Spostovani,
najprej bi zelela pozdraviti vaso rubriko, tak nacin komuniciranja mi je zelo vsec, ker se mi zdi da smo Slovenci se vedno narod, ki smatra, da ce nekdo potrebuje pshiiatricno pomoc potem je gotovo “nor”. Sama tako ne mislim, a vam vseeno ne vem pojasniti zakaj sem se odlocila na tak nacin komuniciranja…mogoce nekje v podzavesti…Naj povem da nisem sigurna ce boste znali odgovoriti na moje vprasanje, oziroma ali je to vprasanje za vaso rubriko, pa vendar.
Moj problem je sledec. Stara sem 21 let in sem porocena 3 mesece, brez otrok. Obenem izredno studiram, hodim v sluzbo in vse bi bilo super ce ne bi imela taksno pomankanje samozavesti. Moj zakonec je star 33 let pred poroko sva hodila 4 leta, ni bil moj prvi pac pa drugi in od tedaj ednini moski v mojem zivljenju. Sama menim, da sem vedno delala vse za dobro naju marsicemu se odpovedala, da bi mu dokazala koliko mi je do te veze. On ima sicer zelo stroga nacela in principe od katerih ne odstopa. Do sedaj je vse bilo bolj ali manj OK. Sedaj pa ko sem zacela delati sem se veckrat znasla v situaciji, ko nisem mogla…ali morda celo nisem zelela narediti tako kot si on to zamislil. In sedaj ze 2 tedna ne govori z menoj in pravi, da bo oziroma da ze je vlozil vlogo za locitev. Naj vam pojasnim situacijo: moj sef je bil na poslovnem potovanju in jaz sem edina od vseh delavcev v nasem podjetju, ki stanuje v mestu. Okoli 18 ure so me klicali nasi poslovni partnerji, da nujno nekaj potrebujejo iz pisarne. In jaz sem jim odnesla kljuc od pisarne. Potem 10 min kasneje me je eden od teh partnerjev pripeljal domov. In moz je znorel… Vpil je da sem kurba in da sva midva imela dogovor da se jaz ne bom z drugimi moskimi vozila “okoli”. Poizkusala sem mu razloziti situacijo pa je ni zelel razumeti od takrat ne govori z menoj spi v sosednji sobi, ne je…Pravi le da sva bila dogovorjena in da sem jez prekrsila ta dogovor in to je zanj dovolj dober znak za locitev. Pravi, da to so principi in da ce mi ne more verjeti ne moreva biti skupaj. Pravi, da mi verjame, da ni nic bilo med tem partnerjem in menoj in da to sploh ni vprasanje pac pa kot sem ze rekla, da sva bila dogovorjena in jaz sem ta dogovor prekrsila. Naj povem, da se tega dogovora sploh ne spomnim, oziroma je bilo tako, da se preden sva se midva spoznala sem komaj usla posilstvu in to od nekega znanca. Enkrat sem mu to povedala in on pravi da sem se sedaj ravno tako obnasalal neumno, ko sem se sedla v avto tega sodelavca.
Kar zelim vas vprasati je sledece ali je to normalno, jaz sem pripravljena vse prositi, rotiti, vse ker je v moji moci, da ga dobim nazaj, ker ga ljubim… ne o tem sploh nima smisla govoriti, prasujem pa se do kdaj tako. Ze sedaj cutim, da sem kot v nekaksni kletki. A sama misel da bi ga izgubila…
Prosim pomagajte mi. Kako naj resim to situacijo. Naj ga pustim da zivi v zmoti, in sprovede to locitev ali naj se “potuhnem” in ga skusam dobiti nazaj.
Ze v naprej se vam najlepse zahvaljujem za odgovor.
Lep pozdrav,
Goga

Spoštovana Gordana,
v človeški naravi je, da se poamezne osebnostne lastnosti z leti ne izgubljajo ampak še povdarijo, sem posebno sodi “principielnost”, ki jo goji vaš mož. Postavite si moji starndardni vprašanji: ali bi želeli z njim še živeti skupaj čez dvajset let in kako si ga predstavljate v vlogi vzgojitelja vajinih morebitnih otrok, pa se boste laže odločili.
Pomanjkanje samozavesti je kategorija, ki jo je mogoče uspešno urediti, deloma s posebnimi vajami,deloma z zdravili.Psihiater, h kateremu seboste oglasili fizično( predvsem zato, ker bo stopnjo vaše nesamozavesti moral oceniti), vam bo glede na vaše ugotovljeno stanje prdpisal ustrezno kombinacijo obojega.Še nekaj, ko enkrat samospoštovanje imate, ga tudi obdržite.

G. dr. dovolite na to vprašanje pripombo in moje vprašanje.

Ali je možno, da ni toliko težava v Gordanini nesamozavesti, kot v njegovi trdi principielnosti, ki jo on (kot starejši, zato pametnejši itd.) uspešno izvaja? Jaz vidim tu bolj kot nadzor očeta nad hčerjo, kje se je potikala, kot pa skrb za ženo, ki je odrasla, odgovorna in še mladoporočenka povrhu. Ali morda računa popolnoma si jo podrediti, ker glede na to, da je verjetno bolj izkušen, računa na rotenje, golo prikimavanje njegovim “odredbam” in pravilom, ki si jih je očitno zamislil za njo? Se vam zdi sploh možno, da se ta odnos kdaj spremeni?

