zakon brez seksa?
S partnerjem sva poročena 5 let in imava dva otroka.
Zanima me, ali je možno dolgoročno ohranjati odnos med dvema, če seksualnega življenja praktično ni? Imava se rada, čutim tudi toplo ljubezen z njegove strani. Seks med nama ni mene nikoli zadovoljil, ker ni bilo praktično nobene predigre. Te teme sem kar nekaj časa odpirala, se skušala pogovoriti, ugotoviti, v čem je problem, ker sva tudi seksala v kvantitetnem smislu za moje pojme premalo. Vedno sem dobivala samo odgovore, da me ima rad, da želi problem rešiti, da ne ve, zakaj mu po cele tedne ni do seksa, da ga seksualno privlačim, da o tem ni dvoma…
Na takih zaključkih sva še sedaj, razen tega, da je vmes minilo tudi mene. Najprej sem mislila, da je pa to super, saj če nimam neke neizpolnjene želje, potem tudi napetosti ni, sedaj sem se pa znašla v nekem vakumu in si več ne znam razložiti dejanskega stanja. Seksava več ne, si pa kaževa nežnosti. Seksati si niti več ne želim z njim, ker se je vmes nabralo toliko prtljage. Bojim se, da so pogovori vse skupaj samo še poslabšali.
Ne vem, kaj lahko pričakujem. Se bodo začela ohlajevati tudi najina čustva? Ali so se že? Od njega dobivam iste odgovore, ko načnem temo (on je ne načenja), dejanj pa ni.
Sonja
Brez seksa je seveda možno tudi dolgoročno ohranjati odnos, se bojim, da celo sploh ni tako malo tistih, ki jim to “uspeva”. Povsem drugo vprašanje pa je, ali je tak odnos lahko zadovoljujoč? Saj zdaj že sami veste, da ne. Odtod tudi vaša vprašanja in obup na koncu. Pomembno je, kaj vi mislite in čutite o tem.
Niste napisali prav veliko o vajinem odnosu. Seks ni težava sam po sebi, ampak se običajno samo jasno pokažejo neke druge težave, ki jih včasih ne želimo videti. Telo se na nek način upre spolnim odnosom, ki ne dajejo zadostne intimnosti in zadovoljstva. Vi že prej niste bili zadovoljni in to, če uporabim vaš izraz, ne “kvantitetno” in tudi ne “kvalitetno”. Mož, tudi če mu niste direktno povedali, se je zaradi tega spolnih odnosov z vami začel še bolj bati. Bal se jih je že prej, zato ni bilo časa za predigro. Strah pred spolnostjo in intimnostjo nasploh partnerja sili k čim bolj direktni in hitri potešitvi, ki ji potem hitro sledi umik nazaj za svoje varno obzidje. Dokler je mož dobil od vas vsaj malo signalov, da je bil “v redu”, je vsaj upal priti čez to obzidje. Ko je spoznal, da vas ne zmore več zadovoljiti in se mu hkrati niti ne sanja ne, kako bi to dosegel, zdaj tudi tega ne upa več. Kako si je to razložil, ne vem. Morda podobno kot vi, da mu enostavno ni več do tega.
