Seadj je potrjeno na tem svetu me nekdo testira koliko sem sposobna dati skozi. Z možem sva se ravno sprla, neumno, ampak trenutno tako je. Verjetno razloge imava oba, vendar jaz od njega zahtevam da sem najbolj pomembna trenutno jaz. Danes sem preživljala zelo slab dan. Pred petimi meseci so mi oprirali in odstranili pol ščitnice. našli so raka. Čez en mesec mi bodo vzeli ven še drugi del da se prepričajo, da ni noter ostalo nič. Če pa je- bo pa še noro. Vem da je to tiste vrste rak zaradi katerega skoraj ne umreš. Je pa rak in potrebno je spe v bonico, spet na oprecijsko mizo, spet… In jaz sem zmatrana . Stara sem 35 let. Otroštvo je bilo polomija. Ko sva se z možem spoznala sem končno dobila osebo s katero sva delala stvari skupaj. Vseskozi sem se trudila, da se otreseva vzorcev vzgoje in zaživiva normalno po svoje. Moža sem sama opozarjala in če se mu je zdelo je sodeloval. Dokler niso prišli otroci. Kaj se pa tedaj zgodi z moškimi pa samo oni vedo. Moj hodi v službo in je cele dneve tam. Ko pa pride domov rabi celo večnost, če mu seveda sploh uspe, da preklopi. Najbolje je da ko pride domov mene in otrok ni, tako da on u miru poje nato pa da prebere časopis in odleži. Zgodba mojega otroštva. Moj oče je šel po kosilu vedno na kavč, njegov tudi. No ampak to mi ne uspe vedno. In takrat ko mi ne je hudo. Otroci mu hočejo od veselja čimveč pokazati v čimkrajšem času in prepir je seveda kmalu tu. Mož sedaj najraje vidi da mu damo mir. In jaz sem tak tip osebe da znam precej sama narediti. In ko pridejo dnevi kakršen je danes je hudo. Jaz sem rabila en nor objem in ne samo da mi reče mimogrede da bo vse v redu. Objel je moje ritnice od zadaj in pritisnil svoje premoženje ob mene. On bi vse tako hitro, brez besed brez kakšnega božanja. NIč. In jaz tega ne prenesem več. Ne morem. Saj vem, da je na meni odločitev in vem da jo moram sprejeti kmalu, vendar priznati si jo ?! Pri tem mojem raku imam občutek, da bi vsi radi da grem že v bolnico in je konec – kot da jaz ne bi. Vendar je ta reč tukaj in me žre. In že brez tega bi rada da živimo normalno. Tudi sama hodim v službo . Imava dva majhna otroka. Nimam hišne pomočnice, mama ne živi blizu mene, tašča je pa taka kakor mož – če ne ponoviš nekajkrat ali celo ne napišeš spisek se ne ponuja nič. Mož naredi vse vendar mu moram reči, pojdi v trgovino, obesi cunje, stuširaj se (tako je vsak zvečer zmatran, da se tušira samo 2x na teden). Danes ko sta otroka bila v kadi je rekel da zaradi njega se jima ni treba tuširati, ker njemu sta u redu tudi taka.

Sedaj vam pišem to iz jeze, obupa, straha. Morala bi začeti pisati dnevnik, tako kot v najstniških letih. Imam prijateljice s katerimi se lahko pogovorim, vendar rada bi moža nazaj. In za to sta potrebna dva. Kljub vsej utrujenosti in tegobam tega vsakdana. Meni pa zmanjkuje moči še zase, ka j šele za njega. Ko se je rodil drugi sin in so se težave začele sem mu rekla da če neko zvoziva to družinsko življenje dokler otroci ne gredo bo v redu. NJegov komentar pa je bil, da naj potrpim z njim teh deset let.

Hudo mi je jo tako mlada oseba do katere mi še nekaj je izgublja življenje. Se ne rekreira razen enkrat na teden, je nenormalno slabo, če se da se še najbolj sprosti ob pivu. Njegov oče je alkohilok, mama je od 45 leta na tabletah za živce, ker je tako trpela v službi in ob pijanem možu. Ne privoščim mi da konča tako. Če greva narazen, vem da se bom jaz pobrala za njega pa nisem povsem prepričana.

Ampak kaj bo ko bom izgubila voljo za to voziti naprej. In te nimam več dosti, že brez vseh zdravtvenih težav.