Se opravičujem, ker sem takole vpadla. Gordani pa želim, da bo rešila to svojo zadevo kar najbolje, s čimmanj travm.

Ga. Gordana

Ste se morebiti kdaj vprašala, kdo v vajinem zakonu ima RESNIČNE težave s samozavestjo? Glede na opisano sem prej mnenja, da ima te težave vaš mož, le pred seboj in drugimi juh “maskira” v nekakšne principe.

Razlika v letih običajno ni tako pomembna. Pomemben pa je občutek ogroženosti, ki ga lahko goji moški, kadar:

1. je njegova partnerica na poti, da pridobi višjo ali enako izobrazbo kot on
2. kadar ne zaupa dovolj vase in svoje sposobnosti – posledično ne zaupa v druge
3. kadar ocenjuje situacije skozi svoje prejšnje izkušnje (kako bi on ravnal v taki situaciji)
4. kadar se počuti nesposobnega zadovoljiti partnerko (čustveno, fizično)

Glejte, tudi sam sem poročen z 12 let mlajšo partnerko. Vem, da je težko sprejeti, da je nekdo, ki je toliko mlajši, v zakonski zvezi vaš ENAKOVREDEN partner. Pa vendar to je.

Zato se boste pač morala pogovoriti z možem. Vprašajte ga:

1. kaj on pričakuje od vajinega zakona
2. kaj je zanj sprejemljivo in kaj ne

in potem mu povejte vaše odgovore na ti dve vprašanji. Uskladita vajino razumevanje kaj je prav in kaj ni. Osredotočita se na tiste plati vajine zveze, ki vaju osrečuje.

Ključa sta dva: komunikacija in razumevanje. Predlagam, da si pomagata z Gray-em in njegovimi knjigami o odnosu moški-ženska.

Ker dejstvo je:

Če se ne bosta naučila medsebojno komunicirati, bo vajina zveza umrla.

Če bo/je komurkoli od vaju edini cilj ločitev, ne bo ušel pred problemom. Nesel ga bo s seboj v naslednjo zvezo. Ker je on/ona ta problem.

Za začetek pa poiščite kljigo “5 jezikov ljubezni” in jo preberite. Morda pa vaš mož “govori” drugačen jezik ljubezni kot vi ?!

Saj ne morem verjeti,… In ti si pripravljena njegove izpade (ki se bodo prav gotovo ponavljali tudi v prihodnosti) prenašati? A se zavedaš, da te bo tako za vsako malenkost, ki ne bo po njegovi volji, izsiljeval z ločitvijo? Si res to pripravljena trpeti leta in leta (stvari pa se z leti sigurno še poslabšajo)??
Vajina razlika v leti je po vsej verjetnosti velik faktor, ki vpliva na njegov odnos do tebe, saj se (po vsej verjetnosti) boji, da boš ušla s prvim mlajšim moškim, ki ga boš srečala. Ne ve kako bi pokazal oz. upravičil svojo jezo, zato si pa izmišljuje razne neumne dogovore, ki naj bi jih vidva sklenila. Pravijo je, da je malo ljubosumnosti zdravo, vendar v tolikšni meri pa obsodi vsako zvezo, pa naj bo še tako trdna, na propad.
Torej imaš vsaj tri možnosti:
1. Zvezi daš takojšen konec – brez pardona in pomilovanja. Poizkušaš čez čas normalno zaživeti, doštudirati,… Mlada si še in čas je na tvoji strani. Zaslužiš si srečo, tako kot vsako živo bitje na tem svetu. In nobeden ti nima pravice tega kratiti.
2. Sprejmeš njegovo “igro”: “Prav se bova pa ločila, če ti tako želiš!”, “Stopiva do odvetnika!”,… Povej oz. mu pokaži, da te bo na takšen način res izgubil. Če te dovolj ljubi, se bo spremenil. Preseli se k prijateljici ali staršem za nekaj časa, njemu pa daj čas za razmislek. Poiščita pomoč za njegove težave, če je seveda pripravljen sodelovati. Zavedati se mora, da dela narobe in da se bo zaradi njegovega obnašanja vajin zakon končal. Ne bodi popustljiva in ne odpusti zlahka, saj nisi ti naredila ničesar narobe. Če svojih napak ne bo spoznal oz. bo grozil ipd. ti še vedno ostane 1. možnost.
3. Verjetno največjo življensko napako pa boš naredila, če boš njegove izpade mirno prenašala, molčala in prosila za odpuščanje. Naslednjič, ko boš srečala (v njegovi družbi) sošolca iz srednje šole in ga prijazno ogovorila, pa se bo zgodba ponovila. Ali pa bognedaj šla s sodelavcem ali sošolcem na kavo …
Tvoje življenje je v TVOJIH rokah in odloči se kako želiš živeti!
Vso srečo (in pamet)!

