To je ena moja teorijica: Nekdo vedno vara, dokler se ne začne zavedati, kaj varanje sploh je. Zavedanje pa mora prit na čustveni, ne kognitivni ravni. Miselno nam je varanje vsem jasno, šele s čustveno komponento pa varanje dobi barvo in ozadje.[/quote]

Kakšna je tebi razlika med miselnim,kognitivnim in čustvenim varanjem ?
Vsak se zaveda da vara (če vara). Ali rabi biti Einstein da se tega zave ?
“s čustveno komponento pa varanje dobi barvo in ozadje” – Si ti nekakšen poet ? Umetnik ?
Daj nehi ga srat …. 🙂

guglej, če ne zastopš 🙂

http://www.danielgoleman.info/three-kinds-of-empathy-cognitive-emotional-compassionate/

Razlika je v dojemanju nekega dejanja. Dejanje razumemo logično, ne razumemo pa ga čustveno ali se z njim ne moremo poistovetiti. Poistovetenje ali čustveno dojemanje dejanja počne človek tudi preko empatije. Vživljanja.

Za ljudi s poškodovano ego funkcijo, narcizem, borderline, morda tudi izogibavajoča navezanost je značilno, da nimajo sposobnosti za empatijo. Ali pa če pogledaš nekatere mlade, kjer ego funkcije še niso toliko razvite, enostavno ne čutijo svojih dejanj ali posledic. To sem mislil.

Osebnosti se razlikujejo.

A ti sploh veš kaj je empatija ?
🙂

Hm, no kaj pa vem, najbrž je tudi kaj na tem. Ce lahko povzamem po domace: Tisti ki sam ni izkusil varanja ne ve, kako hudo je, ko se ti podre v enem samem trenutku vsa vez, ki si jo imel in garal na njej s partnerjem. Naj sklepam, da takrat se nisva bila dovolj resna za zvesto in resno zvezo ter da sedaj sva, in ne bo skakal vec cez plot?

nisva bila… izogibaj se dvojine, ker te bo zavedla in se lahko znajdeš v čustveni džungli! Ker ti si ti, on je pa on. Verjetno si ti bila zrela, on pa ne.

Ne vem, zakaj tolikokrat pademo na izpitu, in na začetku veze ne preverimo kako zrel je partner, ampak se zaljubimo v, dejansko, kar nekaj.

Ali te vara, ali te bo še varal… odgovor na to vprašanje nosiš v sebi. Temu občutku rečemo gut feeling. 😉

Mene je naučilo, da kadar sem zatajil ta svoj občutek,…. OMG, takrat se izgubiš big time.

Gre preprosto za to, da ljudje marsikateri segment svojega življenja sploh nimamo ozaveščen. V psihoanalitičnem jeziku, ljudje nimamo razvite svoje osebnosti, ega. V patološkem smislu gre tako daleč, da si lahko enostavno otrok v odraslem telesu.

Na psihoterapiji ozaveščamo skrite dele svoje osebnosti, po domače bi lahko pomoje rekli, da se spoznavamo.

Dober pokazatelj take škodljive osebnosti je, da če se želiš pogovarjati nekaj bolj osebnega, se čustveno zbližati, te partner začne odvračati, preusmerja pogovor, se jezi… Potem veš, da je nekaj narobe. Nikoli si ne smemo dovoliti, da nekdo zanika naše občutke. To je end game.

Če si si s svojim partnerjem blizu, ne občutiš dvomov. Ali pa so ti dvomi minimalni, nepatološki.

Nara Petrovič se je potrudil in objavil prevod lastnosti takih otrok v odraslem telesu. Link: https://narapetrovic.wordpress.com/2017/03/01/20-manipulativnih-vedenj-toksicnih-oseb/

O tem je že gospa Melita, moderatorka, govorila v drugem odstavku v tej temi. Ozavestit moramo, kaj se nam dogaja…

Bosonoga, veš strinjal bi se z tabo če ne bi bilo ene ‘malenkosti’ : otroci.
Enkrat ko imaš otroke se ne gre več kaj je najboljše zate ampah za njih.
Najlažje je zapustit vse skupaj.[/quote]

Sploh ni res, da je najlažje zapustit vse skupaj. Najlažje je tiščat glavo v pesek in furati naprej neki imidž družinskega življenja. Sobivati več ali manj en mimo drugega. Če bi bilo tako preprosto oditi, ne bi bilo tukaj toliko tem, kako obuditi, rešiti zakon. Bi šli in mir.

Če zmanjka osnovne sestavine zakona, to je ljubezni, je v vsakem primeru težko, še toliko bolj, če se to zgodi enostransko.

