Ok, najbrž že stokrat obdelana in prežvečena tema, pa vendar me je k pisanju spodbudil današnji dogodek. Svojega psa, majhne rasti, vedno sprehajam na povodcu, srečujeva pa ogromno psov, ki so v naselju prosto spuščeni. Tako je bilo tudi danes. Že na daleč sem opazila dva spuščena staforda, en je bil še mladič.
Njun lastnik se je pogovarjal po telefonu in ko sta psa zagledala mojega, sta začela dirkati proti nama ter skočila na mojega psa (nista grizla). Kuža se je tako ustrašil, da je šavsnil ta mlajšega psa v gobec, ta pa ga je ugriznil nazaj. Ugriz ni bil hud, mislim, da je bil bolj “igrive” narave, če se temu lahko tako reče.
Takoj, ko sem videla, da psa dirkata proti nama, sem začela kričat lastniku, naj psa odpokliče in ju priveže, on pa meni nazaj, da nista napadalna. Takrat se mi je strgalo in sem mu izrekla par krepkih, tudi to, da bom poklicala policijo (pa itak ne vem, če bi sploh ukrepali). On mi je arogantno zabrusil, da naj, če se bojim njegovih psov, pač svojega sprehajam drugje.

Torej, kot prvo – a je tako hudičevo težko imet pse na povodcih?

Kot drugo – kaj lahko v primeru, da ga srečam ponovno, sploh naredim, ker gre očitno za primitivnega tipa, ki se požvižga na vse.

Mojga psa imam vedno na povodcu ampak on bi rad povohal drugega psa ki ga sreča. Moja izkušnja je taka da če je lastnica drugega psa ženska in pes majhen bel bo začela noreti ko se moj pes približa drugemu in ga po možnosti še dvignila v naročje.
Taki psi ponavadi renčijo na mojega psa, kar je po mojem krivda njihovih lastnikov, saj jih niso pravilno socializirali.
Pa še to moj pes še ni nikoli ugriznili drugega psa ali na njega zarenčal.

maša33, to zanima tudi mene. Tudi sama svojega kužka manjše rasti vedno, ampak res vedno sprehajam na povodcu. In ko se srečamo s kakšnim kužkom vprašam če se “bomo povohali”. Ni pa mi všeč da drug pes kar navali na mojega, ker se moj prestraši in nočem da si pridobi slabe izkušnje (je še mladič). Ko vidim da je kakšen pes prosto spuščen ponavadi rečem lastniku če ga lahko priveže. Jah, večina itak začne z tem kako je prijazen in nič ne naredi. Pa kaj mene briga ali je prijazen ali ne. Priveži ga!

Jaz pa pravim: veliki brihtni kuželjni, pojejte vse tamale bevskače, podobne mačkom…

Pokliči policijo, povej, da sta psa že skočila na tvojega (nima veze če “prijateljsko”), da se počutiš ogroženo in da se lastnik na opozorilo naj ima svoja psa pod kontrolo požvižga.

Imam že 35 let pse. Koliko psov je že napadlo moje pse. In potem sem hotela bit pametna in imeti psa samo na vrvici med sprehodom. Nisem dovolila, da bi se kaj veliko ovohaval in srečevalz drugimi psi – ta pes je bil najbolj adijo, ker je bil totalno asocialen. Potem je pa sam postal zoprn in začel renčati na druge pse in dirkati za njim, če je le dobil priložnost.

Od takrat naprej sem s svojimi psi zelo veliko med psi. Na srečo tudi šolam pse, ker me je to pred 20 leti začelo bolj zanimati. Če drugi pes dirka proti mojim, definitivno vse moje pse takoj spustim, da se lahko branijo, zbežijo, karkoli, skratka, da so v enakovrednem poloožaju kot pes, ki dirka proti mojim. Moji ne odreagirajo, če niso napadeni in tudi jaz ne reagiram, če pes samo pridirka k mojim in jim nič ne naredi. Zakaj že? A ljudje smo pa vedno prijazni drug proti drugemu. To je čisto OK izkušnja za pse, dokler do napada na pride. Če pride, je seveda druga štorija. V tem primeru tudi jaz znorim nad lastnikom in če se to večkrat zgodi, ga prijavim in toliko časa utrujam, da dobi grožnjo z globo, potem se ponavadi skulirajo.

