Zaljubljena v poročenega- BOŠTJAN
Ja, to je to. Iz sebe naredi slab objekt, ona je tista slaba, ki je naredila vse narobe, on ni mogel drugače… je bil v taki situaciji…saj ni hotel…
Tako kot mora otrok, da preživi, sebe videti kot slabega, krivega, starše pa kot idealne, četudi so nasilni do njega, med sabo, četudi je tam lahko marsikaj, kar se ne bi smelo dogajati, ampak da ostane v odnosu, da obdrži starše, sebe doživlja kot slabega, starše pa kot dobre. Četudi je lahko njihovo ravnanje do njega vse prej kot dobro.
In ko ta otrok odraste, se to ponovi, doživi podobno vzdušje- ponovno mora nekoga opravičevati, da lahko ostane v odnosu.[/quote]
Izhodišče ni pravilno. Ni slaba ne ona in ni slab ne on. To je pravo izhodišče. Oba pa sta naredila določene napake. Kdor dela napake, ni slab človek, če jih ne dela namerno. Verjamem, da ona ni namerno rinila k njemu, ampak je želela le dobro. Prav tako je tudi on želel le dobro, saj ni mogel vedet, da bo ona na koncu prizadeta. Pomembno pri tem je, kaj se vsak iz tega lahko nauči. Kdor se lahko iz napak nauči, lahko v prihodnje prepreči, da spet pade v isto zgodbo. Kdor pade v isti zgodbo, se ni naučil pravih stvari. Lahko tudi zaradi napačnega izhodišča. In, da je on vsega kriv, je gotovo popolnoma napačno izhodišče. Noben ni v bistvu kriv, oba pa sta odgovorna za to, kar se jima je zgodilo.
In ne vse odgovornosti valit nanj.
Če ne bi sama hotela dat srčeka ga on ne bi mogel lomit…… čeprav njega niti ni ta organ toliko zanimal kot nekateri drugi …. ;)[/quote]
Odgovornosti za kaj?
“kako sem bila neumna” si očita že dovolj. Vso odgovornost je vzela nase, tudi vso krivdo, tako je razbrati iz njenega sestavka, še naslov nicka je takšen. In to je bil moj point.[/quote]Odgovornost za lastno lahkovernost.
Vzela je odgovornost nase, ker je bil on takšen, ker ji je on obljubil…. in ona mu je vse verjela :/
Kdo je tu sedaj za kaj odgovoren?
On ji je dajal neka dvomljive obljube (bil je poročen in njej obljubljal skupno življenje)…. A ni malo naivno pričakovati od nekoga, ki daje take obljube, da jih bo res uresničil?
Močno dvomim, da jo je imel res rad, da je mislil resno tisto kar je govoril, ker tak človek se enostavno ne zaveda kaj njegove izrečene besede sploh pomenijo. Njemu je bilo bolj za užitke čustvene in “mesene”. Se jim ni sposoben upret, kot malo dete sladkarijam, ker njemu zvestoba ni vrednota, sočutje mu je tuje, morala…kaj je to?
In ona je vsemu temu verjela?
Prihajal je od druge ženske k njej in ji govoril o skupnem življenju…..
Oprostite, pa kdo lahko to verjame? 🙁
In sedaj ji je (samo) on zlomil srce…….
Ravno zato jaz trdim, da on ni imel namerno slabih namenov (jo je imel rad na svoj način), ker se ni zavedal. Tako kot se ona ni zavedala, kam jo bo to pripeljalo, če se bo v to spustila. To je odgovornost, ki bi jo morala oba prevzeti. S tem, da bi ona lahko tudi povedala, kako se sedaj počuti, da bo on sploh vedel. Dejstvo je, da sta rinila skupaj, čeprav nista imela enakih želja in kljub temu, da sta se o tem na glas pogovarjala, sta oba verjela, da si bosta izpolnila le tisto svojo skrito željo. On spolnost, ona bližino. V resnici pa sta oba iskala bližino, zaupanje, na svoj najboljši način.
S tem se strinjam.
Je pa problem, ker imam občutek, da ga še vedno idealizira.Prav tako to preteklo vezo.
