zemlja si je vzela, kar je njeno,
a kar ni njeno, nam ne more vzeti.
In to, kar je neskončno dragoceno,
je večno in nikdar ne more umreti.
S.Makarovič
Srce tvoje več ne bije,
bolečin več ne trpiš,
nam pa žalost srce trga,
solza bije iz oči,
dom je prazen in otožen,
ker te več med nami ni.
Morala si umreti,
da si zaradi bolezni nehala trpeti,
vendar ti nisi umrla kakor vsi,
ti boš umrla,
ko bomo umrli vsi
Ne joči več.Obriši solze.
On je že onkraj groze in trpljenja.
Ne moti mu miru – ne joči več.
Najhujše breme breme je življenja.
S.Makarovič
Tak čudno je naše življenje,
srečno in hkrati nesrečno.
O, pesem nedokončana
in ena sama za večno.
(K.Kovič)
Življenje niso dnevi,
ki so minili,
temveč dnevi,
ki smo si jih zapomnili.
Paulenko
Kako boli in duša trpi,
ko od bolezni in žalosti
usihajo življenske moči,
veš ti in vemo mi,
ki smo bili ob tebi zadnje
trpeče dni.
Kako bi dihal rad, poslušal, gledal,
sedel med vami, katero vmes povedal,
pa me tišči teptan nad mano grob preran.
O.Zupančič
Dobil sem dovoljenje za odhod.
Recite mi zbogom, bratje!
Vsem se priklanjam
in se odpravljam na to pot.
Čez noč, čez noč
pregrnila travica svet je,
čez noč, čez noč
na travo se vsulo je cvetje.
O.Zupančič
Tiho čez polje
tiho mesec gre,
z njim gre žalostno srce.
O.Zupančič
Niti zbogom nisi rekel,
niti roke nam podal,
neusmiljena te smrt je vzela,
a v naših srcih vedno boš ostal.
Prazen dom je in dvorišče,
naše oko zaman te išče
ni več tvojega smehljaja,
le delo tvojih rok ostaja.
S teboj bomo zopet družina,
ko bomo sklenili tvoj krog ljubezni
in svoj krog življenja.
In se bomo skozi kroge krogov vrnili
k tebi – počasi,tiho,zagotovo –
eden za drugim.
Bil je nepozaben čas, ki smo ga preživeli s teboj
in je čas bolečine, ko smo se morali ločiti,
je čas, ko se zasanjamo v spomine
in je čas, ki nikdar ne mine.
Smrt se izlila je belo obličje,
pogled je zaplaval v neznani pokoj,
ni več trpljenja in ni bolečine,
življenje je trudno končalo svoj boj.
Trdina
Kako te čakam,o kako te čakam!
ko pride v hišo gost moj, črni mrak,
poslušam ali čujem tvoj korak,
in vprašam:˝Sam?˝ – ˝Sam, sam,˝ mi tihi reče.
O, da vedel ti, kako me peče
in grize me beseda ta vso noč.
A.Gradnik
Ne boš več v zvezdnatih nočeh bedel,
ne boš več sanjal in ne boš več pel,
ne boš nemiren čakal več pomladi,
kdaj breskve cvetejo in trt nasadi.
A.Gradnik
Ne tožim vam, cvetlice,
kar mlado mi stori srce;
saj cvetno vaše lice
ne ve kaj bol je in gorje.
S.Gregorčič
Življenje naše polno je iskanja
neskončna pot zablod in hrepenenja,
nihče ne ve, kje tok njegov se jenja,
in kje bo našel to, o čemer sanja.
V zrnu peska videti cel svet
in nebo v roži na poljani,
večni čas imeti v hip ujet
in neskončnost obdržati v dlani
Samo smrt svobode vzor je;
v nji spet najdeš, kar si zgubil.
Večnost ti vrne tvoje,
kar si ljubil in izgubil
Ko življenje tone v noč,
še žarek upanja išče pot.
Ostala pa je bolečina
in tiha solza večnega spomina
Poslednja solza v spomin spolzi
in mehka breza v vetru onemi,
otrpne stisk ljubečih rok,
ostane v mislih le spomin
Kje si bila
je praznina,
kjer te ni,
je bolečina
…in tudi tokrat bom šel naprej z občutkom,
da ne bo nikoli konca, da se začne vedno znova,
prav blizu tam, kjer smo že bili.
In takrat me počakaj, sonce …
V katerem kraju zdaj živiš ujetem ?
Enkrat na dan mi jo dajte,
edino, kar mi ostalo je,
da se pojočem z njo.
Današnji dan je še objela nisem.
Mar prav zares odšel je tja v neznano ?
Kako je mogel, ko smo mi še tu … ?
Nositi moramo vsak svojo rano
molče, da mu ne zmotimo miru.
Zorijo njive, veter brodi v žitu,
pedikajo med klasjem prepelice,
zardeva mah, sanjarijo plavice …
Vsak tiho zori,
počasi in z leti,
a kamor že greš,
vse poti je treba
na novo začeti
Poljubi me včasih zato,
da bo drevo v meni vedelo,
da si še nekje.
Na drugi strani vrat,
ker še ni prišel čas,
ko bi smela videti tvoj obraz.