Mi grejo pa najbolj na živce ljudje z majhnimi psički, ki kot vidijo enega psa, že dvigujejo svojega psa. Zakaj že. Si predstavljate, da bi tako delali z otroki. En ga hoče priti pozdravit, ti ga pa hitro dvigneš in ne dovoliš kontakta. Ubogi otrok. Tudi ta se mora naučiti, da obstajajo prijazni in neprijazni vrstniki.

Isto je pri psih. Če ima pes izkušnje samo prijaznih psov, bo res živel v pravljičnem svetu, ki ni realen. Pes mora dojeti, da obstajajo taki in drugačni psi.Če je pes prijazen, naj se z njim igra, če pes ni prijazen, gre pač stran od njega. Na ta način sama vzgajam pse in po izkušnjah sodeč, je ta praksa v redu. Pa imam trenutno tri majhne terierčke, ki so same tudi imeli nekaj slabih izkušenj s psi (več jih imajo žal z brcajočimi ljudmi ali pa tistimi, ki skoraj skočijo nanje, ko grejo mimo njih), a so se iz njih naučile, da kot je kakšen pes smotan, pridejo k meni in mi zaupajo, da ga bom že znala odgnati, če bo to potrebno.

Tako, da vam predlagam čim več vsakodnevnih sprehodov z vašimi kužki in drugimi lastniki psov, saj je končno tudi psu prijetno imeti ob sebi pasjo družbo, ne le človeške…

Pa kaj še, v temi ni debata o stikih psov z drugimi psi pač pa o tem, da drugi psi nimajo kaj skakati po naših, vkolikor tega sami ne želimo.

Tudi mene pošteno razkurijo brezbrižni, neodgovorni lastniki psov, ki ne le da dopuščajo da njihovi psi terorizirajo druge, ki so na povodcih ob vodniku, ampak te potem še nahrulijo da se spelji stran, če ti ne paše da njegov prost cucek terorizira tvojega. A to je vam dopustno, pa kaj še? (pa kaj še = nickname)

Samo tole si preberite: svoboda enega se konča tam, kjer se začne svoboda drugega.

Ja?

Se mi je kar zdelo, da se utegne debata razviti v boj med lastniki majhnih in velikih psov ter tistih, ki imajo pse privezane in tistih, ki tega ne delajo.
Jaz sem samo hotela opozoriti, da ste, če psa na javni površini, kar površina v naselju je,nimate na povodcu, v prekršku. To, da je po vaše vaš pes prijazen, nenapadalen, bolje socializiran od psov, ki so na povodcih, mene v bistvu ne zanima.
Moj kuža je v naselju vedno na povodcu, ker se mi zdi tako prav. Nikoli ga ne dvigujem s tal, pač pa vedno pustim, da se z drugimi kužki povoha in igra, kadar pa vidim psa “nevarne pasme” oz neprijaznega psa, lastnika vprašam, če je hud in ali se lahko povohata. V dotičnem primeru pa sta dva psa planila na mojega (česar se je ustrašil) in v takem primeru nikoli ne veš, kaj se jima plete po glavi (saj je bil tudi npr napad tistih bulmastifov, pa tudi marsikateri drug, kao neizzvan) in ne mi govorit, da ju ima lastnik pod kontrolo, ker se na odpoklic nista odzivala.
No ja, pač vsak bo zagovarjal svoje. Jaz menim, da so pravila zato, da se jih upošteva.

Prijava policiji. Poduči policaje, da je tip v prekrški in da lahko tudi oni napišejo mandatno kazen.

Svoboda gor ali dol v urbanih naseljih in tam kjer je večja množica ljudi in psov, naj bodo psi na povodcih.

To, da bodo obstajali ljudje, ki bodo imeli pse nevzgojene, jih sprehajali brez povodca, z njimi se delali frajerje (in s tem zdravili svoje frustracije) in nas potem še nahrulili vemo vsi. Nič ne pomaga takim ljudem pridiga, niti ne grožnja s policijo, niti ne policijski zapisnik, niti ne napisana kazen. Sem imela s kar nekaj takimi opravka, tako, da govorim iz lastne izkušnje.

