Pozdravljeni!

Ko prebiram forume, se mi je utrnilo vprašanje, zakaj toliko ljudi sprašuje druge ljudi o svojih življenskih problemih, oziroma o rešitvah le teh.Ali to sprašujemo ljudje, ki nam že naši starši niso znali pokazati ljubezni in nam zgraditi tisto pozitivno samopodobo in tisto zaupanje v svoj prav in tisti prepotrebni pogum v življenju, da narediš zase pravi korak, ne da vedno postavljaš pred sebe druge ljudi, ki jih imaš rad , ki se jih bojiš prizadeti, za katere se ti zdi , da so potrebni pomoči in razumevanja pred teboj?Tako mi je hudo za vse te ranjene duše, ki čakajo na ljubezen in sprejetost, kot puščava na vodo.In ki že pri prvi osebi, ki jim stopi nasproti, vidijo tisto pravo in neponovljivo, brez katere jim ni živeti, čeprav jim ta oseba laže, ponižuje, rani fizično in psihično, jih razvrednoti do nule, toda oni vztrajajo z njimi kot drevesa v kraški burji.Zakaj bi bili le eni ljudje izbrani, da vse potrpijo in drugi, da jim je vse odpuščeno?A veste, da mi to ni čisto nič sprejemljivo, mogoče tudi zato, ker sem ateist, čeprav v bistvu verjamem v neko moč nad nami.V bistvu pa se že celo življenje ravnam po krščanskih zakonih še bolj kot kristjani, saj že vseskozi odpuščam, nastavljam še drugo lice…in se zdaj počutim čisto bedno in izdano.Ampak zakaj?Zato, ker sem se ohladila v razmerju pod ledišče in ker se je mož zdaj začel ogrevati zame.Prihaja z darili, s pozornostmi, z malimi nežnostmi, z razumevanjem in jaz se ob vsem tem počutim izdano.Kaj vsa tista pozornost, ki sem mu jo dajala prej , vsa ljubezen ni pomenila nič, šele zdaj se je začel zavedati, ko vsega tega nima?Rekla sem mu, da se takih čudnih iger ne grem več, ker ni več nobene človeške logike in on se trudi, moleduje…v meni pa je praznina………..

Lapsus

Zelo preprosto in iskreno se opisali stiske in dileme in neprestani krog spraševanja, v katerem se znajde tudi večina “forumovcev”.Koliko krat ste že obupali na tak ali drugačen način – in vedno znova našli moč, da ste obup vsaj malo uspeli spremeniti v upanje? Odkod nam ta moč (za nekatere morda naivnost)? Težko si je predstavljati, da od drugje, kot od “neke moči nad nami”. Če verjamemo, da je ta “moč nad nami” (s tem ne mislim nujno krščanskega Boga) v svojem temelju dobra, potem nam je lažje sprejeti, da vse to trpljenje ima nek smisel. Zato nam je lažje vztrajati in se vedno znova pobirati po padcih.

Sami ste že dobro nakazali odkod izvirajo naše težave. Noben ampak res čisto noben otrok nima tako dobrih staršev, da ne bi odrasel s kakšnim problemom. Drugače povedano, da ne bi kakšnih stvari o sebi, drugih in svetu okrog njega videl popačeno ali pa česa morda celo ne. Zato je naloga vsakega od nas, da odkrije te slepe pege in si popravi dioptrijo. Po izkušnjah sodeč je tako dobrih staršev, ki bi otroka vsaj približno ustrezno pripravili za življenje, zelo malo. Zato pa je nasprotno ogromno otrok-mladostnikov, ki so ob koncu pubertete dobesedno nepripravljeni vrženi v življenje in odnose. Trik narave (Boga, višje sile,…) je, da ponavadi skupaj združi zelo podobno ranjena posameznika, ki pa sta se s to ranjenostjo naučila spopadati na povsem drugačen način. V vašem primeru izgleda, da je vaš način da “…že vseskozi odpuščate, nastavljate še drugo lice…”. Mož pa si je za prikrivanje ali lizanje ran izbral egoizem in umikanje iz odnosa. Zakaj bi bil vaš način boljši od njegovega? Zakaj se vedno znova počutite “bedno in izdano”, če res znate BREZPOGOJNO odpuščati? Morda poskušate biti nekaj, kar sploh niste, ampak si želite, da bi taki bili ali celo mislite, da morali biti? Ste kdaj pomislili, koliko ljudi je bilo zaradi tega “odpuščanja” na vas jeznih, ker so spodaj začutili toliko nekega tihega pričakovanja po pohvali, priznanju, potrditvi,…?