(med tu in tam N.Malek)
Cilj je izpolnjen,pot je dokončana
in konec upov je in hrepenenja
in konec zmot,bolesti in trpljenja
A.Gradnik
KAR BILI SMO MI,
SEDAJ STE VI,
IN KAR SMO MI,
BOSTE VI
Nekoč ne bo več tebe, ne mene
In nikogar več,
ki bi še iskal skritih svetišč tam
ker le tišina šepeta
Razblinile so se sanje,
ugasnilo je upanje,
ostala je le bridka resnica
Ko reka bliža se zalivu,
ti življenje proti koncu gre,
zlije reka se v morje,
nazaj ne vrne se,
tako izteče se življenje,
ker tudi čas ne vrača se
Čeprav tvoj glas se več ne sliši,
beseda tvoja v nas živi,
povsod te slišimo mi vsi,
med nami si
Bilo je prelepo,
skalilo srečo je slovo,
slovo za nas najhujše zlo,
spoznali smo , da te ne bo!
Vsakdo sam stoji
na srcu zemlje,
s sončnim žarkom preboden
in je takoj večer
(S.Quasinando)
…in tudi takrat bom šel naprej z občutkom,
da ne bo nikoli konca, da se začenja vedno znova,
prav blizu, tam kjer smo že bili…
in takrat me počakaj,sonce…
Tudi meč svoj tok izje
in razum duha utrudi;
in utrudi se srce
in življenje tudi
(Byron)
Tiho,tiho mi,srce zaspi
tam pod rušo, tam so tihi sni
tam je mir, ki tu ga človek išče
(K.H.Mocha)
Oh kako bi rad v tem mraku
sedel k vznožju, kot takrat
in poslušal o junaku,
ki je srečo šel iskat.
Toda mrki dan zagrinja
vlažne, sivkaste megle
in otožno me spominja
pravljic, ki pod križem spe.
(J.Menart)
Vsak človek je zase svet
čuden, svetel in lep
kot zvezda na nebu….
(T.Pavček)
Nekoč bom tiho legel,
prav tiho kraj meje;
morda že jutri,
morda kak dan kasneje.
(M.Golar)
Ni smrt tisto, kar nas loči,
in življenje ni, kar druži nas.
So vezi močnejše.brez pomena
zanje so razdalje, kraj in čas.
Vekovečna drugih je bližina.
Smrt je le združitev na večer.
Zemlja skupno je pribežališče
in poslednji cilj vseh nas je mir.
(Mila Tkačič)
Vsi bodo dosegli svoj cilj
le jaz ga ne bom dosegel.
Ognja prepoln, poln sil,
neizrabljen k pokoju bom legel.
(S.Kosovel)
So dnevi in trenutki
polni sreče in miline
ko radostni oči zapremo
in si tiho zaželimo,
da ne mine
Nihče ne more zadržati človeka,
da gre svojemu pogubljenju naproti,
ko pride njegov čas.
(Marcel Duran)
Vsaka pot se nekje konča……
Moj korak se ne bo več
družil s tvojim,
moja beseda ne bo več
našla odmev v tvoji,
ostal bo le dragocen spomin
na najino prehojeno pot.
Svečo boste že upihnili,
a ognja ne boste ugasnili nikdar;
ko enkrat se dvignil bo plamen,
bo veter še višje ga gnal
(P.Gabrijel-Biko)
Gorje, brez tebe bo še tisoč let
cvetela roža in mladila svet,
a kdor naskrivoma
ti je srce poznal
obiskal bo gomilo,kjer boš vedno spal
(Perzijski napis)
Od daleč ugledaš zemljo zaželjeno;
povrnjeno veseljo je zamuda
in plačana so pota, polna truda,
srce otrpne bi razveseljeno
(F.Prešeren)
Nekateri ljudje oddajajo svetlobo,
ki greje srca tistih,
ki so jim blizu,
ko ta luč ugasne,
se spusti težka senca obraza.
(B.Jošimota)
Nisi se izgubil kot zven v tihoto,
nisi odšel v nič in pozabo:
po tebi merim stvarem pomen
in tvojo pesem skušam peti za tabo.
(T.Pavček)
Čas uničuje nežni cvet mladosti,
lepoti brazda gubice v obraz.
Naravi ropa čudežne redkosti,
prav vse požanje s svojim srpom čas.
(W.Shakespeare)
Kakor valovi na obalni prod
tako trenutki naši v nič hite;
val valu za seboj napravi pot
in temu drug za drugim vsi slede.
(W.Shakespeare)
Nekje v tebi je bila bol,
a ti zamahnil si z roko,
čes zmagal bom –
a vendar ni bilo tako.
Mati je sveča,
ki se sama prižge.
Vedno je manjša,
ker drugim gori,
njeno ljubezen uživajo vsi,
nanjo pomislijo,ko že zgori.
Jaz pa bom sel
Jaz pa bom sel na gmajno tja,
kjer name caka brat drevo.
Cetudi sam sem,nisem sam,
on caka me.
Tam lezem na kamniti krs,
o,tudi kamen mi je drag.
Toplejsi je in bolj mehak
od src ljudi.
V vejevju ptic se prebudi.
Cuj,pesem tebi je zapel
in to resje` kot kri temno’
le zate je.
Med listjem,brstjem in resje`m
razpleta se pogovor tih.
Ne boj se,trav in vetra dih
ne rani te.
(Petr Levec Brezkoncni marec)