sploh ni pomembno kdo od partnerjev je “kriv”,da je prišlo do takšnega stanja med njima….brez veze se je prepirati “kdo je kriv”….
kadar pride do takšnega stanja,ko zakonca hodita eden mimo drugega, je zelo malo možnosti,da prideta zopet “skupaj”….meggy pravi,da mož hodi mimo nje…pravi tudi,da ga pa ona tudi videti ne more več…….nima smisla se potem spraševati,kdo je tisti,ki je zakon pripeljal do te točke…..verjetno eden bolj kot drugi,vsekakor pa oba…….
se pa absolutno strinjam,da je takšnemu zakonu najboljše narediti konec…..najboljše na miren način tako,da bi otroka oče obiskoval,skrbel za njega,ga vzel s seboj na letni dopust,praznike itd……če bosta to dosegla po mirni poti in trezno razmislila, je to zelo velik uspeh…..namreč veliko zakoncev se začne po razvezi in med razvezo šele prav sovražiti in prati perilo in eden drugemo nagajati,kar vse občuti samo otrok…..
Da Meggy,res je najboljše da zaživita vsak po svoje,saj ni lepšega,kot priti domov v objem nekoga,ki te ljubi,ki komaj čaka da te vidi…..misli na tebe na vsakem koraku,ti skuha večerjo,jo servira ob svečkah in Bach-u,poleg pa serevira ohlajenega……..in potem te nežno popelje v svet……………..na koncu pa servira še gozdne jagode s smetano….ampak ljubčki moji,ali to res lahko traja leta in leta,mene pa to zelo zanima,povejte,izpovejte se sami….dobro premislite vsi tisti v srednjih letih,kako je bilo in kako je danes,ali ste zadovoljni s svojim zakonskim življenjem,ali bi kaj spremenili,kaj dodali……..

Spoštovani Jože!

Globoko se strinjam z Vašo ugotovitvijo, da sta za vsako nesoglasje v zakonu kriva oba. Nikoli nisem postavljala moža kot glavnega krivca. Njegova krivda je v tem, da se nikoli ni želel in ne hotel o vsem skupaj pogovoriti, da nikoli ni slišal, da njegovemu partnerju tako pač ne odgovarja. To se mi zdi skrajno egoistično stališče.

Verjetno so zelo redki zakoni, kjer je vse z “rožicami postlano”, vendar pa sem prepričana, da če sta dva pripravljena gradit neko zvezo, ljubezen ne more zamret. Za dobro zvezo je po mojem mnenju potrebno marsikaj storit, se čemu tudi odpovedat … vendar vse to je po mojem mogoče le, če se dva med seboj sprejemata taka kot sta in se med seboj pogovarjata (pa tudi slišita drug drugega želje in potrebe) in usklajujeta tako, da je obema lepo.

Spoštovani Jože, življenje nikoli ni in ne bo sestavljeno samo iz takega “ujčkanja” kot ste ga napisali na koncu. Prepričana pa sem, da moraš od partnerja s katerim živiš (bog ne daj, da samo preživiš) čutiti vsaj nekaj naklonjenosti, vsaj nekaj pozornosti, vsaj nekaj ljubezni, vsaj nekaj spoštovanja …

Na stara leta pravijo, da pogosto nimaš drugega kot spomine na mlada leta. V mladih letih pa si moraš z lepimi dogodki te spomine narediti. Najlepše pa je če se lahko skupaj s partnerjem spominjaš doživetij. Dva, ki se ne pogovarjata ali ne znata skupaj pogovarjati, pa se na stara leta prav gotovo ne bosta mogla spominjati nazaj.

LP
Meggy

Spoštovani Jože!

Globoko se strinjam z Vašo ugotovitvijo, da sta za vsako nesoglasje v zakonu kriva oba. Nikoli nisem postavljala moža kot glavnega krivca. Njegova krivda je v tem, da se nikoli ni želel in ne hotel o vsem skupaj pogovoriti, da nikoli ni slišal, da njegovemu partnerju tako pač ne odgovarja. To se mi zdi skrajno egoistično stališče.

Verjetno so zelo redki zakoni, kjer je vse z “rožicami postlano”, vendar pa sem prepričana, da če sta dva pripravljena gradit neko zvezo, ljubezen ne more zamret. Za dobro zvezo je po mojem mnenju potrebno marsikaj storit, se čemu tudi odpovedat … vendar vse to je po mojem mogoče le, če se dva med seboj sprejemata taka kot sta in se med seboj pogovarjata (pa tudi slišita drug drugega želje in potrebe) in usklajujeta tako, da je obema lepo.

