Zakaj sploh še vztraja,če sem mu odveč?
Dolga kilometrina zakona je za nama ,otroka skoraj odrasla,najmlajša še v OŠ.V vseh teh letih se je zgodilo marskaj,tudi lepe stvari.
Vsako leto smo šli na dopust ,čeprav težko finančno in časovno .smo le šli.Vedno smo uživali ,spoznavali nove kraje.Do pred 2 let nazaj.Šele takrat sem uvidela da sva z partnerjem kot dan in noč,da mu delovna skromna žena ne pomeni več veliko.Da je vsaka ,ki ga žurira okoli,se spogleduje z drugimi in še kaj spije vredna več.Vedno bolj sem se počutila dekla in ne partnerka.Zmenila sva se za izlet pa si je dan prej premislil.Da moramo delat doma.Moje starše začel ignorirati ,nespoštovati.
V meni je vse umrlo,hotela sem se ločiti ,on pravi ,da sem panična.smotana,da ne vem kaj bi rada.Saj ni neumen ,da bi iskal drugo zaenkrat ,ker ve da me imajo otroci radi.Vem ,da otroci ne bojo na moji strani -da bi me razumeli glede ločitve,ker do njih je dober ,še preveč Sploh najmlajša ga obožuje ,jaz pa trpim.Spiva ločeno že nekaj časa.Če bom kaj rekla so problemi pri meni ,on se bo namesto pogovora zatekel v delo.Tam bo vztrajal,ali se pa dobil z kolegi na pijači.
Hčerka hoče na dopust ,kako naj ji povem ,da mi ni več do tega ,da sem žalostna in osamljena.Da sem najrajši sama ali pa doma in se umaknem.Sanjam o človeku,ki bi me imel rad,je to preveč?Prosim za pogovor,kako besedo.Hvala vsem.
sej ga vpraša, pa ji pove, da jo imajo otroci radi :)) in če bi ga še spraševala, bi ji rekel, da jo ima on tudi – le obnašal bi se čisto drugače kot nekdo, ki ima rad…
in ona bi rada slišala od nas, da jo ima rad, da ni tako čudno kot se zdi njej, da naj še vztraja tam in z njim, da je drugje še slabše…..
Kot bi brala svojo zgodbo! Več kot 20 let zakona, najprej peripetije z njegovimi starši, ki jih seveda ne prizna, čeprav so se od žlahte do tujcev vsi zgražali nad njihovimi izživljanji nad mano in otroki – pa tudi nad njim, a jih je zmeraj opravičeval, da kot starši lahko delajo, kar hočejo, pa da ne mislijo tako, pa, da sem naivna, če verjamem, da je drugod kako drugače… Po 10ih letih pekla končno privolil, da gremo na svoje, ker sem hotela sicer oditi sama. Od dolgočasja sta se njegova začela klavsati med seboj, on pa je vedno moral delati družbo svojemu očetu, ki ga je vedno nagovarjal čez vse ljudi, zlasti pa čez ženske… Kljub temu sva se kar dobro razumela, počela vse stvari skupaj, veliko seksala, tudi delala skupaj. V zadnjem času pa je začel vse bolj izpostavljati, da z mano nima kaj početi – kar sploh ne drži, drži pa, da bi se vsemu najraje izognil – pa da je neumen, ker je v življenju samo z eno žensko, a je to to….. Ves čas išče prepir z mano in z otroci, nikoli ni nič kriv, vse, kar imamo, je ustvaril samo on… Otroka mi pravita, da kaj si sploh mislim, da ne grem stran, jaz se ga pa bojim, finančno sem odvisna od njega, bojim se tudi tega, da bi začel otroka napadati ali pa podkupovati, ko bom jaz v finančni stiski…
Ob vsem tem pa ironija, saj sta mi v zadnjem času dva moška odkrito pokazala, da nekaj čutita do mene – žal, oba vezana. Mož je bil ljubosumen, jaz sem se jima pa na daleč izogibala. In, ko vsi napadete, kaj še čakaš, pojdi stran: od zraka se ne da živet; ko te nekdo 20 let daja v nič tako, da se še zavedaš ne: kako naj si potem zdaj iščem službo, če pustim ob strani, kakšni časi so; in kako zaupati še kakšnemu moškemu. Mislila sem vsaj, da imam več prijateljic, pa zdaj, ko so problemi, nenadoma nobena nima časa, niti tiste 3 ne, ki sem jim ob ločitvi bila 24 ur na voljo za pogovore in drugo…. In zdaj???
