Zaljubljena v poročenega- BOŠTJAN
Zaljubljena sem (bila?) v poročenega moškega (brez otrok). Seveda mi je na začetku lepo govoril in sanjaril skupaj z menoj. Tolikokrat me je prizadel, pa sem samo sebe prepričevala, da je bilo nehote, da drugače ni šlo… zdaj je ubil še zadnjo ljubezen v meni. Me zavrgel kot smet. Res sem ga imela rada.
Boli me, da so vse sanje umrle. Da četudi bodo kdaj drugačne okoliščine, ne bom mogla več nič zaupati, nič verjeti. Saj me je vedno samo prizadel. Želim si, da bi bilo drugače, Njega sem želela ljubiti. Saj bo vsak (še sama bi komu drugemu) rekel, da bo že prišel drug in bo samski in me bo imel rad.
Nočem drugega, ampak boli me, da niti tega nočem več. Ne takega kot je bil. Nočem o podrobnostih, ampak saj si vsak lahko predstavlja kako neenakovreden odnos je poročen moški- ljubica. Vedno sem ta kratko potegnila.
Pa saj bi se rada v red spravila, ne pa da že cel januar jočem. Pa ne vem več kako. Pa ne mi svetovat športanja in druženja in podobno.Rada bi pri sebi pošlihtala, pa bolj ko razmišljam, bolj boli.
Ja vem, sicer bi bolelo njo. Saj nisem šla načrtno v to, niti on, čeprav sem že zdavnaj spoznala, da bi na mojem mestu bila lahko katera koli druga, očitno sem ravno jaz bila tako neumna. Nočem zvenet pretirano dramatično, niti osladno, ampak res mislim, da je vso ljubezen v meni ubil. Nisem še nikomur zaupala toliko in tako kot njemu, bil je moj najboljši prijatelj… ampak saj sem ga kmalu nehala zanimati jaz kot oseba. Pa kako sem bila neumna, če zdaj za nazaj razmišljam. Ampak še celo v svojih zadnjih besedah meni, mi je rekel, da bom vedno v njegovem srcu, ampak žal ne gre.. Pa v kakšnem srcu. Če me je samo ubijal. Toliko energije kot mi jo je izčrpal, toliko ljubezni kot mi jo je izčrpal, toliko zaupanja kot mi ga je izčrpal… Pa nisem v življenju prejokala toliko kot sem zaradi tega človeka, pa sem že odraščala v družini kjer je bilo polno nasilja.
Pa se počutim kot bi moje čisto srce, ki je samo hotelo ljubiti, izkoristil in zlomil. Včasih je bil tako zlat.. včasih so mu učke žarela kot malemu otroku.. v nekem trenutku me je imel tudi rad. Ja bila sem tako lačna ljubezni in on je znal z menoj (na začetku). Saj sem se veliko sekirala, da delam slabo, ker sem se s poročenim moškim zapletla. Ampak nisem se iz koristoljubja, nisem se s slabimi nameni, moje srce je bilo tam.
Zdaj se počutim odvrženo kot smet. On živi dalje, saj mu želim vse dobro, čeprav me včasih prime, da bi mu še povedala kaka egoistična svinja je in kako me je uničil. Ampak kaj mi bo to. Nočem ga žalit, nočem ga prizadet.. zanima me samo zakaj. Zakaj mu je bilo treba moje srce zlomiti.
Kajti boli.
On tvojega srca nikoli ni želel zlomit. On se sploh ni spraševal o tvojem srcu, ampak ga je zanimalo nekaj drugega. Kaj si resnično pričakovala od poročenega moškega, ki vara? Če bi tak moški lahko ljubil oziroma znal resnično ljubit, potem ne bi varal. On ni ničesar v tebi ubil, le tvoja neuresničena pričakovanja ti dajejo občutek, kot da je v tebi nekaj umrlo. Bo minilo, drugič pa vseeno malo več načrtuj, ko se s kom zapletaš, ne prepuščaj se le emocijam.
Saj se nočem več zaplesti z nikomer, vsaj naslednjih deset let ne.