In kar zadeva njo, odgovornost v smislu, ja, da si reče, sem dopustila, da se je to zgodilo, nisem znala preceniti (fajn bi bilo vedeti, zakaj nisem znala tega preceniti, pa ne v smislu krivde, očitanja sami sebi – krivda blokira vsak razvoj- ampak zakaj nisem mogla tega videti, zakaj sem bila pripravljena vse to sprejeti), on pa ni prav ravnal, je zlorabil to naivnost in željo po ljubezni…
Ravno zato jaz trdim, da on ni imel namerno slabih namenov (jo je imel rad na svoj način), ker se ni zavedal. Tako kot se ona ni zavedala, kam jo bo to pripeljalo, če se bo v to spustila. To je odgovornost, ki bi jo morala oba prevzeti. S tem, da bi ona lahko tudi povedala, kako se sedaj počuti, da bo on sploh vedel. Dejstvo je, da sta rinila skupaj, čeprav nista imela enakih želja in kljub temu, da sta se o tem na glas pogovarjala, sta oba verjela, da si bosta izpolnila le tisto svojo skrito željo. On spolnost, ona bližino. V resnici pa sta oba iskala bližino, zaupanje, na svoj najboljši način.[/quote]
S tem, da bi ona lahko tudi povedala, kako se sedaj počuti, da bo on sploh vedel. :/
Ali pa če se obrne steni in ji to govori, efekt bo isti…. 😉
Ni njemu mar za njena čustva, vsaj ne na tak način kot si ona to domišlja, se ni sposoben vživet v njen (čustveni) svet, kakor se ni sposoben vživet v čustven svet “stalne partnerice”, ki jo ima doma, zato okoli pri drugih išče “tolažbo”.
Njena izpoved njemu bi bila le “nabijanje krivde” nekomu, kar ji ne bo prineslo nobenega napredka. Podobno kot če bi vse svoje imetje stavil na stavnicah/ruleti in bi izgubil potem bi se šel pa ruleti izpovedat, da bo vedela kako mi je hudo……. Nesmisel.
Ali pa če se voziš s kočijo in jo v galopu, na ovinku konj prevrne. A je konju kaj hudo, nerodno, se sekira, ker se je kočija prevrnila?
Ravno tako ljubimcu ni veliko mar, da ona trpi, ker (še) ni sposoben pravega sočutja, empatije do nikogar. Ne razmišlja na tak način in vprašanje, če kdaj bo.
Ona trpi pa predvsem zato, ker vajeti svojega življenja ni držala v svojih rokah in to že od začetka te veze, ko je ljubezenska kočija šla še počasi… 😉
Nesmisel je krivce iskat izven sebe za tako čustveno stanje kot ga ima sedaj. Sedaj se je nabralo polno vsega, šlo je pa korak po korak in bila je “slepa” za te napačne(?) korake.
Saj sem se veliko sekirala, da delam slabo, ker sem se s poročenim moškim zapletla. Ampak nisem se iz koristoljubja, nisem se s slabimi nameni, moje srce je bilo tam.
Kakorkoli obrneš imela si korist, mogoče ne materialno je bila pa čustvena korist!
Imela si se lepo z njim, koristila si to ugodje, ki ti ga je dajal. Čustveno ugodje!
Žal si stavila na napačnega. 😉
Kdo je stavil, predvsem pa zakaj (ravno) na njega? 😉
Če na to najdeš odgovor imaš več možnosti, da prihodnjič ne boš ponovila (iste) napake, ko boš želela nekaj koristi čustvenega ugodja. 😉 🙂
Sploh ne, da bi mu povedala z namenom, da bi naredila napredek. Ta odnos je tako ali tako fuč. Pove naj mu zgolj zato, da se mu mogoče vsaj malo razjasni, v kaj se je spustil, kaj je “povzročil” ( z njeno pomočjo seveda) in da bo morda morda v nekem kotičku svojega uma kanček njega vsaj za kratek čas pomislil, da morda ni ravnal najbolje.
Poleg tega, če mu ne pove (kar velja za v bodoče), nikoli ne more vedet, če njemu res ni mar zanjo. Mogoče mu je, le spoznat mora njen svet. Dokler ga pa ne pozna, pa ne more pokazat interesa zanj.
Kje ti vidiš, da jaz govorim o tem, kdo je slab? Govorim o doživljanju sebe ali drugih kot slabega. Doživljanje. Ne, kdo je dejansko slab. Ne govorim o morali. Etiki. Obsojanju. Objektivni krivdi. Govorim o : čutenju. Čustva. Kar nekdo doživlja. Njegov notranji svet.
