Naslovnica Forum Duševno zdravje in odnosi Psihologija in psihiatrija Psihiater odgovarja Zakaj starsi ne pustijo punce k fantu pri 16-ih?

Zakaj starsi ne pustijo punce k fantu pri 16-ih?

Imam problem, ki ga s punco ne znama resiti.
Punca je stara 16 let in pol. Jaz sem pa 22. Skupaj sma ze dobro leto.
Problem je v tem, da jo njeni starsi ne pustijo k men vec kot za
en dan, pa se to bolj po redko. Tako jo naprimer zdaj pod nobenim
pogojem ne bojo pustli k men za novoletne pocitnice.
Od oceta je v kratkem zvedla, da je vzrok v tem, da nebi
slucajno kaj domu pripeljala.
Jaz osebno se s tem vzrokom nebi strinjal, saj se lahko tisto
zgodi tudi podnevi (ko je samo za en dan pri meni) in ne samo
ponoci. Torej po moje to nebi mogel biti pravi vzrok.
Glede tega, da me nebi dobro poznali pa dvomim, saj sem
bil ze nekajkrat tam.
Ni mi jasno kako bi punca lahko prepricala starse, da bi jo
pustli. Doma vse nardi, da bi lahko prisla k meni. Pa se v
v soli se je poboljsala. Njeni starsi pa tega ne opazijo ali pa nocejo opazit.
Naj se povem, da sma s punco bolj oddaljena in se zaradi tega tudi
manj videvava pol jo pa se na koncu ne pustijo k men vec kot za en dan.

Vnaprej hvala za odgovor.

Spoštovani Snopy,
dokler “punca ” ni polnoletna, ji starši lahko z vso formalno pravico urejajo prenočevanje zunaj doma, saj se šteje, da v tem času še ni polno odgovorna za svoja dejanja, zato si boste morali vi, kot polnoletna oseba za zaupnaje njenih staršev toliko bolj prizadevati.Stopite k njenemu očetu, da se bosta kot moža pogovorila in dosegla dogovor v skupno zadovoljstvo.

Oprostite, če se tule vtaknem, ampak bi tole res rada pripomnila. Starši tega dekleta so izjemno posesivni in nespoštljivi do nje – ona ni stvar, ki se ji odreja, kako bo živela. Češ da pri šestnajstih še ne ve, kaj je dobro zanjo ali kaj? – naj jo pa starši naučijo, da se spoštuje samo sebe, pa nikoli ne bo storila ničesar, kar bi ji škodilo. Seveda so starši tega nesposobni, zato pa morajo zatirati. Pravite, naj se fant in oče pogovorita kot moža – mar mislite, da ga starši vidijo kot takega? Da vidijo svojo hči kot skoraj žensko?
Starši se bojijo, da bo ptiček odletel iz gnezda, čisto preprosto. Ne znajo pa dati otroku osnovne življenjske modrosti in ljubezni do sebe, ki bi ga varno vodila skozi preizkušnje. Veliko preprosteje je ptičku rezat krila – ni se treba kaj dosti poglabljati (že od rojstva, ne ko je stara 16 let) in pa še starševski posesivni ego je zadovoljen.
Seveda, dekle se je zaljubilo, si našlo fanta – velik korak k osamosvajanju, nemogoče je kaj takega dopustiti, da bo sama svoja, da bo samostojna. Pa naj naredi napake, saj bodo njene! Čez njih se bo učila in rasla. Problem je v tem, ker starši nočejo, da odraste. Potem bo odšla. Kar je seveda naravno.

Skoraj povsod so največji problem v življenju posameznika starši – vse poti vodijo k staršem, ki so sami nezavedni, ki sami nimajo osnovne modrosti in otroku ne znajo nuditi ničesar kot svoje lastne nevednosti. Potem pa pričakujejop od otroka, da bo skozi vse preizkušnje uspešno zvozil – s čim le? Če otroka naučiš ljubezni do sebe, si ne bo nikoli škodil. A ne, uči se ga ljubezni do staršev, ki mu škodijo.

Največji korak v življenju je osvobajanje od staršev. Žal se večina ljudi s tem ukvarja celo življenje – če lahko temu sploh rečemo življenje. Veliko manj psihičnih težav bi bilo, če bi se ljudje začeli malce bolj zavedati. Treba je dvignit zavest, ne pa stresat neumnosti, da imajo starši pravico otrokom odrejati, kako naj živijo. Naj bodo zgled s svojo modrostjo in ljubeznijo, dokler to niso sposobni biti, naj ne bodo starši.

Komunikacija med “mladimi” in “starimi” je na nuli – in bo tu ostala, dokler se zavest ne dvigne, dokler se človek ne spozna. Do takrat bojo pa starši otrokom prenašali svojo temo in nezavedanje, svoje nevroze, strahove in psihoze, jih obmetavali s svojimi problemi, ki jih ne znajo rešit, in živeli v prepričanju, da delajo le dobro in iz čiste ljubezni, katere sploh sposobni niso. Dokler se ne zavedajo sebe, niso sposobni ljubezni. Da, posesivnosti, skrbi, ljubosumja, a ljubezni ne.

Žal je dejansko življenjski proces trganje od staršev, ki se trudijo, da bi bilo to res težko. To je dejstvo. Res samo zelo zavedni in resnične ljubezni sposobni starši bodo otroka ne pustili, da gre, ampak se od vsega začetka zavedali, da njim ne pripada, da je sam svoj. Taki starši so več kot izjemno redki.

Snopy, zavedajta se vsaj vidva, naj vama to ne bo izgovor, sama sta odgovorna zase, ni lahko, poskušajta čimbolje zvozit. Ampak z zavedanjem, z odgovornostjo do sebe. Odgovorna sta sebi, ne staršem. Življenje vsakega posameznika je izključno le v njegovih rokah. Potem šele lahko pride na vrsto drugi.

New Report

Close