ZAKON – vztrajati ali ne?
Pozdravljeni,
Po prebiranju zanimivih tem na različnih forumih sem se odločila, da tudi jaz postavim dilemo.
Kakšni so še dopusti razlogi za prekinitev zakonske zveze?
Stara sem 33 let, z visoko izobrazbo, službo na vodstvenem položaju. Imam otroka starega 5 let.
Včasih sem počela marsikatero stvar, kot na primer potovala, plesala, hodila v družbo, se ukvarjala s športom, se veselila …
Po poroki se je vse to spremenilo in vse kar smo počeli je bilo ustvarjanje doma. Mož je povsem pozabil name, kot na zakonsko partnerico, na ženo, na ljubljeno osebo. Kadarkoli sem mu poskušala povedati, da to pač ni življenje dveh zakoncev, me je preslišal in se o tem ni hotel niti pogovoriti. Po rojstvu otroka je zakon pričel funkcionirati le še kot tehnični zakon – skupaj sva ostajala predvsem zaradi otroka in zaradi tega, ker se pač zakon, kar tako le ne razdira. 4 leta sem se trudila, da bi zakon postal vsaj približno podoben zvezi dveh, ki sta skupaj zato ker se imata rada in ne zato, “kaj pa bodo rekli, če se ločiva”. Seveda moža vse skupaj ni prav nič motilo, njemu se še danes zdi, da pravzaprav sploh ni nič narobe, čeprav mi v zadnjih 5 letih niti enkrat ni namenil kake lepe besede, nobene pozornosti, nobenega dotika, nobenega objema, … Pred enim letom sem ga prosila, da si poiščeva zunanjo pomoč, sicer se bom ločila, pa me je preslišal. Sedaj sem se odločila, da se ločim, ne glede na to, kaj bodo drugi rekli. Upam seveda, da bo otrok čimamnj prizadet, vendar…
Mož bi zakon ohranil zaradi otroka, češ, da mora imeti oba starša, ki živita pod isto streho, pa čeprav le kot brat in sestra. Mati pravi, da pričakujem preveč čustev v zakonu (čeprav jih sedaj sploh nimam) in, da je pač potrebno potrpet zaradi otroka ter, da se zato zakona ne razdira. Jaz pa moža po vseh teh letih niti videti ne morem več.
Zanima me vaše mnenje, razmišljanje, … Ali je vredno ohranjati zakon samo zaradi otroka ali tega “kaj bodo drugi rekli (od vsega mi največ pomeni mnenje mame)”? Kaj je tisti minimum, zaradi katerega bi Vi še ohranjali zakon? Kakšen po Vašem mnenju bi moral biti pravi odnos med dvema partnerjema v zakonu?
Meggy
kje imaš voljo?
smisel družine, zveze in interes bivanja?
iskren pozdrav!
MMeggy je pisal/pisala:
>
> Pozdravljeni,
>
> Po prebiranju zanimivih tem na različnih forumih sem se
> odločila, da tudi jaz postavim dilemo.
>
> Kakšni so še dopusti razlogi za prekinitev zakonske zveze?
>
> Stara sem 33 let, z visoko izobrazbo, službo na vodstvenem
> položaju. Imam otroka starega 5 let.