Če ne dela namerno napake, ni slab človek? OK, seveda ni, njegova dejanja pa so slaba, a ne? Lahko to ločiš?
Nisi razumel mojega izhodišča. Žal. Govorim o tem, da je izhodišče, da pogledam vase, kaj me žene k takem ravnanju, zakaj ne morem drugače, zakaj nisem sposoben odnosa, kje se je to že dogajalo. O tem pišem v zadnjih stavkih.
Ti si razumel nekaj čisto drugega. Tvoje izhodišče, tako kot si ga ti interpretiral, ni moje. Da se razumemo!
Kar je on želel: ne moreš vedeti, da je želel dobro, ne bi rekla, kvečemu sam ni vedel, kaj je želel, ampak to tudi je domneva, ker ga ne moremo vprašati, ali ne?
Kar se odgovornosti in krivde tiče, pa sem v zgornjem odgovoru za On_ napisala.
Ja, zagotovo gre za podobno psihično strukturo. Verjetno drugačne obrambne mehanizme, kot je ponavadi. Tu se kaže že v tem, da je on imel dva odnosa in torej ni sposoben zgraditi ekskluzivnega partnerstva z žensko, ona pa se je odločila za moškega, ki je zaseden. [/quote]
Zagotovo vemo, da je imel dva odnosa. Ali je sposoben zgraditi trdno partnerstvo z eno žensko pa ne vemo zagotovo, saj ne poznamo njegove zgodbe, lahko samo predvidevamo. V praksi so vzroki za varanje lahko zelo različni, predvsem pa so vzvodi, kako se par vzdržuje v medsebojni odvisnosti (povezano z obrambami, ki jih omenjate) lahko zelo prefinjeni. Včasih so tako inteligentni, da jih lahko prepozna šele neka neodvisna tretja oseba (recimo terapevt) skozi daljši čas.
Kar pa njegovega ravnanja ne opravičuje. Dvakratno ne. Prvič, ker je obljubil zvestobo ženi, pred pričami, če je poročen. Drugič, ker je tudi svoji ljubici, kot je iz njenega sestavka razbrati, dajal obljube. Da gre v najboljšem primeru za nedoraslega moškega, ki je bil zmeden, ga ne opravičuje. Ne opravičuje ga konec koncev tudi v odnosu samega do sebe, kajti biti tako razcepljen v dveh odnosih je tudi samega sebe neiskreno. [/quote]
Nikjer nisem opravičeval njegovega početja. Prav tako pa se tudi nisem postavljal v vlogo absolutnega razsodnika in rablja. Kar se mene tiče, oba potrebujete pomoč. Ta trenutek ona zaradi strtega srca, ki se morda ne bo nikoli povsem zacelilo in bo še dodatno “pokvarilo” mnenje o vseh moških. In on zaradi očitne notranje negotovosti in zmedenosti.
V resnici ni pomembno, kaj si jaz kot strokovnjak mislim o težavi, ampak je bolj pomembno, na kakšen način lahko klienta pripeljem skozi težavo. Forum je mesto za razpravo, vendar v določenih primerih razprava ni dobra. To kar sem jaz želel vzbuditi pri avtorici je precej nasprotno od tega, kar ste želeli vzbuditi nekateri drugi.
Nisem napisal, da monogamnost ni naravna. Napisal sem, da za telo (kot samostojno entiteto), monogamnost ni povsem naraven pojav. Menim, da je iluzija pričakovati, da ljudje v monogamnih odnosih ne čutijo nobene telesne privlačnosti do drugih. Zaradi te iluzije ljudje na skrivaj gledajo pornografijo, masturbirajo in seveda tudi varajo. Zaradi tega so tudi zafustrirani, agresivni in v depresiji. Kultura in vere od nekdaj želijo omejiti človeško naravo. Osebno ne verjamem, da je človek lahko srečen, če se počuti ujetega v normah in pravilih. Ko delam s klienti je moje prvo vodilo to, da jih osvobodim teh omejitev, da aktiviram njihove naravne impulze in jih seveda tudi naučim, kako lahko s temi impulzi upravljajo na civiliziran način. In pogosto je osvobajanje spolnega impulza precej velik izziv ravno zaradi idealističnih pričakovanj o monogamnosti.