Mmaša. A veš, da je prav mogoče, da je ta druga ženska res mnogo “boljša” od tebe. Mnogo primernejša in tralala. Ljudje se spreminjamo, kar se nam je zdelo pisano na kožo pred 10 leti, nam je danes pretesno. Ampak ni bistvo v tem, kdo je “boljši” ali slabši, zadostuje, da sta si partnerja še vedno “dovolj dobra”. Ker veliko šteje tudi skupna preteklost, skupaj preživeta leta, prijetna navajenost, bližina, skupni spomini … in ja, seveda tudi seks (telesna ljubezen). Začnita z majhnimi koraki. Tudi jaz upam, da ostaja tudi zaradi tebe.
Ne da bi hotela opravičevati varanje, ampak mislim, da jo je včasih mogoče odpustiti. Je pa to odvisno od primera do primera.
Vsekakor se pa ne švercajta na otroke.

Ne vem, če to res drži, da kdor enkrat vara, vedno vara.
Bolj neugodna je ta njegova amnezija. Ali vara tako pogosto, da se sploh ne spomni več morda? Če je pa enkrat v 5 letih bil pri neki drugi, pa razen če ni imel vmes kake možganske kapi ali pretresa možganov ni teorije, da bi to kar pozabil.

Pravi, da se ne spomni. in kljub temu, da imam vse crno na belem, se naprej ponavlja: nic se ne spomnim 🙂
Vem, da se skoka cez plot spomnis…Mislim haloooo, samo sram ga je priznanja, da sem ga dobila na lazi.
Zanimivo, da me najbolj od vsega prizadene njegova neiskrenost do mene in to po vseh teh letih odkar sva skupaj.

Hvala žarna. So mi dale misliti tvoje besede. Niso ne kritika, ne vlivanje lažnih upov – morda so se me ravno zato dotaknile. Rada bi slišala tudi tvojo zgodbo, od kod črpaš tak umirjen, vsaj tako so delovale tvoje besede name, pogled na sicer izredno bolečo izkušnjo.

Živimo v družbi z drugimi ljudmi, dobrimi in slabimi, takšnimi in drugačnimi, ne moremo se jim izogniti. Ne zapleti se v ta pekel, da boš zdaj oprezala za vsemi ženskami v moževem življenju, katera je boljša od tebe in tako naprej. Nima nobenega smisla. Prav tako se nima smisla slepit, da moški (in ženske) ne opazijo drugih. Jih. In prav tako se ne smeš slepit, da druge ženske, ki jih opazi, nimajo učinka nanj. Ga imajo, gotovo.
Ta ženska je samo ena v vrsti mnogih, ki bi mu tudi lahko ukradle srce … Osredotoči se torej na moža, ne na druge ženske. In pa seveda nase. In na vaju.

Ja, tudi prevarana že davno tega. Pa kaj naj bi ji naredila, skočila v lase in razpraskala obraz? Je pa davno po tistem, ko je bila zgodba med njo in mojim bivšim možem že končana, povesila pogled, ko me je videla. Ni mi mogla pogledat v oči. Očitno se še dolgo ni spravila sama s seboj. Vem tudi, da se je zaradi afere pošteno dala ljudem v zobe in si zakomplicirala življenje. Kaj naj bi ji torej zavidala in zakaj bi se jezila nanjo? Človek je včasih sam sebi najhujši rabelj – daj pazi, da se to ne bo zgodilo tebi.
In prepričana sem, da tudi ti nisi slaba.

Ko ponovno zadihaš v prepričanju, da se zivljenje postavlja na prave tirnice, zakaj črv dvoma še vedno neumorno vrta!?
Čeprav sva še vedno ujeta v ciklu dobrih in slabših dni, smo zdaj veliko bolj povezani, prezivljami čas kot druzina in ne kot prej vsak posebaj z otrokoma. Preko tega sva se tudi midva sicer zblizala, postala sva spet intimna, funkcionirava v druzbi prijateljev in druzine, vendar ko sva sama pa se velikokrat zapre vase.
Tisti črv dvoma nikakor ne neha vrtati! Kako le, če je še vedno v stiku z njo. Vsebina sms-ov, ki sem jih spet našla, je res na prijateljski ravni, ampak tudi to zame ni sprejemljivo! Kako naj jima to dopovem!? Hočem, da pusti mojega moza ze enkrat pri miru!

ne bo ga pustila pri miru – dokler ji bo on dovolil, da ga ona išče ter potrebuje

ti se moraš z njim konkretno pogovoriti glede nje – ker po tem, kar si napisala, je on z njo še zmerom čustveno zelo povezan tudi, če so sedaj njuni sms le prijateljski

kadar je s teboj in je kot odsoten- je v mislih z njo , kar je tipično za moške, ki se počutijo bolj povezani z ljubico-prijateljico, kot pa z lastno ženo

nisem te želela prizadeti – ampak takšna je realnost večine zakonov ” po prevari “, kjer se stik bivših ljubimcev ne prekine popolnoma v vsem

razmisli…

lp

To da se stikov z ljubimcem ne prekine, to je res najgrse. Ne vem, kako to sploh trpite. Ali partner, niti ljubica ne poznatanibenega sramu? Dejansko se partner ne zaveda, koliko gorja prevara povzroči, poleg tega kaj se zgodi s prevarano osebo. Jaz bi rekla, da če ne more “uslišati” prošnje po prekinitvi stikov, je nekaj hudo narobe z nejgovo zaznavo in čustvovanjem.

