zakonske težave 40-letnice
Pravzaprav je težko začeti opisovati svoj problem. Gre za življenje v zakonu, ki je verjetno že bolj težava in v njem vlada boj za prevlado in oblast. Dva odrasla človeka, ki venomer kljubujeta drug drugemu , otroci pa to še kako občutijo in dobivajo napačno predstavo o življenju in zakonu.
Ne gre za to, da bi hotela očrniti moža,saj bom povedala samo svojo plat zgodbe, ampak tako ne morem več naprej. Prqvzaprav sem že čisto na robu obupa.
Že kar pomnim- že od otroštva nisem delala problemov. Vedno sem bila vzorna učenka, doma sem naredila kar je bilo potrebno. Še posebej sem se potrudila zato, ker sem imela zlato mamo, kije imela na skrbi veliko kmetijo in moža alkoholika.Vedno sem hotela biti neodvisna in vse česar česar sem se lotila, sem izpeljla,najraje sem se zanesla sama nase, nisem se opirala na druge,tako nisem mogla biti razočarana.Poročila sem se s fantom, ki sem ga imela rada, hotela sem drugačno življenje kot smo ga imeli doma, vendar pa nisem sprevidela tega, da fant izhaja iz družine, kjer ni bilo ljubezni, kjer ni bilo razumevanja.Včasih sedaj razmišljam, da sem menda to čutila v sebi, pa sem hotela mu dati lepše življenje, s tem pa tudi sebi.
Vendar je mož rad s fanti popival naokrog, odil pozno ponoči domov, mene pa potem žalil in mi velikokrat celo grozi. Jaz sem se zaradi varstva otrok morala zadrževati doma, seveda razen službe, vedno sem denar dajala na kup, vedno skrbela, da se je pri hiši kaj naredilo in kupilo. On ni nikoli znal z denarjem, njegova plača je bila za teden dni. Zato sem jo morala vedno jaz razporejati, Nikomur nisem potožila, da v zakonu ni tistega kar bi jaz prada, prd mojimi starši pa nikakor ne.Pa tudi sem take vrste človek, da se ne morem razjeziti, pa če me še tako žre kakšna stvar.Moram pa povedati, da je on zelo praktičen človek, naredi vse kar se loti.Od zidanja, do kuhanja, popravi vse sam. Ljudje ga imajo radi, saj je drugje družaben, zgovoren in vedno rad pomaga ljudem.Doma pa se ne zna pogovarjati, potem pa kar naenkrat eksplodira, vpije in tako se razjezi, da je sposoben tudi udariti, četudi ni v vinjenem stanju, toda takrat se ga nič ne bojim.Pravi, da se z nami nima kaj pogovrjati, da ga sploh ne maramo, da ga rabimo samo tisti teden, ko dobiplačo. Ne ve pa, da se sam izolira, ko se kot kip po cel dan drži v kakšnem kotu stanovanja. Še posebej me to boli, ker je tak tudi do otrok. Jaz pa se počutim zelo osamljeno, občutim kar že fizično blečino, ker se ne morem stisniti k nekomu, ki me ceni in spoštuje. Prej sem venomer pestovala otroke, se igrala z njimi,.. sedaj pa so že preveliki. Mlajša je 13 let, starejša pa 21 in se je letos preselila k fantu.Hiša je sedaj kar nekako pusta, saj kot da vegetirava tusamo 2 odebi, tretja je itak tiho vse dni, potem pa vpije 3-5 urn vsaj 1x na teden.
Kar se tiče moje službe, sem tam zelo uspešna, tako da smo materialno preskrbljeni, moja služba mi tudi daje moč in zadovoljstvo, da preživim Nenehno se izobražujem, se učim tuje jezike, veliko berem…ali zato, da totalno zapolnim tudi svoj prosti čas???? po naravi mislim, da sem optimist, mož pa je totalen pesimist.