Kot vse v odnosu dveh, ima tudi spolnost svojo pot in razvoj. Če je na začetku dovolj zaljubljenost, podprta z divjanjem hormonov in fizično privlačnostjo, sčasoma postane glavni pogoj za zadovoljujočo spolnost spontan, iskren in odprt odnos med partnerjema. Zato je spolnost lahko lepa zelo dolga leta potem, ko je zaljubljenost že davno minila in je zob časa najedel našo fizično pojavo. Iz vašega sporočila je razbrati, da sta vidva sicer povsem v redu, ljubeča, topla drug do drugega, si izkazujeta nežnosti, celo si zagotavljata, da sta si seksualno privlačna. Res vse to verjamete? Namesto, da bi bila pristna in iskrena, poskušata živeti odnos, kot se vama zdi, da bi bil pravi. Ampak v pravem odnosu so doma tudi jeza, bolečina, sovraštvo, žalost, sram, ponižanje,… Vidva poskušata iz vajinega odnosa izriniti vsa ta nezaželena čustva, s tem pa izrivata iz vajinega odnosa življenje in energijo, ki ju nadomeščata dolgčas ter umetna in prazna prijaznost (seksava ne več, si pa kaževa nežnosti). Vajin odnos želita narediti lep in zadovoljujoč po bližnjici, ki je ni. Ne samo čustvom, odpovedala sta se še odkritim pogovorom, ker so “vse skupaj samo še poslabšali”. Kaj so poslabšali? Poslabšali so iluzijo vajinega odnosa, začeli pa so graditi vajin resnični odnos. Toda ta vama žal ni všeč. Iluzija je prijetnejša, zato bi jo obdržala, če se ne bi zataknilo pri seksu. Žal ne gre drugače – telo ne prenese iluzij, telo pozna in želi samo resnico. Če je v njem jeza, želi da se ta jeza izrazi.
Dober odnos se ne gradi s spolnostjo, ampak s pogovorom. Če ne uspe prvič, je treba poskusiti znova. Če ste se z možem poskusili pogovoriti 10x, se poskušajte ponovno…in ponovno. Vsakič poskusite vprašati drugače, z manj jeze, z manj obtoževanja, z manj pričakovanja, z manj zahtevanja… z več razumevanja, naklonjenosti, sočutja,… Tudi mož ima razloge za svoje (ne)početje. Iz ostalega vedenja do vas se vidi, da mu veliko pomenite, da si želi, da bi rad-pa ne zna, ne upa, ne zmore,… Ste kdaj pomislili, da konec koncev vi seksati z njim natanko tolikokrat kot on z vami? Zakaj bi bila potem njegova odgovornost za vajino sušo v spolnosti nujno večja od vaše? Od kod ste lahko prepričani, da so vaši strahovi v zvezi z intimnostjo kaj manjši od njegovih? Morda samo on, ker si vi svojega ne priznate, nosi še vašega?
Začnita z odkritim pogovorom o “prtljagi”, o kateri pišete. Brez zahtev in pričakovanj, samo odkrito. Pri tem bodita to kar sta: jezna, žalostna, ponižana, zavrnjena, obupana,… Govorita o sebi, svojih željah, strahovih. Če ne bosta zmogla/znala sama, so knjige, ki pomagajo. Če tudi te ne bodo dovolj, se dogovorita za strokovno pomoč.
Želim vama, da ne odnehata prekmalu.
Gospod Gašperlin, najprej najlepša hvala za vaš izčrpen odgovor, ki sem ga dvakrat prebrala.
Mogoče sem res napisala premalo o najinem odnosu. Ne vem, zakaj ste zaključili, da mislim, da je “njegova odgovornost za sušo v spolnosti nujno večja od moje”? In da so moji strahovi v zvezi z intimnostjo manjši od njegovih?
Seveda sem se najprej vprašala sama o sebi. Prej sem imela desetletno vezo v kateri se ni v meni nikoli porodil dvom o moji (seksualni) privlačnosti, danes sem pa kot ženska povsem nesamozavestna. Če danes z distanco pogledam na najine začetke, ugotovim, da sem bila zelo zaljubljena vanj in da sem zato spregledala nekatere očitne znake: že takrat je bil velik razkorak v moji in njegovi želji po spolnosti. Na začetku sem tudi dajala pobudo, pa mi je rekel, da noče, da jo dajem. Naj počakam njega. Sedaj se je okoli tega premislil, vendar se počutim zelo “bedno” če bi dala pobudo.
V enem izmed pogovorov mi je “priznal”, da sem ga bolj pritegnila kot človek, kot pa kot ženska. Potem je hkrati trdil, da sem ga od začetka tudi zelo seksualno privlačila. Nikoli tudi ni imel težav s potenco.
Od njega dobivam zelo mešana sporočila, ki vplivajo na mojo samopodobo.