Nočem, da bi se me drug moški dotikal, njegove dotike bi si želela. Nič mi ne pomeni pozornost drugih moških, njegove bi si želela. Nekoč… mogoče še sanjam o tem, ampak sanjam o mrtvih sanjah.
Če je bil tako čudovit. Imela sem občutek, da bi lahko z njim vse delila, da bi mu lahko vse dala…in sem bila pripravljena delit in sem bila pripravljena dati. Ampak on mi je samo jemal. Boli, da je tako dober človek, v katerega sem verjela, lahko hkrati takšen egoist. Še, ko sva se dobila, ga nisem zanimala jaz, ampak zgolj moje telo oziroma zame niti nikdar ni poskrbel. Sem se počutila kot neka kurba, ampak one vsaj plačano dobijo.Pa z vsem tem v glavi se niti sprostit in uživat nisem mogla, nisem znala.
Ja, v prvi meri sem si želela neko čustveno oporo. Nekoga, ki bi mu bilo mar zame, ki bi lepo delal z menoj in na začetku sem to imela, ampak ne dolgo. Vem, da odnos, ki se že gradi na tako gnilih temeljnih ne more biti bog ve kaj, ampak sem mislila, da je pri naju drugače.
Nekoč me je vprašal, če res mislim, da je najin odnos zgolj začasen, pa sem rekla, kaj ni in je rekel, ne vem, nekoč bi si želel s teboj ustvariti družino. In seveda sem bila ob takih besedah popolnoma v nebesih in upravičeno sanjarila. Ampak sem padla na realna tla in padec je boleč. Očitno sva bila drug drugemu le vmesna postaja. On je šel svojo pot naprej, po svoje, brez mene. Sem ga nehala zanimat tako kot otroka neha zanimat igrača, po parih dneh igranja z njo. Ni ga več zanimalo kako sem, ni me poklical, ignoriral me je. za druge, za tujce je našel čas… Kolikokrat sem ga čakala, on pa se je z drugimi ukvarjal. Nikdar mu nisem bila na prvem mestu, niti na drugem, tretjem. Nekje na tisočem.. povsem nepomembna, zamenljiva. Pa bi ga včasih potrebovala, ampak je takšen tujec postal zame, da mu še za pomoč nisem mogla reči. In toliko bi mu želela povedat in z njim delit, pa ga ni nič zanimalo. Niti ni bil pripravljen vzljubiti stvari, ki sem jih imela jaz rada, pa saj ga ni nič zanimalo.
O kaka trapa sem. Verjetno se že lep čas, odkar se je začel od mene oddaljevati in se tudi res oddaljil, ukvarja s kakšno drugo ali več le-teh.
Nekateri trenutki z njim so bili tako lepi, tako živo sem se počutila… zdaj je pa tako ali tako vse umrlo. Sploh ne vem, če bi ga po vsem tem bila še sploh sposobna ljubit, še objet ne vem, če bi ga bila sposobna. Saj ni slab človek, samo srčka mojega mu res ne bi bilo treba zlomit.
Moram se v red spravit, da bom lahko normalno funkcionirala. Sploh ne vem kaj tu gor pišem, ampak nimam nikogar, ki bi mu lahko povedala in mogoče bi pomagal kak objektiven pogled na stvar.
Pogrešam ga, njega tistega v katerega sem se zaljubila.
Ni bil nič drugega, kot le odsev tvojih najbolj črnih misli in občutkov, ki si jih skrila nekje globoko v sebi.
Jasno je, da se pri takšnih vezah ne gre za nobeno spoštovanje ali ljubezen, ampak le za načine, ki v nas prebudijo najtemnejše občutke zlorabe in zavrženosti s strani tistih, ki bi nas naj imeli radi.
Zato ti res ne bom svetoval druženja ali športanja, ampak to, da najprej v sebi ustvariš primerne pogoje za samospoštovanje in ljubezen. Čeprav bo težko, ker ti tega nihče ni pokazal……Zato on ni ubil tvoje ljubezni in ne zaupanja, ampak le prebudil to, kar nosiš v sebi.
