ZAKON – vztrajati ali ne?
že v naprej vas prosim,da ne razumete napak ampak,kaj če je njen mož bolan in res potrebuje kakšnega psihoterapevta….saj verjetno je že prepozno,Meggy se je odločila,ampak kaj če bi Meggy prvo leto,ko je opazila,da se čudno obnaša,da ne “sodeluje”,poizkušala na vsak način doseči pogovor s psihoterapevtom,zakonskim svetovalcem,psihiatrom…kaj pa vem….ali nismo vsi obljubili pred Darwinom in Bogom,da bomo skupaj v ljubezni in bolezni….kaj pa če gre res za bolezen….ampak,kako doseči,da bi ON sodeloval,da bi šel na pogovor k strokovnjaku,če pa to odklanja….kako ga pripraviti do tega….
Zdravo,
tudi jaz sem imela podobne težave (v forumu starši staršem sva se že z Meggy dopisovale) in sem si tudi prizadevala da bi moj tedanji partner obiskal z mano posvetovalnico. Bil je preprosto tiho, tiho in tiho. Pa če sem že “zganjala” kakšno histerijo mi je hladno odgovoril: “jaz nisem prfuknjen da bom hodil k psihiatru”…… (brez komentarja).
Pri nas je redko kdo pripravljen priznati na glas da ima težave in poiskati pomoč, “bognedajdamesosedvidi” varianta, pri moških je pa to bolj izrazito.
lp
Spoštovani Jože!
Tudi jaz sem na to pomislila. Pogovoriti sem se poskusila. Vendar vedno je bil odgovor na pogovor moj monolog, njegovo gledanje Tv ali reševanje križank poleg ali pa je preprosto vstal in šel, sem ter tja je še nazaj zabrusil “drugič”, ta drugič pa nikoli ni prišel. Se strinjam, mogoče bi bilo lahko drugače, žal pa tako je. Nikoli nisem rekla, da je samo on kriv za nastalo situacijo: kriva sva oba, on je kriv le, ker se ni hotel pogovoriti (ampak TO JE VELIKO, če bi imel željo, da bi bilo drugače, bi vsaj kdaj poslušal).
LP
Meggy
Spoštovana Ula!
Tako kot povsod v življenju je vedno nekdo, ki vleče. Mene ne moti, če se mora potruditi ženska (lepo je, če se potrudi tudi moški, vendar ni nujno). Bistveno pa se mi le zdi, da potem vsaj sodeluje, ne pa ignorira želje in potrebe partnerja. Saj skupno bivanje ni tekma kdo je prvi ali drugi – to je v bistvu vseeno, bistveno pa je, da je skupno življenje dogovarjanje in samo en se sam s sabo o skupnih rečeh pač ne more dogovarjat, ker potem dogovora ni.
LP
Meggy
Ja se strinjam, seveda je potrebno sodelovati, samo se vedno se pricakuje da bo zenska potrpele, da bo ona naredila vecino stvari, da se bo v postelji potrudila toliko in takrat ko mozu to pase, se vedno ri nas velja mit trpece matere in zene. Ker ce nisi taka je s tabo nekaj hudo narobe. Saj tudi sama pravite da vam mati pravi da trpite, tako kot je ona.
Spoštovana Ula!
Niste me razumela.
Rekli ste: Meni samo nekaj ni jasno – pa ne pri vas Meggy- zakaj se mora skoraj vedno potruditi zenska. Glede pogovora, terapevta, seksa, …..??
Če ima ženska pobudo, se mi ne zdi nič slabega, v tem ne vidim trpljenja. Nekaj časa ima pobudo pač en, drugič pa drug. Važno je, da zakon živi, ne kdo je prvi. Važno je, da ga oba sooblikujeta.
Meni se zdi, da je trpljenje, če partner na nobeno pobudo ne odgovori – tako ali drugače – še več, če jo prezre in ignorira.
