zakaj so tašče tako grozne?
Moja tašča je zlata. Definitivno. Seveda je imela in ima svoje muhe, kot jih imam tudi jaz. Pa sva se zmenili. Moram priznati, da je moja mama kdaj slabša tašča kot je moja tašča – ker z mojim možem skorajda nima stikov. Kot mama in babica je zlata, tašča pa ne zna biti (no, saj tudi moj mož ni ravno tak tip, da bi se s taščo kaj prevelč ukvarjal). Se je pač poročil z mano, ne z mojo familijo.
Jaz pa s svojo taščico kdaj tudi na tortico zavijem ali pa jo v štacuno odpeljem na zapravljanje. Skratka do nje se obnašam kot da bi bila moja mama. To pomeni tudi, da ji odkrito povem, kaj mi ne paše, kako mi ni prav in kaj bi si želela. In če pač ne dojame, ji odkrito povem, da se potem pač ne bomo veliko videvali. pa to ni grožnja kot taka – a kot se sicer ne družim z ljudmi, ki mi niso pri srcu, se podobno obnašam do sorodnikov. Z obema, mojo mamo in mojo taščo, sem že imela resne pogovore, kako in zakaj in jasno je, da niso bili zadnji. A zahtevam pač da so do mene obnašajo kot do odrasle osebe, njih pa tretiram s spoštovanjem.
Je pa res, da ne živimo s starimi starši in moram priznati . ko berem te vaše poste, da se blazno hvaležna za to.
T.
Mislim, da moški nimajo takšnih težav s svojimi taščami, kot ženske s svojimi.
Mislim, da čisto iz enega preprostega razloga: Ženske ponavadi malo bolj “komliciramo” kar se tiče otrok, nam ni vseeno kaj je otrok, kako oziroma koliko je oblečen, kaj počne, ponavadi bolj skrbimo za gospodinjstvo, kar pa ne pomeni, da nam možje ne pomagajo, in podobne stvari.Ponavadi, vsaj mojemo možu je vseeno, kaj pripravim otrokoma za oblečti, kaj skuham, kje je kaj postavljeno v kuhinji,… Tašča pa mi soli pamet in mi daje svoje nasvete, za katere jo ni noben prosil.
Navade mojih staršev so meni bližje. In to sta potem dve različni stvari: navade, ki jih je snaha prinesla iz svoje prejšnje družine, ter navade taščine družine. Posebno problem je, če sta to dve zelo različni družini, in če ima tašča zelo rada vse pod nadzorom. No in potem pride do večjih ali manjših nasprotovan kar se tiče vzgoje otrok, vodenja gospodinjstva in urejanja stanovanja.
Še posebno se to zgodi, če hoče tašča svoje navade vsiljevati novo nastali družinici, hoče imeti njeno življenje pod kontrolo, se preveč vtika v vse stvari, misli da je najbolj pametna, da je edino po njenem prav.
Tudi moj mož nima nobenih problemov s svojo taščo, ker mu ne daje nobenih nasvetov kar se tiče otrok in našega stanovanja, ter našega načina življenja nasploh. Ona dva se čisto lepo pogovarjata o vseh ostalih stvareh in se čisto fajn razumeta. Če že daje nasvete, jih daje meni, ki pa jih ponavadi (roko na srce, verjetno je še drugje tako) lažje sprejmem kot nasvete moje tašče, pa tudi bližji so mi, saj sem bila v tej družini sama vzgajana.
Jaz osebno si pri moji tašči zelo želim, da bi me upoštevala kot enakovrednega človeka, ter upoštevala tudi moje želje in moja mnenja, ne pa da me ima za eno pač, ki se je poročila z njenim sinom, pa nič prav ne zna, pa preveč komlicira, pa ji mora mož pomagati v gospodinjstvu (to pri njih ne gre, da bi moški pospravljali, pa kuhali in vzgajali otroke). Skratka, da bi me sprejela, da bi kdaj tudi potrdila, da imam jaz prav, da bi kdaj upoštevala moje mnenje, da bi se ji kdaj zdelo tudi tisto kar povem jaz, pametno,…
Do ta čas pa si najbolj želim primerne razdalje in čim manj vtikanja.