Priporočal bi ti kakšno strokovno pomoč, kjer bi delala na tem, da se začneš ceniti. V tvojem opisu je ne vem kolikokrat omenjeno, da si neumna…In dokler boš o sebi imela takšno mnenje, tako dolgo se boš preko odnosov le to podoživljala.
Varanja in takšnih “odnosov” je v družbi vedno več…..Plačujemo ceno in se soočamo s posledicami materialistično usmerjene družbe, ki je na robu propada zaradi izgube moralnih vrednot in spoštovanja.
Mogoče čez čas prebereš tele stvari, ki si jih zapisala. Morala si boš dovoliti, da si v življenje spustila napačnega človeka in ne vem, zakaj drugič ne bi spustla nekoga, ki te bo vreden. Dvomim, da res pogrešaš njega, prej nek ideal, ki si ga naslikala o njem. Ta pa ne obstaja, vsaj ne v njemu, morda v kakšnem drugem. To je tvoja življenska šola. Kaj boš odnesla iz nje?
Strinjam pa se z Robijem. Če bi cenila sebe, bi ga spregledala še pravi čas in bi se samo nasmejala njegovim sladkim besedam in “dobroti”, ter odšla mimo njega. Spoštovanje boš morala najt v sebi, drugi ti ga ne bodo dali, ampak ga bodo le izkoristili, ker privlačiš točno takšne ljudi.
Kar jaz tule najbolj pogrešam, je jeza.
Razmejitvena jeza, ki ti bo pomagala, da se boš postavila na svoje noge nazaj in dobila moč.
Spoštovanje, da se bo to ponavljalo- OK, to boš reševala potem.
O čem govorim?
O tem, da te je nekdo zlorabil, izkoristil in zavrgel. O tem, da si mu bila igrača.
Telo ti je povedalo vse. Ne si očitat, da se nisi mogla sprostit, telo je imelo prav! Za nekaj ljubezni, za nekaj prijaznosti si pač bila pripravljena sprejeti vse. To zagotovo ni novo, od nekod izhaja občutek, da je bilo treba za ljubezen prositi, se zanjo truditi, in narediti ne vem kaj, da si dobila nekaj nežnosti, tako kot tukaj…
Zagovarjanje. Jemlješ nase to, kar ti je naredil. Vredna si več. Ne ga zagovarjati.
Zagovarjanje. Jemlješ nase to, kar ti je naredil. Vredna si več. Ne ga zagovarjati.[/quote]In ne vse odgovornosti valit nanj.
Če ne bi sama hotela dat srčeka ga on ne bi mogel lomit…… čeprav njega niti ni ta organ toliko zanimal kot nekateri drugi …. 😉
Predvsem tvoja napačna predstava o njem, narobe razumljene “sladke” besede + tvoja fatazija so te pripeljale do sem kjer si sedaj.
On je bolj prišel malo pobrazdal in šel, ti si pa iz tega zidala gradove v oblakih in sedaj so se ti podrli 😉
Ni bil nič drugega, kot le odsev tvojih najbolj črnih misli in občutkov, ki si jih skrila nekje globoko v sebi.
Jasno je, da se pri takšnih vezah ne gre za nobeno spoštovanje ali ljubezen, ampak le za načine, ki v nas prebudijo najtemnejše občutke zlorabe in zavrženosti s strani tistih, ki bi nas naj imeli radi.
Zato ti res ne bom svetoval druženja ali športanja, ampak to, da najprej v sebi ustvariš primerne pogoje za samospoštovanje in ljubezen. Čeprav bo težko, ker ti tega nihče ni pokazal……Zato on ni ubil tvoje ljubezni in ne zaupanja, ampak le prebudil to, kar nosiš v sebi.
Priporočal bi ti kakšno strokovno pomoč, kjer bi delala na tem, da se začneš ceniti. V tvojem opisu je ne vem kolikokrat omenjeno, da si neumna…In dokler boš o sebi imela takšno mnenje, tako dolgo se boš preko odnosov le to podoživljala.
Varanja in takšnih “odnosov” je v družbi vedno več…..Plačujemo ceno in se soočamo s posledicami materialistično usmerjene družbe, ki je na robu propada zaradi izgube moralnih vrednot in spoštovanja.[/quote]
Govoril si,
HOUK!
