Spoštovana marijaaa,

Zelo vas skrbi za sestro. Zaskrbljeni ste, ko opazujete njen partnerski odnos, odnos z otroci, pa tudi širše razmere v odnosu z njeno taščo. Verjamem, da ste v stiski ob vsem tem, saj so razmere, ki jih opisujete res zaskrbljujoče.
Prepoznavate izredno veliko ponižanja, sramotenja in razvrednotenja njenega moža v odnosu do nje. Glede na to, kar ste pisali je videti, da ima mož veliko moči in kontrole nad vašo sestro, otroci in ostalim dogajanjem. Zaskrbljujoče je tudi vedenje, ki ga opažate pri otrocih. Besede partnerja do mame otrok, ki so pospremljene s ponižanjem, prezirom, gnevom… puščajo pečat tudi na otrocih. V odnosu, kjer naj bi bilo prisotno spoštovanje in ljubezen, varnost in toplina, je vse drugega kot to. Kar pa iz partnerstva seže tudi v starševski okvir. Otroci so tej bitki nemočni, a njun odnos, način komunikacije in stika je model zanje. Verjamem, da se vpliv domačih razmer kaže pri vedenju otrok, tako doma, kakor tudi v šoli in v odnosu z vrstniki.

Sestra se ob vsem tem počuti nemočna in ujeta. Kakor pišete vse te zmerljivke, ponižanja, očitanja požira, ne glede na to, da je lepotica, z zahtevno službo, dobra v vseh pogledih. In ravno s tem, ko pristaja in sprejme vse to neprimerno vedenje v odnosu do nje, nanj pristaja in dovoljuje. Sodeluje z možem v tem boju moči na način, da mu dopušča vso moč, da ji lahko reče in naredi karkoli. Dopušča izkoriščanje. Njene razmere opisujete kot ujetništvo, ki je odrezana od sveta in stikov.

Vi v sestri prepoznate veliko kompetenc. Ali zmore to tudi ona? Sebe videti kot lepo žensko, izobraženo, sposobno, uspešno, vredno vsega spoštovanja? Kakšne je njen občutek osebne vrednoti, samospoštovanja? Koliko globoko v sebi verjame vsem tem besedam, ki jih ji nameni mož? Kaj je tisto, kar ji vzame moč tudi v materinstvu? Od kje vsa ta nemoč, da lahko nekdo tako močno spodnese njeno materinstvo in ne zmore verjeti, da je ona temelj njenega odnosa z otroci? Zakaj se jo da tako izničiti in pohoditi in ji vzeti tudi otroke?

Ja, partner je odgovoren za njegovo vedenje, način komunikacije. A na drugi strani je odgovornost tudi na vaši sestri. Namreč kakšen je njen odziv na vse to – ali sprejme in se preda nemoči, ali pa se postavi zase in za otroke. Namreč ona je mama in nihče ji te vrednosti in vloge ne more vzeti, v kolikor tega sama ne pusti. In ni ji treba. Ne sme. V dobro otrok.

Iz tega kar ste napisali je videti, da je sestra žrtev psihičnega nasilja, v kolikor se ne dogaja tudi fizično. Verjamem, da se čuti nemočno in obupano, da morda ne vidi izhoda. Da je partner takega karakterja, da ne bi sprejel tega da bi šla v posvetovalnico. Res ne more vplivati na njegove odločitve in vedenje – to je njegova odgovornost in on se odloča med katerimi odzivi bo izbral.
To vzdušje v katerem živijo vsekakor ni zdravo, ne za odrasle niti ne za otroke. V tem je tudi njena odgovornost, da kot mama poskrbi za zdravo okolje in zdrave možnosti za otroke, pa tudi zase.
Vsekakor priporočam, da v kolikor je možno se skupaj odpravita na zakonsko terapijo, še posebej, če oba čutita željo popraviti partnerski odnos. A ne glede na njegovo pripravljenost pa ima vaša sestra možnost, da se za pomoč odloči sama in se vključi v terapijo – z namenom da bo lažje postavila meje v partnerskem odnosu in vzpostavila zdrav odnos z otroci, predvsem pa prebudila občutek samospoštovanja in osebnega dostojanstva. Zaradi psihičnega nasilja se lahko obrne tudi na center za socialno delo.
Ne vem, če kateri svetovalci hodijo na dom. A menim, da to ne bi bila rešitev. Pomembna je odločitev za sodelovanje, sprejemanje odgovornosti zase, za svoje vedenje in odnos in tudi aktivnost pri iskanju rešitve. Ko gre za popravljanje partnerskega odnosa je potrebna aktivnost obeh partnerjev.

Verjetno je vaši sestri v tej situaciji pomembna tudi vaša podpora in potrebuje tudi zunanjo vzpodbudo. Bodite iskreni do nje in se pogovorite kaj opažate, preverite kako je ona s tem, kako razmišlja, kje vidi rešitve, kaj je pripravljena storiti in kje potrebuje pomoč.

Srečno!

