žal mi je ptic, pravi A. Ihan…nihče jim ne pove, da letijo…meni je žal rek, ki tečejo, svobodne, nedotaknjene od nevarnosti jezov, neustavljive z višino bregov…žal mi je vetra, ki vrši čez trave, neupehan od divjanja, zmuzljiv skozi špranje v zgradbah in ljudeh, nikoli prignan do stene, ki bi ga ustavila…žal mi je morskih valov, ki se s svojim večnim odhajanjem zmeraj le vračajo na isto obalo…žal mi je sonca in lune in zvezd, ki ne vedo za temo noči…žal mi je glasov, ki ne poznajo odmeva tišine… in tistih puhastih oblačkov na nebu, tako podobnih otroškim igračkam, mi je tudi žal, ker ne vedo, kako ljubki so…žal mi je trenutkov, ki s figo v srcu ne verjamejo v čas, čeprav postajajo dokončno minljivi…žal mi je, da jih prepoznam…da čutim, kako mine(va)jo…dokončno…žal mi je, da prepoznam prazne obljube, ki ne dopuščajo dvoumnih interpretacij…žal mi je, da je svet našel špranjo v meni in odnesel nekaj moje otroške (otročje?) vere vanj…predvsem pa mi je žal, da se moje ptice sanj ne znajo zmeraj držati pod oblaki…da vedo za prepade in nevarnosti in strmoglavljanja…vedo, da letijo…in da lahko tudi padejo…predvsem pa – vedo…nič več jim ni samoumevno…niti v meglo oblečena jutra ali v cinobru toneči večeri…
žal mi je za vso razsipnost svobode in lepote, ki se sama sebe ne zavedata…a vendar mi ni žal…

O letenju

Žal mi je ptic. Nihče jim ne
pove, da letijo. Nihče jim ne
razkrije nevarnosti višin.
Da je mogoče omahniti. Ali biti priklenjen na zemljo.
Ali celo stalno mirovati. Žal
mi je ptic. Nihče jim ne pove,
da letijo.
A.Ihan

ps: pogrešam Zojo; Zoja, kje se skrivaš?…:)