Moja tašča je zlata. Definitivno. Seveda je imela in ima svoje muhe, kot jih imam tudi jaz. Pa sva se zmenili. Moram priznati, da je moja mama kdaj slabša tašča kot je moja tašča – ker z mojim možem skorajda nima stikov. Kot mama in babica je zlata, tašča pa ne zna biti (no, saj tudi moj mož ni ravno tak tip, da bi se s taščo kaj prevelč ukvarjal). Se je pač poročil z mano, ne z mojo familijo.
Jaz pa s svojo taščico kdaj tudi na tortico zavijem ali pa jo v štacuno odpeljem na zapravljanje. Skratka do nje se obnašam kot da bi bila moja mama. To pomeni tudi, da ji odkrito povem, kaj mi ne paše, kako mi ni prav in kaj bi si želela. In če pač ne dojame, ji odkrito povem, da se potem pač ne bomo veliko videvali. pa to ni grožnja kot taka – a kot se sicer ne družim z ljudmi, ki mi niso pri srcu, se podobno obnašam do sorodnikov. Z obema, mojo mamo in mojo taščo, sem že imela resne pogovore, kako in zakaj in jasno je, da niso bili zadnji. A zahtevam pač da so do mene obnašajo kot do odrasle osebe, njih pa tretiram s spoštovanjem.
Je pa res, da ne živimo s starimi starši in moram priznati . ko berem te vaše poste, da se blazno hvaležna za to.
T.
Misli, da mnoge (vsaj jaz) ne mislijo z vmešavanjem na to, da te tašča vpraša kako ste, kako so otroci, ali ste v redu,… Ampak zasliševanje: npr. sem vas klicala, pa vas ni bilo, pa niste nič povedali, da kam grete, ali zakaj se nič ne javite, kje ste,… Pa kakšne neumestne nasvete: npr pri preurejanju stanovanja, kar se mi zdi da je izključno stvar žene, moža in otrok, da pride pogledati, oziroma napraviti kontrolo (pomagati itak nima časa), kaj delamo, pa postavja vprašanja: zakaj ste pa vežo tako pobarvali, ne bi bilo bolje tako, pa omaro boste postavili sem, a tukaj pa ne boste dali tega in tega, sem bi pasalo pa to, zakaj pa niste raje kupili takšno, in podobne stvari tudi pri kakšnih drugih zadevah.
Mene npr. tašča med prvo nosečnostjo ni nikoli vprašala kako se počutim, pa če smo kaj vprašali kaj bo, pa če imamo kakšna imena zbrana, ter podobna vprašanja, ki so mi jih zastavljale tudi moje prijateljice. Ampak kar se tiče pa stanovanja, je imela pa sto nasvetov,…. Pa tudi sto in en nasvet, ko se je otrok rodil, a sedaj pa takole, včasih smo pa takole,…
Tašče so grozne, ker jim to snahe dovolijo.
In primer te grozote:
(Tašča ji je dala silno pameten nasvet.)
Koliko lahko nekatere dovolijo tašči? Očitno tudi kukanje pod rjuho, vmešavanje v spolno življenje! Če kaj, se jih pa to slednje res ne tiče.
Sama imam čudovito taščo. Primarno seveda zato, ker imam čudovitega partnerja. Ta zna postaviti meje, meni pa jih na srečo zato sploh ni treba.
Dosti vas piše o tem, kako je treba tašče in starejše nasploh spoštovati. (Pa ne v tem smislu kot pišeš ti, Tinkara, ki postavljaš pogoj, da se oni vedejo do tebe kot do odrasle osebe…)
Zdaj pa jaz vprašam vas, zakaj pa bi morale spoštovati nekoga, ki se do vas obnaša kot do kakšne pritepene dekle?! Spoštovanje si je vendar treba zaslužiti!!!
LP,
Ivana
Draga xy:)),
žal – ali pa na srečo – govorim iz izkušenj. Pri naju dveh je bilo treba ukrotiti obe – mamo in taščo! Človek namreč kar ne ve, katera je (bila) bolj nemogoča!