Melita Kramar, spec. zakonske in družinske terapije
Zakonski in družinski inštitut
[email protected]
07 33 21 133 / 031 489 309 / http://www.zdi-nm.si
Obiščite nas tudi na facebook-u

Spoštovani…
ne vem več, na koga se obrniti……..
za posvetovalnice in psihoterapevte nimam denarja, na centru za socialno delo nas pošiljajo drugam…
Sem na robu obupa, že več mesecev iščem službo, z možem se samo še kregava in oddaljujeva eden od drugega. Zdi se mi, da je v osmih letih mojega zakona za vse prepire kriv denar, ki ga nimava….Ne najdem izhoda iz te stiske, breupno iščem službo in to mi jemlje vso energijo. Imava dva otroka, ki sta zlata, z njima ni težav, razen kdaj usklajevanje vzgoje, ki ga morava razčistiti z možem…..
Med nama pa skozi tre…. Mož nima onosa do stvari, zadeve dela površno, uničuje lastno prigarane vrednote, jaz se pretegujem na vse strani, izčrpana sem in prazna… Imela sem ok poklic, pa je zaradi recesije in mojega pomanjkanja časa šel v maloro. Zdi se mi, da se vsa leta zakona preveč ukvarjam z drugimi, nase in na moj poklic pa nisem preveč mislila, zato sem ga tudi po lastni krivdi delno zanemarila. Otroka sta bila precej boljna, veliko smo bili po bolnicah… Počutim se, da se razdajam samo še kot mama, saj mi to pomeni ogromno, vendar vem, da to ni dovolj, želim si službo, želim si kanček spoštovanja in razumevanja s strani moža, ki pa od mene pričakuje samo to, da nosim domov denar, da skrbim za otroke in da je vse pošlihtano… Ko prosim njega, da sodeluje, je slabe volje… ne vem, kako se lotiti problema, v tem pomanjkanju denarja res ne vem, na koga se obrniti,… materiala je toliko, da si niti predstavljam ne, pri kateri temi začeti in kako vse rešiti. dostikrat sem mu omenila, da morava nekaj ukreniti oba, da nisem sama za vse, da bi samo rada, da bi bili srečni in da smo skupaj…zdi se mi, da se on odmika od nas in ne vem, kako se mu približati, svetovanja ne prenese in tudi tega, da bi se jaz pogovarjala z njim ne. ne vem, a sva oba depresivna, a samo on, ali jaz… vse skupaj je ena sama zmeda, ki vnaša zelo negativno energijo v našo družino…
prosim, pomagajte mi…
sem hudo obupana in prejočem veliko noči..mož za vsako stvar reče, da me nosi luna, da sem cmera in da težim… ne vem…verjetno sem res večina kriva sama, vendar bi rada nevtralno mnenje…hvala…..

Spoštovana gospa!
Iz vašega pisma je razbrati, da ste zelo obremenjeni s situacijo v kateri ste, predvsem pa obupani in žalostni. Kakor razumem, ste se zaradi težav v družini obrnili tudi na center za socilano delo, ki pa vas usmerja na druge institucije.
Ko berem vaše sporočilo je vtisk, kot da v eni sapi poveste vse, kar vam povzroča stisko. Ni prostora za premor, da bi vmes zadihali in verjamem,d a se tudi vi tako dejansko počutite. Kot da ste ujeta in zasuta in vam ne da dihati, vse to, o čemer pišete pa vas stiska in stika.
Imate družino, dva zlata otroka. Prva stiska o kateri pišete je, da iščete službo, ki je nikakor ne morete dobiti. Iz tega izhajate, da se med vami in možem vse bolj tre, pripri se vrtijo okoli denarja, ki ga ni. Kar potegne za seboj, da ne vse težje ali ne morete poskrbeti za potrebe družine, ki potegnejo za seboj denar in položnice. Kar pa pomeni vse večje nezadovoljstvo, stiska in strah in novi prepiri.
Nadalje pišete o moževemu odnosu do stvari in prigaranih vrednot. Sicer ne pišete konkretneje a videti je, da vas ta možev način odnosa jezi. Obenem imate občutek, da ste v tem boju sama.
Nemočna ste, kot pišete se z možem ne morete pogovoriti, strah vas je, saj imate občutek, da mož nekam odhaja od vas, vi pa si želite ohraniti družino. Kot pišete mož ne sodeluje in je slabe volje. Na drugi strani si želite vi za vse poskrbeti a hkrati ste popolnoma izčrpana. Res je, kakor ste že sama napisala je skrb vaju obeh – da poskrbita za finance, da poskrbita za otroke, gospodinjstvo, da posrbita za vajin odnos.
Pravite tudi, da ste izgubili poklic, ki je zaradi recesije in pomanjkanja vašega časa še v maloro. Sicer en vem, kaj točno ste mislili s tem, a če ste poklic enkrat že imeli, ga imate še, nihče vam ga ne more kar tako vzeti. Drugo je, če menite, da ni možnosti, da bi ga izvajali. Občutek je, da žalujete za tem poklicem in nekim delom sebe, kjer bi se lahko izpolnila.