>
> Včasih sem počela marsikatero stvar, kot na primer potovala,
> plesala, hodila v družbo, se ukvarjala s športom, se veselila
> …
>
> Po poroki se je vse to spremenilo in vse kar smo počeli je
> bilo ustvarjanje doma. Mož je povsem pozabil name, kot na
> zakonsko partnerico, na ženo, na ljubljeno osebo. Kadarkoli
> sem mu poskušala povedati, da to pač ni življenje dveh
> zakoncev, me je preslišal in se o tem ni hotel niti
> pogovoriti. Po rojstvu otroka je zakon pričel funkcionirati
> le še kot tehnični zakon – skupaj sva ostajala predvsem
> zaradi otroka in zaradi tega, ker se pač zakon, kar tako le
> ne razdira. 4 leta sem se trudila, da bi zakon postal vsaj
> približno podoben zvezi dveh, ki sta skupaj zato ker se imata
> rada in ne zato, “kaj pa bodo rekli, če se ločiva”. Seveda
> moža vse skupaj ni prav nič motilo, njemu se še danes zdi, da
> pravzaprav sploh ni nič narobe, čeprav mi v zadnjih 5 letih
> niti enkrat ni namenil kake lepe besede, nobene pozornosti,
> nobenega dotika, nobenega objema, … Pred enim letom sem ga
> prosila, da si poiščeva zunanjo pomoč, sicer se bom ločila,
> pa me je preslišal. Sedaj sem se odločila, da se ločim, ne
> glede na to, kaj bodo drugi rekli. Upam seveda, da bo otrok
> čimamnj prizadet, vendar…
>
> Mož bi zakon ohranil zaradi otroka, češ, da mora imeti oba
> starša, ki živita pod isto streho, pa čeprav le kot brat in
> sestra. Mati pravi, da pričakujem preveč čustev v zakonu
> (čeprav jih sedaj sploh nimam) in, da je pač potrebno potrpet
> zaradi otroka ter, da se zato zakona ne razdira. Jaz pa moža
> po vseh teh letih niti videti ne morem več.
>
> Zanima me vaše mnenje, razmišljanje, … Ali je vredno
> ohranjati zakon samo zaradi otroka ali tega “kaj bodo drugi
> rekli (od vsega mi največ pomeni mnenje mame)”? Kaj je tisti
> minimum, zaradi katerega bi Vi še ohranjali zakon? Kakšen po
> Vašem mnenju bi moral biti pravi odnos med dvema partnerjema
> v zakonu?
>
> Meggy
Ker ne živimo več v srednjem veku in ženska tudi ni moževa posest ali sužnja, imate vso pravico zahtevati svojo srečo in si zanjo prizadevati. Ker očitno ta sreča ni združljiva z vztrajanjem v rahitičnem zakonu z vašim možem, ga bo treba prekiniti. Mišljenje, da bo zato otrok trpel, se mi zdi napačno. Otroci marsikaj vidijo in razumejo in gotovo čuti, da med materjo in očetom ni nekega čustvenega izobilja. Otroci se na ta način učijo za lastna kasnejša razmerja, ravno zato je treba slab zakon prekiniti, saj se bo zrcalil na razmerju vašega otroka, ko bo odrasel. Nekatere vzorce obnašanja bo povzel (npr. očetovo zadržanost) in imel tudi slab zakon za samoumeven “ker tako pač je”.
Vaša mati je očitno tudi v nekem zakonu, kjer se je sprijaznila s situacijo. Za nekaj več se je namreč treba zelo potruditi in ni lahko. Dostikrat človeka obhajajo misli, ali ni prezahteven, morda je v življenju to, kar ima (hišo, otroka, zakon), le ta “sreča” in več ni možno. Toda zakaj zatirati želje in hrepenenja v sebi? Če čutite, da to ni to, zaupajte sebi, cenite se kot ženska in poiščite več, saj ste tega vredni. Vaša osebna sreča bo na otroka vplivala zelo pozitivno. Nikar se ne slepite in tlačite v sebi tistega, kar že veste sami pri sebi. Z vztrajanjem v zakonu bi kmalu postali nezadovoljna in nesrečna ženska, svoje potrebe bi usmerjali drugam – in bili znova nezadovoljni.
Podpiram vas v vaši odločitvi, vem, da ni bila lahka in veliko težkega je še pred vami. Toda prepričana sem, da je to prava pot, saj ste za ohranitev zakona že storili vse, kar je v vaši moči. Ne najmanj pomembna pa je ljubezen med zakoncema, ki je očitno vaš mož ni sposoben čutiti. Na to napeljuje njegovo obnašanje do vas. Želel si je pač ženo, ki bi ga oskrbovala. Zakon je sicer podoben tisočim, a kdo pravi, da mora biti tako?
ziv!