Ampak zakaj ničesar ne spremenim v mojem življenju? Vsakokrat po obračunu z možem (ko me je ta zmerjal. ponavadi pijan, če me zmerja trezen, ga itak ne šljivim več) sem si rekla: Zdaj je pa dovolj vsega. Sedaj bova pa odšli od tod: Pa spet ostanem. Kar se tiče denarja, bi gotovo lahko odšla, pa seveda hočem v življenju malo boljši konfort, glavna ovira pa je hčerka, ki ima še 2 leti do dokončanja osnovne šole, je pa zelo občutljiva in težko najde nove prijatelje, pa kako bo to sprejela moja mama, mislim pa, da še nisem pripravljena oditi. Veliko delam na tem, da bi spremenila samo sebe, ker če bom odšla taka kot sem bom spet delala iste napake v življenju kot do sedaj. Preberem veliko knjig, katere svetujete na forumu, mislim pa da bi potrebovala razgovore s kakšnim svetovalcem. Bila sem na polikliniki, pa mi je psihologinja (temko sem čakala 2 meseca da sem prišla na vrsto) svetovala dajaz nisem primer bolnika, ampak imam težave z odnosi, posebej z možem, zato mi je svetovala določenega psihiatra.Ko sem šla tja, me niso hoteli sprejeti, češ da bi lahko prišla samo s partnerjem, on pa nikakor noče iti z mano. Pravi, da mu ne bo nihče svetoval kako naj živi in mu solil pameti. Tam so mi dali par telefonov, pa me tudi drugje niso hoteli sprejeti, ko sem povedala da sem bila pri psihiatru na polikliniki, češ da že imam psihiatra.
Jaz pa se hočem spremeniti, nočem takšnega življenja kot ga imam do sedaj, ki je lepo samo na zunaj. Zato vas prosim da mi svetujete in pri tem pomagate. Še posebej bi bila vesela , da zvem kam naj se obrnem. Nekje sem prebrala, da j dober terapevt Zoran Milivojevič, toda ne vem kako priti do njega.
Z upanjem v srcu vas vse lepo pozravljam.
Spoštovana Mojca!
Kaj naj rečem? Poskusili ste praktično vse. Naredili ste vse korake, poskušali spremeniti stvari pri sebi. Verjetno bi bil čas, da bi nekaj naredil vaš mož. Kot opisujete, pa tega ni in tudi ne bo storil. Po vsej verjetnosti bi on potreboval pogovor s psihiatrom, kmalu za tem, pa se bojim, da tudi vi, saj takšno psihično maltretiranje kljub vsemu pozitivnemu gledanju pušča posledice.
Imam znanko, ki je v zelo podobni situaciji, kot ste vi. Poskušala je že vse, tudi na terapijo sta hodila skupaj, vendar se ni obneslo. On je kasneje dobil tudi tablete, vendar je bil po njih zelo zaspan, tako da jih je prenehal jemati. Stvari so zdaj nekako nespremenjene, on je tako kot vreme, oziroma še bolj nepredvidljiv kot vreme. Zna biti ljubeč in čudovit, kmalu za tem pa nesramen, žaljiv in tudi agresiven. Sama pomoč prav tako išče v knjigah, ker pa je verna, išče pomoč tudi v Bogu. To ji še edino nekako daje smisel, drugače bi, kot pravi, že vrgla puško v koruzo. Verjetno tudi vi sami najdete nekatere argumente, da ostajata skupaj. Ko bodo oni drugi prevesili tehtnico, boste že vedeli, kaj storiti.
Pomembno je, da ohranite najboljši odnos z otrokoma, nekako poskušate pojasniti njegove besede in dejanja in da si ne jemljete k srcu tiste besede, s katerimi vas v resnici samo želi razjeziti.