Vse vas je preplavilo in nastal je občutek ene veliko zmede, iz katere ni videti izhoda. Predvsem pa je iz zapisanega zelo opazno, da ste sami, da nimate podpore moža, da med vama ni stika, niti pogovora. Možev odziv na vaše stiske in potrebo po pogovoru in reševanju je neprimeren. Poskusite o tem spregovoriti direktno. Pravico imate pričakovati njegovo pomoč in podporo. Verjamem, da še dodatno stisko predstavlja, da ne dobite odziva iz njegove strani in ne veste, kje so njegove misli. Čas je, da ga to direktno vprašate. Veliko rešitve iščete sama. Povprašajte moža kje on vidi rešitev za ta področja, ki vas skrbijo. Vprašajte, kako razmišlja on. Brez velikih besed in očitkov, iskanja krivca, saj to ne pripelje daleč. Naredite prostor za njegovo aktivacijo. Saj kolikor ste vi v prvih bojnih linijah na vseh področjih, se lahko zgodi, da za moža zmanjka prostora, kljub temu, da si vi želite, da je tam.
Verjetno sta oba občutljiva tudi zaradi finančne situacije in ta strah vpliva na vajin način pogovora. Pomembno je vedeti, kaj je tisto, kar vas obremenjuje oz. vaju obremenjuje, da to ubesedita, da oba vesta, kaj se vama dogaja, o čem razmišljata, kaj vaju skrbi. Sicer je tako, kot pišete vi, ena sama zmeda in ne veste v katero smer razmišlja mož. Preverite, čas je, da dasta karte na mizo in se odgovorno soočita.
Nekatere stvari so vama skupne in so vajina skupna odgovornost, kar pomeni, da jih rešujeta skupaj.
Medtem ko druge so le vaše osebne, če se lahko tako izrazim, kot npr. vaš osebni poklic o katerem pišete. Razmislite, kaj vam ta poklic pomeni, razmislite kaj si želite delati, razmislite v čem ste dobri. Kaj je tisto, kar vam prinaša občutek zadovoljstva in spoštovanja. Kdaj ste vi zadovoljni sami s sabo in kdaj se vi cenite? Se spoštujete? Na kašen način?

Na koncu napišete, da ste verjetno res večina kriva sama in s tem pritrdite moževemu negativnemu in nespoštljivemu odnosu do vas. Česa ste kriva? Oziroma česa se doživljate krivo? Ali ste res kriva? Ali pa se vam dogaja krivica? Krivda je tako težko občutje, ki jemlje moč in energijo in na tak način ne morete rešiti ničesar. Tako je le pot, da se te krivde odrešite, se od nje oddahnete in se ne krivite več. Tako boste lažje zadihali in poskrbeli zase.

Naj dodam še, da so nekatere posvetovalnice in terapije dostopne tudi brezplačno. Priporočila bi vam, da malo raziščete v tej smeri in se z možem obrneta na svetovanje. Tudi pri nas na Zakonskem in družinskem inštitutu nudimo terapevtsko pomoč tudi brezplačno. V Ljubljani jo nudijo na Frančiškanskem družinskem inštitutu in verjetno še kje.

Vse dobro vam želim! Pa s pogumom naprej!

Melita Kramar, spec. zakonske in družinske terapije
Zakonski in družinski inštitut
[email protected]
07 33 21 133 / 031 489 309 / www.zdi-nm.si
Obiščite nas tudi na facebook-u

Napisala si zgodbo svoje sestre. Zelo je podobna moji. Končalo se je tako, da sem se ločila. Z velikim trudom sem otroke spravila na pravo pot.
Takšni ljudje, kot je tvoj svak- takim obiski pri terapevtih ne koristijo kaj prida. Oni imajo svoj prav in oni so vedno žrtev. Poznajo samo konkretne stvari, radi izsiljujejo in obožujejo dominanten položaj, saj si s tem domnevno dvigajo vrednost.
Zakaj tvoja sestra ne dvigne glave.??
Domnevam, da jo drži v šahu…
Tukaj ni nič tvojega, otroci bodo ostali z mano, če boš hotela oditi, nimaš kam… pazi živijo pri tašči!!! S tem, da so otroci krepko naščuvani proti mami, ji je jasno, da bo težko uspela…
Kako naj bi se potem borila??
Kakor hitro bo stopila na novo pot, pa ji bo očital, da ima ljubimca, jo okronal za največjo packo…. moj bivši je celo bobnal po vasi da je v postelji zalotil drugega- no morda v sanjah.
Se sploh vprašaš kakšna je njena samopodoba??? Verjetno se zelo malo ceni in tudi s samozavestjo je na psu.
Svetujem ti, da jo usmeriš na delavnice, ki bodo podpirale prav ta področja in jo bodriš. Morda bi bilo dobro obiskati psihologa na CSD in prositi za osebno pomoč. S časom bo sama zbrala dovolj moči in se postavila zase. Takrat pa bo vsekakor potrebovala obilo podpore s tvoje strani, saj se ti verjetno niti ne sanja česa bo vse sposoben bivši mož, ko bo potisnjen ob steno.
Tudi meni je pomagala sestra. In ne samo meni, tudi njej je grozil. To so psihični bolniki, in takih se je treba bati. Še po 4 letih ločenega življenja si hoče prilastiti moje stvari, kupljene po ločitvi. Takega človeka se dejansko popolnoma ne rešiš nikoli, pa vendar lahko živiš tako kot sam želiš.
Človek ni lastina nekoga. Je samostojno bitje s svobodno voljo, s čustvi.
Glede otrok pa.. otroci bodo s časom ob mnogih pogovorih z mamo spoznali, da ni več le metla s katero pometa oče.. in takrat bodo spregledali. A najprej je na vrsti tvoja sestra.