Poleg tega mi ne gre za neko formo, res čutim do njega nežno ljubezen in to čutim tudi z njegove strani. In ker želim odkrit in čist odnos, tudi načenjam te pogovore, čeprav so za oba boleči: ni mi prijetno govoriti o tem, da se počutim seksualno neprivlačna, odkar sem z njim, ni mi prijetno odpirati debat, ker se vsakič počutim, kot da moledujem za seks in verjamem, da ni prijetno tudi njemu, ker, kot ste ugotovili tudi sami, se vedno bolj počuti kot moški, ki ne zna zadovoljiti ženske.
Prebrala sva tudi veliko knjig. Skušala sva z drobnimi dogovori, ki se jih praktično nikoli ni držal. Ko ga vprašam, v čem je problem, pravi, da nima logičnega odgovora. Da ga vsakič znova premami lažja pot: gledanje tv, računalnik…
V tem odnosu se počutim lepo in bedno hkrati. Lepo kot človek, lepo kot mama najinih otrok, bedno pa kot ženska, kot seksualna partnerka. Vem, da se tega ne da ločiti. In ne vem, kako naprej. Veliko noči sem prejokala, potem je pa spet nekako šlo. Nočem ga obtoževati, nočem ga siliti v intimnost z mano, če tega ne želi, potem pa spet zatrjuje, da ne gre za to, da si on želi mene in ne vem, ali je iskren do mene in sam do sebe, ko to trdi.
“Ste kdaj pomislili, da konec koncev vi seksati z njim natanko tolikokrat kot on z vami? Zakaj bi bila potem njegova odgovornost za vajino sušo v spolnosti nujno večja od vaše? Od kod ste lahko prepričani, da so vaši strahovi v zvezi z intimnostjo kaj manjši od njegovih? Morda samo on, ker si vi svojega ne priznate, nosi še vašega?”
Sicer se nočem “vmešavati”, pa vendarle me je teh par stavkov zbodlo… zakaj?…
-mož me je par let -nemorem glih reči silil, čeprav kdaj tudi – težil naj seksava… in jaz sem ponavadi pristala…
zadeva pa je bila relativno ekspresna, kot je opisovala Sonja…zame ne samo brezvezna (to bi bilo še ok) ampak tudi fizično precej neprijetna ali celo boleča, psihičnekno pa sem se počutila ….karkoli že… k’r neki…
-ta problem sem že pred par leti izpostavila in seksolog mi svetloval preprosto naj se ne silim v spolne odnose…
-in res, sicer nisem to storila nankrat, ampak postopno iz leta v leto, no in sedaj praktično seksa ni…
-mož pa izgleda (ironično) se je kar nekako vdal v to, očitno mu je to lažje, kot pa to, da je treba kaj narest…..
-večkrat sem se spraševala kako lahko seksa z mano, če točno ve, da mi ne paše, da mi tak način kot se ga poslužuje ne odgovarja…, ko sva se pogovarjala je včasih (saj izgledalo je) razmel, v praksi pa je bilo vse po starem…
-sedaj me le še včasih “prosi” ali teži za “ročno obdelavo” in če vidnim “smisel” ali če se mi zasmili mu ustrežem…
JA SE STRINJAM PATETIČNO
-ne, samo moja preteklost, tudi on me je na tem področju (čist praktično, konkretno z besedami in fizično) na začetku in potem prvo leto, drugo leto zelo velikokrat prizadev – seveda se pa jasno zavedam, da je tu še najin splošen, karikirano rečeno “predhodni” odnos, ki je tudi približno tak kot najin seks oz. je razlog za tak seks oz. “Ja, hudo, saj ga sploh ni????”…