Ne razumite napisanega kot podporo varanju. Razumite napisano kot izziv za spremembo v smislu osvobajanja in učenja medsebojnih odnosov v smislu razumevanja razlik med spoloma, iskrenega zaupanja, medsebojne podpore in povezanosti. Upam si namreč trditi, da večina odnosov v resnici ne temelji na teh temeljih, ampak na temeljih idealističnih pričakovanj, umetne morale in škodljive odvisnosti.
Nič niste naredili narobe. To kar se je zgodilo vam, bi se lahko zgodilo vsakemu od nas. Dobra novica je, da se lahko vsako počeno srce zaceli. V primeru, da ne boste poiskali pomoč terapevta, vam priporočam, da čimveč hodite, dihate in ste v naravi. Na plan bodo privrela različna čustva. Izrazite jih na nek način, jokajte, udarjajte v blazino, brcajte, pišite dnevnik, kakršno koli izražanje tega kar čutite v resnici bo OK. Sčasoma bo bolečina manjša in v nekem trenutku boste morda lahko odpustili njemu in sebi.
Predvidevam, da ste še mladi, in ne zaslužite si, da se ujamete v zanko: “nikoli več ne bom ljubila”, Zato če le lahko, poiščite nekoga, ki vam bo pomagal premagati stisko. Ne bi bilo namreč dobro, da bi se za greh, ki ga je storil moški, ki ga opisujete, “maščevali” nekomu drugemu. V praksi se namreč to pogosto dogaja. Podzavest namreč ne odpušča tako zlahka.
Vsekakor oba potrebujeta pomoč, vprašanje pa je ali si je oba tudi želita oz. ali si je tukaj on želi.
Kaj si terapevt kot strokovnjak misli o zadevi, je pomembno zanj samega, da ne pride do kontratransferja nerazčiščenih sebin. Lahko govorimo, da smo strokovnjaki, nevtralni, ampak je fajn imeti to dvojno zavedanje- da vem, kje sem jaz s tem, v končni fazi tudi, da bo meni lažje. Če delam s homoseksualcem in imam predsodke do homoseksualnosti, potem se bo to nekje poznalo, ali ne? Tudi ob vsej moji objektivnosti. Tudi klient, ki je morda če itak izjemno občutljiv na predsodke, jih bo nekje lahko začutil. Drugače pa načeloma ja, pot je seveda važnejša, vsekakor.
Se pa strinjam, da razprava po forumih ni vedno dobra, ker se pisano besedo lahko hitro drugače razume, tolmači, manjka osebna komunikacija, že zaradi tega, pa tudi nekatere teme so morda nekoliko (pre)delikatne za javno razpravo in lahko tistega, ki sprašuje, še dodatno potrejo oz. morda vodijo v napačno smer. To je res.
Sploh ne, da bi mu povedala z namenom, da bi naredila napredek. Ta odnos je tako ali tako fuč. Pove naj mu zgolj zato, da se mu mogoče vsaj malo razjasni, v kaj se je spustil, kaj je “povzročil” ( z njeno pomočjo seveda) in da bo morda morda v nekem kotičku svojega uma kanček njega vsaj za kratek čas pomislil, da morda ni ravnal najbolje.[/quote]Ne vidim smisla v tem, da mu hodi nekaj govorit, da bo on vedel kaj je povzročil…. :/
Po moje on zeeeeelo dobro ve kaj je povzročil, do kje jo je pripeljal, da je na tleh, da obupuje…itd ampak on se je raje obrnil stran. Ga ne zanima več. Bilo mu je lepo in to je to. Posledice ga ne zanimajo, ne prevzema odgovornosti zanje, miži pred njimi, raje si bo našel kako novo ljubico, ki ga bo filala z občutkom oboževanosti, drogo, ki jo rabi in bo za to drogo naredil vse…..varal, lagal, se sprenevedal… 🙁
Kaj smo želeli mi in kaj je bila vaša želja vzbudit pri avtorici?
Bi ti lahko ljubila dva moška hkrati? Bi jima privoščila, da si te lahko delita? Zakaj misliš, da je on bil tega sposoben?
Vedno se vprašaj, kaj s svojimi dejanji sporočaš drugemu, tako da se vprašaš, kako bi se ti počutila na njegovem mestu, če bi s teboj nekdo ravnal enako, kot ti ravnaš z njim. Za začetek bi ti to lahko bilo v veliko pomoč, vendar moraš biti zelo iskrena do sebe.
