Zakonska terapija
Zanima me, ali je kdo od vas obiskal zakonsko terapijo – in predvsem, kako ste bili z njo zadovoljni? Se je med vama s partnerjem karkoli spremenilo? Ste se spremenili vi, dobili kakšen vpogled v sebe, svoje razmišljanje in čustvovanje?
Sama namreč že precej časa “obiskujem” ta forum in priznati moram, da mi v marsičem pomaga “razširjati obzorje” – super se mi zdi pogledati na zadevo iz več zornih kotov.
In skoraj v vsakem odgovoru strokovnjakov je tudi dober nasvet, da če ne bo šlo oz. če ne bosta zmogla sama, naj si poiščeta pomoč strokovnjaka, terapevta…
Tako sem tudi sama prišla do spoznanja, da je odnos med mojim možem in mano prišel do te točke, ko naprej ne zmoreva sama – in je ostala še edina prava opcija, ločitev. Da pa vendarle ne bi vrgla puške v koruzo prehitro (čeprav neznosno stanje traja že več let), sem se prej še odločila za zakonsko terapijo. Možu sem povedala svoje mnenje, mu predstavila svoje stališče in povedala, da sem se odločila, da si poiščem terapevta. Rekla sem mu, da je sicer prijazno vabljen zraven, sicer pa ga bom obiskovala sama. Odločil se je, da se mi pridruži. Zakaj se je za ta korak odločil, mi še danes ni povsem jasno. Mogoče mu je bilo jasno, da bom sicer odšla – čeprav, roko na srce, ni bil pripravljen storiti ničesar, da bi ostala…
Tako sva torej hodila na terapijo skoraj pol leta. Za mene je bila to popolna izguba časa in denarja. Pa za slednjega se ne sekiram najbolj, denar že znam zaslužiti. Bolj mi je škoda časa, ki sem ga, namesto da bi bila z otrokoma, porabila ob poslušanju dveh brezveznih tipov (svojega moža in terapevta), še bolj pa mi je škoda upov, ki sem jih na ta način izgubila. Namreč, verjela sem brezmejno, da nama bo terapija pomagala – da bova dobila nek uvid vase, v svoje življenje, misli, počutje – oz. ne dobila, ampak našla. Da nama bo terapevt pomagal nekako uvideti, kaj počneva narobe oz. kje je najin potencial in na čem naj gradiva svoj odnos…
No, vse skupaj je potekalo nekako tako – mož se nikakor ni odprl in naj sva ga jaz ali terapevt vprašala karkoli, je bil tiho oz. je bil odgovor enozložen, v pogovorih pa tudi ni sodeloval. Vse se je nekako zgrnilo na to točko, da jaz želim oz. potrebujem od njega več pozornosti (kar je sicer res, ni pa to najin edini ali največji problem), in ker mi on pač ne reče vsak dan, da me ljubi, jaz nisem zadovoljna. In to je tudi terapevt ves čas premleval. O tem, da mi moj mož v zadnjih dveh letih ni namenil praktično nobene prijazne besede, pa žal ni bilo več govora. Za njo (mene) bi bilo tako vse premalo… Je bil možev odgovor.
Edino, do česar smo prišli, je bila terapevtova ugotovitev, da se mož znaša nad hčerama zato, ker je jezen name. To se zdi meni bolano, sem pripomnila, in na tem je ostalo. Te teme nismo več načenjali, kot da ne bi bila pomembna in bistvena za našo družino. Ne, spet smo se vrnili na to, če bi bila jaz bolj srečna, če bi mi moj mož vsak dan rekel kaj lepega – sčasoma naj to ne bi bila več rutina, ampak bi prešlo v navado, je bil napotek možu…
Jaz pa sem (naivno, priznam) mislila, da bo moj mož na nek način le poskusil preseči ovire, ki so v njem, in mi dovolil, da se mu približam. Da bo uvidel, kako krasna družina smo, kako dragocen je čas, ki ga preživljamo skupaj – ali pa da bo na nek način povedal, kakšne pa so njegove vrednote, kaj je v njegovem svetu kakovosti najpomembnejše…
Zelo sem razočarana. Ostala sem brez odgovorov na vprašanja, ki me mučijo že leta – zakaj se je zaprl pred mano; kaj takšnega delam, da ga peham od sebe; kakšno življenje si on želi živeti; kakšno ženo si želi; kakšni so njegovi cilji, upi, kaj ga še sploh veseli, osrečuje…
Noče se pogovarjati z mano. Zdaj je sicer rekel, da je pripravljen na pogovor, vendar mi jasnih odgovorov ne daje – slišim samo ne vem, kaj pa jaz vem, nimam odgovora… Brez veze. In, res, zdaj sem veliko bolj osamljena in sama kot pred terapijo…
pozdravljena,
zelo lepo napisano in predvsem naj bo to izhodišče kam se stvar pripelje, če moški na terapiji “neaktivno” sodeluje…Nikamor.