-šla sva v posvetovalnico, tisti dan je bil sicer kr malo navdušen, kasneje pa mi je očital, “da kaj vse bi jaz rada” in da ga ne bodo eni xy poučevali in da jaz ne štekam kaj bi sploh rada oz kaj on od mene želi in da se da to itak da vse rešiti brez strokovne pomoči, da je vse “samo v glavi” (ja, zanimivo, to vem tudi jaz, menda je res vse v glavi)…,nima interesa, še manj pa da bi bil iniciator…
-že zelo kmalu sem dojela, da imava ornk problem, praktično že čisto na začetku, probavala sem odnos izboljšat kot sem pač mislila, da bo prav oz. sem samo reagirala naj- največkrat s pasivno agresijo, ko pa se mi je merca napolnila sem pa tudi lahko eksplodirala navzven s tem ,da sem ga verbalno “povozila” in tudi mal ne dvomim, da je bila njegova čast moška ranjena…, ha, kokrat sem bila jaz, pa ni imel tok filinga, da bi sploh zaštekal…, saj ni tok problem (mislim je, ampak hočem neki druzga povedat), ni tok problem, če nekoga hote prizadeneš (imaš razlog ali karkoli že), men se zdi še hujš, če nima občutka, da NE ZAČUTI…JAZ SEM TAKOJ ZAČUTILA (ko sem parkrat zadeve vzela v svoje roke), DA MU TISTO KAR MENI ODGOVARJA ALI MOJ NAČIN NI VŠEČ, se mu je vse skupaj zdelo očitno “dolgočasno” in seveda, ko sem nadaljevala po njegovo (AKCIJA, MA DA SE DOGAJA) je bil zadovoljen…
-pa tudi nasplošno, če sem ga začutila, da je zalosten, povožen… sem vedno čutila, da moram nežno pristopit k njemu… z njegove strani pa je bilo tako,da ko je videl, da sem natleh, me je še bolj zatovku v tla… bil je jezen, če je videl, da sem depresivna itd….
-še ena stvar se mi zdi “zanimiva”, kardar sem se jaz “izkazala”, da sem ga dobro “poseksala”… sem pričakovala pohvalo oz. pogovor o tem, hotela sem, da se pogovarjava o celi zadevi, da mi razloži,kaj je čutil itd … to se sicer ni zgodilo, čeprav sem mu parkrat jasno povedala, koko razmišljam, kaj pričakujem oz. si želim …
-povedala sem mu tudi, da če me cel dan neki sekira, ponižuje, vpije name, itd…., da naj ne priačkujem, da ga bom “zvečer-takrat je največkrat čas za to :)” ali kadar koli že “vsa mokra in želna in predana” čakala – ker ga ne bom!!!!!!!
-probam čim manj samo sebe slepiti…sprašujem se ali sem res tok hlastala po varnosti, da sem vse spregledala ali….. sicer sva pa neobičajno hitro začela živeti skupaj (po 3 tednih), ampak na začetku se spmnim (prva dva meseca), sem začutila strast, zaljubljenost, mi je bil privlačen, kolikor sem bila jaz sploh sposobna takrat to čutiti…kasneje je bilo vse bolj neka prisila v celoti…
-sedaj pa jasno vem, da nič od tega ne čutim več in tega me je strah, kaj to pomeni…
– še vedno nevem jasno ali sem ga prebolela ali sem se “zmotila” že na začetku ali imava še kaj možnosti- čeprav kot jaz sedajle razmišljam sploh ne vidim, da bi lahko z njim še kaj doživela v tem smislu… oz. si čisto nič ne želim…
-sama zase pa vem, da na tak način ne morem preživeti preostanek življena ali pač.., sicer postanem tudi čisti apatična in si mislim, saj v vsakem primeru živim 200% boljš kot sem, kaj mi je pa hudga???
-kaj vi mislite se da še kaj narest po vsem skupaj…ali lahko čustva, občutke spet “prebudiš” ali celo nanovo obudiš ali se samo po sili slepim in se spet silim, da bi nekaj čutila, česar ni… ker je tako očitno lažje….
