Mislim, da je teme na razliko med moškim in ženko večen tabu. Ali splog obstaja jasen odgovor na to zakaj smo si tako različni. Z možem sva skupaj 14 let. Ni bila ljubezen na prvi pogled, vendar se je najino razmerje poglabljalo s časom. Stvari, ki me motijo sedaj pri njemu so bile tu vseskozi skrite nekje v ozadju. Sem bila slepa ali si le nisem hotela priznati. Prvih 10 let je šlo. Takrat je nastala prva kriza – huda. Po 5 letih poskušanja zanositi sva prišla tako daleč, da nisva mogla seksati izogibal se me je na polni črti ko sem ostala doma in delala privat – mislil je da bo to prvo on storil. Bolj ko sem ga spraševala kaj je narobe bolj se me je izogibal. Je tip človeka ki rabi zelo dolgo časa da nekaj na glas prizna z dejanji pa to pokaže zelo hitro. Sama sem zelo optimistična, večen organizator najino življenje sem vodila jaz. Vendar sem mu rekla da če sem prenaporna naj mi pove, ker sem rasla z mamo ki je rada urejala življenje drugih in ji nisem hotela postati podobna. Kritiko se trudim sprejeti. Mož je rasel v družini kjer so težave reševali oče z alkoholom mama pa s tabletami. Pri nas doma smo rasli ob tepežu, kletvicah, nenehnimi ločitvami ki se nikoli niso izvedle in podobno. Sama sem bila pridna ubogljiva punčka, preživela pa sem z branjem, pisanjem dnevnika in skrbjo za mlajšo sestro in brata. Verjetno sem tako hotela skrbeti tudi za naju. No v tej dolgi krizi sem ugotovila, da nima smisla imeti otrok če se midva ne razumeva in mož se je strinjal. Izgleda da nama je ta odločitev pomagala ker sem ponovno zanosila (4) in prvič rodila zdravega fanta. Tisto leto je bilo fenomenalno. MIslim da se tista sreča izraža tudi na najinem fantu. Zaščitila se nisva ker brez tablet tako in tako nisem mogla zanositi – tako sem vsaj mislila. Vendar sem se ponovno motila. Lotila sva se privat delati sicer vsak na svojem koncu vendar še vedno precej opdvisna en od drugega. Po 13 mesecih sem ponovno zanosila, vendar so mi zelo zgodaj ugotovili da ne bo nič. Takrat sva se odločila, da ne bova več niti poskušala. Kako in kdaj ne veva, moja ginekologinja tudi ne vendar sem kmalu po splavu ponovno zanosila. Takrat se mi je začelo že mešati. Tokrat so rekli da bom donosila in sem res . To je bila moja 6 nosečnost in tokrat res zadnja ker sem se pripravila in pravočasno zaščitila. Vem da se vse te moje nosečnosti (bile so zelo naporne) in odprtje privat podjetja zelo vplivala na naju. Vendar nam le to zadnje omogoča da uživava v starševstvu bolj kot lahko kdorkoli drug. Jaz res uživam v tem, moj mož je pa postal precej siten, kot da mora misliti na tisoč in eno stvar. Resnica je da vozi otroke zjutraj v varstvo in hodi v službo. Doma mi ne pomaga nič več ker pravi da ga boli k… za prah in podobne stvari. V trgovino ne hodi, nikoli ne vpraša če rabim kako pomoč. Sama sem precej iznadljiva, tako da se že organiziram in vse zmorem. Službo se trudim pustiti pred vrati, kar njemu ne uspe. Najbolje je da ko pride domov nas še ni in pridemo šele kako uro po tistem ko poje in prebere časopis. Potem nam je tiste preostanek dneva še nekako znosen. Spiva skupaj nekajkrat na mesec, s tem da ima on težave . Ko se hočem pogovoriti se on enostavno ne zna. Ko se je drugi fant rodil in se je vse to začelo mi je rekel naj potrpim kakih 10 let da fanta zrasteta da potem bo pa bolje. Vendar ni. Ta prvi fat je njegov ljubljenček, vendar je star 4 leta kar pomeni da je že mali možiček ki uveljavlja svoje. Je zelo vodljiv in to mož ve. Vendar nekako