Ob Tininem pismu, ki piše o starših, trpeči mami in očetu alkoholiku, se mi postavljajo vprašanja. Preko dvajset let živim v nesoglasju z možem, veliko je bilo pijančevanja, fizičnega in psihičnega nasilja. Imava dve hčerki, danes že stari preko 20 let. Cel zakon je mineval v stresu, v vedno novih padcih in kratkotrajnih vzponih. Moja vzgoja je bila taka, da moram vse potrpeti, videti kar je dobro (moževo pridnost za delo) in da tako nikjer ni vse dobro. Vsak hud prepir se je zaključil z njegovo grožnjo, “pa se ločiva”. Ker je bilo to meni nedopustno zaradi vzgoje, cerkvene poroke, otrok ki bi ostali brez očeta, ki je kakršen koli že, je še vedno oče, ker bi postala ločenka, ker bi bila to sramota, je ostalo pri tem. Nikakor nisem mogla in še vedno ne morem ugotoviti, ali je mož alkoholik. Pije vsak dan, pijan je občasno. Največkrat je napadalen, vsi se ga bojimo, komaj čakamo da se umiri in zaspi. Takšno življenje sem vzela za svojo usodo, se bala da to doleti tudi moje hčere. Pretirano navezovanje na starejšo ji je prineslo bolezen odvisnosti. Pred leti sem spoznala moškega ob katerem sem spoznala pravo ljubezen, o kateri še vedela nisem da obstaja. Pogled na moje trpljenje sem spremenila, nič več nisem bila pripravljena sprejeti to maltretiranje za dokončno usodo. Ob naslednjem moževem predlogu o ločitvi sem pristala. Takrat je doživel šok mož. Prosil me je in rotil naj ostanem, obljubljal vse kar sem kdaj hotela od njega. Ostala sem neomajna v svoji odločitvi, a pravih korakov zaradi groženj nisem upala narediti. Čakala sem da položaj dojame tudi on.V tem času se je dogajalo marsikaj strašnega, njegovo rohnenje in nasilje se je še povečalo. Ustvarila sva kar lepo premoženje ki obema pomeni veliko, sedaj pa ga morava prodati. On je to skrb prepustil izključno meni, z grožnjo da bom dobila obresti za njegovo zapravljeno življenje z mano. Prodaja hiše mu predstavlja življenski poraz, saj je na njej toliko naredil da je nanjo čustveno navezan. Na drugačno delitev pa ne pristane. Da je zadeva še hujša sva med tem oba ostala brez službe in z velikimi krediti. Glede službe se počasi ureja, krediti pa ostajajo. Na drugi strani sta hčeri ki stanja ne moreta več prenašati, na meni pa je, da vso to dolgoletno zgodbo zaključim, kar ni niti približno lahka naloga. Zdaj poslušam tudi hčerine očitke da sem odgovorna za nastalo situacijo. Na obdobja sem bila povsem brez energije, porušilo se mi je na vseh življenskih področjih. Zdaj se počasi pobiram, zveza z ljubljenim moškim se je še poglobila in želiva si ustvariti skupno življenje. Največji problem pri vsem tem je mož, ki se na obdobja obnaša kot da ni nič narobe, po mojem mišljenju pričakuje da se bo “še vse uredilo” kljub temu da ima vsa leta vedno pripravljeno kritiko na moj račun. Za njega nisem nikoli ravnala prav in dobro, zmerjal me je z najgršimi izrazi, z obrazložitvijo da si to zaslužim. Dolgo sem verjela da res. Ti dve leti sem veliko brala in se pogovarjala, prišla sem do zaključka, da se je poročil le z mojim telesom, mene kot osebe pa ni nikoli sprejel. Nekaj zadev sem že rešila, glavnih me je strah. Vem da moram to rešiti sama, na trenutke oklevam če delam sploh prav, če je prav da prodamo družinsko hišo in si iščemo skromno streho nad glavo. Hčere se že zaznamovane z nelepim otroštvom, boli me, ker za večino obtožujeta mene ki sem kar prenašala to stanje, ko sta bili mlajši pa sta me prosili naj se ne ločim ko sem se po nekem groznem dogodku resno hotela. To naj bo tudi odgovor Tini, zakaj ženske kar vstrajamo v zakonu, vedno najdemo vzrok da ostanemo predvsem zaradi navidezne urejenosti družine, ki jo od tebe pričakuje okolica – sosedi, v šoli, v službi, sorodniki, v naši družbi še vedno velja za popolno družino skupnost ki ima očeta, mamo in otroke, kaj se dogaja znotraj nje pa je skrivnost ki jo je treba varovati – in trpeti za vsako ceno. Z ločitvijo zakonca pokažeta tudi vsej tej okolici da zakon ne deluje, kar ni nikomur v ponos. Že beseda propad ima negativen prizvok ki ga nihče noče doživljati. Dokler slab zakon traja je še vedno možnost da se popravi, vsaj na trenutke. Tako je bilo tudi pri meni, življenje polzi, ne da bi vedel, da si živel.
Hvala za kakršen koli spodbuden komentar.