hvala
Pozdravljena, Sonja
Vedno, sploh pa pri tako kratkih sporočilih, kot je bilo vaše prvo, se znajdem pred dilemo, kaj naj sploh odgovarjam. Če se želim izogniti splošnim ugotovitvam in nasvetom, moram na nek način ugibati in s tem seveda tudi tvegati, da me občutki zanesejo v napačno smer. V odgovorih zato predvsem želim nakazati drugačne možne poglede in možnosti, saj vztrajanje pri obstoječih očitno vodi v slepo ulico. Tudi stavki, ki so vas zbodli (in očitno tudi “fantazijo”), imajo tak namen. Zato je na koncu vsakega od njih vprašaj. Ker nikakor ne trdim, da je tako, verjamem pa, da je razmislek o teh dilemah-vprašanjih smiseln in morda lahko prinese nek nov zorni kot. Na tak ali drugačen način v odgovorih vedno želim predvsem opozoriti, da sta za trenutni odnos odgovorna oba. Prav tako sta odgovorna oba tudi za to, kaj bosta, če sploh, iz tega odnosa naredila. In da je vsak odgovoren zase in zato iskanje krivde v drugem (partnerju) za lastno slabo počutje, ipd. ne more dati nobenih pametnih rezultatov. Vesel sem, da ste se odzvali, ter mi na tak način omogočili, da vam odgovorim bližje tega, kar bi želeli.
Ne vaša in tudi ne moja naloga ni, da ugibava in ugotavljava, zakaj vašemu partnerju ni do spolnosti z vami. Bi pa moral to ugotoviti vaš partner, seveda če mu je resnično toliko do vas in vajinega odnosa. Če tega ne ve in nič ne naredi, da bi to ugotovil in s tem omogočil, da se to spremeni, je to neodgovorno. Če pa ve in vam tega pošteno ne pove, potem je to ne samo neodgovorno, ampak tudi nepošteno.
Pišete, da imate zaradi njegovih mešanih sporočil težave z lastno samopodobo. To je ravno tisto prenašanje odgovornosti za lastne občutke na drugega, o katerem sem pisal zgoraj. Ti občutki so samo vaši in vam jih ni dal partner. Morda ste se jih začeli odkrito zavedati in se z njimi ukvarjati šele v zadnjih letih, ampak v vas so že zelo dolgo. Morda ste ravno zaradi te slabe samopodobe vstopili v zvezo, kjer je, kot pišete,že od samega začetka bil velik razkorak med njegovo in vašo željo po spolnosti? Morda ste iz istega razloga tako dolgo vdano upali in čakali, da bo kaj drugače, na koncu pa še sebe prepričali, da vam ni več do spolnosti? Spet sem postavil vprašaje, ker samo ugibam in verjamem, da bi bilo za vas koristno, da res iskreno razmislite o teh vprašanjih. Res verjamete, da ste vi problem, če ima moški, ki nima težav s potenco, in ki trdi, da ste mu spolno privlačna, raje TV kot pa vas?
Ukvarjanje s spregledanimi znaki in preteklostjo nasploh vam bo težko kaj pomagalo. Partnerski odnos se ravno v globini intimnosti, ki si jo je brez spolnosti nemogoče predstavljati, najizraziteje loči od prijateljskega odnosa. Konec koncev, tudi če se motim, in se partnerja lahko odločita, da je za njiju odnos brez spolnosti zadovoljiv, še vedno ostane, da se morata zato odločiti OBA. Mislim, da je to razpotje, na katerem ste se znašli. Če ste res poskusili že vse, potem vam ne preostane drugega, da se odkrito vprašate ali vam je dovolj oziroma ali boste uspela zdržati samo v prijateljskem odnosu ali pa si želite pravega partnerskega odnosa, v katerem se boste počutili kot ženska in ne samo kot človek. Vem, da vam je na tem razpotju hudo, da sta si ustvarila družino, da vam je partner blizu,… Verjetno se vam zdi zelo egoistično “samo zaradi seksa” postaviti vse to na kocko, ampak saj ne gre samo za seks. Vaš partner ni kriv, če ste mu spolno privlačni, pa ne zmore seksa z vami. Je pa odgovoren, da nič ne naredi, da bi se to spremenilo. Tudi