Moram pa še reči, da me vedno nekako razžalosti, ko slišim, kako je nek otrok zelo priden. Pogosto se za tem skriva marsikatera bolečina, prizadetost, boj,… Verjetno ne bi zdražali takšnega življenja, ki ga zdaj živite, ča vas ne bi že predhodno utrdili in pripravili na to, da je pot življenja trnova, vendar tudi s prelepimi cvetovi, ki jih sami znate opaziti. Poznate tisto, ko je Cankar zapisal:
“Ali nikoli nisi občutil, da je greh zoper naturo, če so otroške sanje oguljufane? V srcu ostanejo zmerom, do zadnjega dne, kakor žolč in pelin; ne premaga jih nobeno zrelo veselje in tudi ne nobeno zrelo razočaranje; pa da bi življenje odprlo sam paradiž; nenadoma bi prikipele izpod cvetja, grenak studenec. Kaj naše razočaranje starcev, kaj naše spoznanje! Beseda več na popisanem papirju! Razočaranje otroka pa je prvotno besedilo vsega življenja; morda se po dolgem romanju izpremeni ali zabriše posamezna beseda, morda se malo predrugači slog; ampak prvotno besedilo ostane in je vsem očitno.”
Prepričana sem, da delate velike korake, uspeh ne bo izostal. Vedeti pa morate, da ste v štartu življenja začeli s “kazenskim krogom”. Za take pa ima mati narava ali moč pozitivnih misli ali Bog, kakor želite, da to imenujem, poseben načrt. Ker so oni tisti, ki zmorejo več. Takšen je moj pogled.
P.S. Omenjenega terapevta ne poznam. Spomnila sem pa se še na Gostečnika. Morda vam on lahko pomaga.
Tudi vam najlepši pozdrav!
če je alkoholik, sprašuješ? Jaz mislim, da je. Napije se ga 2x na teden. Ponavadi 2 dni zapored.
Čeprav doma še nikoli v 21. letih si ni odprl kakršnekoli pijače in jo imamo doma dovolj.Doma nikoli ne spije ničesar.
Pravi, da pije, ker je v družbi in ga to dela samo zaradi družbe.
Toda ta njegova družba je pač takšna, ki pije, ali ne? Lahko bi si našel kakšno drugo.
Ko ga takole gledam s pivo v roki in med njegovimi prijatelji kje v bifeju, ga pav vidim kako uživa. Ko je pijan se razgovori oz. ima glavno besedo povsod in vse zabava, (sicer doma pa vse ogroža). Kako more pijača tako spremeniti človeka?
Jaz nimam ničesar proti tem, da spiješ karkoli za žejo in dobro družbo, toda samo v mejah normale!!
DRUGAČE PA SOVRAŽIM ALKOHOL, NE SAMO PRI MOJEM MOŽU AMPAK OPAŽAM DA TUDI PRI DRUGIH LJUDEH!TUDI MOJ OČE JE BIL ALKOHOLIK.
NJegov zagovor, če mu pravim da je odvisen od pijače:
Lahko bi nehal, če bi hotel.
Doma nikoli ne pijem.
Moram zaradi družbe.
Ali si kaj prikrajšana zato, pijem za svoj denar.
Torej to so vsi pogoji, da je alkoholik, ali ne? Kaj lahko storim? Ne bo priznal in ne bo se šel zdravit. Torej moram kaj narediti pri sebi. Ker me njegova pijanost obremenjuje, tako fizično kot psihično. Ker je agresiven-ponavadi, besedno in z grožnjami, vedno.
Razmišljam, kako naj se tega strahu pred njim, ko je pijan iznebim?i
Imaš kakšen odgovor zame?
Ojla!
Ljudi s težavami kot so tvoje , je polna Slo, samo nikogar ni, da bi jih pomagal reševati!
Vse, kar v sedanjem položaju lahko spremeniš, je to, da začneš zelo intenzivno delati na sebi – spreminjati sebe, kar potegne za sabo tudi spremembo bližnjih. Kako gre to, je množica knjig in priročnikov – saj že bereš – beri še trikrat več!! Morda je dobra izbira knjiga avtorja Tolle: Zdaj!
Ampak ti iskreno povem, da če je tvoj mož takšen kakor si opisala, je najboljše oditi stran – ker te bo življenje v takšnem okolju po nekaj letih psihično uničilo – potem boš morala poleg ločitve reševati še druge težke probleme s sabo – pojdi stran, če greš lahko – tudi za hčerko je boljše, če živi v toplem ozračju z enim staršem kot pa v ledenem pri obeh.