Jest mislim draga Meggy,da sama vseeno najbolje ves in da si v sebi ze odlocena. kar pogumno.nisam smisla zaradi otrok vztrajati v zakonu..
Otroci tako lahko se bolje trpijo.ceprav ti mislis da ne..
Sebe zacni cenit in privosci si to kar zasluzis…
Navsezadnje ni hudir da si nezasluzimo biti ljubljeni in svojo ljubezen tudi vracati kot se spodobi..
Veliko srece in poslusaj notranji glas!!M
Imam občutek, da so vam do sedaj odgovarjale ženske, ki nimajo otrok.
Otrok z ločitvijo staršev veliko izgubi in to se mu tudi pozna. Vprašajte za nasvet ženske, ki imajo to izkušnjo za seboj. Ženske, ki nimajo otrok ali pa so izredno egoistične menijo, da je to čisto simple. Pa ni ravno tako, kar vam bodo kot že rečeno lahko povedale ženske, ki imajo to izkušnjo že za seboj. Ločitev na otroku pusti posledice, ki jih bo s seboj nosil celo življenje. Jaz vam svetujem, da skušajte zakon rešiti. Vaš mož očitno ni dojel da ste z ločitvijo mislili resno.
ZBUDITE GA. Predno naredite zadnji korak, se maksimalno potrudite.
Naredite ga ljubosumnega, nato pa v zakonsko posvetovalnico. Prepričana sam, da če sta se imela rada, pod pepelom še tli kakšna iskrica, ki jo je potrebno le razpihati. In ogenj lahko ponovno zagori. POTRUDITE SE !!!!
SREČNO!!!!!
Spoštovana Maša!
Hvala za odgovor!
V zadnjih 5 in pol letih sem nič kolikokrat poskusila z možev vzpostaviti kakršen koli dialog, da bi se stvari spremenile. Nikoli me ni niti poslušal. Na koncu je bil le moj monolog, on pa je poleg gledal TV, reševal križanke, rekel “drugič” ali preprosto kar vstal in odšel. Ta “drugič” pa seveda nikoli ni prišel. Pred letom dni sem ga prosila, da greva v svetovalnico in da bi nama pomagal nekdo tretji in da se bom v nasprotnem primeru ločila. Njegov odgovor na mojo prošnjo je bil, da je brez besed vstal in odšel in seveda po njegovi stari navadi nikoli načel teme.
Da nebi bil sposoben kazat čustev ne drži, saj jih je pred zakonom kazal. Še danes jih pokaže do otroka in živali, ki so v hiši…
Njemu je bilo pač tako kot je, čisto O.K.
Kaj ni dovolj? Kdaj ima človek pravico, da živi tako kot je njemu všeč in ne tako kot je všeč drugim? Kdaj imaš pravico prekiniti zvezo, če v njej ni ničesar?
LP
Meggy
Ne trdim, da je kaj simple. Trdim le, da se je treba za svojo sreco potruditi. V gnilem zakonu pa je lazje vztrajati! Lazje si je prikrivati svoja resnicna hotenja! Sama sem potomka starsev, ki se niso locili in ze takrat, kot otroku, mi je bilo zal! Locitev na otroku pusti posledice le, ce ga imata starsa za sredstvo za pridobivanje moci drug nad drugim in za predmet, ce je med njima sovrastvo, sta nezrela, se z njim ne pogovorita in mu ne razlozita, da ni on kriv itd. Seveda je otroku hudo, saj druzina predstavlja doloceno varnost zanj, toda za to, da bi se ohranila ta varnost, naj bi starsi placali lastno osebno sreco, pri cemer bi bili nesrecni? Kaj otroku koristijo nesrecni, nezadovoljni starsi? Tudi moj fant izhaja iz druzine, kjer bi se starsa morala lociti. Prezira jih, ker sta ostala skupaj, zal mu je matere, ki nima dovolj poguma, da bi zapustila oceta in je pac sprijaznjena. Bedno zivljenje, v katerem se vidi, da je ta zenska izgubila trohico samospostovanja!