LP
Meggy
Večina teh ignorantov, ki imajo vse (oprano, pospravljeno,….) ne vrnejo pa za to nič, se v trenutku, ko jim nekdo želi (v tem primeru žena z ločitvijo) to odvzet ne vedejo več tako zelo ignorantsko. Poleg tega je prizadet še njihov moški ponos in kombinacija tega: verjetno se bo zelo upiral ločitvi, kar naenkrat bo postal popoln oče, ker natančno ve, kje boli, in tako naprej. In da to obdobje prebrodiš potrebuješ zelo, zelo veliko energije. Proces na sodišču je umazan, verjetno se bo kar naenkrat boril za otroka, čeprav ga do takrat niti dobro ni pogledal. In potem, ko bo enkrat vsa stvar končana, lahko tako meče polena pod noge, da res ni.
In zaradi vsega tega, je mogoče vredno še enkrat poizkusiti.
Kar pa se rezerve tiče je pa tako, da stvari veliko lažje preneseš, če imaš ob sebi nekoga, ki te podpira. Pošteno ali ne, potem tudi o ločitvi ne premišljujte, ker ste nekaj obljubili!!
Zdravo Meggy!
Sem samo še eden od tistih, ki v vaši zgodbi vidijo tudi svojo. Edina razlika je v tem, da sem za razliko od ostalih – moški. Tudi jaz postavljam v zvezi, pa naj bo to zakon ali pa kaj drugega, na prvo mesto odnos med partnerjema in potem šele vse ostalo. Žal pa se tudi sam se ves čas v zakonu počutil zgolj kot orodje za dosego nekaterih ženinih ciljev, pa naj si bo to materialnih ali pa zgolj potešitev materinskega nagona. Najine zgodbe sta si precej podobne, vključno z iskanjem dela z razlogom bežanja od doma in večletnim razmišljanjem o ločitvi. Takšna situacija traja še danes, z razliko, da se je žena le nekoliko spremenila, a žal malo prepozno. Ne želim tukaj razpredati o svoji situaciji, ker bi to bila bolj tema za drug topic, želim reči le to, da se bo morda nekoč spremenil tudi vaš mož. A to nikoli ni tisto, kar bi radi. V takih primerih vedno ostaja nezaupanje in bojazen, kdaj se bo vse skupaj začelo ponavljati, saj če se nekdo spremeni, je to največkrat proti lastni volji ali naravi, če hočete. Poleg tega pa, ko potlačiš na enem mestu, lahko udari ven na drugem. Skratka, kot je rekel naš predsednik pred desetimi leti: “Nikoli več ne bo tako, kot je bilo”. Vkolikor smatrate, da ste res naredila vse kar se narediti da, je ločitev še najboljša rešitev.
Glede rezerv pa tole: poznam rezerve, ki so bile zgolj v oporo, poznam rezerve, zaradi katerih so se partneji spremenili, ker so postali ljubosumni. V vseh primerih so te rezerve vsaj nekaj malega čutile do tistih, ki so jih potrebovali in na koncu so se na nek način obrisale pod nosom. Kaj potem, ko kriza mine, reči taki rezervi?
“Draga Rezerva, svojo funkcijo si več kot dobro opravil(a). Moj možiček (ženka) se je po tvoji zaslugi korenito spremenil(a) in življenje je postalo znosnejše. Ostajam z njim (njo), ker je to veliko bolj enostavno, ti pa, ostani nekje blizu, saj veš – za vsak slučaj.”
Ali smo potem res kaj drugačni od tistih nad katerimi se pritožujemo?
Spodnji link je namenjen vsem tistim, ki vzrajajo v neznosnih razmerjih “zaradi otrok” in preživetega prepričanja, da je v zakonu potrebno vztrajati, sicer bodo otroci trpeli oz. bodo zaznamovani za vse življenje. Mislim, da je čas, da se zbudite ter prenehate živeti življenja vaših otrok in pričnete živeti svojega.
http://www.politika.rs/rubrike/spektar/zivot-i-stil/Ostati-zbog-dece.lt.html
Pa lep pozdrav!