Ti navihanka!

Kako si to iskreno in lepo napisala. Zelo resnično.

Lep dan,
Žan

Pri 42 letih je ženska možgansko mrtva – in se ne more zaljubiti v moškega na prvi pogled.

Vedno se najbolj resnično sliši tisto, kar je doživeto. In doživimo vsi marsikaj, samo priznati nočemo. Pa vendar je lažje živeti, če zavpiješ na ves glas, kajne

Leja, halooooooooooooooooooooooooo?????????

Tiste ki kracajo tle gor take neumnosti, pa pojma nimajo, so gvišno možgansko mrtve :-))) ….

Doba in Nesy, :-)))

Nisem si mogla pomagati: glupo vprašanje, še bolj glup odgovor. 🙂
Sarkazem očitno ni bil viden. 🙂

No, dobro:
– Ali se 42-letna lahko zaljubi?
Pa menda ja – saj ji možgani še delujejo. Kar vsi vemo.

– Ali se 42-letna ženska lahko zaljubi v poročenega?
Če ji možgani še delujejo, se torej lahko zaljubi; ali se lahko zaljubi tudi v poročenega – seveda se lahko – če nič drugega, so vsi forumi polni prešuštniških zgodb (z izjemo foruma Nepremičnine :-))

– Ali se 42-letna ženska lahko zaljubi v poročenega moškega na prvi pogled?
Lahko se, ker je po statistiki malo verjetno, da bi bila pri teh letih že dementna, v poročenega se torej, kot beremo, tudi lahko; ali se zaljubi na prvi, tretji, šestnajstih pogled? A ni vseeno? Enemu prebije prej, zakaj ga je potegnilo k eni osebi, drugemu pozneje.

Da, 42-letna ženska se lahko zaljubi v poročenega na prvi pogled. :-)))

Jej, lejla, prešalti se,teb pa res fali, marsikaj še nimaš razščiščenga. Takim bi mogl tipkovnce vzet, da neb takih blesarij pisal…Očitn sploh ne veš, da ljubezen obstaja,revca.

seveda se lahko, zakaj pa ne??
poznam upokojen par, ki živi kot ptička na veji, zaljubljena sta do ušes, pa imata vsak skoraj 70 let…
ljubezen ne pozna meja… LJUBITE SE!

pa sem mislila,da se samo meni lahko to zgodi.Zaljubila sem se v moskega, ki ga sploh nisem poznala.Vsaki dan sem zivela za tistih pet minut,ko sem ga lahko videlain po moznosti srecala njegov pogled,ki je pospesil bitje mojega srca.Domov sem prisla cisto zmedena in prav cudim se,da moz ni nicesar opazil.No,pa naj se povem nekaj o mojem zakonu.V20 letih me moz ni nikoli objel-niti poklical po imenu.Zmeraj je iskal,moje napake,kljub temu,da sem dobra gospodinja in mama-to mi priznajo vsi ki me poznajo.Ko je hodil otrok v solo,se v 12 letih solanja ni sel enkrat zanimat,kako mu gre,tudi mu ni bil v nobeno pomoc,neuspehe zna grajati,uspehov ne zna pohvalit.Pri vsakem prepiru me zmerja zzaljivkami da sem k..,in p…,.Daje me v nic,tudi vdaril me ze je.Je zelo ljubosumen saj se z nikomer ne bi smela pogovarjati.Je potem tako cudno,da si zelis malo tople besede,ljubecega pogleda.,nekoga ki bi te objel in stisnil k sebi,te pohvalil in ti rekel,danes si pa to dobro naredila-ne pa da se muli in vcasih sploh ne ve ali bi sedel za mizo.Zato razumem zenske ki se zaljubijo,tudi po40 letu,saj verjetno poskusajo najti vsaj kancek srece,ki je drugace niso delezne.In vsaki ki jo najde jo privoscim.No jaz je nisem,ker sem imela premalo poguma da bi se temu moskemu priblizala,on pa tudi ni naredil nicesar,da bi se mi priblizal,ceprav vem da sem mu bila vseč.Po dolgem casu sem sama ugotovila da je porocen.Nehala sem iskati priložnost,da bi ga se videla,pa tudi ne vem ali bi sploh nasla v njem,to kar si zelim.Vstrajam v svojem zgresenem zakonu,ker sama ne morem zivet.Nimam dobro placane sluzbe,da bi se lahko prezivela,tudi otroka je trba spravit do kruha-se studira.Je edino bitje s katerim se lahko za domacimi stenami normalno pogovarjam.Malo,sem opisala svojo zgodbo,da boste nekateri lazje razumeli,zakaj se tudi pri 42,lahko zaljubis.