Prosim pomagaj ji, sama ne bo zmogla. Mora spregledati in kasneje mora z otroci vstran. ON se hrani z njeno poslušnostjo, kompleksom manjvrednosti, zato ker se zaveda, da je sposobnejša kot on. Seveda ji pa te sposobnosti niti pod razno ne bo dovolil razviti, saj bi s tem izpadel še večji niče kot je.
Lahko mi tudi pišeš na mail.

Pozdravljena “za marijaa”,

kakor je razbrati ste prepoznala osebo in situacijo, ki je opisana v sporočilu. Podala ste svoje mnenje na podlagi vaše lastne izkušnje. Kar ste opisovali iz svojih lastnih izkušenj je resno psihično nasilje, z elementi izsiljevanja, omejevanja, grožnjami, poniževanja, izsiljevanje preko otrok in premoženja.
Vsekakor je nujno opolnomočenje in zaščita osebe, ki nasilje v odnosu doživlja. Posredno so žrtve tudi otroci. V prvi vrsti je potreben uvid, da tak odnos ni primeren in da ni prav in niti ne dobro, da dovolim tako obravnavanje. Da lahko rečem ne, se umaknem. Pri tem je lahko v pomoč socialna mreža, prijatelji, sestre, bratje, starši, ki opažajo dinamiko odnosa, pa tudi svetovanje, delavnice, terapija. pomemben je uvid, da sem vreden spoštovanja in spoštljivega obravnavanja.
Svetujem obisk centra za socilano delo, saj, kot že rečeno psihično nasilje ne more ostajati le za mejami partnerstav ampak ga doživljajo tudi otroci in pogosto je vprašanje časa ali trenutka, daj preraste v druge oblike. Na centru za socialno delo oba dobita jasno sporočilo glede nasilja, žrtev dobi občutek in potrditev, da ni več sama, in tudi usmeritev k reševanju težav. Vsekakor je potrebna vključitev v svetovanje tudi storilca nasilja, ki ima verjetno težave z regulacijo svojih čutenj in doživljanj, ki se kaže v pritiskih, nanašalnosti, izbruhih jeze.
Res je, da so situacije, ko ni možno vzpostaviti medsebojnega sodelovanja in je edina zdrava rešitev prekinitev partnerskega odnosa. To spoznanje in korak zagotovo ni enostaven, a se je potrebno vprašati, kaj je dobro zame in moje zdravje. Kajti le tako, da mama poskrbi zase in svoje počutje (ki ga nažira lahko tudi nasilje in trpljenje v partnerskem odnosu), bo lahko ustrezno poskrbela za potrebe svojih otrok. V kolikor ne slišimo svojih potreb in zanje ne psokrbimo, ne moremo slišati tudi druge.

Torej ja, v kolikor gre za psihično nasilje, psihofizično ogroženost, se obrnite na center za socialno delo, na svetovanje, poiščite pomoč. Ne ostajajte sama. Spregovorite.
če imate v svoji bližini nekoga, ki trpi v nasilnem odnosu, povejte, da to opažate in da vas skrbi. Dajte jasno sporočilo, da nasilje ni dopustno in da tudi tej vaši bližnji osebi ni potrebno dopuščati. Pomagajte, stojte ob strani, da ta oseba naredi prve korake v drugo smer, ki niso enostavni. Vaša podpora je pomembna. In vaše jasno sporočilo “Nasilje NE!”.

Tudi vam osebno želim še veliko poguma in trdnosti, predvsem pa vere vase in trenutkov popolne sproščenosti.

Pogumno naprej!

Melita Kramar, spec. zakonske in družinske terapije
Zakonski in družinski inštitut
[email protected]
07 33 21 133 / 031 489 309 / www.zdi-nm.si
Obiščite nas tudi na facebook-u