Lahko je Meggy reci, da se ni potrudila dovolj (ocitno je kar sama kriva). Po mojem mnenju se je ze prevec in ima vsekakor vso pravico zapustiti tega moskega, ki ji ne daje vec nicesar.
Ne, Ines, ne strinjam s tabo.
Res je, da še nimam otrok, sem pa otrok ločenih staršev in vem, kaj pomeni ločitev. Moja starša sta se skoraj eno leto neprestano kregala in se zapirala v kuhinjo od koder se je seveda vse slišalo.
Ne vem kolikokrat sem se zaprla v svojo sobo in si neizmerno želela, da bi se to ustavilo in da bi se ločila. Takrat sem bila stara 12 let.
In, ko sta se ločila, seveda nisem bila srečna, sem pa bila veliko bolj mirna.
Danes sem prepičana, da bi se v takem primeru, kot ga ima Meggy, ločila.
Meggy tudi pravi, da njen mož otroku pokaže čustva in da je tudi njej v preteklosti pokazal, da jo ima rad. Morda pa Meggy ni našla pravega načina, da bi moža sedaj prebudila iz otopelosti. V zakonu ni vedno vse z rožicami postlano in marsikdaj se je potrebno precej potruditi.
Spoštovana Meggy! Predno se odločiš za zadnji korak izčrpaj vse možnosti za vzpostavitev novega odnosa. Sigurno obstaja varianta, glede na to, da sta se nekoč ljubila, da pod pepelom najdeta iskrico, ki bo na novo zagorela.
Glede na to, da je soliden oče, ki z otrokom komunicira in ukvarja in sploh pokaže čustva, mu daj še možnost. Vse moje ločene prijateljice (3), sodelvke, sestrični mi povedo, da otroci neizmerno pogrešajo očeta, sploh fantki.
Naredi nekaj zate neobičajnega
Spoštovana Irena!
Hvala za Vaše mnenje.
Tudi moja starša sta živela podobno, kot sem sedaj začela jaz. Med njima ni bilo ničesar, le zakon na papirju, skupno premoženje in seveda otroci (trije smo, jaz najstarejša). Kot najstnica sem vedno govorila, da bi veliko raje videla, da bi se starša ločila, kot pa, da sta živela, kot sta živela. Med njima sicer ni bilo vidnih prepirov, bila pa je tišina in izogibanje drug drugega. O čustvih se nista pogovarjala, ne med sabo in ne z nami otroci. Mati je začela izostajati od doma (tako kot sedaj počnem jaz) in jaz sem seveda (kot otrok) krivila njo za nesrečen zakon. Danes pravi, da je potrpela zaradi otrok in da moram to storit tudi jaz. Pa potem moj otrok ne bo dobil enakega miselnega vzorca o tem kaj je družina?
Imam brata in sestro, ki sta leto oziroma dve mlajša od mene. Nihče od njiju ni poročen. Sestra še nikoli ni pripeljala fanta domov…le zakaj? Brat ima sicer dolgotrajno zvezo…je mogoče, da se boji sklenit zakon, ker se boji, da bo podoben, kot sta ga imela moja starša?
Napisali ste: “Z vztrajanjem v zakonu bi kmalu postali nezadovoljna in nesrečna ženska, svoje potrebe bi usmerjali drugam – in bili znova nezadovoljni.” Točno to sem začela delat. Svoje življenje sem začla zapolnjevat z delom v službi, ker pač z možem nimava skupnih interesov in ni dela, ki bi ga lahko počela skupaj, saj nikoli ni želel početi kar sem jaz rada počela. Jaz pa sem dolga leta počela samo reči, ki so bile njemu všeč, tako da sem na koncu pred enim letom ugotovila, da sploh ne počnem več tistega, kar mene zadovoljuje.