In to zato, ker vse te psihoterapije odkrivajo 5% vseh vzorcev, ki so zavedni, ostalo je nezavedno. In vse nezavedno se lahko skrije… Sploh, če partner ni pripravljen tega razkriti. Ker pa ni pripravljen, težko kam prideš. In ja, ni pripravljen, ker se boji svoje notranjosti.
Predlagam, da delaš na sebi in otrocih, partner pa bo očitno svoje probleme tenstal v svoji glavi in obstal na mestu… Žal je tako. Najbolje, da to dejstvo čimprej sprejmeš in greš naprej.
Mogoče bi vama pomagala kakšna bolj direktna terapija,npr. regresoterapija, ki odkriva tudi podzavestne vzorce…
Srečno!
ko sva šla midva z bivšim na terapijo, je terapevtka na prvem srečanju mene vprašala, če si mi zdi smiselno – pa sem začela nekaj mutiti in potem je tudi ona ugotovila, da morda pa je smiselno še kaj narediti. v sebi sem že pred terapijo namreč vedela, da je konec, ampak tega nisem bila pripravljena priznati.
mož NOČE boljšega življenja, noče tebe in še otroci mu gredo na živce. Terapevti pa rabijo denar kot mi vsi.
Kjer ni še vojska ne vzame. Ti pa veš, kaj imaš na izbiro.
Ob prebranem sem dobila vtis, da se tvoj mož želi odpreti, želi nekaj narediti, ampak rabi verjetno pravega terapevta, prijatelja, ki mu bo znal pomagati da prodre in izrazi svoje globlje občutke. Sam jih nikakor ni zmožen in tudi s tvojo pomočjo ne, zato nima smisla, da drezaš vanj. Vidva se morata najprej naučiti komunicirati, se slišati, poslušati drug drugega,… da bosta sploh lahko začela reševati težave.
Čeprav nisem zagovornik dejstva, da se za vsak problem obrača na terapevta, pa imam ob tvoji izpovedi občutek, da sta ga vidva res potrebna. Ampak dobrega terapevta. Osebno poznam en zelo slab primerek, tako da je treba biti res previden, ker takšni kvazi eksperti lahko naredijo več škode kot koristi.
Pred časom sem hodila na terapijo – sama. Mož nikoli ni želel zraven (tisoč in en izgovor). Res pa je tudi, da je mož vseskozi trdil, da midva nimava problemov, da pač tak je, da spremenil se ne bo oz ga jaz ne morem. No, po terapiji sem na istem. Vem teoretično kaj in kako, ampak teorija ne uredi odnosov med nama. Vse bi bilo, če bi mi na terapiji oprali možgane, da bi čutila drugače oz bi postala brez čustev. Tako kot je ignoriral mojo željo po skupnem obiskovanju terapije, tako ignorira vse moje želje, prošnje. Ni problem kaj kupiti, ko pa prosim za iskren pogovor ob težavi, pa se obrne, zapre…. Pa sem mu povedala, da materialnih dobrin ne potrebujem, tako so me starši “kupovali”, ker niso imeli časa zame. Nič se ni spremenilo.
Sedaj živiva vsak zase, v isti hiši. Otroci so tiho, jasno jim je vse. Mene boli ignoranca, njemu je super ali pa tudi ne. Ne vem, ne govori o tem. Pogovarjava se o otrocih, kaj bi se naredilo okoli hiše, vremenu,…. naju ni. In to že vsaj tri leta. Čutim, da mi bo poknil film, kajti sem depresivna, brez energije, še ostala brez zaposlitve povrhu. Nimam nobenih svojcev, prijateljice imam, ampak – imajo svoja urejena življenja, smilim se jim, pomagati ne morejo, saj poznajo moža. Resno razmišljam o ločitvi, pa nimam toliko jajc, da bi naredila konec. (no, sedaj brez financ tako ne morem). Iščem izgovore, da se bo spremenil, pa vem da si lažem. Nikoli nisem imela občutek, da je ponosen name, neglede kaj sem naredila, da je zadovoljen, da mi stoji ob strani (v dobrem in slabem). Večkrat me je pustil na cedilu, pa vedno sem šla preko tega. Očitno pa je v meni vse pustilo sledi. Razmišljam cele dneve kaj, kako, ampak… ne vidim prihodnosti.