Lep pozdrav,
s partnerjem sva že skoraj 3 leta in poročena 5 mesecev. Poznava se kake 8 let. Moja težava je v tem,da mu ne zaupam. On zelo rad flirta. To sem opazila šele po pol leta,ko sem bila z njim! Zdaj sem noseča in me ubija od ljubosumja. Sem na bolniški in moram počivati. To ljubosumje oz.NEZAUPANJE traja že od prej. Zdaj v nosečnosti se ne stopnjuje. Tako,da ni vzrok nosečnost. Je zelo ljubeč mi zelo pomaga..otroka se zelo veseli in vse lepo in prav. Glede tega, nimam pripomb. Imava tudi skupne hobije. Jaz za enkrat ne morem na vse,ker imam rizično nosečnost, on pa veselo skaklja na vse..pa še v službi si fraj jemlje za svoje hobije!Saj sva skupaj..ampak on je v službi med tednom..za vikend kam greva..ali je kdo pri nas……še kakšen dan,ko bi lahko imela mir..ima on hobije! Prej,ko sva bila skupaj je bilo vse lepo..zdaj pa se jaz ne morem udeležiti in njega to prav nič ne ovira..sva naredila določene izpite in napredovala..ipd..zdaj pa vse dela in napreduje sam!!! Me to upravičeno moti?
Hvala mumika

Mumika pozdravljeni,

Pišete, da v vašem partnerskem odnosu, od nekje pol leta po vajinem začetku, doživljate v sebi neko ljubosumje in nezaupanje. Takrat ste prvič pri partnerju opazili, da rad flirta. Kar pa je v vas vzbudilo neko negotovost. Ta občutja se še vedno pojavljajo. Opažate pa, da se glede na vašo nosečnost, ne stopnjujejo. Nezaupanje se je na neki točki sprožilo in se ves ta čas ni pomirilo. Ne vem, ali ste uspeli v tem času s partnerjem spregovoriti o vaših opažanjih glede flirtanja in o tem, kaj to za vas pomeni? Kaj dejansko takrat v sebi doživljate? Ljubosumje je neko doživljanje, da pozornost, čustva, za katere menimo, da pripadajo nam, opažamo, čutimo, da odhajajo nekam drugam (drugi osebi, dejavnosti…). Takrat se ustrašimo zase, kdo smo mi v očeh tega, za nas pomembnega človeka, ali smo zanj še tako pomembni in vredni, ali pa si je potiho izbral neko zamenjavo. Postanemo negotovi. Ne zaupamo. Predvsem ne zaupamo vase. Ali sem jaz še ta? Ali sem jaz zanj dovolj? Ali me ima še rad ali pa me hoče zamenjati?
In razbrati je, da vi v teh trenutkih doživljate neko zamenjavo – ob flirtu – saj naj bi tako gledal in se pogovarjal el z vami, ne pa to energijo delil še z nekom. Razbrati je, da se čutite zamenjane in pozabljene, ko partner odhaja na aktivnosti, ki so vama sicer bili skupni. A vi ostajate zaradi nosečnosti tokrat sama in doma. Ne morete iti naprej skupaj po vajini poti na tem področju. Morda doživljate zamenjanost, zapuščenost. Zaznati je tudi nekaj jeze in besa ob tem, da on pa kar gre in si privošči in to tud takrat, ko bi bil idealen čas za vaju, ko bi bila lahko lepo skupaj v miru. Obenem vas jezi in ste razočarana, da vi en morete biti več tako aktivna, kakor bi si želela, da ne moreta več skupaj napredovati v vajinih skupnih hobijih.
Skupaj se veselita glede vsega kar se tiče dojenčka, a pogrešate ga tudi samo ob sebi. Torej kar nekaj izgub – izguba pozornosti, energije in čustev ki naj bi bila namenjena vam ob flirtih, izguba stika, skupnega časa, izguba dela hobijev… Partnerjevo odhajanje je nevzdržno in težko je ostati sama, predvsem z vsemi strahovi in dvomi.
Sprašujete se, ali vas upravičeno moti. Zagotovo vas upravičeno motijo flirti, ki jih opažate in prav je, da o njih spregovorite. In vsa ta težka čutenja, ki jih čutite, strah, nezaupanje, dvomi…so moteči in težki. In dobro je, da pri sebi razmislite in odprto spregovorite s partnerjem, kaj vse to za vas pomeni, kaj vas dejansko skrbi. Predvsem pa, kar je v tem obdobju zelo pomembno in je občutiti iz napisanega da pogrešate partnerja ob sebi. Povejte mu to. Povejte, kaj vam pomeni skupno popoldne. Govorite o tem. Nekaj teh občutkov negotovosti neopazno lahko prebudila tudi nosečnost in spreminjanje vajinega sveta. Pogovorita se o tem, kako doživljata. Predvsem pa si odgovorite tudi na vprašanje v čem ste negotovi sami pri sebi ob partnerju.

Mumika, vse dobro vam-a želim, predvsem pa zdravo nosečnost.
Srečno!