Spoštovani Jože, življenje nikoli ni in ne bo sestavljeno samo iz takega “ujčkanja” kot ste ga napisali na koncu. Prepričana pa sem, da moraš od partnerja s katerim živiš (bog ne daj, da samo preživiš) čutiti vsaj nekaj naklonjenosti, vsaj nekaj pozornosti, vsaj nekaj ljubezni, vsaj nekaj spoštovanja …

Na stara leta pravijo, da pogosto nimaš drugega kot spomine na mlada leta. V mladih letih pa si moraš z lepimi dogodki te spomine narediti. Najlepše pa je če se lahko skupaj s partnerjem spominjaš doživetij. Dva, ki se ne pogovarjata ali ne znata skupaj pogovarjati, pa se na stara leta prav gotovo ne bosta mogla spominjati nazaj.

LP
Meggy

Spoštovani Jože!

Globoko se strinjam z Vašo ugotovitvijo, da sta za vsako nesoglasje v zakonu kriva oba. Nikoli nisem postavljala moža kot glavnega krivca. Njegova krivda je v tem, da se nikoli ni želel in ne hotel o vsem skupaj pogovoriti, da nikoli ni slišal, da njegovemu partnerju tako pač ne odgovarja. To se mi zdi skrajno egoistično stališče.

Verjetno so zelo redki zakoni, kjer je vse z “rožicami postlano”, vendar pa sem prepričana, da če sta dva pripravljena gradit neko zvezo, ljubezen ne more zamret. Za dobro zvezo je po mojem mnenju potrebno marsikaj storit, se čemu tudi odpovedat … vendar vse to je po mojem mogoče le, če se dva med seboj sprejemata taka kot sta in se med seboj pogovarjata (pa tudi slišita drug drugega želje in potrebe) in usklajujeta tako, da je obema lepo.

Spoštovani Jože, življenje nikoli ni in ne bo sestavljeno samo iz takega “ujčkanja” kot ste ga napisali na koncu. Prepričana pa sem, da moraš od partnerja s katerim živiš (bog ne daj, da samo preživiš) čutiti vsaj nekaj naklonjenosti, vsaj nekaj pozornosti, vsaj nekaj ljubezni, vsaj nekaj spoštovanja …

Na stara leta pravijo, da pogosto nimaš drugega kot spomine na mlada leta. V mladih letih pa si moraš z lepimi dogodki te spomine narediti. Najlepše pa je če se lahko skupaj s partnerjem spominjaš doživetij. Dva, ki se ne pogovarjata ali ne znata skupaj pogovarjati, pa se na stara leta prav gotovo ne bosta mogla spominjati nazaj.

LP
Meggy

Težko, zelo težko. Nikoli več ne bo, kot je bilo, ampak do neke meje se da obudit določena čustva.

Veste hud problem je, ker boste porabili zelo veliko energije za pogovor z otrokom, za usklajevanje obiskov. Upam, da vam mož ne bo metal polen pod noge, meni jih nekaj časa je.

To je tako velik in kompleksen problem, ni vse črno in ni vse belo je pa težko. Tako ali drugače. Ločeni ali poročeni.

Tudi pri nama so včasih dnevi, ko gre vse po starem in tedaj me prime, da bi vse nekam poslala, ampak od nekje zberem energijo in povem, da ni v redu. Ker mož ve, da bo šlo naslednjič pa zares sodeluje, se pogovarjeva, rešujeva situacijo po situacijo. Težko je, ampak imamo pa tudi zelo veliko lepih trenutkov, ki jih prej ni bilo, ker mož niti na sprehod ni hodil z nama. Zdaj gremo na izlet, na obisk, piknik. Imamo se lepo. Je pa garanje, ne bom rekla, da ni. Vsekakor je vredno pizkusiti. Vložite zahtevo, mogoče ga bo streznilo.

Je pa še eno gledanje na stvar: če nimate nekoga v rezervi, potem se vam splača potruditi, ker sam biti tudi ni lušno. Če pa ga imate, potem mislim da ni vprašanje. Ločite se in želim vam, da bi bilo v druge bolje.