LP
Meggy
Spoštovana Ines!
Hvala za Vaše mnenje!
Kdaj po Vašem mnenju lahko rečemo, da je storjen zadnji korak? Kakšen je lahko pravi način, saj je teh vedno neskončno veliko.
Globoko se strinjam z Vami, da je za odnos potrebno marsikaj storiti. Odnosa ni, če ga dva nista pripravljena graditi in nadgrajevati.
Ko sem v zadnjem času vprašala moža zakaj se je poročil, je bil njegov edini odgovor, da zaradi otroka. Ko sem ga vprašala, zakaj bi on v zakonu eventuelno vztrajal, je bil njegov edini odgovor, da zaradi otroka. Ko se je otrok rodil, je bila njegova želja v bistvu na nek način izpolnjena in takrat je tudi prekinil vsako čustveno komunikacijo z mano. Še več, za drugega otroka je pred leti celo rekel, da bom še prosila, če ga bom hotela imeti. Sedaj si ga z njim niti ne želim več imeti, čeprav se mi zdi, da za otroka ni najbolje če je “edinec” (glede na premoženjsko stanje pa bi brez težav lahko preživeli še kakšnega).
Otroku sicer sem in tja pokaže čustva, vzgaja ga pa ne. To pa se mi zdi dokaj neodgovorno. Otrok mu tudi ni na prvem mestu. Z njim je bolj v smislu nadzora, kadar nikogar drugega ni. Če pa ima otrok kako drugo varstvo, pa se raje odloči za kako drugo delo, kot za ukvarjanje z otrokom.
Zame poskusiti najti kontakt z njim nebi bilo nič neobičajno, spoštovana Ines! To sem počela 4 leta in sicer kar pogosto. Njegov odgovor na to je bil molk ali ignoriranje. Njemu je bilo očitno vse O.K.
LP
Meggy
Spoštovana Ines!
Če bi smatrala, da je tako simpl, spoštovana Ines, potem se nebi toliko let trudila vzpostaviti normalen odnos med dvema zakonskima partnerjema. Vse do takrat, ko sem tudi jaz še kaj čutila do njega. Ko sem ga pred skoraj letom dni prosila, da greva po pomoč k komu tretjemu, me ni hotel slišati.
Strinjam se, da ločitev pusti na otroku posledice. Saj to je edini razlog, zaradi katerega se sprašujem ali imam pravico zaključiti zakon z partnerjem, do katerega ne čutim ničesar več. Ampak … otroci odidejo in s seboj odnesejo tisto kar vidijo doma … nenormalen odnos, ki se potem zdi njim normalen in ga tudi kasneje v življenju na enak način rešujejo (ravno to se je namreč zgodilo tudi meni – moja starša sta namreč živela en mimo drugega).
Pišete naj ga naredim ljubosumnega. V letošnjem letu sem začela iskat vse, da mi ni bilo treba biti doma, pa me ni niti enkrat vprašal kod hodim, kot bi mu bilo povsem vseeno.
Sprašujem se ali me je sploh imel kdaj prav zares rad, ali sem bila le sredstvo za dosego njegovega cilja, to je otroka. Danes namreč pravi, da se je zaradi otroka poročil (pa nisem bila noseča, ko sva se poročila) in da je smiselno zaradi otroka nadaljevati zakon.
LP
Meggy
Meggy!
Ko berem vašo izpoved, kot da bi brala mojo. Imam 4.5 letnega sina. Z možem sva živela drug mimo drugega, za otroka se ni brigal, če ga je moral čuvati, ga je peljal k svoji mami. Ko sem se hotela pogovoriti, ker sem bila nesrečna je gledal TV, bral ali odšel. Totalna ignoranca. On je imela kar je potreboval, ostali pa se znajdite. Tudi, ko sem rekla, da bi se ločila in da želim da se pogovoriva, je rekel, da se on nima kaj pogovarjati. In potem sem vložila tožbo. Ker tako kot je bilo ni šlo več, tudi jaz sem bežala od doma in si iskala delo zunaj. Se pravi popolnoma enako kot vi.