Ne vem koliko praktičnih izkušenj imate glede transferjev in kontratransferjev, glede na vaše odgovore lahko ocenim, da zadevo poznate. Po mojih izkušnjah se je nemogoče dolgoročno izogniti kontratransferju, če med terapevtom in klientom obstaja odnos, ki ga terapevt predhodno ni razčistil na vseh nivojih. Če terapevt dela s homoseksualcem, in ima predsodke do tega, se bo to na delu in rezultatih zagotovo poznalo. Imate popolnoma prav. Je pa ta razprava malce izven konteksta, saj nekdo, ki se ne ukvarja s psihologijo, psihiatrijo ali psihoterapijo tega ne razume. Lahko pa jo nadaljujeva preko zasebnih sporočil.
Menim, da ni nujno pisati o tem, kaj sem želel jaz, in kaj nekateri drugi. Nisem napisal, da so mnenja drugih manj prava od mojega. Hotel sem povedati samo to, da lahko včasih preveč različni pogledi pri osebi, ki potrebuje pomoč, ustvarijo nejasnost. Seveda pa se zavedam, da v forumih tega ni mogoče regulirati. Tisti, ki želijo res samo moje mnenje se tako javijo preko zasebnih sporočil.
Menim, da ni nujno pisati o tem, kaj sem želel jaz, in kaj nekateri drugi. Nisem napisal, da so mnenja drugih manj prava od mojega. Hotel sem povedati samo to, da lahko včasih preveč različni pogledi pri osebi, ki potrebuje pomoč, ustvarijo nejasnost. Seveda pa se zavedam, da v forumih tega ni mogoče regulirati. Tisti, ki želijo res samo moje mnenje se tako javijo preko zasebnih sporočil.[/quote] S tem je bilo posredno(?) povedano, da smo mi želeli vzbudit pri avtorici nekaj slabega nasprotno od vas oz smo ji mi želeli dobro in vi slabo….. :/
Ne vem če smo mi res to želeli, predvsem ji nismo želeli nič slabega, vsaj zase lahko to zatrdim. Namen je bil sigurno dober, pot po kateri smo šli eni in drugi je pa menda vprašljiva.
Tisti, ki želijo res samo moje mnenje se tako javijo preko zasebnih sporočil….
Če je zadeva tako delikatna in lahko naredijo laična forumska mnenja več škode kot koristi, tisti pa, ki sprašuje je menda v dvomih, negotov, ne pozna prave rešitve iz svoje zagate, bi si dovolil trdit, da tudi ne upa kar nekomu poslat ZS in ga prosit za neko bolj strokovno pomoč, sploh če je prišel na novo na forum, bi bilo na mestu, da ga “strokovno usposobljen moderator” sam povabi na pogovor preko ZS-jev, temo kot tako pa zaklene oz zbriše.
Se pa strinjam, da se je avtorica znašla tam kjer je, ravno po “zaslugi” tega, da se je premalo pogovarjala oz je bilo to bolj površno, se je bala izrazit svoja čustva in še tista, ki jih je so bila napačno sprejeta/zlorabljena na nasprotni strani (skozi daljše obdobje svojega življenja).
Skratka zaupala se je napačnemu človeku + preslabo je poznala lastne občutke (vzroke in posledice zanje).
Ja, to je to. Iz sebe naredi slab objekt, ona je tista slaba, ki je naredila vse narobe, on ni mogel drugače… je bil v taki situaciji…saj ni hotel…
Tako kot mora otrok, da preživi, sebe videti kot slabega, krivega, starše pa kot idealne, četudi so nasilni do njega, med sabo, četudi je tam lahko marsikaj, kar se ne bi smelo dogajati, ampak da ostane v odnosu, da obdrži starše, sebe doživlja kot slabega, starše pa kot dobre. Četudi je lahko njihovo ravnanje do njega vse prej kot dobro.
In ko ta otrok odraste, se to ponovi, doživi podobno vzdušje- ponovno mora nekoga opravičevati, da lahko ostane v odnosu.[/quote]
Ja, to se dogaja. Zato ima v tem primeru moški le simboličen pomen.