No jaz sem v srednjih letih (kmalu bom za dve dvajsetletnici!) in sem poročena 16 let. Na začetku je bilo grozno naporno in pojma nisem imela kaj naj sploh pričakujem -od sebe, od njega,od življenja sploh.Edino, kar sem vedela je bilo, da ga imam rada in da me ima tudi on rad. Vsega drugega sva se učila sproti, a učila sva se oba.V marsičem se nisva strinjala, a sva kmalu dojela, da to ni nič hudega in bova pač morala vsak malo popustiti.
Zdaj pa je prekrasno ! Poznava se in veva, da se nikoli ne prizadaneva namerno, zaneseva se drug na drugega in ni se nama več treba bati, da bova morda razočarana.
Mislim,da je dober zakon resnično velika sreča in da si jo ljudje zaslužimo. Seveda pa se je treba ves čas opominjati, da nič ne traja kar samo od sebe in se ne prepustiti lenobi, ki vse skupaj spremeni v navado in nekaj, kar se nam zdi samoumevno.

Spoštovana Živa!

Še kako se strinjam z Vami. Ampak, kot ste napisali: UČILA IN GRADILA STA OBA!

En sam ne zmore “vlečt” (nekaj časa že gre) in ko omaga skoraj z gotovostjo zelo težko ponovno začne vlečt z enakim zanosom v isti vpregi, običajno izpreže ali pa zamenja “fiakarskega konja”, da vprega pripelje do željenega cilja.

LP
Meggy

Točno tako je , Meggy! Prebrala sem odgovore na vseh treh forumih in mislim, da ste si odgovorili, kar sami. Zagotovo vi najbolje veste, koliko truda je bilo vloženega in tudi, kakšni so rezultati.Treba je oditi, dokler se še cenite.Leta takšnega življenja zagotovo ubijejo v ženski samospoštovanje in tega ni vreden noben moški. Najhuje je biti poročen in vendar biti čisto sam. Nič se ne bojte! Meni se zdite razgledana ženska, ki bo znala svojemu otroku razložiti stvari.
Želim vam veliko sreče !

Meggy, vem, da vam bo pri odločitvi še dodatno pomagala tukajšnja razprava. Vidim, da se že sami zavedate, da boste pri ločitvi potrebovali ogromno energije in moči – ravno iz tega razloga trdim, da je lažje vztrajati v slabem zakonu. Ljudje preprosto ne zberejo dovolj energije, da bi v svojem življenju kaj spremenili, kajti res je, ločitev je čustveni pretres, terja ogromno prilagajanja in sprememb, pa vendar je to korak naproti boljšemu življenju, ki si ga želite in s tem partnerjem očitno ne bo šlo. Res pa je, da se lahko zgodi, da ga uradni poziv za ločitev prebudi. Morda je do zdaj verjel, da ne mislite resno. Vsekakor tudi to priča o njegovem odnosu do vas – ne jemlje vas resno.

Manj prilagajanja in sprememb terja vdanost v usodo. Tako pač veliko ljudi vztraja v šepavih zakonih. Celo prepričajo se, da jim je dobro. Če pa jih povprašate o sreči, pa se namuznejo – češ, o kakšnih traparijah pa govorite, saj življenje ni tako!

Tudi sama imam za seboj “ločitev”. S fantom sva bila skupaj vrsto let in zadnja leta sem se upirala soočenju s svojimi mislimi, občutki itd. Tudi pred njim sem imela monologe o najinem razmerju, kakršne opisujete vi sami. Reagiral je podobno. Problemi v najini zvezi so bili moji problemi (neka ženska histerija ali nekaj takega). KO sem končno končno (zelo pozno!) zbrala pogum, da ga zapustim (kajti pred tem sem si tako trdno zabičala, da ostanem z njim celo življenje), je bil to silno boleč dogodek, pa vendar ena najlepših sprememb v mojem življenju. Našla sem partnerja, kot sem si želela in imam čudovito razmerje, ki tudi že traja nekaj let. Evforija in sreča pa ne mineta. Torej morate sami ustvariti pogoje, da kaj takega dosežete. Ločitev pa je neke vrste dozorevanje, saj tudi po njej razmišljate o minulem zakonu in pridete do pomembnih zaključkov. Četudi se že zdaj zavedate, kaj je narobe, šele potem pridete do ključnih spoznanj. In odločitev je še bolj prava.