Podčrtani stavek ponavljaj na glas toliko časa, da zgornja ugotovitev preide družbi pride v podzavest in v…. hrbtenjačo. Meni se ne da več, ker nimam navade, da bi se ponavljal; povedal sem že to enkrat, kdor hoče, razume prvič, kdor noče, presliši tudi stotič.
Ampak, ko bo družba zares na robu propada in ko bo večina doumela zgornjo ugotovitev sama od sebe, se bo družba preobrazila in prekvasila – od znotraj navzven…, takrat bo čas za novo Zemljo. Človek se lahko spremeni šele, ko visi nad breznom, vanj pada ali že prileti na dno. Vanj pada družba kot celota. Pristanek bo boleč. Me veseli, da je tu še nekdo, ki se ne piše marinec, končno zapisal pravi vzrok. Družba na robu propada zaradi izgube moralnih vrednot. Stavek je vreden posebne, čisto nove teme, posvečene izgubi moralnih vrednot in spoštovanja in vseh posledic, ki izvirajo iz tega dejstva.
Pogovori se z njim. Napiši al povej mu za vse občutke, ki jih imaš. Če te bo ignoriral naredi črto in ga pozabi. Saj bolečina mine čez leto, dve odvisno. In začni delati na sebi..ko boš sebe začela imeti rada te bodo tudi drugi imeli radi, iskreno in pristno. Vem, da ti je v tem trenutku zelo hudo ampak ta situacija ti pove, da res nekaj narediš na sebi. Bodo dnevi, ko ga boš ljubila in dnevi, ko boš jezna nanj. Vse bo še dobro verjemi, govorim iz lastne izkušnje le, da moj ni bil poročen. Zdaj si prizadeta in pišeš, da še 10 let ne boš z nobenim..niso vsi isti in dokler ne spremeniš nekaj na sebi boš naletela na take osebke. Zberi moč in se dvigni, obriši solze in pojdi naprej! Razčisti z njim, če se da in, če ima vsaj malo srca te bo razumel.
Treba se je pa še vedno zavedati, da družbo sestavljajo posamezniki. Drugih ne moreš spreminjat, lahko spremeniš le sebe. Pa to ne pomeni, da moraš delat to, kar dela družba, ampak pomeni, da ti ni treba sprejeti vsega, kar je sprejela družba. Spet pa ni potrebno vsega zavrniti. V noben ekstrem ni preveč koristno it. Treba je poiskati svoj prostor, si ga izboriti in ga potem tudi ohranjati. Ko se človek zaveda svoje prostora, lahko premika “gore”.
V tem primeru je bilo tako, da je ta poročen mož našel svoj prostor, se zanj boril in to kar je iskal, tudi dobil. Če bi na drugi strani bil nekdo, ki se prav tako bori za svoj prostor, ne bi podlegel le svetu drugega, ampak bi se boril tudi za svoja prepričanja. Le tako lahko tudi pritegneš drugega v svojo svet. Le oceniti je treba, kdo v ta naš svet resnično pripada in ne iskati le tega, komu se bomo podredili le mi sami.
Ljubezen včasih zelo čudna stvar. Veliko se govori in piše o njej, zelo malo pa o njej vemo v resnici. Ona je namreč tako neotipljiva, nedokazljiva, da omogoča nešteto interpretacij in razlag.
Ko delam s pari pogosto poslušam o ljubezni, pričakovanjih, željah ipd. In nisem še delal s parom, kjer bi oba dojemala ljubezen na podoben način. Razlike med moškim in žensko so na tem področju precejšnje, svoje naredi genetika, vzgoja in seveda tudi družba o kateri govorita Robi in marinec.si.
Monogamnost je, izključno telesno gledano, nekaj kar ne more obstajati. Zvestoba torej izhaja izključno iz nekih pravil, vrednot, prepričanj, morale in kulture (in to nas dela ljudi).Torej sposobnosti EGA da preusmerja in blokira impulze telesa. Brez EGA bi bili živali, seveda pa lahko po drugi strani “pokvarjen” EGO naredi iz človeka najhujšo žival, ki obstaja na tem planetu.