Vem, da zdaj rabiš tolažbo, ampak za kdaj pozneje ti bo pa mogoče vseeno koristilo, če ti povem, kako te doživljam ob temle: kot eno pasivno-agresivno mučenico. Ko sem prebrala prvi stavek citiranega, si mi začela iti na živce. Delovna, skromna … to je, kot praviš, dekla, ne pa partnerka. Mogoče bi se morala malo zamisliti nad tem, kako so te vzgajali.
Vem, da zdaj rabiš tolažbo, ampak za kdaj pozneje ti bo pa mogoče vseeno koristilo, če ti povem, kako te doživljam ob temle: kot eno pasivno-agresivno mučenico. Ko sem prebrala prvi stavek citiranega, si mi začela iti na živce. Delovna, skromna … to je, kot praviš, dekla, ne pa partnerka. Mogoče bi se morala malo zamisliti nad tem, kako so te vzgajali.[/quote]Ona dela in za to svoje delo želi plačilo-izkazovanje ljubezni od partnerja. Njemu je njeno delo samoumevno zato temu ne posveča neke pozornosti, kaj šele, da bi ga nagradil z izkazovanjem ljubezni. Tako ona postaja vse bolj zagrenjena, njemu jasno taka ni všeč, ker ves čas nerga, se mu pa dopadejo vse tiste dobrovoljne, ki jih srečuje okoli. A če bi zamenjal bi tudi ona kmalu postale takšne kot je ta njegova “tastara”……..(podobno bi se njej zgodilo z vsemi tistimi, ki ji sedaj izkazujejo naklonjenost 😉
Kdo naj preseka ta začaran krog?
Jaz mislim, da tisti kateremu nekaj manjka.
Odhod iz razmerja je zgolj beg od težav, ki se bi kmalu vrnile v kakem drugem razmerju, ker razlogi bi ostali isti.
Predlagam, da avtorica poišče kakšno strokovno pomoč, ker toliko let zakona le ni za zavreč čez noč. In naj se zaveda, da je k takemu stanju tudi sama dosti pripomogla, tako nehote. Očitno to kar počneta v razmerju ne daje želenih rezultatov zato je čas za spremembe, odhod lahko še malo počaka;)
Je povsem razumljivo, da vedno težimo k sprejemanju, ne glede na to, kdo in kaj smo.
Ob tem pa pozabljamo, da lahko ljubezen obstaja le pod določenimi pogoji. In sposobnost ustvarjanja teh pogojev, določa koliko ljubezni bomo občutili.
Izkazovanje spoštovanja, je bistven način doživljanja ljubezni. Zato je potrebno ustvariti pogoje, da nas bo druga oseba spoštovala, kar pa podrejanje ali igranje služkinje, defintivno ni.
Podobno, kot če bomo otroku ugodili v vsem, nas otrok ne bo spoštoval, ampak le izkoriščal in nam vcepljal občutke krivde, da nismo dovolj storili za njega.
Je povsem razumljivo, da vedno težimo k sprejemanju, ne glede na to, kdo in kaj smo.
Ob tem pa pozabljamo, da lahko ljubezen obstaja le pod določenimi pogoji. In sposobnost ustvarjanja teh pogojev, določa koliko ljubezni bomo občutili.
Izkazovanje spoštovanja, je bistven način doživljanja ljubezni. Zato je potrebno ustvariti pogoje, da nas bo druga oseba spoštovala, kar pa podrejanje ali igranje služkinje, defintivno ni.
Podobno, kot če bomo otroku ugodili v vsem, nas otrok ne bo spoštoval, ampak le izkoriščal in nam vcepljal občutke krivde, da nismo dovolj storili za njega.[/quote]
Ustvariti pogoje za izkazovanje ljubezni pomeni; izbrati pravo osebo zase, ki dojema zunanje znake izkazovanja ljubezen na enak način, kot mi sami. Le v tem primeru bo druga oseba naše izkazovanje ljubezni razumela in bila srečna in zadovoljna v odnosu in le tedaj se bo tisto, kar dajemo, vrnilo z mnogokratnikom nam nazaj. Plamen bo gorel in odnos bo zadovoljujoč in osrečujoč.
Če se to ni zgodilo, izbira ni bila v tem oziru prava, če jezik ljubezni ni usklajen, zahteva odnos več truda, potrebno je naše razumevanje različnega dojemanja zunanjih, vidnih znakov ljubezni in tega, kaj so za partnerja zunanji znaki ljubezni in nato prilagajanja svojega ravnanja temu razumevanju. Pomeni pa to v predstavljenem primeru te teme; avtorica smatra, da je izkazovanje ljubezni skrb, trud in delo za skupno dobro. Za njenega partnerja je to početje samumevno, ne razume ga kot izkazovanje ljubezni, zato ga pusti ravnodušnega. Ne odziva se na ves njen trud. Avtorici svetujem, da prebere spodaj navedeni knjižni vir in ugotovi, kateri jezik ljubezni razume njen partner in odslej tako ravna. Spremeni naj svoje ravnanje tudi njen partner, morda tudi on ne ve, kaj dela narobe. Le tako bosta vrnila odnos v željeno smer.
