Prosim za žalni verz za starše ob izgubi njihovega štiriletnega fantka.
spodbudne besede ali kaj podobnega.
Hvala, Breda

Draga Breda.

Razmišljala sem o tem žalnem verzu, kaj bi napisala. Tuda sama sem mama štiriletni deklici, in ne predstavljam si, da bi me ob taki izgubi karkoli zanimalo, pa naj bo to… karkoli.

Meni, v meni, so ostale edino besede mamice, ki je izgubila svojega otroka, prebrala sem jih v reviji Mama, glasile pa so se v tej smeri… da zdaj (po smrti) razume, zakaj je smrt otroka “dana” samo določenim staršem … ker vsi tega ne bi mogli prenesti.

To je tako res, to je tako zelo res.

P.S. Napiši karkoli, da bo le iz srca.

V kateri št. revije mama je bilo o tem- o smrti otrok in vsem tem?

Hvala in lp

Uh… to pa je že kar kakšni dve ali tri leta nazaj. Ne vem točno. Bilo je objavljeno pismo te mamice, pa tudi neki članek na to temo.

Res ne vem več točno. Pobrskaj po revijah v kakšni knjižnici.

Ok hvala.

Ne jočite ob mojem grobu,
le tiho k njemu pristopite,
pomislite, kako trpela sem,
in večni mir mi zaželite

Ni več trpljenja,
ne bolečine,
življenje je trudno
končalo svoj boj.
S. Gregorčič

Mar prav zares je odšel tja, v neznano?
Kako je mogel, ko smo mi še tu…?
Nositi moramo vsak svojo rano
molče, da mu ne zmotimo miru.
(S. Makarovič)

Ko sonca luč sežiga žico,
kliče te nazaj v svoj pogled.
Vrni se, kjerkoli si,
kot ključ,
ki vodi do skrivnosti…
(M. Jeršek)

Vsi bomo enkrat zaspali,
v miru počivali vsi,
delo za vselej končali,
v hišo Očetovo šli.
Takrat, zvonovi, zvonite…
(A. M. Slomšek)

Brez upa in strahu zahvalnico uberi
neznanemu bogu,
da vsako bitje mine,
iz groba se ne vrne
in tudi trudna reka
v morje se povrne.
(T. Wolf)

Ko je listje zašelestelo
in rožice ovenele, zlato srce je onemelo.
Tiha misel zablestela nad večernim krajem,
duša odblestela z zlatim je sijajem.
Tiha – kam odšla je duša zastrmela,
kakor da je ptica večer preletela.
(S. Kosovel)

Glej, zemlja si je vzela, kar je njeno.
A kar ni njeno, nam ne more vzeti.
In to, kar je neskončno dragoceno,
je večno in nikdar ne more umreti.
(S. Makarovič)

Spoznajte skrito kraljestvo,
vseh duš bivališče,
do koder pot sicer
le smrt poišče.
V temi brezčasnega prehoda
pa vendar žarek sveti:
ne zazna ga več zavest,
le duha globoki spleti.
(M. N.)

V temi brezčasnega prehoda
pa vendar žarek sveti:
ne zazna ga več zavest,
le duha globoki spleti.
(M. N.)

Ne moreš izreči tistega, kar želijo tvoji koraki,
tistega, kamor te peljejo. Nikoli ni mogoče prav dobro
vedeti, kje .se začenja in kje končuje pustolovščina; in
vendar se začne na določenem kraju in konča nekje
drugje, dlje stran, na natančno določenem mestu;
ob določeni uri določenega dne.
(E. Jabes)

So vezi močnejše –
Brez pomena zanje so razdalje,
kraj in čas.
(S. Makarovič)

Po isti poti,
koder odhajaš,
nevidno prihajaš nazaj –
med svoje, ki jih ne nehaš ljubiti
in ki živijo od tvoje ljubezni.
(T. Kuntner)

Povej mi kdo,
kam oblaki plujo,
kam ptice lete,
kam vode teko,
kam človek gre.
(O. Župančič)

Ne metulj,
ne beseda,
ne bežni žarek,
nič te ne bo ranilo.
Spi.
(F. G. Lorca)

Ko je listje zašelestelo
in rožice ovenele, zlato srce je onemelo.
Tiha misel zablestela nad večernim krajem,
duša odblestela z zlatom je sijajem.
Tiha – kam odšla je duša zastrmela,
kakor da je ptica večer preletela.
(S. Kosovel)

Ni večje bolečine
kot v dneh žalosti
nositi v srcu
srečnih dni spomine
(Dante)