EGO se v največji meri formira skozi gene, vzgojo in predvsem zgled, ki prihaja od ljudi, ki jih imamo kot otroci najraje.
Ne bi si upal trditi, da vas moški, ki ga opisujete, ni ljubil. Prav tako ne bi upal staviti, da vas je samo izkoristil in zavrgel. Verjamem pa, da ni bil kos situaciji v kateri se je znašel in se je moral odločiti tako kot se je.
Tako kot je njegovo osebnost pomagalo formirati njegovo otroštvo, je vašo osebnost pomagalo formirati vaše. Prepričan sem, da bi lahko, če bi psihoanalitično analiziral vajini osebnosti, našel veliko skupnih točk, ki so ali podobne ali se dopolnjujejo.
V svoji praksi sem že delal z ženskami, ki so bile večno ljubice oz. večno na drugem mestu. Vse so imele popolnoma razbito otroštvo in popolnoma napačne predstave o moških in seveda tudi o sebi. Vse so bile izjemno seksualno privlačne in znale so v moškemu prebuditi občutek pomembnosti. Ali tudi vi spadate v to kategorijo težko sodim? V primeru, da ste se že večkrat znašli v odnosu, kjer ste bili na mestu druge violine (na prvem mestu je bila pa ali mama ali žena ali kariera), potem verjetno ste. In to pomeni, da privlačite moške, ki želijo samo ljubico in ne moške, ki želijo ustvariti z vami dom.
Ali je mogoče to spremeniti? Je. Zagotovo pa ne čez noč. Sidro, ki ga je potrebno spremeniti je zasidrano v vašem otroštvu in odnosu vašega očeta do mame in do vas.
Ta stavek kaže na res veliko bolečino in tudi na odpor do moških. Nikar tako. Obstajajo moški, ki so drugačni. Ta trenutek jih ne vidite, ampak zagotovo obstajajo.
Najdite terapevta, ki vam bo pomagal zaceliti ranjeno srce in vam bo predvsem pomagal razširiti “vidno polje”. To vam bo omogočilo, da boste naslednjo zvezo zgradili z moškim, s katerim boste lahko formirali dom.
Lahko se oglasite tudi pri meni, težko preko foruma napišem vse kar bi bilo potrebno povedati.
Želim vam, da kmalu najdete mir v svojem srcu, katerega verjamem, da iščete že zelo dolgo.
K temu pa še lahko dodam, da je seveda velika težava, če v našem svetu vlada prepričanje, da nismo vredni več kot to, da smo nekomu na drugem mestu. Če verjamemo to, potem se za to tudi borimo in to uresničimo. Zdi se, da avtorica potrebuje novo prepričanje, to je, da je vredna in da je lahko nekomu na prvem mestu. Ko bo to našla v sebi, se bo za to tudi borila in dobila.
Problem je, ker ti družba na samem začetku tvojega življenja vcepi občutek, da si le nek predmet. Da si vreden le toliko kot nek mobitel, ki ga zavržeš ko se ga naveličaš in zamenjaš z novim….
Zato ni stvar izbire, ampak si enostavno produkt okolice in tega, kar si vsrkal kot goba. In to postanejo temelji tvoje usode s katerimi se ukvarjaš celo življenje.
Ja, zagotovo gre za podobno psihično strukturo. Verjetno drugačne obrambne mehanizme, kot je ponavadi. Tu se kaže že v tem, da je on imel dva odnosa in torej ni sposoben zgraditi ekskluzivnega partnerstva z žensko, ona pa se je odločila za moškega, ki je zaseden.
Kar pa njegovega ravnanja ne opravičuje. Dvakratno ne. Prvič, ker je obljubil zvestobo ženi, pred pričami, če je poročen. Drugič, ker je tudi svoji ljubici, kot je iz njenega sestavka razbrati, dajal obljube. Da gre v najboljšem primeru za nedoraslega moškega, ki je bil zmeden, ga ne opravičuje. Ne opravičuje ga konec koncev tudi v odnosu samega do sebe, kajti biti tako razcepljen v dveh odnosih je tudi samega sebe neiskreno.
