Glede varanja moških sem si že približno ustvarila neko predstavo (glede količine in to…). Zanima me, koliko je pa žensk, ki varajo svoje moške (može, fante?). In predvsem, kateri so vzroki, da to počnete? Ker vas varajo oni, ker imate pač priložnost…
Lep dan Vam želim!

radovedna, vse predstave so zaman, če najprej ne pogledamo pri sebi. V vsako zgodbo vstavi sebe in videla boš rezultat.

Zakaj bi mi to sploh počeli, ena je danes zelo dobro napisala (oprosti, sem pozabil ime) za varanje imamo prav vsi dovolj priložnosti skozi življenje in samo od nas je odvisno do katere meje smo pripravljeni iti.

Ja res bi bilo lepo, ko bi v današnjem času imelo več ljudi zvestobo za vrednoto.

Marsikdo bo nasprotoval temu, ampak jaz mislim, da se bi dalo vzdržžat. Nisem rekel, da moraš za vsako ceno vzdžati pri prvem. Če ne gre, gremo pač naarzen in svojo pot. Ampak kako lepo bi bilo, ko bi imeli vaj kakšno vrednoto več. Saj ni čudno, da smo tudi mi prevarani in bomo nato tudi mi varali, če pa je to danes že skoraj šport.

Vsak je svoje sreče kovač.

primož

To vprašanje sem postavila zato, ker se mi zdi, da imajo ženske vseeno globje vzroke za skok čez plot kot moški. Občutek imam, da moški (ne vsi, Bog ne daj!) sploh ne potrebujejo vzroka, ampak enostavno samo priložnost. In pri tem niti niso kaj prida izbirčni. Ali pa se motim?

Ah, ti vzroki,

govorim kot moški, le zakaj moram imeti vzrok za skok čez plot. Mogoče je pa to dejanje, da ga lahko imamo za vzrok, da sse lahko ločimo???

kajti če v zakonu ne gre, potem gremo narazen in si poiščemo novo žensko ali moškega, pa ne bo nobenega razloga za skok čez plot!!!!

ne to pa ne, smo prevelike reve, kako bomo pa potem kakšnega dobil, bomo predolgo sami in to nas lahko ubije, ma če doma ne gre, si moramo najprej poiskati nadomestilo, to nadomestilo preveriti, če je dovolj dobro za nas, se pravi v vseh pogledih, to vključuje tudi sex. Ko ugotovimo, ja to bo dober nadomestek, šele potem rečemo no sedaj pa adijo.

Ker nas je strah prevzeti odgovornost nase, če smo se odločili in anto ugotovili, da v tem zakonu ne bo šlo, tudi z vso odgovornostjo prekinemo in se kot normalni ljudje pogovorimo in stvar rešimo kolikor se je rešiti da in šele nato gremo naprej.

ja preveč se bojimo, zato pa imamo vedno razlog za skok, samo priznati si ga nočemo, da smo to naredili, ker smo strahopetni.

primož

Ker se v zakonu ali v razmerju ne počutimo ljubljene…

Če si v zakonu oz. razmerju srečna, zadovoljna in zadovoljena, niti ne pomisliš na katerega drugega, pa čeprav se ti gol ponuja!LP

Ker mu več pomeni tv, ležanje doma in lenarjenje, stagniranje v zakonu kot pa pogovori, sprehodi, načrtovanje, sanje. Ker ničesar več ne delava skupaj, ker se ne smejiva več skupaj, ker mu je več do alkohola kot do mene, ker se vsak poskus pogovora in zbliževanja z moje strani konča kot prepir. Ker sem tako osamljena kot še nikoli nisem bila v svojem življenju, obupana. Skupna je samo še skrb za otroke. Pa še ta je vsak dan bolj samo na mojih ramenih. Kot tudi finančne stvari. Res ugotavljam, da ga vsak dan manj potrebujem.
In zakaj se ne ločim? Verjetno sem preveč strahopetna. Nekoč pa pojdem…Nekoč, ko bom sita vseh odgovornosti, katere imam kot hči, sestra, žena…Ko mi bo postalo vseeno koga vse bom s tem prizadela, ko bom začela končno misliti na svojo srečo in srečo otrok.
In nikoli več v življenju si ne želim življenja v dvoje. Ne verjamem več v to.
Pa tako sem ga ljubila, tako zaupala…sedaj se pa sprašujem le kaj in kje sem naredila narobe, da sva šla tako narazen, da nama ni uspelo.
To so moji vzroki, da sem storila to kar sem storila.

Medeja,

kot bi opisovala mojo življenjsko zgodbo s to razliko, da sem se jaz ločila, in nato čez čas znova zaživela z njim za naslednjih sedem suhih let. Popolna katastrofa. Vse se je ponovilo , le s to razliko, da sem bila brez njegovega dotika , brez seksa zadnja štiri leta, nato je odšel k ljubici. Seveda pa mi je verbalno izkazoval “ljubezen” z vsemi mogočimi imeni živalskih vrst…. Tudi sama ne verjamem več v uspešno zakonsko skupnost z nobenim.

Sprašujem pa se, kako lahko ženska skoči čez plot ob vseh obveznostih v službi in doma in ob vsakodnevnem maltretiranju, ki ga doživlja s strani partnerja ali “moža” (ki to seveda ni …). Jaz nisem imela ne volje ne energije, da bi preskočila ta prag. Pa tudi sedaj ne ko sem sama, saj se še vedno pobiram ….

Tiste dve ure na dva meseca nista bili tak problem. Kaj bolj pogosto pa res ni šlo:))).

varam že eno leto. Zakaj? ker oba ljubim, ker brez obeh ne morem živeti, ker sta najdražji osebi v mojem življenju. Enako velja za njega: ve, da sem poročena , pa vendar me ima rad.
preprosto.

sara

Tisti dve uri na mesec sem si pač lahko odtrgala, kaj več pa res ni bilo časa.

Medeja,

nisem mislila samo časovno, temveč kako si izbrala toliko fizične in psihične moči za tak skok . Ker ko si totalno na tleh, ti preostane le še toliko moči, da opravljaš le najnujnejša vsakodnevna opravila. Verbalno, čustveno in ……. poniževanje me je zabilo tolko v tla, da se komajda šele sedaj pobiram.

LP

Medeja,

nisem mislila samo časovno, temveč kako si izbrala toliko fizične in psihične moči za tak skok . Ker ko si totalno na tleh, ti preostane le še toliko moči, da opravljaš le najnujnejša vsakodnevna opravila. Verbalno, čustveno in ……. poniževanje me je zabilo tolko v tla, da se komajda šele sedaj pobiram.

LP

Nikoli ne bi storila tega, če se ne bi zaljubila v njega. Kako je do tega prišlo? Veliko sva se pogovarjala, stal mi je ob strani, ko sem nekoga potrebovala, tolažil, ko sem jokala, me poslušal, skupaj sva reševala probleme, se pogovarjala o najinih otrocih, skupaj sva se smejala, se sprehajala, mislila drug na drugega, sanjarila kako bi bilo če bi…In se je pač zgodilo kar se je.