Teja

Draga Teja!

Prav je, da ravnate tako, kot čutite in želite. Vedno pa se bo našel nekdo, ki mu vaše odločitve ne bodo všeč. Vendar to je vaše življenje. Živeti ga morate po svoji pameti.
Leta zanikanj same sebe so za vami in pred vami še nekaj časa, ki ga živite tako, kot si želite. Otroci so odrasli, moža ste spoznali kot človeka, ki se ne bo spremenil in prepričani ste, da tako ne gre več.

Želim vam veliko moči, obiskovalke foruma pa vabim, da komentirajo pismi na to temo.

Vsekakor odobravam tvojo odločitev, da greš iz zakona v katerem ni spoštovanja in ljubezni. Moti pa me, da je do te tvoje odločitve prišlo šele zaradi ljubezni do drugega moškega. Dobim občutek, da če ne bi srečala tega novega se tudi nebi ločevala in bi še naprej trpela. Tako si ne boš dala nobene možnosti, da boš ti sama živela nekaj časa in se posvetila samo sebi in svoji osebni rasti. Kaj pa če ta novi ni tak kot si ti prestavljaš, saj občasna srečanja niso isto kot skupno življenje. In tudi tvoj sedanji mož je bil na začetku verjetno dober, če ne se nebi z njim poročila. Da ne boš prišla iz dežja pod kap.
Loči se. Vendar zaradi sebe, da boš sebe spoznala in tudi hčeram dala možnost nekega normalnega življenja, ne pa zato, da boš spet strežnica nekomu drugemu.
Vsekakor, pa se lahko kar pripraviš na to, da boš ti kriva za razpad zakona, če boš takoj skočila k drugemu in zaradi tega te bodo tudi hčerke obsojale, da si zaradi drugega moškega uničila družino.

Kriva?
Kriva? To me pa tako zbode. Kako si lahko kriva cesarkoli?
Samo ves kaj – ce ze celo zivljenje igras vlogo tnala, te ostali
(otroci, moz) avtomatsko potisnejo vanjo. Ce si potrpela vse,
pa pretrpi se njihove obtozbe, ne?

Postavi se zase, nihce drug se ne bo. VES, da delas prav, da
ti ne more nihce nicesar ocitati, razen tega, da se bo podrla
njihova predstava o mami (zeni) kot gumijasti zogi, ki bse prenese.
Ce jih to moti, njihov problem!
Ga bodo morali kar lepo sami prezveciti.
Ti se skoncentriraj na resevanje prakticnih problemov (denar,
stanovanje, locitev ), kjer bodi vztrajna in potrpezljiva, naredi si
nacrt in ne odstopaj od njega.
Ne meni se za obtozbe. Se vsaka zenska, ki se je postavila zase,
jih je bila delezna.
Pogum!

Teja,
Vsak ima pravico živeti kakor sam hoče. Vem, da ste hoteli samo dobro zase, kot za vaši herki, a na žalost ne boste nikoli razumeli, kaj vse se je dogajalo v njunima dušama, koko močno sta trpeli v sebi, saj sta bili razdeljeni na dva dela. Kako prenehati imeti rad nekoga, ki ti je dal življenje? Pa čeprav je ta oseba naredila več gorja in slabega v življenju, kot dobrega? Po lastnih izkušnjah vam lahko povem, da še takrat ko si najbolj jezen na očeta, še vedno ostane neki glas v tebi, ki ti govori, da je On tvoj oče in da ga moraš spoštovati…nekje v podzavesti je še vedno tvoj očka, ki se je s tabo igral, ki ti je pripovedoval pravljice… in ga imaš rad…
In potem je še tu mržnja do njega, ker je, pač takšen, kot je… in mržnja da počne tako niskotne in brutalne stvari mami, ki ti pomeni vse na svetu?
Primoran si sedeti na dveh stolčkih in kakor zahteveta starša, pač odigrati trenutno vlogo… in ta vloga je najhujša in najbolj kruta, ki jo kot mama, ki vstrajaš v nemogočem odnosu, lahko zahtevaš od svojih otrok…
…nikogar nočem obsojati, želim samo, da bi starši malo bolše razumeli, kaj se godi z dušami svojih otrok….in samo na vas, je da presodide ali je vredno…

Tina

Draga Teja,

v celoti se strinjam z Andrejo Verovšek, bi pa še nekaj dodala.
Kljucna beseda vašega pisma,okrog katere se je vrtelo vaše dosedanje življenje,se mi zdi NAVIDEZNOST.
Žrtev tako imenovani vzgoji,družbi, cerkvi… nekim navideznim pravilom, ki so vaše življenje napravili za odsev želja drugih.
Cas je ,da zacnete živeti zase in prepricana sem, da se bodo stvari spremenile na boljše. Za vse.