Ko pa je domov dobil tožbo pa mu je kapnilo, da gre zares. In moram reči, da se je potrudil. Danes (10 mesecev po tožbi) je vsej dober oče, z otrokom se ukvarja in veliko časa preživi z njim. Hodila sva tudi na terapijo. Veliko, zelo veliko morava še narediti, ampak stvari zaenkrat tečejo v to smer. Mogoče poizkusite tudi vi. Ločite se še vedno lahko!
Spoštovana Meggy,
ne vem, koliko kaj spremljate dogajanje na teh forumih. Glede na to, da sem se sam “ločil” že pred poroko, vam verjetno težko povem kaj pametnega. Vem pa, kako je odhod težak. O položaju, v katerem ste, smo tukaj že precej govorili. Morda boste našli kaj koristnega.
Kliknite povezavo ‘Starejša sporočila’ in pri izbrani temi ‘Vse na eni strani’ za hitrejše odpiranje. Kar pa verjetno že sami veste.
Forum: Srednja leta – najlepša leta
Teme:
– ločitev, lara, 24-05-01 11:04
– Čuden zakon, Lena, 07-05-01 12:03
– Ločitev – kaj sedaj – po 50, Erika (Jong), 20-04-01 23:25
– Ločitev – kaj sedaj?, Andi, 16-04-01 20:29
– vsak zakon postane dolgočasen???, dobra mačka, 11-04-01 02:31
– SPOLNOST PO PORODU, Natalija, 25-03-01 23:19
Forum: Knjižni molji
Tema: INTIMNOST, jože, 01-06-01 20:35
Želim vam, da bi se odločili tako, da bo prav za vas. Potem bo verjetno lažje in bolj prav tudi za druge.
Spoštovana Katja!
Hvala za Vaše mnenje in Vašo izpoved!
Pred skoraj enim letom sem mu rekla, da se morava pogovorit, poiskat zunanjo pomoč, sicer se bom ločila, pa me je preslišal.
Naj navedem samo nekaj, kar se Vam bo zdelo prav gotovo popolnoma nerazumljivo. Mi lahko razložite, kako naj si recimo ponovno želim imeti intimni odnos z nekom, s komer ga nisem imela že preteklih 5 let, ker on tega ni želel?
LP
Meggy
Draga Maggy
Po mojem mnenju zakona sploh nimaš. Zakon je partnerski, ljubeč in prijateljski odnos dveh odraslih oseb, česar pa tvoj mož očitno ni sposoben niti vzpostaviti niti imeti. Mislim, da je ljubezen do otrok eno, zakon pa nekaj drugega. Zaradi otrok ne pokoplji svojega življenja, saj ti nikoli ne bosta hvaležna za to, ti pa boš ostala osamljena. Oče je lahko oče svojim otrokom tudi, če vidva nista poročena. Morda bo tako celo boljši in bo čas z otrokom preživel aktivneje.
Če iskre ni, potem to ni to. In pri tebi traja vse že predolgo. In spremeniti se ni pripravljen – sicer pa kaj naj bi pa bila sprememba. Po skoraj 5 letih praktično ločenega življenja, drug mimo drugega ali drug ob drugem in ne drug z drugim – kako lahko pričakuješ, da se bo spremenil. To kar od njega dobiš, je to, kar ti je pripravljen ponuditi. Če boš s tem zadovoljna tudi v prihodnosti, mislim da sedaj nisi, saj se mi zdiš zelo nesrečna, pa razmisli. Tako življenje ni normalno.
Odločitev pa boš mogla sprejeti sama.