Rada bi vedela samo: ZAKAJ TO DELAM?
In kaj delam? Prenažiram se in bruham. Pa imam kljub temu BMI 31, da ne bi kdo mislil, da sem suhica! In sama ne najdem razloga za to svoje početje. Sem izobražena, imam mega fanta, kup prijateljev, dobro službo, dobro plačo, svoje stanovanje, dober avto, praktično nobenih problemov… Je pa res, da rada jem. A je lahko samo to vzrok? Bruham seveda zato, da se ne bi še bolj zredila, pa tudi zato, ker imam po prenažiranju tako poln želodec, da se običajno niti zravnati ne morem, ker me tako tišči. Kdaj to počnem? Prav iščem in izbiram trenutke, ko si to lahko privoščim: ko sem sama, ko vem, da ne bo nikogar na obisk… svoje prenažiranje načrtujem! Grem v trgovino in si nakupim goro hrane (in pijače, da je praznenje želčodca lažje), potem pa se udobno namestim pred televizijo in si privoščim…
To počnem že vsaj 10 let, stara sem pa dobrih trideset.

Kaj mislite, zakaj to počnem? Če bom vedela zakaj, si bom mogoče znala tudi pomagati. Poskusila sem že večkrat, si obljubila, da ne bom več, potem pa zdržala nekaj dni, teden, dva tedna… več pa ne.

Nehala bi rada predvsem zato, da si ne okvarim zdravja.

Hvala za vsa mnenja!

Mojca

na to vprašanje si boš morala odgovoriti sama, nihče tega ne more natanko odgovoriti namesto tebe. pot k temu, ti lahko pomaga najti strokovnjak (psihoterapevt). ne imej zadržkov. lahko je samo bolje, če si zares želiš, če se lahko o tem z nekom sproščeno in brez občutkov sramu pogovoriš. ljudje nekatere stvari tako potlačimo in tlačimo…in bašemo… pojdi in se spoznaj. lahko se to neha, odličiti se moraš sama. in če boš čakala na ne vem kakšen odgovor, boš čakala se en cajt. poišči si pomoč, imej se rada in ne pozabi, to bi naredila za sebe in za tiste, ki te imajo zelo zadi.
srečno!

To delaš zato ker imaš težave, to da je vse lepo in prav pa je laž, ki jo dan za dnem izrekaš sama sebi. Po mojem mnenju so najnevarnejši obredi ko se s hrano bašeš sama in nisi za mizo s prijatelji oz.družino. Sama od sebe ne moreš odnehati, jaz poskušam že 10 let, pa sem še vedno na istem, samo s slabšim želodcem in ledvicami. če pa se odločiš, da poiščeš pomoč, nikar ne pojdi ponjo k osebnemu zdravniku.

ZDRAVO,
prebrala sem tvojo zgodbo in se v njej tudi dama našla.
Zapomni si vse je v glavi!!!
Tudi sama sem bila na isti poti, pa me je hčera rešila.
Pred šestimi leti sem shujšala na idealno težo 54 kg (velika 160), bila sem si grozno všeč , toda takoj se je pojavil dvom in strah, kako to težo obdržati.
Šlo je približno eno leto, da sem še vedno jedla samo po dieti. Povem ti, veliko težje je težo držati kot pa shujšati. Prava lakota se začne potem! Potem pa sem počasi začela tudi ostalo in ob neprimernem času. Od začetka sem se nažrla enkrat na teden, res mi je bilo slabo in brez težav sem bruhala. Saj moje telo ni bilo navajeno na toliko hrane naenkrat! Ampak kar hitro ugotoviš, da je bruhanje zelo easy zadeva. Prst notri pa gre vse ven, in nič se nisi pregrešil. Imela sem navado odpreti vodo, ko sem šla bruhat – lažje sem bruhala pa še slišal ni nihče.

A glej zlomka, moja hči stara 10 let je pokapirala kaj se dogaja z mano v kopalnici in med mojim bruhanje vstopila in mi zadevo tako grdo predočila, da ti povem, me je bilo v dušo sram pred lastnim otrokom klečati zraven školjke.

Sprijazniti se moraš sama s seboj, da pač eni nikoli nismo bili in nikoli ne bomo suhi. Sedaj imam 63 kg, priznam da sem sem jezna nase ker preveč pojem, ker bi se lahko držala reda pri hrani, toda bruhat ne grem nikoli več!

Kaj je narobe s tem, če je teža prevelika?

sama si ne bos mogla pomagat oz. si bos zelo tezko.tudi jaz sm bruhala,ampak pri meni so ugotovili po pol leta,ker sem shujsala potem je ap teza nihala.sedaj se zdravim ze vec kot eno leto,pa se vedno nisem ozdravljenja, zato hitro pojdi k kaksnemu specialistu za to in zacni z zdravljenjem, preden umres za posledicami.moja prijateljica je skoraj umrla…

Vedno znova sem presenecena, koliko nas je. In si ne znamo pomagat. In to, da nas je veliko, je (vsaj meni) ze skoraj tolazba, da nisem najbolj cudno bitje pod soncem. Vem, da obstajajo organizirane skupine, a jaz se jim nocem pridruzit, ker ne vidim nobenega smisla v tem, da bomo sedeli v krogu in se izpovedovali drug drugemu… Saj se sploh nisem probala, ampak tako si jih predstavljam.
Draga Mojca, ze kar dolgo se unicujes, po kosckih. Prav rada bi ti rekla kaj modrega, pa ni fer, da ti solim pamet. Ker pravis, da si mocnejse postave, te verjetno nihce nima na sumu-kot npr.mene. To je po svoje slabo, ker je zelo malo moznosti, da ti bo kdo “stopil na prste”, v kolikor te ne bo zalotil pri tem. Tudi jaz mislim, da “bulimiki” nimamo vseh pojmov o sebi razciscenih. Verjetno bo enkrat treba po pomoc. Srecno!