Nekaj misli Elisabeth Lukas iz knjige “Smiselnice”:

Oce in mati spocneta otroka.
In vendar nista stvaritelja novega cloveka,
pac pa prici novega cudeža uclovecenja.
Kajti oce in mati predajata naprej
svojo telesno in duševno dedišcino-
ne pa svojega duha.

Tale misel se mi zdi zelo pomemba v razumevanju pojma druzine. V obe smeri.
S stališca starši do otrok in otroci do staršev.
VSAKDO ima pravico na lepo življenje, ter dolžnost upoštevati drugega.
Zato se mi zdi neumestno govoriti o KRIVDI. Vajini hcerki sta odrasli.In tako sposobni odlocitev.
V zacaranem krogu zla, ni moznosti za sreco.Za nikogar, pa ceprav je na videz vse lepo in prav. Živite zdaj in ne za preteklost in prihodnost.

Želim vam veliko srece v novem življenju!
Pogumno naprej.

Bernarda

Hvala za vse spodbude. Saj načeloma vse to vem, le težko udejanim. Capricorno, (tudi jaz sem rojena v tvojem znamenju) praviš da te moti, ker sem do svoje odločitve prišla šele zaradi ljubezni do drugega moškega. Vedno je tako, da se mora zgoditi nekaj posebnega, da spremeniš pogled. Ne tako dolgo nazaj so rekli, da ni dobro, če žena postane “preveč pametna”, z drugimi besedami, da se začne zavedati same sebe, da je življenje v podrejeni in neenakopravni vlogi ne osrečuje več.Postane prezahtevna. Z novo ljubeznijo sem postala pametna tudi jaz, spoznala da niso vsi moški enaki. Žal se motiš, ker misliš da je bila zveza z mojim možem na začetku tudi lepa. Bila je prva resna, oprijela sem se ga kot svoje usode, in otrok je bil na poti. Mislila sem, da bo že kako, nobenega navdušenja ni bilo v meni. Poznala sva se le nekaj mesecev. Z novo ljubeznijo imam pristen in globok odnos, takšnega z možem nisem imela nikoli. Poznava se zelo zelo dobro in tudi zelo dolgo.

Bernarda ima prav, navideznost. Prav to je tisto, kar sem živela. Hotela sem biti normalna, povprečna, tradicionalna. Vse proti svoji volji v sebi, bala sem si priznati, da čutim drugače, da nisem izpolnjena. Tega ne zmoreš prenašati v nedogled. Ko duhovno odrasteš spoznaš, da dobro funkcioniraš le, če si to kar si. Zdaj to že vem. Del življenja ki ga preživljam izven svojega doma me osrečuje, oddajam energijo ki ljudi privlači, to čutim in tudi povejo mi. Doma pa se zaprem v molk, razmišljanje, apatijo. Te dni sem sprejela odločitev, ne bom več čakala na ureditev vseh problemov, odšla bom in jih urejela s primerne razdalje. Hočem svoj mir in svoje življenje. Ni več poti nazaj, le naprej.

Teja

Draga Teja!

Verjamem ti, da je težko prekiniti zvezo, si urediti življenje popoloma na novo. Še težje je spremeniti način razmišljanja: enostavno je nemogoče kar na enkrat skrbeti samo zase, ko pa si do sedaj morala upoštevati, se prilagajati in včasih tudi podrejati potrebam in željam moža in otrok. Toda, od zakonca se boš razvezala ( po tvoji zgodbi enostavno ne vidim možnosti, da bi lahko vzdržala vsa nova dogajanja), otoci so odrasli. Premoženjske stvari boš postopoma reševala.
Zavedaj pa se tega, da ne moreš iti svoje poti in hkrati ugajati vsem. Tega ti tudi ni treba.
Lep pzdrav.

Menim, da je vseeno, kakšen je razlog, da ženska zapusti moškega, ki jo zlorablja fizično ali psihično. Pa naj bo to nenaden pogum (ki ga po teh letih ni pričakovati) ali pa nova samozavest, ker je spet ljubljena. Če je to drugi moški, kaj potem. Ljubljena ženska se začne spet ceniti, vsaj toliko, da vidi, da ne zasluži tistega, kar se ji dogaja doma. Da sme želeti in zahtevati več – svojo srečo. Pomembno je, da zapusti takega moža, ki prizadene njej in njenim bližnjim toliko hudega. In bolje pozno kot nikoli.