Drage mame!

Kot že veste je tudi meni umrl bratec. Moja mama je vsa ta leta obtoževala mojega očeta, da ga ni bilo zraven, da ni žaloval z njo… Tudi jaz sem se nalezla teh njenih obtožb in nisem ponosna na to. Ker drage moje v tistem trenutku ji je dal največ, kar ji je lahko. Bil je z njo, le da je bil tiho. Njena pričakovanja pa so bila povsem drugačna od nejgovega darila. Namreč tudi njemu je umrl otrok, ne samo njej in tudi on je imel pravico biti žalosten. Vem ni isto, ampak tudi on se ga je veselil, da ga bo stisnil k sebi in da bo z njim igral nogomet. Pa sineta ni bilo več.. Ne vem kolikokrat se je obtožil, da ga ni bilo v porodnišnici, ko je mali umrl, pojma nimam. Vem samo to, da je so bila mamina pričakovanja le malo nadrealistična. Ni je mogel rešiti, ker je bil prizadet tudi sam
Tudi sodelavcu je umrl otrok, pa nismo vedeli kako naj mu pomagamo. Zakaj? Ker smo ljudje različni in se nemelokdaj bojimo reakcij drugih. Tudi na tem forumu sem večkrat prebrala pa kako lahko nekdo da svojemu otroku enako ime kot je bilo mojemu, zakaj prijatelji ne pokličejo, zakaj rečejo, da sem še mlada, da bom imela drugega… Zato, ker preprsto ne znamo drugače, ne vemo, bojimo se bolečine drugih ljudi. Mogoče smo tudi sami ranjeni, mogoče smo jezni na tega otroka (jaz osebno sem bila, ker sem bila prepričana, da bi bilo pri nas vse drugače, če bi bil fantek živ). V vseh nas je veliko stisk, veliko zamer… In ne ni bolečina ob izgubi otroka tista najhujša, ni. To pa zato, ker se bolečin med seboj ne da primerjati, bolečine preprosto so. In tako kot ve od nas pričakujete, da bomo razumeli, razumite tudi ve nas. Da pogosto ne znamo in ne vemo kako, ne pa zato, da bi zanemarjali vaša čustva in žalovanje.

Se strinjam milka1000, da ne gre obsojati drug drugega. Ker smo si ljudje pač različni in ne moremo vedno vedeti kako pravilno odreagirati. Obstajajo pa neke objektive. Meni se zdi, da je ob težkih bolečih izgubah najbolje reči nekaj v smislu žal mi je, torej nekaj zelo nevtralnega in čustveno neobarvanega.

Če kot mamica, ki je izgubila otroka enkrat slišiš, da si še mlada in boš lahko še imela otroke (zelo čustveno obarvano, saj veste koliko čustev `imeti otroke´ potegne za sabo…)…. to seveda preslišiš oz. sprejmeš, ko pa to slišiš 100x, in ko ti stotič nekdo nasoli rano….no potem te pa tolerantnost začne počasi (ali hitro) minevati. Forumi so zato, da se te bolečine in frustracije kanalizirajo v nekaj konstruktivnega oz. vsaj nekaj kar ni explicitno destruktivno. Bolje to, kot pa, da se vsa ta bolečina izlije konkretno, v situaciji, nad kako osebo, v vsakdanjem življenju…..Kajti na forumu zares lahko sodeluješ popolnoma po lastni svobodni volji, če ti ni všeč, pač ne klikaj sem…

Ne zdi se mi pametno izgovarjanje na nevednost, torej, da pač ne moreš vedno vedeti kako odreagirati na bolečo situacijo. Za pravilno reagiranje na boleče situacije mora imeti človek malce vpogleda v psiho in sposobnosti vživljanja v kožo drugega, pa stvar sploh ni tako težka. Ampak za to se je potrebno malce potruditi, `pozabiti´ na lastno čustvovanje in prepričanje in delovati zavestneje. To se mi zdi je pa za večino pretežko… ker smo tako zaverovani vase…
Na sploh se mi zdi, da ljudje preveč blebetamo (s tem mislim na nepotrebno govorjenje)… tišina je lahko tako osvobajajoča in očiščujoča.
Nekoč je nekdo rekel (se ne spomnim kdo): Spregovoriti je modro samo takrat, ko besede izboljšajo tišino.

Draga Milka,
žal mi je, da si morala tako doživljati smrt svojega bratca.
Za nas mame je bolečina ob izgubi otroka kar nekaj časa (vsaj pol leta) skoraj neznosna. Če lahko to delimo, vsaj s partnerjem, očetom otroka, je bistveno lažje. Če on doživlja bolečino na način, da se umakne, je to težko sprejeti. Osamljenost je ogromna. Jeza, obtožbe, … Za druge otroke zna biti to neznosno.
Sama sem imela srečo, da se moj mož ni umaknil (včasih se je in takrat je bilo hudo), pa je bilo še vedno zelo težko. Kadarkoli nisem mogla skriti bolečine pred otroki (saj se je v nobenem primeru ne da), sem jim povedala, kako srečna sem, da jih imam in kako so mi pomembni. Da pa pogrešam še eno majceno bitje, ki mu ni bilo dano živeti z nami.
Tako kot si napisala, oče ni znal drugače. Tudi mama ni. Verjetno si ji bila takrat edina opora, kar je popolnoma ne fer. Ja, če bi bil tvoj bratec živ, bi bilo tvoje življenje drugačno.
Če bi bil moj otrok živ, bi bilo moje življenje drugačno. Pa ni. To moram sprejeti. Trudim se.
Vem, da se izgube otroka ne da razumeti, dokler se ti ne zgodi. In niti ne reakcij nas mamic. Je to en drugačen svet. Tega je težko skriti pred drugimi, kaj šele pred otrokom, še težje je razložiti.
Hvala, da si napisala. Tudi bolečina biti sestrica angelčka je ogromna in kar ne mine.