Zahvaljujem se vam za branje te zmede,

Maša

Ob prebiranju vašega pisma mi je resnično hudo in občutim nemoč, ker vam lahko napišem le nekaj iskrenih misli v oporo in pomoč. Občudujem vašo energijo, ki pa jo zapravljate prav razsipno. Ob vaši težki bolezni in preobremenjenosti vas skrbi mož, ki naj bi vam bil v oporo, pa sam še toliko volje nima, das bi se zvečer stuširal in poleg vsega prenašate še njegov smrad. Pravite, da bi ga radi nazaj, kakšnega? Takega, ki vam ni zmožen pokazati pozornosti in ljubezni, ki hoče le seks na hitro. Usmerite svojo življenjsko energijo nase, začutite, da ste ljubezni vredno bitje in da si v življenju zaslužite kaj boljšega kot imate. Poskrbite že vendar zase in svoje zdravje, to si zaslužite in prav tako vaša otroka, ki vas potrebujeta. Vi ste odgovorni zase in za svoje otroke. Ne poskušajte reševati moža, le on sam lahko naredi kaj , če to resnično hoče.

Alenka B

Maša

Čisto te razumem, ker sem sama v podobni situaciji. Tudi jaz sem bila operirana za papilarnim karcinomom ščitnice. Tudi jaz od moža nisem imela podpore, kot sem si jo želela. Najbrž smo res malo bolj občutljive zaradi bolezni in tudi utrujene smo prej kot smo bile ponavadi. Potem pa še vse na naših ramenih ostane. Verjemi mi, nič boljše ne bo, ker se ne znamo postaviti zase, ampak nas vedno bolj skrbi naš mož, namesto da bi enkrat postavile na prvo mesto sebe, svoje potrebe. Ravno v tem času smo se preko foruma – hormonske motnje začele dogovarjati, da ustanovimo društvo ščitničarjev. Enkrat smo se že dobile in verjami mi lažje ti je, ko vidiš da imajo tude druge podobne težave. Lahko se dogovarjava preko maila.

Življenje je le eno in pazimo na njega.

Mož je uspel zaspati z lahkoto jaz bom Bog vedi kdaj. Prepir se je nehal tako da on pravi da bomo odslej delali tako kakor rečem jaz. Nočem dolgoveziti, vendar nama ne gre. Navajen je bil da sama vse naredim. Zadnje čase ga precej prosim in opozarjam kaj rabim in takrat najraje poči. Poči pa seveda pri banalnostih. Jemljem 250mg Eytoroxa dnevno. Hodim vsaka dva meseca na Onkološki. Kar se raka tiče so izvidi v redu, vendar imam nekje še malo ščitnice in sedaj se odločajo še kako in kaj naprej. Čakamo. In meni po skoraj dveh letih počasi popuščajo živci. V vsem tem času sem ležala mogoče 3 tedne. Delala sem v službi vseskozi. Otroka sta stara 4 in 6 let , privat podjetje……. Če mu rečem da naj posesa drobtine pod mizo(ki so tam že 3 dni) pravi otrokom, da je mamica nervozna ker pridejo obiski. Če grem na kolo odgovori otroku da mamica ne zdrži doma. Pa čeprav sva se zmenila da en večer gre on en večer grem jaz. Na mojo prizadetostjo s to svojo izjavo pravi da sploh ne misli nič slabega da je trenitek, ko mu to zleti iz ust. Da smploh ne misli kaj reče. Jaz mislim, da je v tem nekaj resnice in da si noče priznati. Od bolezni naprej sem začela malo bolj skrbeti zase. Nočem obležati in hočem kaj več od življenja. Otroka nista prav nič prikrajšana, kar sva sva midva. Za spolnost sva preveč zmatrana, ko sem mu predlagala da greva za dve noči nekam sama ideja ni prodrla. Vsi skupni izhodi so v družbi prijateljev, ukradeva si mogoče smo kakšno kosilo ali pizzo.

Z idejo o posvetovalnici se mi smeje. Pravi da je edina rešitev da se dela tako kot jaz rečem. V gospodinjstvu mi ne pomaga, z otroci je najraje ampak to sem jaz tudi.

Nočem končati kakor najini starši, vendar mi ne pomaga. Njegov oče je alkoholik, mama pa rešuje težave s tabletami. Moja mama je bila res in je še zelo dominantna oseba. Dostikrat vidim podobnost vendar sem mu že rekla naj me opozori in pove. Vendar on ne pove nič.

Pravi da ima toliko opravkov sama s sabo. Res je . V svoji bolezni (raku in odstranitvi ščitnice) , ter dejstvu da mi nadomestno hormoni ne pomagajo skušam živeti normalno. Vendar to ne gre. Ne morem več vsega sama. Čakam na invalidsko upokojitev. Pri 37 letih. Bolezen je tu. Mislim, da ne moremo več živeti kakor smo in da so spremembe nujne. Nekaj jih imava v načrtu že po novem letu. Vendar nama gre kljub temu slabo. Njegov cinizem in moje večne prošnje da ne morem vsega sama ne najdeta skupne rešitve.

Morala sem se nekomu potožiti, če pa sledi še kakšen nasvet bom zelo havležna.

Maša