Nekaj časa že tlačim zemljo tega sveta in vem, da lahko vplivam samo na spremembo sebe, na druge ljudi pa ne. Lahko jim povem, da so prestopili mejo moje svobode, če pa nimam pravnih sredstev in nekoga, ki jih bo imel pogum izvajati, pa ne morem restriktivno nič narediti proti frajerjem s spuščenimi, nesocializiranimi psi.

Samo to iz moje izkušnje: če še tako popadljiv pes pridirka do mojih, ki ga sploh ne šmirglajo, mu ponavadi niso več zanimive in jih ne napade. Zanimivi so psi, ki začno bežati, bevskati ali se vanje zaganjati. Da pa sem jih toliko skulirala in naučila, da se tako vedejo, je pa nekaj let dela z ogromno izkušnjami s psi…

Napisna kazen ponemi, da mora biti plačana. Ko bo teh kazni dovolj, bo moral nekaj narediti. Tudi nevarni psi so sedaj kar lepo opredeljeni in se jih lahko ustavi. Seveda pod pogojem, da kaj naredimo. Torej prijava. Nihče ne bo naredil nič namesto vas. Bo..jamral bo z vami.

Mene je strah raznih psov tipa bul na sprehodu – pa ne zaradi tega, da so apriori nevarni, ker niso, so mi stafordi npr. zelo vsec, ampak ker ne vem, kake lastnike imajo. Plus tega se jih moja boji (ker je z eno kuzo imela manjsi nesporazum zaradi palice in jo je ona malo ugriznila) in jih vedno nalaja in skace proti njim, tako da se jim izognem, ce se le da.

Enemu moskemu se pa sploh izognem v velikem loku, ker sem mu enkrat rekla, da bi lahko pobral drek za svojim psom (nekim stafordom oz. nekaj podobnega), pa mi je rekel, da ne bom jaz sebe iz kje pobirala in se nekaj je naprej govoril.

Jaz imam mojo v naselju privezano, me pa neprivezani psi ne motijo. Motijo me nekateri neprivezani ljudje.
Ko imam psico privezano in če srečava drugega psa na povodcu, znata zalajat drug na drugega (kot je tipično, oba povodec sili v napadalni položaj), če je pa drugi spuščen, pa srečanje mine mirno.

Sama nimam psa, vendar me ne motijo, če so na povodcu. Imamo pa zato v naselju kjer živim lastnika psa, ki še ni slišal za povodec. Psa ima vedno spuščenega (ima pitbila ali nekaj zelo podobnega). In ta pes je enkrat skočil na mojo hčerkico, ko se je z ostalimi otroci igrala na otroškem igrišču in jo podrl. Hčerkica je imela krvava kolena in še modrico na hrbtu, kjer je pes stopil na njo (takrat je bila stara dve leti). Od takrat se boji psov. Začne se kar tresti ko jih vidi in nekajkrat se je od straha celo polulala (sedaj bo stara pet let). V treh letih ta strah ni izginil in je prav grozno ko greva kam na sprehod, ker moram ves čas samo gledati, da slučajno ni kje kakega psa in če ga vidim se mu midve na daleč izognema. In to se temu tipu zdi celo smešno in je mnenja da to ni nič takega, če je pes na otroškem igrišču spuščen.

Pred kratkim, ko je ponovno prišel mimo igrišča s spuščenim psom, sem mu rekla naj ga priveže, ker je polno otrok. Ga ni hotel, ker njegov pes je pa ja priden in ubogljiv in nikoli ne skoči v koga. Sem ga samo spomnila, da na mojo hčerko pa je. Se mi je začel smejat. V tistem trenutku sem vzela telefon in mu rekla da bom poklicala policijo, če ga ne bo privezal. Se je smejal. Ko je videl, da mislim resno je ušel domov, samo psa je pa pustil samega na igrišču. Psa je kasneje odpeljala policija v zavetišče. Ne vem pa kako se je potem to naprej razvilo. Ga še nisem videla, vendar pa upam, da se bo spametoval.