ne prenese te njegove upore in na njih reagira z kričanjem in kletvicami. KO je tak sploh ne morem verjeti da je to on. Ponoči ko recimo otroka kaj težita in ga prosim za pomoč mi je kaj kmalu žal ker sledijo samo kričanje . Kletvice so pri njemu doma na dnevnem redu že od starega ata naprej, vendar se nekako ne morem navaditi na njih in sedaj ko imam otroke me še bolj motijo. Sama se rekreiram, kljub večni utrujenosti, tako da vsaj malo spravim tisto negativno energijo ven. Možu je edina rekreacija postala TV in hladilnik po tistem ko gredo otroci spat. Na rekreacijo hodi enkrat na teden, vendar je daljša tista rekreacija po …? No tista količina alkohola ga izgleda omehča, ker je potem čez vikend kar prijazen tak kakršnega sem ga navajena. Še spal bi dostikrat z mano. Pa odolži se mi s kuhanjem . Takrat smo idealna družina, dokler ne gremo v družbo z ostalimi družinami. Takrat so atiji na eni strani s prijateljico v roki mame pa na drugi bla, bla, bla. Tisto njihovo popivanje gre meni že pošteno na živce, tako da sva na zadnje dopustu prišla tako daleč da če jaz omenim pivo ga on zanalašč spije še enega več. Potem pa se smuka okoli mene. Zdi se mi da je v življenju toliko napet da mu je to edina sprostitev. In to me moti, ker naj bi mu bila sprostitev kakšen krat ja. Pred dopustom sem nama presrbela varstvo za otroke čez noč. Zvečer sva šla ven in mislila sem da bova šla skupaj zgodaj domov. Mislila sem da sem mu vsaj tako namignila, vendar domov sem šla ob 10 sama on je pa prišel po polnoči seveda že pošteno okajen. Po 14 dnevih ko sem mu ta dogodek omenila, je rekel zakaj pa nisi nič rekla. KOt da jim ni treba nič misliti. V času vsem nosečnosti sem dobila nekaj zdravstvenih težav, ki mi grenijo življenje. Vendar poskušam gledati na njih pozitivno že zaradi fantov. Enkrat mi je starejša gospa povedala da imajo otroci radi srečne starše. Imam sindrom nemirnih nog, ta mesec grem na operacijo golše , krčne žile….. Mož pravi da ko govorim o vsem temu se mu zdi da je on kriv za vse to. Tako se ne trudim govoriti o tem. Vendar ko sem bila neštetokrat v Lj v bolnici me je najraje pustil kar pred bolnišnico, ker ni prenesel tistih zidov. Vem da slabo prenaša težave vendar kakšen krat jih je treba. ZAme pravi da sem nesrečna . Nisem, odkar imam otroke sem še celo bolj optimistična kakor prej. Zdi se mi da v tem svetu sedaj z vsemi dolgovi in obveznostmi ki jih imava živimo precej dobro. Pozimi smučamo poleti gremo vsaj za 14 dni na dopust. Delam po 6 ur na dan tako da sem lahko vsaj jaz z otroci. Kaj češ boljšega dokler so tako majhni. Vsi tisti dnevi v bolnici v zadnjih letih so me naučili da uživam sedaj. MOža skrbi kako bo presrbel otrokoma stanovanje ko bosta šla študirati, jaz si želim da ju bom vzgojila tako da se bosta znašla v življenju. Sama sva šla od doma brez vsega samo cunje sva imela. V 14 letih imava super standard za najine korenine (sva iz delavskih družin) . Vse sva ustvarila sama in pravim mu da če boav še naprej zaupala en grugemu bo še naprej šlo tako v redu. Vendar zadnji dogotki so dotlkli tudi mene. Prvič mi je zmenjkalo volje za naju dva. Vedno sem pravila in pazila, da nisva šla skregana spat. Sedaj imam željo zadeti na loteriji in mu kupiti stanovanje v sosednji ulici, ker nimam časa in energije se več ukvarjati z njegovimi muhami. Ali moramo ženske res podpirati 3 vogale v hiši. Gledala sem komedijo “Jamski mož” priporočam vsem, samo ko jo moški razumejo kot komedijo ženske pa kot resnico.