Se tudi jaz strinjam, Mož je pa odšel na terapijo, ker je bil pač pred ultimatom, ali terapija ali ločitev. Ni moških, ki bi se želeli kr tjko odpovedati svojemu zakonskemu udobju. Nope, iz cone udobja težko koga zbrcaš, tko da so prirpavljeni “svetit” tudi na terapijah takrat ko partnerka misli “resno”. Vendra ker ne sedeluje jaz tudi ne vidmi nobene možnosti za uspeh. Pri nas sva tako hodila, ravno tako na mojo pobudo…vendar je meni pomagalo, da sem postala bolj samozavestna (čerpav se o tem na terapijah sploh nismo pogovarjali in nič takega počeli – podobno kot pri vas…recepti kaj naj narediva kičastega drug za drugega,d a bo bolje), bolše mi je začelo it v službi in sem bila bolj sproščena z drugimi ljudmi, napredovala sem in sem imela ogromno ogromno dela in službenih potovanj – to me je sicer oddaljilo od težav in o njih nisem več razmišljala, vendar so mi večji dohodki in samozavest dali toliko moči,d a sem se začela izvijati iz primeža njegovega psihičnega nasilja in podrejenosti…. No spremeba nujno povzroči spremembo tudi pri drugi osebi, našel si je ljubico in si zaželel ločitve..no ta ni bila ravno lahka ampak lahko pa rečem – danes 8 let po začetku terapije, da mi je presneto koristila..poleg vsej tistih terapij na katere sem potem hodila tudi v postopkih ločitve sama, sa sem se naučila postaviti se zase in se upreti tako psihičnemu kot fizičnemu nasilju. Če zraven veliko bereš in študiraš še sama potem ti tudi slabša kakovost terapevtov ne more ravno škodovat.
Postavi se na svoje noge in se loči! Lažje je bit sam, ker si manj osamljen – vsaj pri meni je že tako!
Tudi jaz sem dobila občutek, da si ti želiš, se trudiš… on pa je brez volje do vsega. Žal ne bosta uspela, če si želi le eden rešiti težave. Mislim, da teraapevt nima izkušenj in je le z znanjem teorije prišel do naslova, ki ga ima… Ne razumem njunega razmišljanja. Nič ne da in potem govori, da ko bo dal to ne bo dovolj? Brez komentarja…
Želim ti vse lepo!
V svojem postu http://med.over.net/forum5/read.php?275,7984125 sem v trenutku šoka ob ugotovitvi, da me partnerka vara, med drugim zapisal:“…Do partnerkinega varanja je prišlo zaradi moje večkratne čustvene odsotnosti, pomanjkanja dotikov, komunikacijskih šumov, pomanjkanja seksa, premalo skupnih aktivnosti, monotonosti v zakonu…“. A sedaj, ko se stvari stabilizirajo, ne mislim več, da je bil moj delež krivde tako velik. V mnogočem se lahko poistovetim s tvoji možem. A moji odklopi so trajali krajši čas. Sedaj, po „neljubem“ dogodku, ko je zaenkrat zopet vse v najlepšem redu, se s partnerko veliko pogovarjava, čeprav sedaj pretežno na mojo iniciativo, a do pravega vzroka, zakaj sem se prej občasno zapiral vase, nimava. Meni je sedaj lahko samo žal, zakaj se nisem že prej odprl in do varanja partnerke prav gotovo ne bi prišlo. Kaj pa, če je vzrok za moževo ravnanje tudi v tebi? Žene, moški smo težavna bitja. Pomagajte nam, kako naj se odpremo v podobnih situacijah. Pohitita se naučiti pogovarjati, da ne bo prepozno. Pa pogumno naprej.
Kako pa veš, da nisi res tako zelo zahtevna čustveno, da je lepega dne obupal, ker ti nikoli ni bilo dovolj? Nekateri ljudje so takšne čustvene črne luknje, ki samo požirajo, požirajo in hočejo še več. Mogoče pa je tudi mož obupan, ker si ga zvlekla na terapijo, da bi spremenila njega, nočeš pa slišati, kako je utrujen od tvojih potreb? Ne pravim, da je tako, vem pa, da je zelo nehvaležno nekoga obsojati na podlagi tega, kar o njem piše nezadovoljni partner. Problem je prav tako lahko v tebi, tvojih občutkih manjvrednosti in nesorazmerno veliki potrebi po izkazovanju ljubezni, ki ji on že dolgo ne zmore niti ne želi več ugoditi.
