zakaj živeti?
Še nobeno jesen se mi to ni dogajalo, a letos me tile prvi dnevi jeseni pošteno depresirajo. Stara sem 26 let, (upam da bivša) klientka psihiatrične ustanove in zdelo se mi je, da se mi čustveno stanje stabilizira. Vendar pa me je pričela navdajati velika tesnoba v sebi, zdaj, ko je jesen tu. Brez vzroka mi v duši nastaja jok in žalost. In kljub temu da izhajam iz sicer zelo verne krščanske družine, so me prvič v življenju globoko v sebi začele razjedati misli, da Boga najbrž res ni, da so to človeške utvare, ki smo si jih ustvarili in začeli vanje verovati, čeprav v resnici nad nami ni nikogar. Če ni posmrtnega življenja, če duša ne živi, če ni dobrega bitja nad nami… zakaj potem to življenje? Kakšen je njegov namen? Kaj šele cilj ali pa smisel življenja?!
Se zdi, kot da je vse skupaj ena prevara – da so prevara vera in vzroki, ki jih ljudje navajajo za to, da se je v življenju kao vredno truditi, boriti, vztrajati…
Čemu? Zakaj? Meni se zdi, da je čisto vseeno, če se preneham mučiti s trudom. Sploh ne vem, čemu in zakaj… Ko umrem, me itak ne bo več… Če pa utonem v množici povprečnežev, pa kaj, saj ne bom edina…
Zakaj ustvarjati? Zakaj biti vesel? Kaj je tolk lepega v tem lajfu??? JAZ TEGA NE RAZUMEM…
Mi zna kdo kaj povedati?
Ne bom prebirala knjig, da bi ugotovila, kaj je smisel življenja, ker so živeli pred menoj mnogo večji misleci kot sem jaz in so to najbrž že kje zapisali, če so kaj o tem sploh že dognali. Zato me zanima, če kdo ve –
JE SPLOH KDAJ V TEKU ČLOVEŠKE ZGODOVINE ŽE KDO KAJ UGOTOVIL O SMISLU IN NAMENU NAŠEGA ŽIVLJENJA? JE KDO KDAJ ŽE PODAL KAKŠNO UGOTOVITEV ALI ZAKLJUČEK?
SMO RES SAMI NA TEM PLANETU?
Meni se zdi oz. meni je presneto mraz ob misli, da smo v tem temnem, mrzlem, velikem vesolju sami… čisto sami… za zjokat…
Mi zna kdo kaj povedat o tem?
-Anna-
Hmja, o verskih dilemah ne morem pisat- ker jih nimam. Sem ateistka in tacam po zemlji z vedenjem, da mi je dano to življenje in nič več.
Kaj bom iz njega naredila, je moja stvar, moj trud. Lahko se uležem in ga prespim. Lahko ga končam. Lahko begam okoli brez prestanka.
Lahko ga pa živim. In pri tem mi lahko pomagajo le ljudje okoli mene, moji ljudje. Prijatelji, sedaj mož in otroci, starši, znanci. Ljudje pač, ki so tu in tisti tudi, ki so nekoč bili tu.
A sedaj, ko pomalem dvomiš v posmrtno življenje in dobro bitje med nami – a sedaj pa da življenje ne bi imelo smisla??? Le zakaj? Veš, te dileme so sicer zanimive in ja, cele generacije filozofov in mislecev se je že s tem ukvarjalo – a ne vidim posebnega smisla, da bi se ti pri 26ih tudi.
Veš zakaj se splača živeti? Za male stvari. Za sončni vzhod. Za lep jesenski sprehod. Za fin klepet s prijateljico. Za ljubezen, ki jo čutiš. Za otroški nasmešek. Za zadovoljstvo po opravljenem delu. Za zmagoslavni občutek uspeha. Za……….ja, ja, sedaj najbrž že zgubljaš potrpljenje, kakšne obrabljene stvari ti pišem, a ne ;-))) (nimam še 80 let, ampak natanko pol tega, he he)
Ampak, ej, a ni vse to v bistvu res?
Pusti velike stvari, glej male, drobne, obrobne. Pusti vesolje, glej zanimivo obliko kamenjčka, na katerega stopiš. In zraven njega je še eden, veš.
Draga Anna!
Ljudje smo družabna bitja, zelo potrebujemo drug drugega.
Da se ne boš izgubljala v teh nekoristnih mislih, si rajši poišči družbo: pogovarjaj se, smej se, komuniciraj, dotikaj…Če tega ne najdeš v svoji družini, poišči drugje. Otroci so dobra izbira – oni še znajo naravno komunicirati – prostovoljno popazi sosedove otroke ali kaj podobnega ali pa prostovoljno hodi na obisk v bolnico ali v dom upokojenih – stiki z ljudmi in njihova hvaležnost ti bosta dali energijo. Pa tudi prijatelji – poišči jih, skrbi za dobre odnose.