V zadnjem času precej razmišljam o psihoterapiji vendar za prepir sta potrebna dva !? Zakaj moram samo jaz sodelovati v zdravljenju ? Mož mi pravi da preveč brem, jaz pa mislim da s tem zbiram ideje, rešitve.

Če nič drugega hvala ker boste to zmedo prebrali.

Maša

Kljub vsem težavam ste polni energije in optimizma in očitno obvladujete življenje, ki ga živite. Če tega ne bi hoteli bi se že zdavnaj odločili drugače. Taka je vaša narava in še v mladosti so vas izurili, da ste sposobni poskrbeti za vse. Seveda pa ne morete v odnosu prevzeti še tistega deleža, ki bi ga moral vaš mož. Zdi se mi, da podpirate vse štiri vogale pri hiši in ne le tri. Morda se bo oglasil še kdo, s kakšnim zanimivim komentarjem vašega pisma.

Alenka B

Pozdravljeni, draga Maša!

Kolikor poznam življenje marsikatere ženske in tudi svoje, ga ženski del človeštva v svojih družinah krepko lomi – ker smo preveč pridne, prizadevne, odgovorne, predobre organizatorke, animatorke, podpiralke vseh voglov v hiši, pa še kakšnega zunaj nje, poskrbimo za vse živo, tudi za tipično moške zadeve kot so pleskanje stanovanja, plačevanje položnic, pranje avta, še vrt preštihamo spomladi in tudi drva cepimo, če je treba, popolnoma prevzamemo skrb za otroke, za rojstne dneve in praznovanja, možu kupujemo vso obleko in tudi spodnje gate, pa sploh naredimo vse, nabavimo, kuhamo in serviramo, pa potem posodo pomijemo, pa pospravljanje, pranje in likanje se razume, da tudi uredimo, skratka vse.

In veste, kakšni potem postanejo ljudje, ki živijo z nami? Pravi invalidi, razvajeni, nezadovoljni, ki skoraj nič ne znajo sami narediti, zoprni, velikokrat se zatečejo v pijačo, bolezen, mamila, skoke čez plot, so čustveno nestabilni, kričijo in zmerjajo za vsako malenkost. In me smo jim s svojim neumornim in požrtvovalnim delom krepko pomagale!

Kako ven iz tega?? Dostikrat je že prepozno in nam preostane samo beg od naših bližnjih, ki so postali nemogoči. Morda pa se kakšna izmed nas pravočasno zave, kaj počne in se začne spreminjati. Torej stvar je na vas, draga Maša. Samo vi se lahko spremenite in prepustite pošten delež dela in odgovornosti za vašo družino vašemu možu. Če vas ima rad in si želi družino, bo to sprejel. Če vas nima rad in ne more dajati dela sebe za družino, potem gre pot samo narazen. Seveda to ne bo šlo naenkrat, ampak postopoma. Počasi začnite bolj skrbeti zase in za svoje zdravje in počutje in manj za druge. Dajte jim možnost, da tudi oni ZAŽIVIJO, sami in za sebe.

Ker pravite, da veliko berete, vam svetujem knjigo W. Grasser: Teorija izbire. Meni je dala pošteno misliti.

Lep pozdrav!!