Iskrena hvala vsem, ki ste prebrali moje zmedene misli, in še posebej hvala vsem, ki ste se potrudili in mi odgovorili.
Nisem sicer imela namena podrobneje razlagati svoje zgodbe, pa bom vendarle. Mogoče sem se res spremenila v čustveno črno luknjo – ne vem, težko se ocenim. Sama se sicer vidim kot veselo, nasmejano dekle – a dobro je, da nam včasih kdo podrži ogledalo…
Izhajam iz družine, kjer je bilo narobe vse, kar je lahko bilo. Ni bilo sicer alkoholizma, je pa bilo prisotnega ogromno nasilja in strahu. Vsakodnevnega. Mama otrok ni znala zaščititi pred očetom, ampak se je še sama sproščala na podoben način – ne sicer z grožnjami, ampak s poniževanjem, okrivljanjem… Kolikor se spomnim nazaj, vedno sem si želela družino – srečno družino. Najbrž se zato zdaj toliko trudim in jo skušam obdržati skupaj, čeprav moža že dolgo ni več v njej…
Vsak dan je zlovoljen, jezen. Na nas se samo zdira in stresa slabo voljo. Karkoli naredita hčeri, ni v redu, kaj naredim jaz, pa še manj. Pa prenesla bi, da se do mene grdo vede (me pač ne ljubi, čeprav ko mu to omenim, reče, da ni res), ne morem pa prenesti, da svojo slabo voljo in srd nenehno stresa na otroka. Pravi, da to počne zato, ker se jaz preveč ukvarjam z njima. Glede na to, da sem zaposlena in skrbim praktično sama za gospodinjstvo, mislim, da ne more biti preveč, ker mi pomanjkanje časa in energije tega ne dopuščata. Zelo si želim, da bi lahko zanju storila več, da bi jima lahko bila boljša mama, če že od očeta nimata nič…
Kaj si želi spremeniti, zakaj je tako nezadovoljen, kaj je tisto, kar ga moti… o tem se ni pripravljen pogovarjati. Nikoli ga nisem držala ob sebi – vedno mu dam vedeti, da če nisem jaz to, kar bi ga osrečilo, naj išče naprej, da ima vsak človek pravico poiskati si svojo srečo… Da bosta deklici prav tako njegovi in bo lahko ravno tako z njima, ko bo želel; naj poskrbi zase, ker si to dolguje.
Zadnjih nekaj let sva se večkrat pogovarjala še o enem otroku – jaz, priznam, sem si ga na vso moč želela, tako baje tudi on, zato nisva uporabljala zaščite. In potem se je lani poleti zgodilo. Bila sem presrečna, mož pa je rekel, da ga noče! Pravzaprav, je rekel, mu je žal, da ima sploh kakšnega otroka z mano! Hotela sem se pogovoriti z njim – nikakor mu otroka ne bi hotela “podturiti”, pa se ni dalo. Odpotoval je za dva tedna s prijatelji in bil prepričan, da bom v tem času “opravila”. Pisala sem mu, naj pove svoje mnenje o otroku, pa je odpisal le, naj se sama odločim… Počakala sem, da je prišel domov, a tudi takrat se ni želel pogovoriti – ves čas je ponavljal, naj sama naredim, kot mislim – da bo njemu prav, kakorkoli se bom odločila… S tem je seveda vso težo odločitve prenesel name. Ker sem vedela, da bi me dojenček spet za par let prikoval nanj, sem splavila. Zame je bila to najtežja odločitev v življenju – in kljub temu da sem se sama tako odločila, to še vedno doživljam kot smrt svojega tako želenega otročka… Minilo je eno leto od takrat – neverjetno, kaj se je v tem letu še vse nabralo. Jaz pa sem bila tako zelo sama… Najprej je zbolel moj oče, potem še jaz. Zdravnik in specialist, ki ste me pregledala, sta bila v diagnozo skoraj prepričana – rak. Zelo sem bila prestrašena – kaj bo s punčkama? Z možem že dolgo nisem delila svojih upov in strahov, a tega večera sem sedla k njemu pred televizijo in mu povedala. Jokala sem, zelo me je bilo strah. Pa je rekel samo, zakaj širim paniko – če je ena njegova znanka preživela, bom jaz tudi… In je gledal dalje film…
In tako sem se odločila za terapijo. Vedela sem, da nekaj moram storiti, spremeniti. Pravzaprav bi to morala že zdavnaj…