Ne mislit, da ne maram živali. Živali imam zelo rada, tudi pse, vendar pa ne maram neodgovornih lastnikov. Ne maram lastnikov, ki s svojim obnašanjem ogrožajo druge. Če samo pomislim kaj vse se bi lahko zgodilo. Kaj če bi takrat moja hčerka, ko je pes skočil na njo slučajno začela brcati in bi jo pes ugriznil. Bolje, da sploh ne razmišljam o tem.

Sem bla malo dolga, vendsar sem se mogla spihat.

Menepamoti, en dobronameren nasvet samo:

verjamem, da je bila to zate in za hcerko zelo neprijetna izkusnja.

Pa vendar probaj hcerkici strah pred psi zmanjsati in ne povecati (ko gresta na sprehod, ne isci psov ali se jim izogibaj v loku, ker bo zacela – ce ze ni – to delat tudi ona in bo strah dobil se vecje oci). Ce bi se rada izognila psu, ki ni privezan, pa to naredi neopazno, oz. vsaj ne delaj panike zaradi tega.. naj otrok ne obcuti TVOJEGA straha!

Namesto tega skusaj psa ignorirati, hcerki odvrni pozornost od tistega psa, ko bosta mimo, pa recimo pohvali psa, kako pridno/mirno je sel mimo.
Nabavi kaksne slikanice s slikami psov, koledar s kuzki, plisastega kuzka… nekaj, da bo pse zacela sprejemati v drugacni luci.

Zelo dobro pa bi tudi bilo, ce bi hcerkica lahko bila kdaj v pasji blizini (pa magari za zacetek na 15 metrov) – naprimer ob kakem zelo mirnem psu, ki bi jo ignoriral in bi scasoma lahko prenesla njegovo blizino ali ga celo pobozala. Ceprav imam obcutek, da bi to potrebovala tudi ti 🙂 Morda pa imas kaksne prijatelje s primernim psom?

Se enkrat ponavljam.. spomin na dogodek zagotovo ni lep.. vendar ga obravnavaj kot nesrecno nakljucje, da se ne bo strah pred psi se bolj zasidral v punckine mozgane. In cimmanj stresnih sprehodov vama zelim 🙂

Mene pa tudi to moti, da nekateri lastniki pse sprehajajo po igriščih. In grem pred nekaj tedni mimo igrišča in stara mama vleče otroški voziček z eno roko, v drugi pa otročička starega nekje od 1 do 2 leti z vso posrano nogico. Je stopil v pasji drek (pozor: na otroškem igrišču). Pa ne rečt, da je pes zalutal sam, ne, igrišče je jutranje sprehajališče ali kar stranišče za pse iz naselja. Verjeli ali ne! A se v pasjih šolah ne učijo o takih manirah? Smo imeli psa, smo ga sami učili, ampak ni stopil na igrišče, ni motil sosede…

Ja v pasjih šolah učijo lastnike psov manir. To, da ni lepo, da njohovi psi nadlegujejo druge ljudi in pse, kot tudi to, da se pobira iztrebke za njimi. Žal pa le malo lastnikov psov v pasjo šolo sploh zaide…

Maša33, ena preprosta rešitev: solzilec! Naj pojasnim, da sem tudi sama z mojo psičko imela par neprijetnih izkušenj pred leti (napadi drugih psov) in takrat sem seboj začela nositi solzilec! Hvala bogu mi ga v vseh teh letih (še) ni bilo potrebno uporabiti. A če bi videla psa, ki štarta na mojega psa, ne bi dvakrat razmišljala.
Pustimo ob strani, da pes ni nič kriv in bi pokasiral sprej. A če ima tak pes neodgovorne lastnike, potem sorry! Varnost mojega psa (ki ga imam sicer vedno pod kontrolo!) je na prvem mestu!
PS: En fajn članek je za prebrati v septemberski reviji “Mojega psa”. Ravno o zgoraj opisani problematiki!

Ne vem, če je solzilec pametna rešitev – kaj, če pes ne zbeži, ampak v bolečini začne gristi?

solzilec??? Ti si pa res trapa!!!