Pozdravljena!
Naj ti na kratko opišem primer moje kolegice, ki jo je fant, s katerim je skupaj že več let zaradi izpada ljubosumnosti pretepal, dokler ni zbrala toliko moči, da se je odselila. Po še ne enem tednu pa se je vrnila k njemu z odgovorom, češ, da se ji smili, ker ne ve, kako bo živel !!!!!
Sedaj po enem letu je situacija zopet eneka kot prej. Naj trpi!!

V veliki meri se strinjam z Mijo. Pravzaprav, ce tega moskega ne bos zapustila, imas res tezave s samozavestjo in samospostovanjem. Dovoli si, da te ponizuje in je bolestno ljubosumen. Ni pomembno, ali se je kaj zgodilo ali ne, zanj je pomembno, da te s tem lahko izsiljuje. Zdaj te ima v pesti! Ne zanimajo ga dokazi, v njegovih oceh si pac “krsila pravilo”. Prej ko bo konec tega neugodnega okolja (tj. zivljenja z njim), prej bos zadihala in nasla svojo samozavest. Dvomim tudi, da je sposoben resnicne ljubezni, vidim pa, da je sposoben resnicnega sovrastva do zensk (verjetno so po njegovem one krive, da se posilstva sploh dogajajo, ker se znajdejo na napacnem kraju ob napacnem casu). Ce bo res uresnicil svojo groznjo z locitvijo (toda dvomim, ker je tako negotov, da ne zaupa ne tebi ne sebi), vedi, da je samo iskal izgovor, da bi to lahko uresnicil, saj prave ljubezni do tebe ni cutil. Za izgovor pa mu pride vse prav, pa naj bo lazno ali resnicno. Pred tabo je trda zivljenjska preizkusnja, ne pusti se zapeljati v “suzenjstvo”. Nihce ne more v celoti izpolnjevati partnerjevih zelja, vsekakor pa ne more on kar postavljati nekih pravil (oz. si celo izmisljevati, da jih je postavil), ne da bi se o tem pogovorila in z njimi strinjala oba.

Ljudje, ki izsiljujejo (in to s teboj pocne tvoj moz), so custveno popolnoma nezreli. Ce kdo potrebuje terapijo, jo on. Dvomim pa, da bo uspesna.

po mojem mnenju moraš čimprej proč od njega in to res čim prej….ni vredno debate….

gordana,
vajin odnos se mi zdi (iz tvojega pisanja) precej podoben odnosu oče-hči. tvoj mož te hoče kontrolirati kot majhnega otroka, ki mu ne moreš zaupati…

Jaz vsekakor ne bi prenašala takega odnosa od svojega moža in takih groženj. Vsak zakon mora temeljiti na kompromisih in zaupanju. Če tega ni, se prej ali slej vse sesuje ali pa eden od partnerjev celo življenje trpi.

Gordana!

Čeprav sta poročena, vajina zveza ni PRAVA ljubezenska zveza, ker je do sedaj temeljila na tvojem podrejanju (seveda si to počela iz ljubezni) in njegovem dlakocepljenju.

Po drugi strani pa je lahko taka zveza tudi precej obstojna, on bo stalno nezadovoljen in te bo brez realne osnove maltretiral za vsako malenkost, čez čas ti bo prekipelo in boš tudi ti “ojačala” in začela se boš po istem vzorcu obnašati do njega še ti. In dobili bomo še en povprečen slovenski zakon, ki temelji na prepovedih, stalnem iskanju napak drugega, skratka na negativnih čustvih, kjer je glavno zadovoljstvo, da si zalotil partnerja pri nečednem ali nedogovorjenem dejanju… SI TO RES ŽELIŠ? Ali si želiš v takem strupenem okolju vzgajati svoje troke?

Se pravi, da v resnici ne veš, kakšna je prava ljubezenska zveza, ker če bi vedela, se sigurno ne bi poročila s tem moškim.
Mislim, da je možnost, da ostaneta skupaj minimalna, ker je treba najprej zgraditi med vama nekaj lepšega kot je to kar imata, dvomim pa, če sta tega sposobna.

Moj predlog:
– takoj se odseli; ne pristajaj na obljube, pritiske itd… Prej ko slej boš spoznala moškega, ki te bo imel RES RAD.

Draga, Gordana, tako si še mlada! Verjamem ti, da misliš, da ga ljubiš, vendar obstaja velika verjetnost, da bo z leti situacija še slabša. Premisli tudi kako bo, ko bosta enkrat imela otroke. Taki “principielneži” znajo biti strašno težki, vem, moja prijateljica ima takšnega (in si zaradi podobnih stisk kot so tvoje in si večkrat privošči kakšno avanturo po sistemu: če ded zganja ljubosumje, naj bo vsaj utemeljeno). Ne morem reči, da odobravam njeno ravnanje, jo pa razumem. Še tako močna ljubezen umre pod takšnimi pritiski.

Premisli, in zbriši iz tega zakona, dokler je še čas.