ni kriv, če ste mu nehali biti spolno privlačni, ker to ni stvar zavestne odločitve. Je pa odgovoren, da vam potem tega ne pove po resnici oziroma vam morda celo nekaj prikriva. Spet samo ugibam, ampak saj ni pomembno, kaj je pravi vzrok. Konec koncev ima “pravico”, da je zadovoljen z vajinim odnosom, kar pa ne pomeni, da morate biti z njim tudi vi. Ni pomembno torej ali se da zdržati v odnosu brez spolnosti, ampak je pomembno ali ste pripravljeni in sposobni zdržati vi. Koliko časa in ali je to samozanikanje vaših želja in vaše ženskosti vredno te cene? Na tej točki, ko se je treba odločiti, je vsak od nas sam. Nasveti nam morda pomagajo, da prej pridemo do te točke, ampak pri odločitvi pa moramo predvsem poslušati sebe. Sonja, z vami ni nič narobe, ste pa v težki situaciji. Tudi če ste kdaj kaj naredili “narobe” (kdo pa ne), se vsak dan odločate znova in predvsem zase. Vaša samopodoba ne sme biti odvisna samo od enega moškega. Če sta res že poskusila vse drugo, potem vama ostane samo še strokovna pomoč. Pred tem pa moža direktno vprašajte ali si sploh želi, da bi bilo med vama drugače ali se mu sploh zdi, da imata kakšen problem. Ne dovolite, da vas spet odpravi z (z)mešanimi odgovori. Če si ne želi, potem bo še tako dober strokovnjak brez moči. Če bo rekel, da želi in hkrati odklonil pomoč, potem pa lahko precej utemeljeno začnete verjeti, da vam nekaj prikriva.
Pogumno in zaupajte sebi in temu kar čutite!
Normalen, zdrav, mlad moški potrebuje redno spolnost. Zakaj se je tvoj mož odpovedal spolnosti? Verjetnih odgovorov je več, med njimi je morda tudi hipoteza, da ga v resnici bolj privlačijo moški, pa si tega ne upa, niti sebi, priznati.
Verjamem, da te ima rad, a bolj kot brat ali dober prijatelj in očitno ne dovolj, če ga ne skrbi, kako se počutiš ti. Vidi, da trpiš, a ni sposoben niti odkritega pogovora. Je to ljubezen?
Težavo ima torej on, ti samo posledično. Če on težave ne vidi in tudi ne tvoje velike stiske, je nekaj hudo, hudo narobe.
Neverjetno potrpežljiva si, morda tudi zato, ker te je v resnici strah pogledati resnici v oči.
Sonja, daj preberi Izidorja še enkrat pa še enkrat. Osredotoči se predvsem na tisti del, ko govori nezaželenih čustvih, ki jih izrinjata iz vajinega odnosa. Odnos, sploh pa tako intimen kot je seks, nastane iz strasti, iz prepletanja pozitivnih in negativnih energij. vse to skupaj, veš, kot jin in jang. Če se bosta samo božala, ne bo nič. Treba je bolj stisniti, prijeti, suniti, pa biti potem spet bolj nežen. In predvsem se treba prepustiti. Kako boš nekaj sprejela vase, če ne sprejemaš njega v celoti, tako dobrega kot slabega. Vso to vsebino ti mora poriniti do srca in srce se mora hlastno hraniti z njo.
Pozdravljena Sonja
Nisi edina, tudi moj partner pri 42letih raje gleda TV. Počutim se osamljena, zavržena in prevarana. Ne vem kaj naj si mislim tudi po pogovorih je en dan boljše oz. enkrat na teden potem pa zopet isto naprej. Vedno se izgovarja. da ga nekaj boli tako mi že vnaprej da misliti tudi nocoj ne bo nič pusti me pri miru. ne vem kako dolgo bom zdržala, ampak imam občutek, da se moja čustva ohlajajo. Ta veza gre sigurno v propad ker ne mislim igrat samo služkinje.
Lep pozdrav
Kaj pa naj rečem jaz, ki se mi to dogaja pri tridesetih? Ne vem več, ali sem žalostna, prizadeta, jezna, ponižana ali nenormalna…
liebe- ne misliš igrati služkinje….meni ni treba, ker je on v teh zadevah krasen! Čudovito porihta otroka, pomaga v gospodinjstvu. Ko pa pride zvečer čas za naju, pa se on ljubi z računalnikom…:(