Jaz sem imela podobne težave in sem se ločila in čisto nič mi ni žal – to je bila najboljša odločitev mojega življenja!
Veliko poguma!
Pozdravljena!
Moje življenje je bilo precej podobno. Živela sem 15 let z izvenzakonskim partnerjem, za katerega lahko rečem da je izvajal nad menoj psihični teror. Pa ne, da bi bila ustrahovana, samo izhoda nisem videla iz tega. Imava sina, ki je v takšnem okolju z nama rasel, moja neodločnost pa se je vlekla iz dneva v dan, pa sem se hotela odseliti, pa sem zopet mislila: “saj gre”, tako se je vleko v nedogled.
Potem me je on nekega dne zapustil in je odšel z mojo prijateljico. V tem času sva ravno kupovala hišo, stanovanje sva prodala in ostala sem s sinom dobesedno na cesti. Potem sem izgubila službo….
V tem času pa mi je sin kar naprej govoril: “A se nimava midva sedaj fajn.”?
Kaj naj bi bilo fajn v tem nekaj časa nisem videla, ampak potem sem ugotovila, da imava MIR.
Sčasoma sem dobila socialno stanovanje, potem še službo. Danes svoje življenje CENIM. Imam SVOJ dom, svoj mir, svoje življenje. Ne najdem besed, da bi napisala, kako zelo mi je žal, da tega nisem storila prej. Ampak vsak potrebuje svoj čas in svoj način.
Lepo pozdravljena in srečno.
Zahvljujem se vam vsem za ogovor. Že nekaj časa je kar sem pisala sem, koliko sem spoznala v tem času, toda mislim da se mi je življenje še bolj zakompliciralo.
Kar se tiče psihiatra, torej do njega nisem prišla, sem pa šla parkrat na razgovor v Žensko posvetovalnico na Miklošičevi v Ljubljani. Tako se mi je nekako odprlo, da je moje največje težave: občutek krivde, moževo psihično nasilje in možev alkoholizem.
Tako sem začela delati na tem: Obiskujem društvo aninimnih alkoholikov kolikor pač utegnem ker se izredno izobražujem in imam odgovorno službo,
toda šele sedaj sem spoznala da je moj mož alkoholik in moj oče je bil alkoholik,……..Toda zaenkrat se z mojimi majhnimi spremenbami mož ne strinja inodgovarja nanje da ne uporabljam besed. Toda sama spoznavam da vse ne bo šlo tako na hitro kot bi moralo iti.
Berem ogromno knjig, si ponavljam afirmacije- da se mi dvigne samozavest in da bom bolj cenila sebe in da ni vedno treba biti popoln kot sem jaz mislila. Spreminjam se tudi do okolice- nekako me ta družba, ki je bila vglavnem moževa ne nudi več tistega kar bi jaz hotela.
Nisem še pripravljena oditi in zapustiti moža, prej moram dokončno razčistiti pri sebi in še poskusiti kar se da,…..
In tako naposled ugotovim da se počasi počasi spreminjam. Zato bi vprašala glede Gostečnika. Kako se dogovorim za srečanje, saj ne verjamem da bi mož hotel poleg-ker ne sprejme ničesar kar bi mu spremenilo dosedanji način življenja in se odziva le s tem da se napije ali pa vpije.Ali je ta razgovor v skupini ali indiviualen, ali je termin tudi dopoldan. Srčno rada bi se še z nekom drugim pogovorila.
Hvala vsem za odgovore in lepe sončne pomladne dni tudi v vaših srcih.
Nekatere stvari potekajo skupinsko, druge individualno, kot psihoterapija. Zaposlenih je več psihoterapevtov. Najbolje bi bilo, da pokličete tja (številko sem zgoraj zapisala) in dobili boste bolj točne informacije.
Želela pa bi vam samo še reči, da je čudovito, ker vztrajate in se ne smilite sami sebi.
Velikooo sonca v vaše srce!
Za lepši dan preberite spodnji post. Prejela sem ga od prijateljice:
“PREBERI IN SE ODLOCI
Jaka je bil res clovek, ki si ga z veseljem sovrazil.
