Zakon o preprečevanju nasilja v družini

Zakon o preprečevanju nasilja v družini je bil dokončno sprejet 1. 2. 2008.

Zakon o preprečevanju nasilja v družini je prvi zakon v slovenskem prostoru, ki jasno opredeljuje različne vrste nasilja v družini. Dolgo pričakovani zakon določa vlogo, naloge, mrežo in sodelovanje različnih državnih organov in nevladnih organizacij pri obravnavanju nasilja v družini ter nenazadnje opredeljuje ukrepe za varstvo žrtve nasilja v družini. Vsaka žrtev bo imela poslej pravico do spremljevalca, ki ji bo nudil duševno oporo, in pravico do brezplačne pravne pomoči.

Otroci, ki so najranljivejša družbena skupina, bodo poleg invalidov, starejših in oseb s posebnimi potrebami, najbolj zavarovani. Zakon namreč določa, da je otrok žrtev tudi, če je le navzoč pri izvajanju nasilja nad drugimi družinskimi člani. Poleg tega bo moral vsakdo, ki sumi, da je otrok žrtev nasilja, to prijaviti centru za socialno delo, policiji ali državnemu tožilstvu, četudi ga zavezuje poklicna molčečnost.

Zakon uvaja tudi posebno prepoved pred izpostavljanjem otrok množičnim medijem v primerih nasilja v družini, kar je izrednega pomena, saj smo dolžni otroka zavarovati pred nepotrebnim vnovičnim doživljanjem nasilja, izpostavljanjem pritiskov medijev in stigmatizacijo v družbi.

Zakon pa se ne posveča zgolj žrtvi, temveč tudi povzročitelju nasilja, ki prav tako kot žrtev potrebuje strokovno pomoč, da spremeni vedenjske vzorce. Nasilnežu bo sodišče na predlog žrtve lahko prepovedalo vstop v skupno stanovanje in ga bo po potrebi prepustilo v izključno uporabo žrtvi. Ta poudarek je pomembna novost s ključnim sporočilom, da ni več žrtev tista, ki se mora umakniti iz stanovanja in oditi v varno hišo ali materinski dom, temveč se bo poslej moral umakniti povzročitelj nasilja.

Centrom za socialno delo zakonom nalaga, da bodo morali začeti voditi lastno evidenco o nasilju v družini, saj bodo le tako lahko pravočasno ukrepali in zaščitili vse, ki so tega potrebni. Doslej je tovrstno evidenco vodila le policija. Ker pa center ni imel informacij, tudi ni mogel nuditi ustrezne pomoči in zaščite tistim, ki so jo najbolj potrebovali. Zakon hkrati predvideva multidisciplinarni pristop pri obravnavi žrtve, kar se je v evropskem prostoru izkazalo zelo ustrezno in učinkovito.

S sprejemom tega zakona sta Slovenkam in Slovencem dani dve jasni sporočili: prvič, da nobena oblika nasilja ni sprejemljiva v slovenskem prostoru, in drugič, da si družina kot najpomembnejša celica družbe, prva zasluži zakon, ki jo bo obvaroval pred nasiljem za štirimi stenami, za katerega razen trpečih ne ve nihče.

Naša skupna prizadevanja se morajo nadgrajevati v smeri, da smo vsi soodgovorni za družbo, v kateri živimo, in da nudimo pomoč vsem, ki želijo izstopiti iz kroga nasilja. Zakon ne more čez noč rešiti problema, s katerim se dnevno soočajo premnoge družine. Potrebno bo vložiti še veliko truda v bistveno večjo preventivno dejavnost za življenje brez nasilja. Našo mlado generacijo smo dolžni naučiti, da so pravice enega človeka omejene s pravicami drugega. In predvsem vse pogosteje pozabljamo, da nas naši otroci ne poslušajo, temveč nas posnemajo v svojih dejanjih.

Vir:

Jana Metelko, dipl.soc.del.

Velja si torej zapomniti:

– da ima vsaka žrtev pravico do spremljevalca, ki ji bo nudil duševno oporo
– da ima pravico do brezplačne pravne pomoči
– da je otrok žrtev tudi, če je le navzoč pri izvajanju nasilja nad drugimi družinskimi člani
– da mora vsak, ki sumi, da je otrok žrtev nasilja, to prijaviti ustreznemu organu
– da se otroka ne sme izpostavljati pred mediji
– da bo sodišče nasilnežu na predlog žrtve lahko prepovedalo vstop v skupno stanovanje in ga bo po potrebi prepustilo v izključno uporabo žrtvi
– da zakon kot nasilje v družini opredeljuje pet oblik nasilja, in sicer fizično, spolno, psihično, ekonomsko in zanemarjanje

To je za vse tiste, ki se iz kakršnega koli razloga niste prebili skozi zgornje sporočilo.

Jana Metelko, dipl.soc.del.