S taščo je šlo lažje, mdr. tudi zato, ker je še pred rojstvom vnučke umrla (pa naj se sliši še tako grdo). Poleg tega je to bitko vodil mož, tako kot je tudi prav. Nič ni čakal, da se zadeva zaplete. Že na samem začetku, ko sva zaživela skupaj, ji preventivno ni povedal, kje živiva, pa tudi tel. št. ji ni dal. Seveda je kmalu sama izvohala oboje, zato je bila potrebna bolj neposredna akcija. Kadar je klicarila, da bi utrujala, se vmešavala in kritizirala, ji je odlagal slušalko. Jaz sem bila seveda bolj vljudna, a sem ji jasno povedala, da je ne bom poslušala, kako “šinfa” čez svojega sina in meša drek…
Z mojo mamo je bilo dosti hujše in težje in o tem bi lahko napisala celo knjigo. Naj zadošča, če povem, da sem morala najprej urediti zadeve v svoji glavi (z drugimi besedami: morala sem, kot sem napisala prej, “odrasti”), da sem se ji lahko postavila po robu in dosegla, da mi ne pride več do živega. (Da se razumemo, ona se ni prav nič spremenila in je še vedno nemogoča, samo da to zdaj ni več moj – in naš – problem!)
Verjemi, da je bilo to potrebno. Pa ne zato, ker bi imela kaj apriori proti taščam in materam, ampak zato, ker so ljudje pač različni in ker sta najini žal tapravi strupenjači. Mati gor, mati dol! Tako pač je in za to sta krivi sami!
Z mojim očetom in njegovo novo družino imamo pa čisto drugačen, do konca prijateljski odnos. Ampak on mi je vse življenje stal ob strani in mi dajal vedeti, da sem v redu takšna, kakršna sem, in se nikoli ni spozabil, da bi se vmešaval v moje življenje ali kritiziral moje odločitve, obenem pa mi je bil vedno pripravljen pomagati. Hočem reči, da si je odnos, kakršnega imamo, zaslužil!
LP,
Ivana
Zdravo!
Pa še ena, da bo tudi druga plat.
Bila sem snaha in sedaj sem tašča. Priznam, da sem boljša tašča kot sem bila snaha. Tudi sama sem bila do tašče večkrat nestrpna, ker sem bila pač drugače naštimana kot ona. Zapomnila sem si, kaj mi je šlo najbolj na živce in tega se pri svojih snahah izogibam, Zato pa od prve v šestnajstih letih, od druge pa v desetih še nisem slišala žal besede. Takole si mislim: za dobre odnose je teba kaj narediti, ampak to velja za obe strani. Mi je kar mrzlo pri srcu, ko vidim toliko sovraštva do tašč, po drugi strani pa sem srečna, ker sta moji snahi taki kot se šika. In ne govorita grdo o meni in mi ne pripisujeta takih grozot kot jih nekatere med vami skušajo prikazati. Ali ste res prepričane, da vas tašče zaničujejo, ali pa si morda narobe razlagate zanimanje za vaše družine. Kaj pa je bolj naravnega kot to, da taščo zanima, kako se imate, saj ste matere njihovih vnukov in žene njihovih sinov.
Pa lep pozdrav!
Špela, priznam, da bi si takšno priljudno taščo želela tudi jaz. Da bi se lahko z njo pogovarjala, spila kako kavico… Pa žal ne gre.
Tudi moja tašča je takšna, kot bi imela plašnice na očeh. Kar se drugih tiče, vidi, sliši in ocenjuje vse (kako zna kritizirati!), o svojih napakah nima blage veze. Ker živimo v isti hiši s skupnim vhodom, ne morem nikogar pripeljati domov, ne da bi šel mimo njene “inšpekcije”. Včasih si izmisli najbolj banalno stvar in pride med obiskom vprašat, če tisto rabim, samo da bi lahko bila zraven in pasla radovednost. O uvidevnosti ni ne duha ne sluha. Parkrat se je že zgodilo, da sem zbolela in ostala zjutraj v postelji. In ona: ob pol sedmih zjutraj me pride v posteljo vprašat, če spim in če nisem v službi. HALO!
