Vnaprej se vam opravičujem, upam, da s svojim vprašanjem oz. nevednostjo ne bom koga prizadela. Sicer se pa nikoli ne ve, če se ne bom jaz ali kdo drug z enakim vprašanjem kdaj znašel v enaki situaciji.

O posvojitvi nisem še nikoli prav poglobljeno razmišljala. Kolikor sem slišala, pa so postopki zelo dolgotrajni in da lahko trajajo desetletja. Me pa zanima, kaj je razlog temu?

Slišim, da je veliko sirotišnic prepolnih otrok. Torej; kako potem na eni strani čakajo otroci, na drugi strani pa pari, ki bi radi posvojili? Tega ne razumem.
Ali te postopke vlečejo testiranja parov, ki bi radi posvojili?

Vsem, ki si želite svojo ljubezen deliti z otroki želim, da bi se vam želja čimprej izpolnila in še enkrat mi, prosim, oprostite mojo nevednost in radovednost.

Lep pozdrav.

Hope* pozdravljena!

Čakalna doba je tako dolga, ker se starši le stežka odločijo, da se bodo otroku odpovedali in ga dali v posvojitev( spoštujem njihove odločitve) in če jim otroke odvzamejo jih dajo v rejniške družine in so dejansko razpeti med dvoje staršev, med biološke in med rejnike. Pri nas je kronično pomankanje tudi zaradi tega ker smo mali narod in je zelo malo otrok na razpolago.

V tujinah so domovi za zapuščene otroke, in videla sem otroka starega nekaj mesecev, ki ga je mati prišla rodit v porodnišnico, ga rodila, in izginila brez sledu, vse papirje ki jih je imela zraven so bili ponarejeni, tako da se ne ve kdo je mati tega otroka. In tak otrok ima zapečateno usodo, nihče ga ne more posvojit ker ne morejo najt staršev, kajti le z privolitvijo le teh se lahko prične postopek posvojitve. Naj vam povem da so tega otroka klicali z vzdevkom ker mu sestre ki v domu skrbijo za otroka ne smejo dati imena, mati mu ga ni dala, niti priimka nima. Takšnemu otroku lahko da ime samo socialni delavec, ki pa se bolj ubadajo z vsemi drugimi stvarmi kot z temi in takšen otrok nima urejenega zdravstvenega zavarovanja, zapisan v rojstni knigi, ker ve vedo kaj naj napišejo mnamesto imena in priimka in še bi se našlo. V domovih so otroci, ki jih matere pustijo in jih ljudje najdejo tudi za te otroke je usoda enaka kot za zgoraj omenjen primer.
So pa tudi otroci, ki jih mamica zapusti ko je stara 14 ali 15 let in do njene polnoletnosti otrok ne mora v posvojitev ker je mladoletna , in v teh 3 ali 4 letih pozabi da je kdaj rodila, se poroči spremeni priimek ali odseli v drugo državo in tega otroka spet ne more nihče posvojit.

Otrok je ogromno vendar se jim starši ne želijo odpovedat, redki so tisti, ki delajo v prid otroku in si mislijo, če mu jaz ne morem nudit lepega življenja naj mu ga nekdo drug.

Pa še eden problem je, ta se mi zdi najbolj zahrbten. Domovi kjer so nastanjeni otroci zaposljuje neko število ljudi, in če bi vsem otrokom uredili papirje za posvojitev bi izgubili veliko donatorskega denarja in denarja iz Kantonov in države, tako da jim bolj ustreza da imajo čim več otrok in čimveč denarja.

Res pa je tudi to, da so ti domovi zgledno urejeni, prepleskani, čisti, polno igrač…. vsaj v teh ki sem jih jaz videla.

Lep dan !

Eva*

Nič od tega nisem vedela. Žal mi je. Eva*, upam, da boste nekega dne mamica kateremu od teh otrok.

1. v Sloveniji je 65 oz. 68 CSOD, ki so v bistvu izšli v bivših občin; torej če imamo sedaj blizu 200 občin, bi po tej logiki morali imeti 200 centrov, če bi pa imeli sprejete regije, bi jih pa mogoče imeli 8-10

2. ali za tistih 5-10 otrok, ki se na leto posvoji v Sloveniji, potrebujemo res 65 centrov; za 2 mio ljudi bi bil dovolj en sam z nekaj zaposlenimi

3. centri so (bili) med seboj nepovezani – upam, da bo sedaj počasi le drugače; načeloma si lahko oddal prošnjo le v svoj matični center, lahko si jo pa oddal v 65 centrov

4. centri v Sloveniji se ukvarjajo s posvojitvami izključno v matični državi Sloveniji; za tujino niso pristojni

5. vprašnje je, koliko posvojitev so centri izpeljali po osamosvojitvi, ko se je njihov delokrog zožil na minimum in kakšne praktične izkušnje (če sploh) imajo tisti v centrih, ki so se zaposlili po osamosvojitvi in se ukvarjajo s posvojitvami

6. rejništvo se lahko vleče v nedogled – bojda naj bi se zakonodaja spremenila (mogoče pa ima rejništv stranske koristi tako za rejnike kot prave starše)

7. evidence, koliko je vlog za posvojitve v tujini iz Sloevnije sploh ni, ker ti ni potrebno nikamor javiti (lahko ti pomaga matični konzulat, če je Slovenija podpisnica konvencije) – posledica tega je, da ne poznamo potreb; v konzulatih so tudi ljudje, ki se na posvojitve ne spoznajo

8. ker je do posvojitev tako težko priti, mnogi v nedogled hodijo na ivf (kar je lahko spet tihi interes zdravstvenega lobija)

Nič ne de Hope* zato smo tukaj da povemo kar vemo. Ali vsaj skušamo razložiti. In hvala za lepe želje!

Lep dan!

Eva*

Mene pa težijo detomori… Kako je možno, da se še vedno zgodi, da nosečnica v stiski ne more zaupati ČISTO NIKOMUR oziroma da ne ve, kje bi ji lahko pomagali in svojo stisko reši z umorom svojega otroka? Ali je za tiste tri, štiri zbegane duše res tako težko poskrbeti, da bi v miru donosile, rodile in otroka magari oddale, če bi ga tudi po porodu še vedno čutile kot breme?
Je pri nas tako težko posvojiti tudi nekaj let starega otroka ali so pri njih čakalne dobe krajše?
Kaj pa najdenčki v Sloveniji? So tudi to “nemoti”, ki jih nihče ne more poimenovati niti posvojiti?