Spoštovani!
Stara sem 30 let, že dve leti poročena. Z možem sva pred poroko hodila sicer v dveh polčasih, vendar vsega skupaj kar 6 let, dve leti pa sva že skupaj tudi živela. Poročila sva se iz ljubezni, bila je pravljica. Verjela sva celo v večno zaljubljenost…Želela sva si kopico otrok, celo imena sva imela že izbrana. Oba sva oz. imava zelo naporne službe, ki zahtevajo veliko odsotnost od doma. Poleg odsotnosti pa tudi veliko energije in živcev. Kot pravijo, da vse enkrat mine, se je tudi najina pravljica po enem letu zakona končala. Vedno več sva se prepirala, vedno manj je bilo govora o skupnih ciljih… Mož si je želel imeti otroka, toda jaz sem zaradi službe potrebovala še nekaj časa (ker sem zaposlena v tujini, sem morala podpisati pogodbo, da dve leti ne bom imela otrok). Zdaj sta dve leti že zdavnaj minili…
Spolnost med nama je bila nekaj zelo lepega in nežnega…
Lani septembra pa so se stvari obrnile na glavo. Kreganje se je stopnjevalo – kriva sva bila oba. Jaz sem imela probleme s študijem+službo, mož pa… Pravi, da takrat jaz nisem bila dostopna za pogovor. kakorkoli že, sva zadevo pripeljala tako daleč, da sva se SKUPAJ odločila, da je najbolje, da se odseli. Danes mi očita, da sem ga jaz izselila. Tako je odšel živeti nazaj k svoji materi, ki je že 33let vdova in ravnokar upokojena. Mislim, da sem njeno vlogo mnogo podcenjevala, saj sem živela v prepričanju, kako zelo rada me ima in kako je srečna, da imava lep zakon. Sama je življenje posvetila karieri in praktično šele sedaj ugotovila, da ima sina, ki ji mora pomagati pri hiši in… Je največji egocentrik in egoist, kar jih poznam.Ta zahteva po pomoči je presegla že vse meje in kadar ji ni ustreženo, začne izsiljevati s samomorom ali pa s kakšnim kozarčkom preveč… Po ločenih dveh mesecih (od teh je bil en mesec službeno v tujini), je prišel nazaj, kot češ, da bo vse OK. Tašči to seveda ni bilo všeč, tako da so se izsiljevanja stopnjevala. Po mesecu ponovnega skupnega življenja (brez skupnih aktivnost -niti kino,prijatelji, nežnosti,…) se mi je zdelo nekaj povsem normalnega, da bi nazaj vzopstavila tudi spolne odnose. Mož je to odločno zavračal in kasneje priznal, da ima zdravstvene probleme. Ko sem ga vprašala, kaj pravijo zdravniki, mi je rekel, da mu že mama (je zdravnica) ureja, da bo šel na pregled k strokovnjaku. “Urejala” je kar nekaj mesecev, tako, da sem ga potem prosila, naj mi naredi uslugo in gre k urologu, ki sam ga “uredila” jaz. Potem je seveda sledila taščina užaljenost… Ko sem ji razložila, mi je mirno odgovorila – “saj ta bolezen ni nič takega, samo spolnih odosov pač ne moreš imeti…” Hkrati pa je na ves glas vpila, če smo bili kdaj skupaj v družbi, kako neizmerno si želi vnukov.
Pa sem tudi to požrla. Vedno sem zagovarjala njegovo mamo, češ, da ni lahko biti sam,…
Zdaj pa sem se znašla v situaciji, ko ne vem več, katera pot je prava, ko ne vem več, kaj lahko še naredim. Mož se je spremenil, postal indiferenten za vse stvari (ne ljubi se mu niti na dopust-pa imamo stanovanje na morju), vseeno mu je za zdravje, ve,da ob tekem odnosu trpim, a se ne potrudi niti, da bi redno obiskoval zdravnika. Spolnih odnosov nisva imela že 10 mesecev. Najtežje mi je, ko vem, da me ne spusti blizu, da mu ne morem pomagati,… najhuje mi pa je, da pravi (že kar nekaj časa) da si NE ŽELI imeti otrok. Najprej sem se tolažila, da vse to izhaja iz strahu, da jih morda ne bo mogel imeti. Rekla sem mu tudi, da če jih ne bo mogle imeti, da je današnja medicina tako napredna, da vedno obstajajo možnosti. Todi posvojitev. Vedno bolj odklanja otroke (hkrati pa govori zgodbice o otrocih najinih prijateljev) Celo dela z otroci in pravi, da ga ta poklic neizmerno veseli.
Ne vem več kaj naj strorim. Če se ločim, vem da bom trpela bolj kot si upam predstavljati. Ljubim ga (pravi da tudi on mene), najin odnos pa je ohlajen. Podzavestno mu zamerim marsikatero stvar, ki se je zgodila v preteklem letu, najbolj pa to, da se ne zaveda resnosti sitacije in da ne poskrbi za svoje zdravje. Če ne drugega je to odgovornost, ki bi jo moral čutiti tudi do mene!
Prosim Vas za nasvet in razmišljam tudi, da bi odšla v kakšno dobro zakonsko posvetovalnico. Morda poznate katero dobro?
Hvala vnaprej!

Spoštovana Ela,
obisk pri psihiatru ( za oba ) se mi zdi neodložljiv.Zavrtite nekaj številk zasebnih psihiatrov in se odločite za tistega ali tisto, ki ima licenco za partnersko terapijo.Pripravite se na daljši tretman.

Spoštovani g.dr.Rejec,
najlepša hvala za Vaš hitri odgovor. Bojim se, da ne bo ravno lahka naloga prepričati moža, da obišče psihiatra. Sama sem trdno odločena, da je za to skrajni čas. Najina želja je, da ostaneva skupaj. Prosila bi Vas, če me lahko posredujete oz. priporočite kakšnega res dobrega psihiatra (za oba), saj sem sama številke že iskala, pa jih nisem našla. Glede plačila ni nobenega problema, saj sva hvala bogu zelo dobro situirana.
Najlepša hvala,
Ela.

Spoštovana Ela,
to mesto ni namenjeno reklami preparatov,pa tudi ne posameznih strokovnjakov.Naslove vseh zasebnih psihiatrov boste našli v brošuri zavarovalnice(ZZZS) ,na vseh terminalih zavarovalnice v zdravstvenih domovih, ali na Zdravniški zbornici Slovenije.