Zdelo se mi je pošteno, da mu povem, da sem se odločila za pomoč strokovnjaka, da sama več ne zmorem naprej, da več ne vem, kako in kaj… Z ničemer ga nisem izsiljevala, da mora iti zraven (ker sem prepričana, da če človek sam ni pripravljen nečesa storiti, ga k temu ne more nihče prisiliti). Celo želela sem si, da bi šla sama. Upala sem, da bom s tem pridobila na samozavesti in bom potem sposobna narediti korake, ki so potrebni… Pa se je odločil, da bo šel zraven. Najverjetneje zato, da je imel kontrolo nad dogajanjem – in skrbel je za to, da se je pogovor sukal ves čas v smeri, da je mene nemogoče zadovoljiti – no, tu mu je tudi terapevt zelo pomagal. No, dragi gospod, potrudite se, in ji vsak dan rečite, da jo imate radi – to pri ženski odpira vsa vrata! Zdelo se mi je, da se oba norčujeta iz mene. Najraje bi vstala in šla – a bi potem moj mož spet rekel, no vidite, spet ji je premalo…
Kako naj mi bo dovolj, ko mož že par let spi v dnevni sobi na kavču, k meni v posteljo pa ne pride, niti če ga posebej povabim? Kako naj mi bo dovolj, če se doma samo zdira in si išče prepir v delu, ki ga nisem opravila (vsak dan kuham, ko pride domov, ga pričaka kosilo; hišo imamo kot iz škatlice, hčerki krasni – a vendar ga nenehno poslušam, da sem lena, nesposobna, ne znam voditi gospodinjstva, slaba kuharica, hčeri samo kritizira…)? Kako naj mi bo dovolj, če misli, da je denar, ki ga on zasluži, samo njegov, ni ga pripravljen deliti z mano in ga pred mano skriva?
In da je stvar še bolj patetična – namesto da bi pobasala kovčke in šla, razmišljam, kaj če bi spet organizirala kakšen konec tedna in bi šla z možem na toplo, sama… Vse dneve razmišljam, kaj še lahko storim za to vezo, zanj, da bi bil bolj zadovoljen – namesto da bi razmišljala, kaj lahko storim zase in za svoji deklici!!! Nenehno se trudim biti dobra žena, ga zapeljevati, ljubkovati, skrbeti za gospodinjstvo in njegove potrebe… samo tega, kako poskrbeti zase, me ni nihče naučil!
Solze so me oblile ob vsem tem. Kot da je moja zgodba, le da jaz imam sedaj majhno bolhico, ker je mož pa tukaj le rekel DA. Vse ostalo pa, kot da imaš mojega moža. In to ubija človeka. Tudi jaz nimam moči oditi, vem da bi to bilo za tamalega šok, kajti je nežna občutljiva dušica (čeprav otroci ogromno prenesejo). Že moj dvodnevni odhod je pri otroku povzročil stres, jok, izpade, torej bi ločitev …. raje ne pomislim. Pa vendar …. No, ni prepirov, alkohola, tako da se tolažim z takimi stvarmi – da je otroku vseeno dobro, ker smo na zunaj še vseeno družina. Ti imaš vse možnosti – odidi. Ne ubijaj sama sebe. Mogoče mož rabi, da ga postaviš pred dejstvo, če ne, uživaj brez njega.
Tudi mojih pet minut nekoč pride mogoče – če jih bom v stanju dočakati.
Pozdravljeni. Midva z možem pa imava problem v spalnici in se zato prepirava. Imama 3 sine. 12 let, 7 in 3 mesece stare. Jaz sem pravkar po porodu. Najbolj me moti to, da partner ne more razumeti, da po treh vaginalnih porodih z velikimi otroki čez 4 kg, ne občutim oziroma je to zelo malo v seksu. Ginekolog mi je rekel, da imam povešeno steno nožnice. Mož pravi, da je to samo v moji glavi in da se nočem sprostiti. Najbolj pa me prizadene to, da si piše sporočila s pari in nato pridejo k nama da se pozabavamo. On temu pravi zabava in da me ljubi. Jaz tega nočem, vendar mu ne morem dopovedati, da mi to ni po godu, da je on z drugo. Jaz hočem biti samo z njim. On pa pravi, da sem ljubosumna in staromodna, da to vsi delajo in da je vedno samo z mano in bi rad malo zabave, vendar na ta način in ne naskrivaj. Jaz pa tega nočem. Pravi, da sem osorna in se nočem sprostiti. Če ne pristanem v to, pravi, da se samo v tem ne razumema in da smo samo enkrat mladi in da boma mogoče šla narazen če ne bom bolj družabna. Prosim za nasvet. Mene tako prizadene, če je partner z drugo, pa tudi jaz nočem biti z drugim. Prosim povejte mi ali je z mano kaj narobe ali z njim? Kako mi lahko pomagate?