Če boš veliko z ljudmi, tudi zoprnih misli ne bo oziroma jih bo manj.
Pomaga pa tudi narava, sprehod, pohod na najbližji hribček ali v prave gore, tudi vrt, domače živali….Delaj vse, kar te veseli, vsak dan mora biti kaj takega.
Lp
Vsi iščemo smisel življenja, nisi ednina… Nekateri ga iščejo celo življenje.
Mar ni smisel življenja, že v tem, da smo ljudem v veselje…strast in poželenje…tako, kot je pred časom nekdo napisal.
O smislu življenja so se spraševali in se še sprašujejo filozofi, psihologi, znanstveniki in čisto povprečni ljudje, kot jaz in ti. Mar ni škoda vsakega dne tvojega življenja, da se o tem sprašuješ? Večno vprašanje. Smisel je. Najti pa ga boš morala sama v stvareh, ki te osrečujejo in v ljudeh, ki jih lahko ti osrečiš.
Ne razumem, zakaj bi se o smislu sploh spraševala. Dejstvo je, da bolj ko se boš poglabljala vase, okolje, ljudi, ki te obdajajo in se analizirala, bolj boš depresivna saj boš ugotovila veliko napak, pomanjkljivosti, ki jih imamo vsi, jaz, ti. Zakaj se s tem sploh mučiš. Smisel življenja, tvojega, si edino ti. Ti si tista, ki si ga vodi, se usmerja, uživa v njem in ga maksimalno zajema. Kakor pišeš ste globoko verni in tako so te doma tudi vzgajali, ker so menili, da je vera, ki so jo sami prevzeli zate najboljša, veš, pa ni nujno.
Sem verna ampak nikoli se ne sprašujem ali Bog je, ali ga ni. Sej ti je znan rek: “Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal”. Ni pomembno v kaj verjameš, je to tvoj Bog, moj Bog, je to kamen, rastlina …. Sicer pa, kaj ti bo ugotovitev da Bog je pomagala, kaj boš s tem pridobila? In kaj, če prideš do zaključka, da Boga ni? Ali to pomeni, da si vseh 26 let živela v napačnem prepričanju, popolni zablodi al kako?
V prvi vrsti, verjemi vase in se osrečuj z majhnimi radostmi, ki ti jih nudi življenje. Za začetek zajemi življenje z majhno žličko, s časoma jo boš z veliko.
Punčica uživaj! Življenje, ni generalka.
… dodala bi – ne (samo) partnerska. Ljubezen, s katero se lotiš dela, študija, stvari, ki jih imaš rada, predvsem pa ljubezen v odnosih. Tukaj ne mislim niti romantične zaljubljenosti niti pocukrane prijaznosti do soljudi. Predvsem držo “ljubiti drugega kakor samega sebe,” saj poznaš. Osrečuje, če kaj narediš za sočloveka, tudi če si samo ob njem.
Poskusi si vsak večer zamisliti 3 stvari, zaradi katerih si resnično in iskreno hvaležna v preživetem dnevu. In tako vsak dan. Boš videla, da se bo tvoje razpoloženje kmalu obrnilo na bolje.
Dragi sogovorniki!
Moram priznati, da sem doživela kar lep odziv. Dobila sem precej odgovorov tukaj na forumih MON, nekaj mailov pa mi je priletelo celo kar na moj osebni mail naslov. Vsem se najlepše zahvaljujem za vašo podporo, ki mi pomeni veliko. Odprli ste mi prenekateri nov pogled na življenje. Moja naloga je, da si ta vaša pisma preberem še večkrat, iz njih potegnem stvari, ki se jih moram še naučiti, osvojiti to snov, tedaj pa bo verjetno zopet čas za novo krizo, ki me bo hotela naučiti zopet nekaj več, da stopim stopničko višje v osebne razvoju, a ne?
Vsem najlepša hvala za sodelovanje, čeprav pa ne obljubim, da se ne javim več in zopet kaj ne pojamram… Očitno sem človek, ki težko najde mesto na tem svetu in voljo za življenje, čeprav se iskreno in zelo trudim. Vem, kako je bilo hudo, ko sem enkrat že bila na mestu nič in celo v minusu. Tedaj sem bila deležna intenzivne oskrbe Psihiatrične bolnišnice. Nikoli več si ne želim, da bi morala še kdaj tako na dno v svoji psihi. Čeprav pa me včasih še vedno odnese kar precej globoko navzdol – npr. ravno včeraj zvečer. Vem, da mi je zdravilo druženje z ljudmi, da grem med ljudi in gibanje. Pa vendar je mraz globoko v duši, tisti ki te zares zazebe neskončno skozi tvojo bit, včasih tako grozovit, da vidim, da imam še vedno mnogo preveč samote, osamljenosti, solza, žalosti v sebi.
Lep dan želim vsem in hvala,
-Anna-