Predstavlja objekt preko katerega bi se naj končno zacelile rane in realizirala neuslišana hrepenenja. Zato idealiziranje ter tako močna želja po imeti rad in hkrati bolečina in razočaranje, ko se spet ponovi tisto, kar je zapisano v naši podzavesti.
Zato srce ni bilo zdaj strto, ampak že od nekdaj hrepeni po tem, da bi bilo ozdravljeno.
Dokler izhajamo iz tega izhodišča ter svoje notranje resnice, na podlagi katere želimo zdraviti svoje čustvene rane ter pričakujemo, da bo nekdo, ki je takšen kot tisti, ki nas je prizadel, sedaj končno vzljubil, tako dolgo se bomo znašli pred razočaranjem.
Kot nam je znano, v tem svetu veljajo določeni zakoni. In če želimo priti do drugačnih rezultatov, je potrebno spremeniti izhodišče iz katerega delujemo. Ne moremo spremeniti zakonov ali upati na čudeže, ampak spremeniti svoj izhodiščni položaj.
Pokrpati duševne rane in ozdraviti srce in šele potem oditi novim dogodivščinam naproti.
Seveda z drugim moškim, ki je sposoben ponuditi spoštovanje in kjer se po potrebi oba odločita za strokovno pomoč.
Včasih je lažje kakšne zadeve skomunicirati samo na 4 oči. Vesel bom vašega sporočila. Tema je zanimiva, vendar pretirano psihoanalitično razglabljanje največkrat bolj škodi kot koristi (še posebej če je mnenj več). 2-3 leta nazaj sem skušal kliente fascinirati s svojim pronicljivim občutkom za razumevanje vzorcev. Včasih to še vedno naredim, toda prepričal sem se že neštetokrat, da razumevanje nečesa ne pomeni (skoraj) nič, če klient nima aktiviranih virov, ki bi ga pripeljali do točke, da bi lahko namesto obramb začel uporabljati tisti pozitivni del svoje osebnosti.
Menim, da ni nujno pisati o tem, kaj sem želel jaz, in kaj nekateri drugi. Nisem napisal, da so mnenja drugih manj prava od mojega. Hotel sem povedati samo to, da lahko včasih preveč različni pogledi pri osebi, ki potrebuje pomoč, ustvarijo nejasnost. Seveda pa se zavedam, da v forumih tega ni mogoče regulirati. Tisti, ki želijo res samo moje mnenje se tako javijo preko zasebnih sporočil.[/quote] S tem je bilo posredno(?) povedano, da smo mi želeli vzbudit pri avtorici nekaj slabega nasprotno od vas oz smo ji mi želeli dobro in vi slabo….. :/
Ne vem če smo mi res to želeli, predvsem ji nismo želeli nič slabega, vsaj zase lahko to zatrdim. Namen je bil sigurno dober, pot po kateri smo šli eni in drugi je pa menda vprašljiva.[/quote]
Namen je bil dober in to je najbolj pomembno. Na tem forumu je kultura govora precej visoka (definitivno veliko višja kot pri naših vrlih politikih) zato ne vidim razloga, da bi karkoli brisal ali zaklepal. Kar nekaj piscev (ne bom jih imenoval, da ne bo nevoščljivosti) ima zelo dober občutek za razumevanje problematike in pisanje. Seveda pa vlada med njimi (in v nekaterih primerih tudi do mene) malce zdrave tekmovalnosti, kjer vsak želi napisati nekaj več, malce drugače in iz druge perspektive… Za tiste, ki nismo udeleženi v problemu je to zelo zanimivo, tistega, ki ima problem pa lahko to zmede. Izgubi se namreč v preveč informacijah.
Nisem želel, da bi bilo moje pisanje razumljeno kot da je kdor koli napisal karkoli narobe (takšen post bi zagotovo zbrisal).
Priznam, da me situacija, kjer se zgodi nek odmik od moje vizije pomoči spraševalcu včasih malce moti. Najbolj zato, ker vem, da v takšni poplavi informacij njegova podzavest ne bo sprejela mojega nasveta, ampak tisto kar ji je (podzavesti) najlažje in karakterno najbližje. V terapevtski skupini ali na delavnicah takšne razprave vedno omejim. Toda to je forum in tukaj veljajo drugačna pravila. Zato je na meni, da se temu prilagodim.
Avtorica teme je z moje strani dobila vabilo. In če bo hotela, ji bom z veseljem pomagal.