zakaj zalovati?
ko boste tole prebral se sigurno ne boste z mano strinjal.. ampak vseeno…
Nekdo od bliznjih ti umre in ti pades v depresijo, histerijo, jok…
Zakaj??? cemu je to potrebno?? Jaz osebno mislim, da je to cista traparija, ker karkoli bomo naredili, ne bomo izgubljene osebe dobili NIKDAR vec nazaj!! torej se moramo soociti, da smo ljubljeno osebo izgbili. Zakaj biti zalosten?? Tisi ki verujejo (v karkoli in katerokoli vero) bi morali biti veseli, saj je bliznji odsel na boljsi in lepsi kraj ??? a nas niso tko pri verouku ucili?? se pravi SPET zakaj biti zalosten???
Ce smo zalostni, se sekiramo (kaj vse bi ta clovek se v zivljenju videl, pizkusil…. je cist traparija! skodimo samo sebi, ker od tega lahko dobimo samo rano na zelodcu….
Samo moje mnenje
SomeOne
p.s.: sam tolk, da neboste mislil,da sem jaz kak brzsrcni manijak, ko je meni stric umrl sem jokal ko dez, tko da je pomoje to v grenih ???
Če smo veseli, srečni, se smejimo, naše veselje odseva iz nas v celoti. Pa nam nihče tega ne očita.
Zakaj torej ne bi smeli žalovati, jokati, preboleti izgubo ljubljene bližnje osebe?
Saj zaradi tega smo vendar ljudje!!!
Niso samo sončni dnevi, ob izgubi naših dragih se nam sesuje svet in vsak rabi čas in mnogo solza, da izpere svojo rano ob izgubi. Takšno je pač življenje, mnogo nam daje, včasih pa tudi kaj nenadomestljivega vzame.
Ja, sama sem po nenadni smrti najboljšega prijatelja, ki je umrl v nesreči, najprej čutila samo nepopisno jezo, bes – nanj. Ne vem, zakaj, morda ker bi si lahko izbral kak drug šport, kaj jaz vem. Prvih osem mesecev po smrti nisem niti enkrat jokala – nisem mogla, spet ne vem, zakaj je bilo tako. Zato pa so me noč za nočjo tlačile more, tako strašne, da so neizgovorljive. Mislila sem, da me bo od nečesa razneslo. Po osmih mesecih sem v neki povsem banalni situaciji – z možem sva obnavljala stanovanje in vedela sem, da bi nama moj prijatelj, če bi bil še živ, pomagal. In takrat, sredi prahu in svinjarije sem nenadoma začela ihteti, tako zelo, da me je je v trebuhu zgrabil krč. In mi je bilo malce lažje. Res je, kot pišeš ti, SomeOne, jok ne prikliče človeka. Jok ni namenjen mrtvemu, tudi žalost ne. To je čiščenje žalujočega, je poslavljanje. Tako dosežemo, da sčasoma ljubljenega mrtvega človeka pustimo umreti tudi v nas. To ne pomeni, da se ga ne spominjamo, da ga ne pogrešamo, ampak da se s tem nekako sprijaznimo. Moj prijatelj je umrl pred dvema letoma in pol. Še vedno ga tako rekoč vsak dan pogrešam. Ampak zdaj sem zmožna na stvar gledati tudi drugače: ja, izgubiti prijatelja je težko. Ampak po drugi strani je veliko darilo, če si v življenju srečal človeka, s katerim si enaindvajset let delil dobro in slabo. Navsezadnje nima vsakdo take sreče.
Ne vem, ali sem bila jasna: hotela sem samo povedat, da ti jok omogoči, da umrlega “pokoplješ” še v sebi, da čez čas lahko daš na polico njegovo sliko in mu, ko si zelo vesel, recimo, pomežikneš.
ja saj.. meni je babica umrla pred kratkim.. on dan ko je šla na operacijo so se vsi zbrali tu pr nas.. pa smo bili vsi šokirani.. pol pa čuješ klic da je nekdo klicau iz bolnice.. dvigne telefon 3. hčerka [ od štirih ] . pol pa vidiš.. kak pade v jok.. pol minute / 1 minuto ni mogla rečt ka se je zgodlo.. pol pa vsi padejo v jok .. razn mene & bratranca .. jas pa mam take bleme, da namesto da bi se jokala, me boli pr duši.. in to kr pošteno.. res je da sm jo imela najrajši.. a zarai tega ker sem jo imela najrajši, bi se spodobilo da bi se zjokala.. a lih na njenem pogrebu se nism mogla.. nisem mogla.. enostavno nisem mogla ! :(.. preveč mi je pomenila ..
Mislim, da je to v človeški naravi. Nekateri zelo hitro zajokajo, bodisi zaradi žalosti ali pa seveda tudi zaradi veselja, ganjenosti, sreče. Nekateri ne morejo jokat. Meni osebno je težko jokat, a ne vedno. Kadar sem močno ganjena, se mi hitro orosi oko. Ne morem pa jokati, kadar sem res zelo zelo žalostna, kadar je bolečina prevelika. Takrat v meni umre vse, čisto vse, tudi jok, samo strašansko boli in tišči v prsih, boli tako, kot bi mi zmanjkovalo zraku.
Zato je dobro jokati, ker z jokom vsaj malo razbremenimo svojo notranjost. Če ne jokamo, je kasnejša reakcija na izgubo in bolečino lahko težja, počasneje prestopio prag spoznanja o izgubi.