Vedno je bil dobre volje in vedno je povedal kaj pozitivnega. Ko ga je kdo vprasal, kako mu
gre, je odgovoril: “Ce bi mi slo bolje bi imel dvojcka!”
Bil je naravni motivator. Ce je imel kaksen usluzbenec slab dan, mu je vedno pokazal, kako naj gleda situacijo v pozitivni luci.
Vedno me je zanimalo, kako mu to uspe, zato sem sel nekega dne k njemu in ga vprasal:
“Ne razumem. Ne mores biti vedno pozitiven. Kako ti to uspe?”
Jaka mi je odgovoril:
“Vsako jutro, ko se zbudim, si recem, Jaka, imas dve moznosti. Lahko si slabe ali dobre volje.
Vedno izberem, da sem raje dobre volje. Vsakic, ko se mi zgodi kaj slabega, lahko izbiram, ali
bom zrtev, ali pa se nekaj naucim iz tega. Izberem, da se raje kaj naucim. Vsakic, ko se mi kdo potozi, imam moznost sprejeti njegovo tozbo,
ali pa izluscim iz tega pozitivno stran zivljenja. Vedno izberem pozitivno stran zivljenja.”
“Ja, ja, ampak ni tako preprosto,” sem se potozil.
“Seveda je,” je rekel Jaka.
“Vse v zivljenju so odlocitve. Ko odmislis vso navlako je Vsaka situacija odlocitev. Sam se odlocis, kako se bos odzval na okolico.
Sam se odlocis, kako bodo ljudje vplivali na tvoje razpolozenje. Sam se odlocis, ali bo slabe ali dobre volje. In konec koncev se sam odlocis, kako bos zivel svoje zivljenje.”
Veliko sem razmisljal o njegovih besedah. Kmalu sem zapustil podjetje in zacel na svoje. Izgubila sva stike, a vsakic, ko sem se odlocil, namesto da bi samo sprejel, sem se spomnil nanj.
Vec let zatem sem slisal za Jakovo nesreco. Padel je 20 m globoko s komunikacijskega stolpa. Po 18-urni operaciji in tednih intenzivne nege je Jaka zapustil bolnisnico s kovinskimi vsadki v hrbtenici.
Pol leta kasneje sva se srecala. Ko sem ga vprasal kako je, Je odvrnil: Ce bi mi slo bolje bi imel dvojcka! Bi rad videl moje brazgotine?”
Ni mi bilo do pogleda na brazgotine, zato sem ga vprasal, na kaj je mislil med padanjem. “Najprej sem pomislil na svojo se nerojeno hcerko. Ko pa sem lezal na tleh, sem se spomnil, da imam dve moznosti. Lahko izberem smrt, Lahko pa zivljenje. Izbral sem zivljenje.
“Se nisi bal? Ali si izgubil zavest?” sem ga vprasal.
Jaka je nadaljeval:
“… resevalci so bili super. Ponavljali so mi, da bo vse v redu in naj nic ne skrbim. Toda, ko so Me peljali na urgenco sem videl izraze na obrazih zdravnikov in sester In sem se res ustrasil. Vnjihovih oceh sem bil ze mrtev. Vedel sem, da Moram nekaj ukreniti. “Kaj si naredil? “sem ga vprasal. “Velika debela sestra mi je kricala vprasanja. Vprasala me je, ce sem na kaj alergicen. ‘Ja’ sem odgovoril. Zdravniki in sestre so prenehali z delom in cakali na moj odgovor. Zajel sem zrak in zakrical ‘Na gravitacijo!’. Ko se je smeh polegel, sem jim dejal ‘Odlocil sem se ziveti. Operirajte me kot zivega, ne kot mrtvega!'”Jaka je prezivel zaradi spretnosti njegovih zdravnikov, pa tudi Zaradi svojega izjemnega odnosa.
Takrat sem spoznal, da se moram vsak dan Odlociti in ziveti polno zivljenje.
Sedaj imas dve moznosti:
1. Da to zgodbo izbrises,
2. Da jo posljes vsakemu, ki je tvoj prijatelj in ga imas rad.
Izberi …”