Iz vašega pisanja sklepam, da je bil mož prej hladen do vas. V njegovem svetu razmišljanja in čustvovanja je za to našel povsem “razumne” razloge. Tega ni počel, da bi vas prizadeval, ampak je bil to samo njegov način preživetja. Verjetno mož niti ne zna povedati, česa mu vi (v njegovih očeh) niste znali dati, da se je ves razočaran umikal od vas. Lahko da mu je šlo vaše “nastavljanje drugega lica” zelo močno na živce, saj si v bistvu želi odločne ženske, ki se zna postaviti zase in mu bo končno postavila meje, ki mu jih očitno še nobeden ni znal. Zakaj je vaš “greh”, ko ste se zdaj ohladili do njega in ga zavračate, toliko drugačen ali manjši. Seveda imate svoje razloge, da se tako obnašate. Ampak vaš mož jih je imel tudi. Kot je imel “prav” on, imate “prav” zdaj vi. Ali, kot je počel prej “narobe” on, počnete “narobe” vi. Ko se bosta nehala spraševati, kdo od vaju ima “prav” in kdo “narobe”, in se začela spraševati, kaj od tega, kar počneta, pelje v za oba zadovoljujoč odnos, ga bosta tudi začela počasi ustvarjati.

V vajini zvezi gre za izmeničen ples umika in približevanja. Mož se je dolgo časa umikal pred vašimi željami in pritiski (!) po bližini. Ko je opazil, da ste se začeli umikati vi, ga je seveda postalo strah, da vas bo izgubil. Začel se je približevati, zdaj pa je vas postalo strah te bližine in ste se umaknili na varno razdaljo. Ta umik ste si razložili po svoje, da ste se ohladili, da mož tega ne počne pristno, da to počne samo zato, da bi vas obdržal. Seveda to počne zaradi tega! Saj ga noben ni naučil, kako in zakaj naj to sploh naredi. So tudi njegovi starši bili do njega prijazni samo, ko se bali, da ga bodo izgubili? Namesto, da bi moža sprejeli, da bi si končno privoščili, po čemer ste ves čas hrepeneli, ste se – ustrašili. Ker tudi vam noben ni dal možnosti, da bi se naučili to sprejemati. Res da hrepenite po tem, toda hkrati ne veste, kaj s tem početi.

Ni pomembno, zakaj mož nenadoma do vas prihaja prijazen, z darili, nežnostmi in pozornostmi. Pomembno je, da prihaja in vam s tem sporoča, da želi biti z vami, da vas ima rad, kolikor se je pač do zdaj tega naučil. Sporoča, da želi ostati v odnosu in da se je pripravljen za to potruditi ter spreminjati. Ste vi pripravljena sprejeti svoj del odgovornosti za vajin prazen odnos, v katerem ste želeli biti, nekaj kar niste, v katerem ste pričakovali od moža nekaj, česar vam sploh ne more dati? Ste se pripravljena spremeniti, se naučiti dajati in sprejemati? Se preprosto naučiti biti pristna, to kar v resnici ste? Lahko pa nadaljujete po starem in še naprej verjamete, da so “eni ljudje izbrani, da vse potrpijo in drugi, da jim je vse odpuščeno”. Gospa, vi niste bili izbrani, ampak ste se očitno enkrat v preteklosti tako ODLOČILI. Velika krivica je, da ste se morali na tak način reševati iz stisk, da ste se na tak način naučili stopati v odnose. Vendar imate možnost, da to krivico ustavite! In ravno zdaj, točno ta trenutek z možem, lahko to možnost začnete udejanjati. Najprej s sprejemanjem, da ima mož ravno tako svoje “razumne” razloge za svoje (ne)obnašanje, potem pa z odkritim pogovorom.

Želim vama, da uspeta in se postopoma drug drugega naučita sprejemati in dajati tisto, po čemer hrepenita in si lahko data.