Ja, tako kot se smejimo v veselju in sreči, tako ljudje, ki imamo čustva, jokamo ob bolečini in izgubi, v žalosti, v otožnosti, v nemoči.
Ljudje imamo srečo, da lahko vsa mogoča čustva izražamo na vse mogoče načine. Kako in v kakšni dimenziji, pa je pač odvisno od posameznikov. Nekaterim izguba ne pomeni veliko, se lahko hitro sprijaznijo z njo, nekateri se z izgubo drage osebe nikoli ne morejo sprijazniti, nikoli ne vzamejo tega za končno dejanje in s tem živijo, čeprav začnejo novo življenje, ostaja ta del prejšnjega vedno v njih.
Še dobro, da lahko povemo, kaj nam je všeč, česa smo veseli, kaj nas spravi v jok, kaj nas žalosti.
In med drugim smo veseli tudi tega, če našo žalost drugi razumejo, če nam prisluhnejo, če nas skušajo s svojim razumevanjem potolažiti, se nam v tej naši žalosti za trenutek ali dva pridružiti, približati. Tako vsaj malo olajšamo tisto, kar nas boli in se skupaj še z nekom malo “pocrkljamo” v tem občutku žalosti.
Kakšna zdrava pamet pravi, da ni treba žalovati? Res ni treba ni v modi,a ko se te dotakne izguba ljubljene osebe je zate konec, mrk, jeza zakaj on ali ona, sto vprašanj ZAKAJ. Vsi imamo raje nasmejane, srečne ljudi. Za čustva in občutke drugih nam ni mar. Bodimo močni kot roboti, saj takšne nas imajo najraje.Si zatiskamo oči? Tudi žalost je čustvo, ki je del nas živih bitji, ki smo sposobni in ustvarjeni za ljubiti, smejati se, jokati, žalovati in še kaj. Vem, da vsako življenje enkrat mine a vedno za njim ostane nekdo, ki ga ima rad in ga pogreša. VEDNO.
To je moja misel, ne mislim, da imam prav a tako čutim in tega mi ne more “vzeti” nihče, nič več.
44..iskreno sožalje ti izrekam,ob tvoji tragediji. Žal mi je,ker je tako težko breme bolečine,nemoči, padlo nadte.Dovoli mi,da vsaj košček tvoje poti ‘prehodim’ s tabo. Ne morem ti odvzeti bolečine,ne morem ti dati nič, razen iskrenih misli,da sočustvujem s teboj.
Zakaj žalovati..sploh pa v sebi,tiščati,nikomur povedati za to..to je veliko trpljenje,ki potrebuje čas..veliko časa,da žalujemo drugače.
Iz osebnih izkušenj vem,da sem morala,in še žalujem..morala v sebi,kar je zelo napačno,boleče,do neznosnosti.
44.,toliko kot imaš rada,koliko pogrešaš-toliko žaluješ. Tebi je zelo hudo,nihče ob tebi ne prepozna moč bolečine,in si vedno znova na začetku..
preživela sem minute agonije,podaljšane v leta..hude nočne more..in vse, kar je hudo za prenesti..večni zakaj je bil meni občutek besa..dlje je trajalo,kot sicer kaj, da sem ugotovila ta ‘zakaj’. Moj odgovor:ne vem,zakaj. Naslednje vprašanje,ki mi je sledilo:kaj zdaj?
Vzela sem eno namanjšo razbitino..in tako počasi..drobec po drobec..iskala moč v sebi, priznala sem sama sebi, da sem na dnu:čustveno,fizično,psihično..ko sem dosegla totalno dno, sem hkrati imela trdno podlago za navzgor..vse gre počasi..in vzami si čas, piši nam.
Verjamem,da boš z nami,občutila drugače..in bom vesela zate.LP
Hvala ti******-Tako kot si napisala se počutim,vedno se vračam na začetek.
Vedno ta zakaj in tako sama sem v tem. Z nikomer se ne morem pogovorit, ker je samomor pri nas tabu tema, Pozabi, to še največkrat slišim. Pa ne morem kar pozabiti nanj in na najine dni.Bolečino držim v sebi, razen tu, ko pa še koga užalim. Ni moj namen, da koga užalim a tako presneto jezna sem. Še najbolj nase in vse se mi kar vrti.
Bom poklicala na hospic, enkrat že.
44,lp
Prav dobro vem,kako in koliko si jezna! Spomnim se nekega mojega obdobja,ko se mi je zdelo,kot da me je zadel top..res..velikansko luknjo v prsih sem polnila z besom..nehote,navzven se ni videlo..bila sem katastrofalno močno besna..zakaj..zakaj. Odgovor je še vedno isti:ne vem!
Ti si v hudi situaciji,nikogar nisi užalila,brez skrbi!
Nisem terapevtka,in ti vsekakor priporočam,čimprej,vsaj pokliči kam…
do takrat si daj duška tukaj. Poizkusi si olajšati pritisk! Samomor se ne da pozabiti, je ena, po čisto mojem mnenju, posebno huda oblika izgube..res je hudo..eksplozija posebne vrste..če si še tukaj se oglasi, si poveva kaj več..lp
Someone, verjemi, da razmišljaš čist realno,
ampak samo do trenutka, ko se to dogaja v drugih družinah, ko pa se bo to zgodilo tebi (ko boš izgubil človeka, ki si ga res imel rad), pa verjemi, bo ta tvoj realizem splahnel v nič.
Očitno do sedaj res še nisi preizkusil prave bolečine duše (verjemi, da ti tega tudi ne želim).