Draga Belisima!
To, kar pišeš, je naravnost grozljivo, ni druge besede za ravnanje tvojega moža.
Ne in nisi niti najmanj staromodna zaradi svojega mišljenja.
Moje skromno mnenje je, da je tvoj mož brezobziren moški, ki te ne spoštuje in težko bi rekla, da te ima rad….
Posteljne aktivnosti so ena najbolj intimnih stvari v zvezi in se mi zdi skrajno ponižujoče, da si on -meni nič, tebi nič!- v posteljo pripelje druge osebe!!
Proti svingerstvu kot takem nimam nič, vendar sem mnenja, da je to stvar temeljitega razmisleka, pogovora in tudi zaupanja med dvema partnerjema, da se spustita v odnose z drugimi.
Pri tebi oz. vama pa temu niti približno ni tako!
Druga (pa morda niti ne nepomembna) zadeva je, kakšno sporočilo bodo ob takem ravnanju dobili vajini otroci? Popačeno sliko, da je to vse ok. Ker zagotovo otroci čutijo tvojo stisko.
Ne vem, kakšen nasvet bi ti sploh lahko dala.
Morda v prvi vrsti začneš delati na sebi, na svoji samozavesti. S tem boš dobila realnejšo sliko o ravnanju tvojega moža.
Punca, zavedaj se da si vredna ljubečega in spoštljivega odnosa! To naj ti bo vodilo.
Vse dobro ti želim.
Takšnega tipa odjebi in to čim prej. Nobeden moški ki ima rad svojo ženo ne bi na kaj takega niti pomislil kaj šele da jo ucenjuje s tem. Skoraj vsi zakoni ki so kaj takega poskusili so doživeli svoj bridek konec. Samo vprašanje časa.
Z tabo ni nič narobe. Z tvojim kretenom je.[/quote]
Ampak priznaj, da je njen mož zelo pameten 🙂 S tem načinom je ne vara skrivno, ampak kar pred njenimi očmi in še dovoljenje ima od nje za to 🙂
Takšnega tipa odjebi in to čim prej. Nobeden moški ki ima rad svojo ženo ne bi na kaj takega niti pomislil kaj šele da jo ucenjuje s tem. Skoraj vsi zakoni ki so kaj takega poskusili so doživeli svoj bridek konec. Samo vprašanje časa.
Z tabo ni nič narobe. Z tvojim kretenom je.[/quote]
Ampak priznaj, da je njen mož zelo pameten 🙂 S tem načinom je ne vara skrivno, ampak kar pred njenimi očmi in še dovoljenje ima od nje za to :)[/quote]
…kar pa mu ne pomaga prav nič. Na koncu bo ločen, pobrala mu bo pol vsega, njegov dostop do otrok bo zelo, zelo okrnjen in če ni ravno totalen flegmatik ali celo psihopat, mu bo to sedlo na dušo tako močno, da mu bo do konca življenja žal.
Vse to so izgovori varajočega. Verjemi, prevarala te ni zaradi tega, prevarala te je, ker ji je bilo dolgčas in ker zaradi vse večjega narcisizma v družbi le-to postaja normalno – varanje, laži, sledenje le svojim idealom, brez kančka sramu. Del ženske in moške populacije, želi ob sebi imeti sledilca, za katerega si želijo, da bi se kar zlil z njim/njo.
…a tako ne gre. Partner/partnerica, mož/žena sta samostojni osebi in kot taki imata svoje želje, hotenja in pravico do uresničitve teh želja. Resnični problem pa je kako te udejanjiti brez za bi s tem prizadeli drug drugega, brez da bi s tem prestopili mejo pravic drugega. Prav to loči poštene in zanesljive od varajočih in nezanesljivih in nihče me ne more prepričati, da se varajoči ne zaveda kaj počne, da nezavedno skriva svoje varanje, da prestopi prag pravic in spodobnega brez da bi se zavedal kaj počne.
Človek, ki drugega prizadane s tem zavedanjem, drugega v resnici ne ljubi.