….zakaj spet jaz??
Pozdravljene,
Nisem si mislila,da me lahko doleti in spodnese tla pod nogami še kakšen dogodek.Vendar…
bila sem nepričakovano in nenačrtno noseča.( 2 meseca ) .Kakšno veselje, svet sem doživljala v barvah mavrice, po dolgih mesecih sem zopet lažje zadihala in zaživela sem v pričakovanju.Vendar…ni mi usojeno.Prejšnji ponedeljek je prišlo do spontanega splava. In …nimam več upanja … tudi mož se je trdno odločil,da ne bova več poskusila.Strah ga je, da bi se nama zgodba spet ponovila in pravi,da usode ne bo več izzival.
Jaz pa…hrepenim še po enem otročku…in počutim se tako krivo za smrt moje deklice zdaj pa še za splav.Kaj sem narobe naredila in zakaj jaz???
Vem,da odgovora ne bom nikoli našla,vem,da moram sprejeti in živeti naprej – zaradi mojih dveh sončkov .
Ampak – včasih je tako težko in boleče….
Lp ,Sabrina
Nisem vedela ali naj se sploh oglasim, pa vseeno. Danes ko nemorem zanositi (res da v drugo) in da slišim, da je veliko mojih prijateljic imelo splav, dva ali celo tri se malo zamislim nad to mati naravo in usodo. Moji mamici je pred 40 leti ginekolog rekel, da ne bo mogla imeti otrok in potem kot po čudežu je zanosila in dvakrat splavila. Te dni bo praznovala 60 rojstni dan in z njo bomo njeni štirje otroci. Zato ne obupaj, želim ti da bi tudi zate posijalo sonce.
Draga Sabrina,
zelo mi je žal, da se ti je to zgodilo. Vendar tudi jaz mislim, da oba z možem ne bi smela obupati in bi še enkrat poskusila. In nikar se z ničemer preveč ne obremenjuje, pa bo vse veliko lažje. Saj vem, da je to lažje reči kot storiti, vendar poskusi, meni je uspelo.
Lepo nedeljo in vse naslednje dni ti želim.
Draga Sabrina,
želim ti napisati nekaj besed v tolažbo. A ni pravih besed. Poznam bolečino, ki jo ti preživljaš. Ko bi bila tukaj, bi te samo objela in pustila, da tvoje solze odnašajo drobce bolečine. Hudo mi je, da se ti je to zgodilo. Kadar boš čutila potrebo po tem, da govoriš o svoji izkušnji in bolečini, naredi to, ali piši o tem. Tudi zato je ta forum tukaj.
O naslednji nosečnosti pa je v tej bolečini prerano razmišljati.
Vendar tudi bolečina nosi s seboj darove, škoda je, kadar bežimo pred njo, raje te darove izkoristimo – če bi znala, bi ti povedala kako, ampak to mora verjetno vsak poiskati zase.
Aljana
Hvala forumkam za tolažilne in prijazne besede. Takoj mi je lažje pri srcu, ko vem,da me nekdo vendarle razume.
Danes sem bila pri ginekologu in vse je v ” redu”.Najraje bi zabrusila nazaj:” Nič ni v redu.Še zdaleč ne.Zame nikoli ne bo v redu.”
Da je plod verjetno odmrl zaradi okvare – nepravilnosti…
Ta otroček bi se moral roditi aprila tako kot se je moja hčerka, ki nama je bilo usojeno 6 dni skupnega življenja … Kako ironično – ali je res naključje? Moj mož pravi,da ne ampak opozorilo naj ne izzivava več usode in se veseliva dveh zdravih otročkov.Prisežem,da sem vesela in srečna,da ju imam. Brez njih ne bi zmogla naprej. Ne razumejo me!!!!!
Ampak v notranjosti … je bolečina, osamljenost in boleče hrepenenje po Brini in še eni zvezdici,ki se ji je pridružila.
Komaj sem poskusila živeti naprej – pa me je zopet spodneslo.Ne vem še kako- ampak nekako bom zmogla, ker moram…
Ne še danes,ne še jutri ampak – enkrat …
Hvala,ker ste z mano,Sabrina
Draga Sabrina!
Vem, da vam je neskončno hudo, ker sem to tudi sama doživljala. Moja prva nosečnost je bila brez težav: fantek, drugi fantek je umrl takoj po rojstvu zaradi prirojenih okvar. Po tem porodu kakšno leto nisem mogla zanositi, potem pa smo dobili še enega zdravega fantka. Četrta nosečnost se je končala s sponatnim splavom oz je šlo za blighted oovum. No potem se je pa na božični večer tistega leta napovedalo še eno dete. Dobili smo našo punčko. Nikoli si nisem mislila, da je lahko pot do otrok tako trnova, ampak, ko jih pogledam vem, da je bilo vse trpljenje, ves jok in neprespane noči bogato poplačane.