In ves čas se blazno smili sama sebi. Ona je tako uboga. Res je razvajena bolj kot marsikateri današnji otrok. Za hobi ima delo na vrtu (pa še to najbrž v glavnem zato, da lahko gleda, kdo bo šel mimo po cesti in da ga bo zapletla v zasliševanje) in mehiške nadaljevanke. Pa se konča. Ženska nima kaj početi sama s sabo. Po svoje stoka, kako nikamor ne gre. Ko jo kam povabiš, ji ni za it….
Uh, in da se pri kosilu (kuhama midva z možem – tudi zanjo) vedno pogovarjamo ISTE stvari, to mi že tudi dviguje pritisk. Ampak takšna je in če lahko v prihodnosti kaj pričakujem, je to kvečjemu sprememba na slabše….
Špela, priznam, da bi si takšno priljudno taščo želela tudi jaz. Da bi se lahko z njo pogovarjala, spila kako kavico… Pa žal ne gre.
Tudi moja tašča je takšna, kot bi imela plašnice na očeh. Kar se drugih tiče, vidi, sliši in ocenjuje vse (kako zna kritizirati!), o svojih napakah nima blage veze. Ker živimo v isti hiši s skupnim vhodom, ne morem nikogar pripeljati domov, ne da bi šel mimo njene “inšpekcije”. Včasih si izmisli najbolj banalno stvar in pride med obiskom vprašat, če tisto rabim, samo da bi lahko bila zraven in pasla radovednost. O uvidevnosti ni ne duha ne sluha. Parkrat se je že zgodilo, da sem zbolela in ostala zjutraj v postelji. In ona: ob pol sedmih zjutraj me pride v posteljo vprašat, če spim in če nisem v službi. HALO!
In ves čas se blazno smili sama sebi. Ona je tako uboga. Res je razvajena bolj kot marsikateri današnji otrok. Za hobi ima delo na vrtu (pa še to najbrž v glavnem zato, da lahko gleda, kdo bo šel mimo po cesti in da ga bo zapletla v zasliševanje) in mehiške nadaljevanke. Pa se konča. Ženska nima kaj početi sama s sabo. Po svoje stoka, kako nikamor ne gre. Ko jo kam povabiš, ji ni za it….
Uh, in da se pri kosilu (kuhama midva z možem – tudi zanjo) vedno pogovarjamo ISTE stvari, to mi že tudi dviguje pritisk. Ampak takšna je in če lahko v prihodnosti kaj pričakujem, je to kvečjemu sprememba na slabše….
Moram napisati. Moja tašča je čudovita ženska, s katero se zelo dobro razumem, pa mi gre vsake toliko časa njen način tudi na živce. Na primer, zadnič smo bili na obisku pri njih, in je naš tri mesečni sinko imel napad joka. Ne moreš verjeti, da mi ga je skoraj iztrgala iz rok, da ga bo ona potolažila. Madonca sem odreagirala kot hud pes. Prav zarenčala sem, da se me je kar ustrašila. Upam, da me bo razumela pravilno, da je prekoračila mojo mejo in mi ne bo zamerila. Vedeti ji dam, da sem mama jaz.
LP Sanda
Ja Bridget, se popolnoma strinjam s tabo. Mi živimo nad moževimi starši, pa nikoli, res nikoli še nisem imela kakšnih konfliktov s svojo taščo, niti s tastom. Ne vtikata se v naše življenje in je odnos zelo podoben, kot ga imate vi, čeprav živite na svojem. Največ je pomembno to, da imaš že od vsega začetka nek rešpekt do drugih ljudi, potem pa ga imajo tudi ostali do tebe, seveda z redkimi izjemam. Ko se pogovarjaš s taščo, moraš izbirati besede, ne pa da KAR NEKAJ REČEŠ. To po mojem pelje samo še v večje konflikte.
Poznam vsaj 3 znanke, ki imajo grozen odnos s svojimi taščami, pa so si največ kar same krive, s svojo samovoljo, totalnim NESPOŠTLJIVIM odnosom do svojih tašč in tastov, iz “dreka” pa jih morajo vleči njihovi možje, ki so ponavadi ene velike copate od moškega.
No, mogoče sem bila preostra, vendar sem napisala kar mislim.