Sicer si očitno ne daš dopovedat, da tukaj niso problem druge ženske, ampak tvoj mož. Tebi bi moralo biti pomembneje, da on njo pusti pri miru. On mora nehat s tem, ne ona.
Ker dokler je on tak, če ne bo ona, bo pa katera druga.

Sicer si očitno ne daš dopovedat, da tukaj niso problem druge ženske, ampak tvoj mož. Tebi bi moralo biti pomembneje, da on njo pusti pri miru. On mora nehat s tem, ne ona.
Ker dokler je on tak, če ne bo ona, bo pa katera druga.
[/quote]

Klasika … eni slišijo pač tisto kar hočejo slišati. Drugo jih ne zanima.

Pozdrav.
Obupno si želim objektivnega mnenja. 13 let lepega partnerstva z vzponi in padci, 2 otroka.
Danes vem, da sem si drugega otroka mogoče preveč želela, to je edina stvar, ki mu verjamem ko našteva razloge zakaj in kako (po 13 letih veš kdaj človek laže in kdaj ne).
Zadnjo leto in pol sem čutila, da je nekaj hudo narobe in prosila in jokala, da urediva, da se zmeniva…da se spet “najdeva”. Na koncu sem ugotovila (priznam po podlih taktikah ampak enostavno sem imela občutek, da je gonja za resnico še edino poslanstvo ki ga imam v življenju), da je druga ženska. Ko je končno poknilo, je partner priznal, da je imel afero in da goji močna čustva do nje. Mene sama afera ne ubija toliko, koliko me ubijajo laži in podla dejanja, ki so posledica afere.
Da skrajšam zadevo. Poznam ga in vem, da je bil v precepu ampak se je odločil, da bo naredil vse, da bo ostal. Na mojo prošnjo se je umaknil iz stanovanja in sam od sebe poiskal terapevta. Tu pa nastane moj dvom. Ali lahko pogovor s terapevtom dejansko pripelje k temu, da on spozna svoja neodgovorna dejanja in “obudi” čustva do mene? Ne me narobe razumeti. Ne želim biti patetična, čeprav sem dostojanstvo verjetno že zdavnaj izgubila. Vendar želim si verjeti, da tam spodaj v njem še obstaja človek v katerega sem se zaljubila. Rada ga imam neizmerno.
Rada bi vedela ali sploh obstaja upanje, da bo on s pogovorom spoznal kaj je imel in (skoraj) zakockal in obudil čustva do mene. Otrok ne omenjam, ker preko otrok mu nikoli ne bi nagajala. Otroke ima rad in je super oče.
Torej, ali imava upanje ali ne? Vem, da želi biti 100% ko oz. če se vrne.

piši kuči propalo …

Pozdravljeni
Vem kaj preživljaš in hudo je zate. Spoznanje pride zagotovo ampak tudi takrat ti bo hudo saj se boš čutila prizadeta. Ne vem nekateri začutimo kaj je prav brez terapevtov,velikih modrosti … moj mož pravi,da je šele to da sem ga našla kaj počne in spoznanje kaj lahko izgubi streznilo. Zakon ni samo ljubezen je še veliko drugega. Poskušata se vidiva pogovorit kako se vidi z njo ali meni da bi bila boljša partnerica. Toplo ti priporočam, da si kupiš Ono plus v kateri so odlični članki o partnerstvu jih s partnerjem preberete in predebatirate. Zares priporočam tudi ostalim, ki jih zanima ta tema. Meni so potrdili neko drugo predstavo o partnerstvu, takšno kot jo sama vedno vidim in je velikokrat zamolčana.
Meni se ideja da se je mož izselil ne zdi pametna. Rabite pogovor. .. ure in ure pogovora, ne pa beg . Sama se za terapijo nisem odločila saj sem mnenja,da je to najin problem, ki ga morava midva rešit. Zdi se mi , da ljudje takoj letijo k terapevtu po rešitev. Če se sam ne potrudiš vedi, da se drugim tudi ne da. Terapevtom je to služba, saj veste kako radi sedimo na šihtu. Terapija je moderna, tako kot je modern osebni trener, ampak če hočeš učinek se moraš prepotiti sam. Ni bližnjice ampak dolga, žal zelo težka pot. Jaz sem na tej poti že tri leta, skupaj s svojim možem in moram priznati, da je mnogokrat še vedno zelo hudo ampak sva se najdla in začutila na globji način kot kadarkoli.
Srečno