Ljubezen zahteva obojestranski trud in delo (seveda v pravo smer in na pravi način, ki ga partner razume) in vlaganje v odnos in ni naravna danost, ki živi sama od sebe. Kot prvo, naj ugotovita, kaj delata oba narobe, kateri jezik ljubezni razume eden in drugi, kot drugo, naj o tem spregovorita odkrito drug z drugim in kot tretje, naj najdeta rešitev in spremenita svoje ravnanje tako, da bosta razumela drug drugega. Rezultat bo viden dovolj hitro v izboljšanju odnosa, tako, da razhod morda ne bo potreben. Sama knjiga je pisana na preprost in lahko razumljiv način tudi laikom, avtor knjige se ne pogljablja globlje v duhovne dimenzije ljubezni, kot je za preprostega človeka potrebno v praksi. Svetujem branje in nato ukrepanje. Vir;
http://www.emka.si/pet-jezikov-ljubezni/PR/108661
Lep pozdrav in srečno.
marinec
Spoštovana “vemjzti”!
Prebral sem vse objave pod vašo temo. Na nek način razumem oba: tako vas kot vašega partnerja. Sam sem v podobni dilemi, kjer je situacija popolnoma enaka, tudi jaz imam “skromno” ženo. Verjamite, moje pisanje ni, da bi vas užalil. Tudi sam sem prebral 5 jezikov ljubezni in se udeleževal partnerskih terapij. Naj vam nekaj povem, ta knjiga vas samo po sebi ne bo odrešila.
Zakaj gre? Tudi moja partnerka nenehno pospravlja, ureja, čisti in premkiga gore v gospodinjstvu. To je vse lepo in prav. NI RES, DA SE MOŠKIM ZDI TO SAMO PO SEBI UMEVNO! Problem tiči najbrž v vzgoji, ker ste vi bili tega tako navajeni in da je to dobro. Vendar, dobro za koga? Tudi sam bi raje videl, da moja partnerka namesto da nori po hiši in potem jamra kaj vse je postorila, kaj vse je naredila, da bi si raje vzela čas za naju.
To se ne dogaja. Zgodi se samo ob pogovoru pa dolgo ne vzdrži. Pa če se je kuhna že tisti dan dvakrat spucala, bi jo še tretjič. Po njenem mišlenju ona to vse naredi “zame” – saj bi itak, da ne bo pomote – in v zameno pričakuje pohvalo, spoštovanje in ljubezen.
Ampak čakaj. Raje bi preživel več časa s partnerko ob sebi ali v postelji, kot da jo dan za dnem gledam kako gara. Meni se na tak način oddaljuje, ker ona beži stran od bližine in opravlja vsa ta opravila, jaz sem vedno bolj osamljen in vedno manj pripravljen v zamenjavo: ti si vse postorila, jaz te bom pa imel rad.
Preden se bo kdo napičil: pa pomagaj več! Sej to je to. Moški lahko previjamo, pomagamo z otroki, jih peremo, damo spat, posesamo, operemo posodo, odnesemo stvari in ne vem kaj vse. Takšni osebi nikoli ni dovolj pohvale. Bolj kot želiš pomagat, bolj si bo ona našla še več dela, to pa jaz razumem kot beg oz. oddaljevanje.
S takšnim odnosom si ti tudi nespoštljiva do partnerja. Namesto da samo delaš, si vzami čas za partnerja in ti bo lažje izkazal spoštovanje in ljubezen. Samo od “pucanja” oz. čišenja še nobena ljubezen ni vzdržala!
Ni vse samo fizično delo, tudi na odnosu je treba delat! Šele potem lahko razmišljaš o 5 jezikov ljubezni. Jezik tvojega je skoraj zagotovo dotik ali spoštovanje, zato se tako obnaša do tebe. On vsega tega dela ne vidi kot nekaj, kaj bi ti počela njemu na ljubo. On bi raje imel tebe ob sebi kot v vsem tem delu. Tako se ti z delom oddaljuješ in ga greniš, on pa ti užaljen ne more dati podpore, ljubezni in spoštovanja.
Sem pa prepričan, da ti brez terapije tega ne boš rešila, ker ti ni nikoli ne bo dalo mira, kaj bi morala še postoriti – to pa je vzgoja.
Želim VAMA da se vama obema ugodno obnese.
Delajta na odnosu, ne samo na gospodinjstvu!