Se pa zavedam, da je od daleč zadeva lahko videti čisto drugačna, vendar sto ljudi, sto čudi.
Mimika
Samo še to bi dodala, da sem bila sama že nekajkrat priča temu nespoštljivemu odnosu do tašče. Bili smo na rojstnem dnevu znankine hčerke, pa je prišla na njihovo povabilo na r. dan tudi njihova tašča in znanka se je do nje obnašala tako odklonilno in tako grdo, da je bilo po pravici povedano meni zelo zelo neprijetno, nerodno, pa verjetno nisem bila edina. Takrat sem si po pravici povedano mislila, da je lahko znanka še vesela, saj bi jo jaz osebno, če bi bila na taščinem mestu, “V RIT SUNILA”.
Moja tašča pa je krasna.
Ko vas berem, si kar težko predstavljam, kako je, če so odnosi tako zelo skaljeni. Strinjam se s tistimi, ki pravite, da so za to odgovorni vsi – tako mladi kot starši.
Res je, da midva še nimava otrok, zato ne morem vedeti, kako bo takrat. Ampak svojo taščico moram malo pohvaliti, da ne bodo tukaj same kritike. Zame je enkratna druga mama in če bi si že prej zaželela in zamislila, kakšna naj bo, bi prav gotovo kakšno pozitivno lastnost, ki jo ima, pozabila omeniti. Je nadvse prijetna, prijazna, sočutna, velikodušna, radodarna, nikogar ne obrekuje, ni malenkostna in čeprav je v življenju nadvse uspešna, nima večvrednostnega ali vsevednega kompleksa. Zelo jo spoštujem, pa tudi sicer jo vsi, ki jo poznajo, zelo cenijo. Lahko rečem, da imava pristen in odkrito ljubeč odnos. Sami greva na kavo, zapravljat ali kar tako malo skupaj naokrog; včasih se nenapovedano pojavi na vratih, ampak vedno, vedno sem je vesela. Tudi sama mi je rekla, ko se je drugič tako oglasila (ker gre pač slučajno mimo in se ji zdi fino, da me vidi), da je kar s strahom pozvonila, ker ji vse njene kolegice in sorodnice pravijo, da se to ne dela in da so jih snahe in celo hčerke že postavile pred vrata v takšnem primeru, pa sem ji kar rekla, da dokler bo ostala takšna, kot je sedaj, ima “bianco” povabilo. Z njo se bolje pomenim kot z marsikatero prijateljico in če je ne bi bilo, bi jo zelo pogrešala. Sicer pa, kako ne bi imela rada matere mojega moža, ki mi je teden dni pred poroko rekla “… vidiš, jaz sem pa čakala trideset let, da sem dobila hčerko” (ima tri sinove).
No, ne zamerite. Naj bo tole zahvala vsem krasnim taščam.
Lp, Ena
Moja tašča je izredna ženska. Kar se tiče značajskih lastnosti, sva si pravzaprav bolj podobni, kot sva si z mojo mamo. Povrhu sva obe s taščo rojeni na isti dan, pa tudi isti poklic imava. Povsem jasno je, da so se mnogi pogledi na življenje, vzgojo otrok, ipd. v 40-letih spremenili. To veva obe s taščo in ob morebitnih različnih pogledih večinoma sprejmeva kompromis; na področjih, ki pa so bolj tradicionalne narave, pa se nekoliko prilagodim, ker menim, da se mlajši lažje prilagajamo, kot se starejši spreminjajo. Moja tašča je tako kot moji starši član naše najožje družine. Za razliko od mnogih mamic pred menoj – osebno menim, da v družini oz. pri vzgoji otrok ne sodelujeta samo starša, temveč tudi stari starši. Vsaj pri nas je (in je bilo) tako več generacij. Popolnoma samoumevno se mi tudi zdi, da dedki in babice pazijo vnuke.
Menim, da je tašča odlično opravila svojo nalogo matere: oba sinova je vzgojila v delovna moža, ki opravita vse naloge poklicne, gospodinjske in družinske narave. (kar pa seveda ne pomeni, da sta popolna, hi,hi).
Lep pozdrav!
Nina