Monogamnost, raziskave, ja. Dejansko večina ljudi na partnerske terapije hodi zaradi varanja, ki ga je ogromno. Resnično ogromno. Lahko bi rekli, da redkokdo zmore biti monogamen. Potem se tu vključuje razne biološke raziskave… ampak dejstvo pa je nekaj drugega: najgloblje človeško hrepenenje, želja po bližini, ki se pa lahko uresničuje v monogamnem, ekskluzivnem odnosu, ki pa zahteva predanost, zahteva delo, pride do bližine, ki je se človek boji, ker je ranljiv! Potem je pač lažje reči, češ, saj mogamnost ni naravna. Lažje je živeti s tem, kot pa da bi se vprašal, zakaj je tako težko biti nekomu zares blizu? Kaj se je zgodilo v moji preteklosti, da kar bežim? V drug odnos, z drugo žensko, drugim moškim? In na koncu nimam niti enega bližnjega odnosa, ne s partnerjem, ne z ljubimcem. To lahko vzamemo kot izhodišče.
Problem je, ker ti družba na samem začetku tvojega življenja vcepi občutek, da si le nek predmet. Da si vreden le toliko kot nek mobitel, ki ga zavržeš ko se ga naveličaš in zamenjaš z novim….
Zato ni stvar izbire, ampak si enostavno produkt okolice in tega, kar si vsrkal kot goba. In to postanejo temelji tvoje usode s katerimi se ukvarjaš celo življenje.[/quote]
Robi, poznam ta občutek. Vseeno pa se je vredno potrudit in preverit ali nas občutek morda ne vara. Vprašati se moramo, kaj pa mi sami prispevamo k tej “pokvarjeni” družbi, da bi bila boljša, drugačna. In potem morda ugotovimo, da zmoremo več, kot smo vložili do sedaj. S tem raste tudi naša vrednost oziroma le občutek glede te vrednosti. Ta občutek bo neprestano na preizkušnji, celo življenje. In proti temu se bomo morali stalno boriti. No, lahko pa tudi obupamo in potonemo na dno, ter životarimo. Družba ni tako slaba, slabi so posamezniki v družbi. Niti posamezniki niso slabe, le točno tak občutek jih navdaja, kot si ga omenil zgoraj. Torej, treba jim je dati vedeti, da so vredni več, vsaj nekomu za začetek. In zagotovo nam bo ta hvaležen in obstaja velika verjetnost, da bomo dobili enako nazaj. S tem raste naša vrednost in vrednost družbe. Druge poti ni.
Saj ne, da mi je dajal obljube, samo lepo mi je govoril, da sem mislila, da je kaj, da imajo njegove besede kakšno težo… Seveda so potem njegova dejanja kazala nasprotno, pa sem v njegovih besedah iskala opravičila za njih.
Kar se jeze tiče… saj sem bila jezna, nek trenutek sem čutila mogoče celo sovraštvo, ampak zdaj sem samo žalostna.
Pa saj se spoštujem in se imam rada, samo on me ni in sem želela, da bi me. Niti še nisem bila v takšnem odnosu in niti ne bi šla vanj, tu pa se je vse tako stopnjevalo.. od čisto prijateljskega do..
Preveč sem želela in sanjala in verjetno boli, da so se sanje razblinile. Itak pa ni nič novega, spet je izbral vse drugo samo mene ne in prav ima, samo jaz se še moram sprijaznit.
Hvala vsem za odgovore.
Ja, to je to. Iz sebe naredi slab objekt, ona je tista slaba, ki je naredila vse narobe, on ni mogel drugače… je bil v taki situaciji…saj ni hotel…
Tako kot mora otrok, da preživi, sebe videti kot slabega, krivega, starše pa kot idealne, četudi so nasilni do njega, med sabo, četudi je tam lahko marsikaj, kar se ne bi smelo dogajati, ampak da ostane v odnosu, da obdrži starše, sebe doživlja kot slabega, starše pa kot dobre. Četudi je lahko njihovo ravnanje do njega vse prej kot dobro.
In ko ta otrok odraste, se to ponovi, doživi podobno vzdušje- ponovno mora nekoga opravičevati, da lahko ostane v odnosu.