Predlagano knjigo berem. Take vsebine mi dajo nove ideje , stvari za ramišljati. Vendar mi je hudo, ker z možem nekako vseeno ne moreva priti na isto valovno dolžino. Nekje sva se vstavila. Pred 5 meseci sem bila operirana. Operacija in bolezen je verjamem posledica vsega kar sem dala skozi v življenju. Vem da moram večino razmišljanja spremeniti pri sebi, vendar sem tisti večni naivnež, ki si želi kakšno vspodbudno besedo še od koga bližnjega. Starši so stara šola, za njih je zares hudo šele ko si v bolnici in takrat sedijo zraven tvoje postelje in kimajo in stokajo zdaj je pa res hudo, ker po njihovo se tako spodobi. Na svoja čustva so že zdavnaj pozabili. Jaz sem se jih pa navadila. Tukaj pa imam tega svojega moža. Ni slab človek, vendar ga ta divji kapitalizem nekako uničuje in zraven vse lepo kar bi lahko imeli. Sama mislim, da nam ni nič hudega. Trudim se pustiti službo pred vrati. Ko sem enkrat z mojimi sinovi vidim da je to smisel življenja. Vendar ga tako pogrešam. Pogrešam njegovo voljo do življenja, tisto ki jo je imel ko sva se spoznala. Sedaj najraje vidi, da ga pustimo na miru in ko je on pri močeh moramo biti tudi mi trije. Vendar meni počasi zmankuje moči. Čez en mesec grem na oprecijo – ponovno. Pri zadnji so mi našli raka na polovici ščitnice. Sedaj mi bodo vzeli še drugo polovico ven da vidijo če je slučajno še kje. Vse skupaj preživljam. Danes je zelo slab dan. Obšla me je slutnja, da ne bo samo to in konec. Vem da ni smronosen, vendar sem v prvi vrsti sita bolnic. Zanositi sem skušala 6 let. Od 6 nosečnosti sta dve uspeli. Poleg splavov sem imela nešteto preiskav. Kaj me čaka vedo skoraj vsi. Vendar ko enkrat omeniš besedo rak vsi najraje na to takoj pozabijo. Če pa si še taka oseba kakor jaz, da nič ne jamraš in se trudiš živeti normalno naprej pa sploh nihče niti ne pomisli nate. danna napisal:

> Pozdravljeni, draga Maša!
>
> Kolikor poznam življenje marsikatere ženske in tudi svoje, ga
> ženski del človeštva v svojih družinah krepko lomi – ker smo
> preveč pridne, prizadevne, odgovorne, predobre organizatorke,
> animatorke, podpiralke vseh voglov v hiši, pa še kakšnega zunaj
> nje, poskrbimo za vse živo, tudi za tipično moške zadeve kot so
> pleskanje stanovanja, plačevanje položnic, pranje avta, še vrt
> preštihamo spomladi in tudi drva cepimo, če je treba, popolnoma
> prevzamemo skrb za otroke, za rojstne dneve in praznovanja,
> možu kupujemo vso obleko in tudi spodnje gate, pa sploh
> naredimo vse, nabavimo, kuhamo in serviramo, pa potem posodo
> pomijemo, pa pospravljanje, pranje in likanje se razume, da
> tudi uredimo, skratka vse.
>
> In veste, kakšni potem postanejo ljudje, ki živijo z nami?
> Pravi invalidi, razvajeni, nezadovoljni, ki skoraj nič ne znajo
> sami narediti, zoprni, velikokrat se zatečejo v pijačo,
> bolezen, mamila, skoke čez plot, so čustveno nestabilni,
> kričijo in zmerjajo za vsako malenkost. In me smo jim s svojim
> neumornim in požrtvovalnim delom krepko pomagale!
>
> Kako ven iz tega?? Dostikrat je že prepozno in nam preostane
> samo beg od naših bližnjih, ki so postali nemogoči. Morda pa se
> kakšna izmed nas pravočasno zave, kaj počne in se začne
> spreminjati. Torej stvar je na vas, draga Maša. Samo vi se
> lahko spremenite in prepustite pošten delež dela in
> odgovornosti za vašo družino vašemu možu. Če vas ima rad in si
> želi družino, bo to sprejel. Če vas nima rad in ne more dajati
> dela sebe za družino, potem gre pot samo narazen. Seveda to ne
> bo šlo naenkrat, ampak postopoma. Počasi začnite bolj skrbeti
> zase in za svoje zdravje in počutje in manj za druge. Dajte jim
> možnost, da tudi oni ZAŽIVIJO, sami in za sebe.
>
> Ker pravite, da veliko berete, vam svetujem knjigo W. Grasser:
> Teorija izbire. Meni je dala pošteno misliti.
>
> Lep pozdrav!!