Draga Meggy,

pozorno sem prebral Vaše pismo in potem tudi nadaljevanja. Sam seč
nekaj let starejši od Vas in prav tako ločen – le da z bivšo ženo v zakonu
otrok nisva imela, pa je bilo ločitev potem “tehnično” zato lažje izpeljati.

Kaj Vam lahko rečem ? Delujete kot zrela, odgovorna, močna a hkrati
tudi prizadeta ženska. Če se boste odločili za ločitev, ne dvomim, da boste
zadevo sposobni speljati in tudi kasneje našli partnerja, ki Vam bo sposoben
ljubezen vračati.

Moje izkušnje z ločitvijo in po njej – samo dejanje ni bilo enostaven korak,
tudi sam sem poskušal skoraj vse v mejah mogočega, da do tega ne bi
prišlo – a brezuspešno. Ko pridejo stvari do neke meje (točke), se težko
spet vzpostavi prvotno stanje. Kje je ta meja pri Vas oz. ali je že dosežena,
pa lahko poveste le Vi sami. Kaj se je dogajalo po ločitvi ? Ko sem si življenje
uredil (s tem mislim – odselitev, delitev premoženja in ostale podobne stvari),
je seveda nekaj časa trajalo, da sem bil sploh sposoben iskati novo partnerko.
Vendar, poleg tega, sem počel še vrsto drugih stvari – zamenjal službo,
našel zelo v redu stanovanje in počel še kup drugih lepih in koristnih stvari,
ki jih ob bivši ženi ne bi. Če gledam zdaj nazaj, bi rekel, da živim polnejše
kot prej in mi ni žal.

Glede govoric pa – ne ozirajte se nanje; Ljudje bodo tako obrekovali zmeraj,
nihče ni izzvzet. Jaz sem govorice preprečil tako, da sem bližnjič kolegom
v službi zbranim na kavi pač norčalno človeško povedal, kaj se dogaja –
tako ali tako bi zvedeli, pa je bilo bolje, da so od mene. Preprosto, a
učinkovito.

Sami se boste morali odlociti. Za razmislek:
Stara sem dobrih 50 let in s svojim zakonom nezadovoljna. Razlog – popolna odtujitev, nobene pozornosti, nobenega dotika vec. A ze vec kot 10 let se trudim, upam na boljse, vztrajam ….In en dan se zavem da sem ze stara. Ne dovolite da se vam to zgodi, ker je potem ze veliko, zares veliko zamujenega (ce ne ze vse).
Lep pozdrav

Draga Meggy!

Že sama si prišla do ugotovitve, da je ločitev najboljša rešitev. Vztrajati v zakonu samo zaradi otroka, je res nesmiselno. Samo enkrat se živi in ti si še dovolj mlada. Zato nikar ne odlašaj, zastavi si novo življenje. Ne bo ti lahko, vendar se ne oziraj na okolico, ne na sorodnike in starše. Stori tisto, kar je zate in tvojega otroka najbolje.In ko boš sama zadovoljna, boš to zadovoljstvo prenesla tudi na otroka in prepričana sem, da bo odrasel v prijetno osebo.
In verjetno boš srečala tudi moškega, kateri te bo znal ljubiti in bo cenil tvojo ljubezen. Želim ti vso srečo!

Katja moram priznati, da se z zadnjim delom vašega sporočila ne strinjam. Ne razumem zakaj moraš ravno nekoga imeti v rezervi, če se hočeš ločiti. Po moje je ločitev še zmeraj boljša, pa čeprav ostaneš sam z otrokom, kot pa vztrajati pri nekom, ki te ignorira, se ne zmeni zate in ti ne izkazuje nič več čustev kot na primer stolu. Je hudo ko naenkrat ostaneš sam, ampak navsezadnje ali ni Meggy tudi zdaj sama. Saj je tako kot, da sopotnika sploh nima. Takorekoč je samo fizično prisoten, s čustvi je pa očitno čisto nekje drugje. Jaz osebno ne bi vztrajala z nekom, ki mu ničesar ne pomenim in sem za njega takorekoč zrak. Bolje se je ločiti in si ustvariti življenje na novo. Za otroke je hudo, vsaj prvi čas. Poznam pa kar nekaj primerov, ko so se ženske ločile in so jim otroci kasneje priznali, da je bilo za njih na začetku zelo hudo. Vendar so tudi priznali, da jim je zdaj mnogo bolje in da ne bi hoteli več živeti tako kot poprej.