Melita Kramar, spec. zakonske in družinske terapije
Zakonski in družinski inštitut
[email protected]
07 33 21 133 / 031 489 309 / www.zdi-nm.si
Obiščite nas tudi na facebook-u

Pozdravljeni z partnerjem imava velike težave in ne znava iz njih…partner je v penziji in mu je dolg čas, zato si je odprl internetni radio in tam so seveda tudi ženske,ki pa mene zelo moti ko vidim kako jih obletava z lepimi besedami poljubčki in sem postala obsedeno ljubosumna tako močno da je prišlo do tega da partner ne želi z menoj več ničesar in želi prodati hišo ,moja želja seveda to ni, rada bi obdržala zakon,ampak pogovor nama ni koristil en čas je ok preneha potem je spet ista pesem dalje,jaz sem sicer veliko odsotna ker veliko delam in sem malo doma ,ko pa želim da se mi posveti pa tega ne dobim,ukvarja se raje z radijom in z tistimi ženskami ,so mu zanimivejše od mene in ko omenim da me to moti,on takoj začne ne bom v zaporu ne bom samo tvoj sluga ker pač poskrbi da imam kaj pojest ko po 15 ali še več urah pridem domov,veliko postori okoli hiše ker imava še 11 let kredite zanjo, finančno nama gre teško zato delam in se trudim koliko pač je moja možnost,veliko je stvari nedokončanih okoli hiše zato on dela okoli nje jaz pa poskrbim da dobiva še dodaten kak evro da se delo lahko nadaljuje in želim si samo da bi posvetil čas meni ,mi govoril lepe besede,me stisnil k sebi,dobila sem že resne težave z živci postajam histerična in ne vidim izhoda …prosim pomagajte nama kje lahko prideva do bresplačnega terapevta na ptuju,kajti finančno nisva sposobna plačevat terapij…hvala za pomoč in lp suzana

Suzana pozdravljeni,

Verjamem, da vas moževo početje zelo boli in nažira vaše zaupanje. Oddaljila sta se, mož je svoj čas zapolnil z novo dejavnostjo, preko katere pa je v stisku z drugimi ženskami, in kakor je razumeti so ti stiki vsaj zelo na meji oz. že v coni vsaj čustvene afere. Tako tudi vi doživljate, njegov odmik iz vas in od odnosa, pojavi se ljubosumje in negotovost. Glede na vaše vlaganje v vajino skupno življenje in varnost, vaše celodnevno delo, ste še toliko bolj prizadeta. Želite si stika, čutiti njega ob sebi, kar vam daje zagon za vsa ostala področja. A ravno tega ne prejemate več. Strah vas je izgube odnosa, izgube moža, morda je pod vprašanjem tudi premoženje za katerega se borite in delate.
Vsekakor vama priporočam terapevtska srečanja, kjer bosta lahko v varnem okolju, ob pomoči terapevta spregovorila o vajinem doživljanju, o tem, kaj vaju odnaša iz odnosa in ohraniti medsebojno spoštovanje.
Na Ptuju se lahko obrnete na Midva – Zakonski in družinski center
Rajšpova ul. 15a
2250 Ptuj
Telefon: 030/333-009
E-pošta: [email protected]
http://www.midva.si

Želim vam vse dobro!
Melita Kramar, spec. zakonske in družinske terapije
Zakonski in družinski inštitut
[email protected]
07 33 21 133 / 031 489 309 / www.zdi-nm.si
Obiščite nas tudi na facebook-u

POzdravljeni! Tadi jaz bi bila hvaležna vašega odgovora na moje zakonske težave. S partnerjem sva skupaj že dobrih pet let in imava skupaj otroka. Problem je v komunikaciji in spolnosti, pa tudi sicer v karakterni različnosti. Spolnost je že po nekaj mesecih skupnega življenja skoraj zamrla, kmalu po začetku nosečnosti. Spolne odnose imava komaj enkrat mesečno v povprečju. Pobudnik sem jaz, zelo malokrat tudi mož in odgovor na to, zakaj ne bi, je venomer da spolnosti ne potrebuje. Zvečer prižge televizor in čas je zapolnjen. Pomislila sem da ima morda drugo žensko ali pa da mi nisem všeč. Pa mi zatrjuje da ne. Tudi če sva sama na osamljeni plaži in v kopalkah, me niti ne pogleda… Zdi se mi jasno, da mu nisem všeč. Jaz sem potem večkrat slabe volje, on je nesrečen zaradi moje slabe volje, rešitve pa ni in vstrajava skupaj predvsem zaradi otroka. On pravi, da sicer ničesar ne pogreša, le da bi bila jaz bolj uravnovešena.
Jaz pogrešam še veliko drugih stvari, ki bi jih lahko počela v odnosu: poleg pogovora o osebnih pogledih in težavah še kak obisk kina, gledališča, razstave, sprehodov v naravi, pravzaprav kakršnekoli skupne aktivnosti.
Pa še vprašanje: svetujete kakega dobrega družinskega ali partnerskega terapevta v bližini Kranja? Sicer pa v LJ? Hvala in lep pozdrav.

Spoštovana mamarusa,

se opravičujem za pozen odziv, temo prevzemam od kolegice, ki je zadržana.

Iz opisa gre razbrati, da je vajin odnos nekoliko osivel oz. zbledel. Potrebuje novo barvitost, ki jo vanj lahko vneseta le vidva. Partnerstva ne poganja en, ampak vedno dva, ki se pogovarjata, iskreno in varno, ki želita biti drug z drugim in deliti vse življenje. Nečesa se bo potrebno lotiti že zato, da v pogovoru spoznata dejavnike odtujenosti, ki vama je načela intimo.