Upam, da se bo to enkrat končalo na eleganten način. Takšno življenje je tudi slab vzgled za otroka, ki si lahko najde prav takšnega partnerja, kot je eden od zateženih staršev, ker mu je zaradi dogodkov doma, domač in privlačen, ker ga nezavedno spominja na nekaj znanega.

Lea, vso pravico imaš biti srečna, to dolguješ tudi sebi in otroku, morda bi še mož v objemu druge bolje zaživel. Srečno!

Čakaj, samo eno vprašanje: zakaj si se z njim poročila? Ker če te v 20 letih ni objel, to pomeni, da te niti na začetku ni? Meni več nič ni jasno.

Skupaj sma zacela zivet ko se nisem imela 19 let.Od doma sem prakticno pobegnila-zakaj?-vecni prepiri,alkohol.Mislim,da pri 19 letih se ne znas najboljse presodit,ali je to clovek,s katerim bos lahko prezivel celo zivljenje.Imela sem ga rada in od zacetka sem mislila,da je ljubosumen
zato,ker ima tudi on mene tako rad. Dostikrat so okoliscine v zivljenju taksne,da pac naredis to kar naredis kar se pa ne iskaze zmeraj za dobro in ti ne prinese tistega kaj si zelis. Lep pozdrav Lea

Ne razmišljaj, prepusti se občutkom…in kemiji:-)

Lea, moja zgodba je zelo podobna tvoji, le da me ni nikoli žalil, poniževal. Šla sem po prvem fizičnem nasilju. Oz. ga nisem več spustila noter, ko so ga zjutraj na policiji spustili. Nisem imela denarja za naslednjo najemnino, za hrano, bila sem brez službe, šla bi tudi pod most, če bi bilo treba. Ker svojemu otroku ne bi nikoli privoščila svojega otroštva, polnega strahu, kdaj bo oče spet pretepel, žalil, zmerjal s k in p mamo. Ne samo zaradi otrok, tudi zaradi sebe seveda, a otroke omenjam, ker so oni bolj važni od mamine šibkosti, do njih imamo mame odgovornost. Zagotoviti jim moramo mirno in varno otroštvo. Materialne dobrine nikoli ne odtehtajo smrtnega strahu in leta in leta trajajočega življenja v taki družini. In ti to veš, ker si sama tako živela. Če ne zmoreš sama, se obrni po pomoč. Veliko organizacij obstaja, ki bi ti pomagale. Tudi finančno. To je tvoja dolžnost.

Kakršnokoli službo že imaš, tudi če ostaneš brez nje (CSD), boš vedno imela dovolj denarja, da preživiš. Sinova štipendija, otroški dodatek, preživnina, tvoja plača, oba lahko še honorarno kaj delata, ni hudič, da ne bi mogla preživeti, če bi plačevala kje kako najemnino. Lahko greš malo ven iz mesta. Glej, da ne boš silila sina, da bo ponovil tvojo napako, da bo iz nesrečne družine bežal v nesrečno ljubezen in se bo vse še enkrat ponovilo. Pomisli na vnuke in na to, kaj boš o sebi mislila na smrtni postelji. Šibkost ni opravičilo za uničevanje svojega in tujih življenj.