Prebrala sem še te odgovore na forumu za srednja leta. Res si ne predstavljam, da nisi pomislila, da je tvoj mož zaljubljen v drugo žensko. Toliko let, pa brez intimnih odnosov. On te ima samo zato, ker si rodila otroka in za zunanjo figuro, “da ne bodo ljudje nič rekli”:Bojim pa se, da si pod krinko “veliko dela”krajša čas z ljubico. Toliko let ti že dokazuje, da mu ni nič do tebe…Stori že kaj! Iskreno ti želim veliko poguma in moči. Stori to, kar si želela, da bi storila tvoja mama.

Draga Meggy
Najprej te lepo pozdravljam, prebrala sem tvoje pismo ki, ti želim povedati, in svetovati o zakonu, ker mislim da sem jaz še dosti več pretrpela z otrokom skupaj glede mojega zakona.Stara sem 34 let in sem mati 13 letne hčere, v zakonu sem bila 11 let in trpela samo gorje in z tem sem si uničila zdravje in otroku otroštvo, pa čeprav sedaj imava zelo lepo življenje. Dobro se spolnim ko sem prvič dala za zahtevo glede ločitve, in sem na socialnem povedala da, vseeno bi se ponovno pogovorila z možem kako naprej socialna delavka mi je dejala, gospa bolje je da se ločite kot da vi in otrok trpita da je boljša korist otroku da, živi v miru kot v strahu. Imela je popolnoma prav namreč imela sem moža rada drugače ga nebi trpela leta in leta, Ampak jaz sem možu bila samo dobra za skuhati oprati zlikati kupovati nabavo od hrane do čistila in za posteljo , ne morem reči da je imel katero žensko, sploh ne, ker že po naravi je takšen ampak prej mu je bila, pijača prijatelji in lumpovanje po gostilnah ali pa pri kakšnih hišah od prijateljev. Sploh ni maral ne mene ne otroka, ni skrbel za otroka popolnoma nič, recimo kaj bo oblekla jedla ali šola to je za njega bila tuja stvar. Če sem mu kaj omenila je povedal da zakaj ima mene, če sem mu rekla daj vsedi se da se pogovoriva o problemih je povedal da z norcim se on nima kaj pogovarjati. Kadar je pa kaj potreboval za zdravnika ali za bolnišnico sem bila mu dobra klicarit po telefonu in naročat ga k zdravniku na pregled, včasih zaradi pijače je imel zdravstvene probleme, takrat je vedel za mene in mojo pomoč ko, sem pa jaz kaj potrebovala pa po domače povedano kurc te gleda. Bila sem vse samo človek ne, koliko krat sem bila tepena da še sedaj imam posledice, Recimo operacije in še bi se dalo naštevati, tako sem trpela da ne morem nikoli nikomur toliko povedati o mojem zakonskem trpljenju. Vem sama sem kriva zakaj sem trpela ampak ne znam si še sedaj razložit zakaj zakaj? Pa me je mož tudi z otrokom nagnal ven iz hiše in to včasih v zgodnjih jutranjih ur, kadar je bil v pijanem stanju prevrnil posteljo na mene in bi lahko šein še naštevala. Ko sem skuhala kosilo je tisto kosilo z krožnikom odnesel ven pesu za jesti potem pa je povedal da kosila ni bilo, zamisli se kako so to moji živci trpeli še jaz sama ne vem kako. V zakonu nikoli nisem ga varala nikoli nobenega moškega nisem imela vsaj kakšno tolažbo da bi mi dal pa nikoli mu tega nisem storila pa sem vseeno bila za njega samo kurba to mu je bilo samo v ustih. Ko bi se mu jezik posušil mislim pa da vsi kdorkoli bo to moje pismo bral bil mojega mnenja vsi mi pišite kako bi vi vsi nekaj takega dali v zakonu skozi, rada bi slišala vaš komentar. Ko sem bila v ločitvenem postopku sem našla izredno dobrega moškega ki, mi je sedaj tudi dober mož in dober oskrbnik moje hčere. Ko je pa opazil bivši mož kaj izgublja mu je pa bilo žal tako da je večkrat jokal naj joče ko sem se jaz jokala pa se ni vprašal zakaj? stari pregovor pravi po potočju je prepozno zvoneti. Vse se vrača vse se plača. Sedaj sem srečno poročena tudi načrtujema otroka ampak z najino ljubeznijo in razumevanje bova vse premagala. Nisem vedela kako se v zakonu živi do sedaj zakaj? Ker imam razumevajočega moža veliko se pogovarjama vse povsod skupaj gremo en drugega vprašama in še veliko stvari bi se dalo našteti. Zato ti pišem draga Meggy da tvoj mož ni vreden tvojih živcev in tvojega življenja, ne se ozirati kaj bo kdo rekel kot sem to delala jaz poslušala starše prijateljce vsi pravijo potrpi ampak lepo je nekomu to povedati ko, pa ne živi takšno življenje kot mi ostale ki smo živele. Zato bodi ponosna nase in na svojega otroka zrihtaj si življenje kako bo tebi odgovarjalo. Jaz osebno sem vedno pravla da ni moškega na tem svetu da bi se poročila ponovno, ampak vidiš da zarečenega kruha se največ poje. Sedaj je pa moj bivši mož sam kot pes družbo je zgubil ampak botruje z alkoholom to mene ne briga kaj dela ker več nisva skupaj. Povedala sem pa mu da, bog ima za vsakega pravo šibo za nekoga prej za nekoga poznej. Sedaj sem zelo srečna moram potrkati da ostane tako naprej dosti je bilo trpljenja in gorja. Želim zaključiti z tem mojim zelo dolgim pismom upam da mi boste pisali mogoče bo kdo v tej moji zakonski zgodbi našel prav sebe notri nekoga bo ganilo nekdo si bo mislil ta nora ženska in vse mogoče ampak lahko mi pišete karkoli bom vesela vašega pisma. Tebi Meggy želim ti obilico sreče in piši mi kaj.
Lep pozdrav DARJA