Ne dovolita, da vama družina razpade, partnerski odnos, ki je zašel, lahko vedno najde pot nazaj, če si tega oba želita. Nenazadnje bo otrok, ki vama trenutno definira življenje od jutra do večera, nekoč odšel v svet in ostala bosta spet le vidva…

V glavnem tisto, o čemer vama je najtežje spregovoriti bo gradilo vajino pot odrešitve, zato toplo priporočam da si čim prej ustvarita prostor in čas samo za vaju in pričneta ranljivo sodelovati, sicer si na tak način težko predstavljam skupno partnersko življenje.

V kolikor bi si želela v partnersko svetovanje ali terapijo, vas lahko poleg kontaktov naših moderatorjev usmerim še na kontakte preostalih centrov v Sloveniji, ki so objavljeni na spletni strani združenja[/url].

Vse dobro na vaši poti,

Spoštovani…
ne vem več, na koga se obrnit za posvetovalnice in psihoterapevte nimam denarja.
Sem čisto obupana pobita brez volje sem mlada mamica ki ima otroka starega en mesec odkrila sem namreč da me mož vara in to že dolgo prav za prav od kar sva stopila pred oltrar se je to začelo le da jas tega sploh nisem pogruntala pravi da se je prej samo dopisoval in nobenih stikov afer potem pa v času moje nosečnosti je začel z aferam večje število ni samo ena ženska temveč je bil tudi z moškim kar me to še dodatno pobije sprašujem se kaj je s kom sem prav za prav v zakonu z moškim ki ljubi ženske ali….
Postajal je ne znosen brez čustev do mene hladen brez ljubezni z njemu se sploh nisi mogel normalno pogovrjati razen da je vse spravil v prepir odbijal me je ko sem ga v nosečnosti največ potrebovala ga ni bilo češ utrujen novstop je samo spal nobenega zanimanja zame zaradi mojih hormonov sem si ga želela prosjačila sem v solzah za njegovih pet minut njegove nežnosti po porodu je bilo isto mogoče še huje začel me je še več odbijat vse dokler mi ni prekipelo vse skupi in začela raziskova otkrila sem njegove pogovre najprej sem mislila da je to le pisanje in nič drugega njegovo odgovor je bil ni res ni to kar si misliš seveda je bilo to to saj se je v celi moji nosečnosti videval z drugim največ me boli to da so to moški ki so prav tako v zakonu poročeni :/ .
Pravi da mu je žal in da nebo to ponavljal da se bo spremenil in da bo vse naredil samo da ne grem vendar sama niti najman ne verjamem ne zdaj ko imam odprto rano ki tako boli zal mi je zaradi naše dojenčice ki tudi zaradi moje bolečine trpi neprestano joka namesto dojenje dodajanje umetnega mleka vse to zaradi moje bolečine ki jo ne znam vsaj malo vblažiti . Rada bi poskusila z terapijam oba da se vsaj odkrito z pomočjo strkovne pomoči pogovriva najdeva skupno rešitev in mogoče zeleno luč v tem zakonu.
Mogoče je z aferam začel prav zaradi finančne stiske v kateri sva se znašla v službi mu niso redno plačevali stroški večji k plača sama sem zaradi nosečnosti zgubila službo. Sam pravi da je na začetku šlo samo za denar in seveda potem ga je vleklo v to in ni nikakor mogel nehat tudi pred teden dni ko sam namigovala da sumim je on se skal čez plot.

Že v naprej hvala za odgovor.
LP.

Spoštovani,anii321!

Najprej opravičilo za pozen odgovor. Odprli ste starejšo temo,ki jo zdaj prevzemam namesto kolegice. Res mi je žal, da ste v tako kruti situaciji ostali še brez odgovora. Upam, da ste nekako uspeli preživeti s temi bolečimi čustvi in da vam bo moj odgovor kljub vsemu še nek drugačen vpogled v situacijo.

Iz vašega pisma je (poleg jeze) zaznati res obilo stiske, in če si skušam samo malo predstavljati kakšen pekel doživljate, lahko začutim globoko sočutje do vas. Odkritje prevare je zagotovo že samo po sebi velik šok in stres, če pa gre ob tem še za tako ranljivo obdobje kot je rojstvo otroka, vam mora biti še toliko huje. Domnevam, da poleg razočaranja in žalosti ter jeze in gnusa doživljate predvsem občutke izdanosti, ponižanja in razvrednotenja. Da ne govorim o celi seriji prevar in še o homoseksualnosti za povrhu, kar občutke jeze, gnusa in prevaranosti samo še povečuje. Imate dojenčka in namesto, da bi se lahko v miru posvetili materinstvu in dobili ob tem izdatno podporo in pomoč moža, čutite da ostajate čisto sami. To je res največja krivica, ki se vam dogaja, vendar so kruta dejstva žal takšna.