Dopustni razlog za prekinitev zakonske zveze je preprost:
Nevzdržnost zakonske zveze lp Andi

Spoštovana Katja!

Imeti nekoga v rezervi? Kje pa je potem poštenost? Saj se ne moreš ločiti zaradi drugega! Če se ločiš, se ločiš zaradi sebe, zato, ker si sam prepričan, da tako kot je, ni najbolje.

Dva gresta v zakon predvsem zaradi ljubezni, ne pa zaradi drugih reči. Zakon naj bi bil skupna pot, ki je lepša, kot če bi bila vsak sam zase.

Ločiš se, ker zakon ni vzdržen in si tako daš možnost za nov začetek.

S tem, ko razmišljam o ločitvi, tehtam dve možnosti:
1. imeti zakon, kjer ni čustev ali
2. biti sam, vendar pri tem dopuščam možnost, da spoznam koga, ki bo rad sprejemal mojo ljubezen in jo tudi vračal – prepričana sem, da sem ljubezen sposobna dajat in jo vredna tudi dobivat.

Tudi, če bi bila neka rezervna varianta, ta nikoli ne more in ne sme biti razlog za ločitev! Ravno tako, potem počneš nekaj zaradi drugih (drugega) in ne zaradi sebe!

LP
Meggy

Spoštovana Irena!

Tukajšnja razprava mi pri odločitvi ne bo bistveno pomagala. Namreč jaz odločila sem se že! Razmišljam bolj o tem, ali imem res pravico postaviti tudi svoje potrebe tako visoko, da za to ceno razderem “plafonski” zakon, kje je meja, ko lahko v ospredje postaviš sebe, …

Bistvo zaradi česar sem postavila dilemo v razpravo je, ali sem res naredila vse kar je bilo v moji moči, ker nikakor ne želim, da bi sama sebi kdaj očitala, da sem zaključila neko poglavje življenja nepremišljeno, tako kot sem se (očitno) nepremišljeno poročila. Najbolj pa se mi zdi pomembno, da bom, ko me bo otrok kdaj vprašal, zakaj sva šla z možem narazen, z mirno vestjo lahko povedala, da je bilo tako pač najbolje, saj bi on trpel več posledic v zakonu, kot pa jih izven.

Človek se na napakah uči in to je dejstvo. Ponavadi smo celo tako “trdi”, da niti ne poslušamo izkušenj drugih, tamveč moramo občutiti na lastni koži.

Vsak na problem gleda s svojega zornega kota in ko tako sam sebe opazuje, včasih na kakšno stvar pozabi ali jo spregleda. Zelo primerno je, da ti še kdo drug odpre oči in pokaže drug zorni kot. Na tebi pa potem je, da o tem razmisliš.

Odločiš se na koncu koncev vedno sam! In s svojo odločitvijo potem moraš živeti. Ločitev pa prav gotovo ni nedolžna odločitev, tako kot nebi smela biti poroka, ampak, ko se poročaš, žal, vse prevečkrat si na zastavljena vprašanja odgovorimo: “saj nekako bo pa šlo”, “ljubezen vse premaga”, …

LP
Meggy

Meggy, vem, da vam bo pri odločitvi še dodatno pomagala tukajšnja razprava. Vidim, da se že sami zavedate, da boste pri ločitvi potrebovali ogromno energije in moči – ravno iz tega razloga trdim, da je lažje vztrajati v slabem zakonu. Ljudje preprosto ne zberejo dovolj energije, da bi v svojem življenju kaj spremenili, kajti res je, ločitev je čustveni pretres, terja ogromno prilagajanja in sprememb, pa vendar je to korak naproti boljšemu življenju, ki si ga želite in s tem partnerjem očitno ne bo šlo. Res pa je, da se lahko zgodi, da ga uradni poziv za ločitev prebudi. Morda je do zdaj verjel, da ne mislite resno. Vsekakor tudi to priča o njegovem odnosu do vas – ne jemlje vas resno.

Manj prilagajanja in sprememb terja vdanost v usodo. Tako pač veliko ljudi vztraja v šepavih zakonih. Celo prepričajo se, da jim je dobro. Če pa jih povprašate o sreči, pa se namuznejo – češ, o kakšnih traparijah pa govorite, saj življenje ni tako!

Tudi sama imam za seboj “ločitev”. S fantom sva bila skupaj vrsto let in zadnja leta sem se upirala soočenju s svojimi mislimi, občutki itd. Tudi pred njim sem imela monologe o najinem razmerju, kakršne opisujete vi sami. Reagiral je podobno. Problemi v najini zvezi so bili moji problemi (neka ženska histerija ali nekaj takega). KO sem končno končno (zelo pozno!) zbrala pogum, da ga zapustim (kajti pred tem sem si tako trdno zabičala, da ostanem z njim celo življenje), je bil to silno boleč dogodek, pa vendar ena najlepših sprememb v mojem življenju. Našla sem partnerja, kot sem si želela in imam čudovito razmerje, ki tudi že traja nekaj let. Evforija in sreča pa ne mineta. Torej morate sami ustvariti pogoje, da kaj takega dosežete. Ločitev pa je neke vrste dozorevanje, saj tudi po njej razmišljate o minulem zakonu in pridete do pomembnih zaključkov. Četudi se že zdaj zavedate, kaj je narobe, šele potem pridete do ključnih spoznanj. In odločitev je še bolj prava

Spoštovana Darja!

Vaša izpoved je pretresliva. Težko razumem ljudi, ki se spustijo tako nizko, vendar … žal alkohol svoje naredi.

Jaz v svojo zgodbo alkohola nisem vpletala, ker niti nisem želela pisati vsega, kar se je dogajalo. Tudi mož ima po mojem mnenju problem z pijačo, ni pa agresiven (k sreči), je bolj samotarski in miren pivec, vendar kam bo to pripeljalo čez leta … lahko se samo vprašamo. No saj mogoče pa tudi ne. Ljudje smo si zelo različni.

V svoji otvoritveni temi nisem želela v naprej postavljati vaših odgovorov!

Kapo dol, da ste po vseh ponižanjih še zbrali moč!

LP
Meggy

Še dobro, da vam ga je uspelo zapustiti in si ustvariti dobro življenje, najti srečo ob drugem. Morda ste res potrebovali še preveč, da ste ga zapustili, a naposled ste to zmogli. Nekatere ženske pa ob takih moških vztrajajo vse življenje! Pomislite potem, kakšno je to življenje. Pa saj ni treba opravičevati moških, ki pač niso nasilni, niti niso alkoholiki. Dovolj je, da se ne čutite ljubljene kot žene, da se čutite zanemarjane kot Meggy ali da imate občutek, da vas mož izkorišča le za gospodinjenje. To je že zloraba in popolnoma dovoljšen razlog za ločitev!