Vi si želite, da bi vi sami oz. morda celo skupaj z možem (??) nekako skušala rešiti zakon, vendar vas moram razočarati, da tudi terapije niso »čudežno zdravilo«. Ne govorim o tem, da se s pomočjo zakonske terapije ne da ničesar rešiti ali spremeniti – vsekakor se da mnogo narediti, vendar je najprej potrebna pripravljenost in odločitev obeh partnerjev za odkrivanje samega sebe in medsebojnega odnosa. Torej globoka pripravljenost za priti v stik s tem kaj se mi dogaja, da sem se znašel/la na tej točki. Poleg vaše pripravljenosti je potrebna odločenost in pripravljenost moža, ki se bo moral zelo zavestno odločiti, da želi tej svoji, verjetno kar pravi zasvojenosti, narediti konec in odkriti kaj se mu dogaja ter začeti z ne-lahkimi spremembami. To pa niti najmanj ni enostavno, saj samo obljube, da bo drugače, še zdaleč niso dovolj. Poleg tega iz opisanega domnevam, da nimate prav nikakršnega zagotovila z njegove strani, da je pripravljen stvari končati in še manj, da se je sploh pripravljen soočiti s svojo stisko, ki ga je gnala v takšne, za vas popolnoma nesprejemljive situacije, in še s tem kaj je s svojimi dejanji povzročil vam in svojemu otroku. To, da ne bi imela njegove odločitve, pa ni prav nič obetavno izhodišče. Sama iz vašega opisa nisem začutila niti njegovega iskrenega obžalovanja, niti njegovega resnega namena, da vas želi »dobiti nazaj« (ker verjetno tudi vi še ne razmišljate o tem, da bi ga zapustili!), zato bi bilo morda bolj smiselno, da si vi sami zase poiščete terapijo (lahko tudi pri zakonskem in družinskem terapevtu) in si tako skušate pomagati. Če bi se mož po vaši večji odločenosti, da so prevare za vas ponižujoče in absolutno nesprejemljive, le odločil za sodelovanje, se boste pa tudi še lahko odločili kaj to pomeni za vas.

Finančna stiska zagotovo ni in ne sme biti razlog za afere, še manj je to opravičilo. Ne razumem sicer povsem vašega zadnjega odstavka, da mu je šlo na začetku za denar (ste morda mislili v smislu prostitucije?). Kruto, krivično in res hudo je glede služb in plač. Verjamem tudi, da vam/a mora biti zelo težko funkcionirati in preživeti s skromnimi sredstvi. Ne vem koliko bi za vas prišel začasno morda v poštev tudi kak Materinski dom ali pomoč kake druge inštitucije, morda staršev, sorodnikov?

Centri, ki ponujajo individualno, zakonsko in družinsko terapijo, so na voljo na spletni strani Združenja zakonskih in družinskih terapevtov Slovenije (www.ZDT.SI). Ne vem koliko se da pri posameznem terapevtu dogovoriti za znižanje plačila terapij, velja pa vsekakor poskusiti osebno razložiti situacijo.

Želim vam, da bi si kljub težki situaciji, zmogli zagotoviti toliko varno okolje, da bi se lahko umirili sami v sebi in se čim bolj posvetili materinstvu. Otroček vas namreč zelo močno potrebuje. Vse dobro vam želim.

Spoštovani,

opravičujem se, da “smetim” temo, vendar se mi zdi pomembno opozoriti na to že dlje časa, in tu je zdaj dober primer, zakaj.

Razumem, da imate veliko dela in da tak odgovor vzame lep čas, zdi pa se mi, da bi bilo treba storiti nekaj, da se vsaj ne čaka tako dolgo z objavo vprašanja. V tem času bi npr. anii321 lahko odgovoril kdo drug, dokler vi ne utegnete, tako da se vsaj ne bi počutila čisto samo, morda pozabljeno ali prezrto. Situacija, v kakršni se je znašla ona (in taka pisma niso tako redka), je tako grozljiva in akutna, da je po mesecu dni odgovarjati nanjo skorajda nesmiselno. Kdove kaj se je vmes že zgodilo.

Zato mislim, da bi bilo prav, da bi vprašanja objavljali sproti, kakor prihajajo – prav tako pa tudi odgovore tistih, ki se odzivamo. Če že ni časa za poglobljen odgovor z vaše strani, kar lahko čisto lepo razumem, je pa vsaj toliko časa, da kot moderatorji preletite odgovor in stisnete gumbek “objavi”.
Lp,
I.

Spoštovana Ilonina,

se strinjam z vašimi opažanji, predlogi in jezo. Obžalujem, da se kljub našemu trudu občasno komu res zgodi predolgo čakanje. V takšnih situacijah (vloga žrtve, doživljanje krivic in pasivne agresivnosti) je prisotno veliko jeze in razumem, da to pri različnih ljudeh sproža različno močne potrebe po ukrepanju. Res je tudi, da je vsak odrasli sam odgovoren za svoje življenje in da na tem forumu ne moremo biti urgenca, prva psihosocialna pomoč, klepetalnica ali SOS telefon v duševni stiski. Vem pa tudi, da je vsak odziv boljši kot neodziv in da se vsak po svojih močeh lahko še bolj potrudimo. Z vašimi predlogi sem seznanila tudi kolege.
Lep pozdrav in vse dobro.