Zdravo vsem!

Moje vprašanje se vam bo zdelo verjetno čisto mimo, ampak moram vprašati. Ko se pogovarjam s prijateljicami, se vse večinoma zelo pritožujejo čez svoje tašče. Sama v teh pogovorih ne morem enakopravno sodelovati, ker moj mož nima mame, tako da nimam izkušenj iz prve roke. Povejte mi ve, v čem je vsa misterioznost tako izrazito slabih odnosov med taščami in snahami. Malo me skrbi, ker imam sama dva sinova in res si ne bi želela, da bi imela sama čez dvajset let s snahama tako slabe odnose. Kaj si ve želite od tašč, da bi bili odnosi boljši?

moja bodoča tašča je super in zelo dobro se razumemo….zato ne poznam teh problemov…vem pa da je mojo mami njena tašča tako sovražila da je pljuvala pred njo po tleh, za domača jajca ji je morala kupovati in iz skupnega wcja je jemala papir da ga ne bi uporabljala…to pa je vrjetno kar muka, ki jo nobenemu ne privoščim….zgleda da so mame preveč zaščitniške do svojih sinov in mislijo da ni nobena dovolj dobra za njihove sinove in da za revčke nobena ne bo znala skrbeti…al kaj? ne vem…

Po mojem so mame sinov zelo izbirčne kar se tiče snah. Seveda ne vse, ampak se mi zdi, da se precej težje sprijaznijo s snaho, kot očetje z zetom. Z dejstvom, da je otrok odrasel in, da je ne potrebuje več.
Jaz imam kolegico, ki že sedaj kdaj pa kdaj omeni, da za njenega sina pa že ne bo vsaka dobra (sine ima 4 leta) In verjetno lahko staviš, da ne bo zadovoljna s svojo snaho.

jaz sem se svojo taščo razumela enkratno, dokler se nismo preselili. Zdaj živimo v isti hiši, sicer v ločenih stanovanjih z ločenimi vhodi. Pri njej me moti to, da prihaja na obisk kadar se ji tako zazdi, pa naj bo to ura osem zjutraj, poldne, ali pa deset zvečer. Potem me moti, da hoče vse vedeti, kje smo, s kom smo. Firbec do tristo. Ves čas “cajnah” kolk ji z nosa teče, pa kolk je debela, pa…. ampak za svoje lubo zdravje in kondicijo naredi NIČ. Pa če kaj naredi fizičnega (pomiva njihove stopnice, pleve plevel na vrtu,….), potem še tri dni govori, kolk so ble stopnice umazane, pa kolk je blo plevela,……..Pa moti me to (imamo skupno kurilnico, kjer sušimo perilo), da svoje perila iz stojala ne pospravi tud po en teden……Pa vtikuje se v nanine stvari…. rečmo, smo zdej rihtali sobo za hči, pa je bla non stop zraven, ko sva gledala in računala, kako naj postaviva pohištvo………

Bom karseda kratka – kar sicer ni v moji navadi.
Včeraj sem se namreč odločila, da se sto temo ne obremenjujem več, saj ne morem kaj dosti spremeniti. Pa vendar naj ti odgovorim.
Moja tašča je sicer dobra do mene, vse bi naredila zame, za našo družino, da samo zakašljamo, pa nam že prinese sirup proti kašlju…
Ne morem reči, da je zaščitniška do sina, ker mu jih včasih kar ornk napne. Ne bi želela biti na njegovem mestu, vendar moram reči, da imajo drugačen slog komunikacije, kot sem ga jaz vajena.
Kaj mi gre torej tako na živce:
njeno vtikanje v naše zadeve (kaj ste jedli, kje ste bili, kje si kupila to in to, kdaj boste ostrigli sinu lase – včeraj je izustila, da je zdaj že 4:2 za striženje, kar je pomenilo ona, njen mož, njena hčerka in njen fant proti nama dvema; jaz sem taka, da bi marsikaj povedala, vendar če nekdo tako sili vame, nalašč ničesar ne povem)
njeno vsiljevanje (prinašanje hrane, za katero je ne prosimo, sugeriranje raznih zadev, za varstvo se nen stop ponuja, v našo hišo vlači svoje kvazi prijatelje in nas razkazuje kot v živalskem vrtu),
njen neskončni firbec (preštora mi vse – v tistih dveh urah, ko pazi na sina,. da pridem jaz iz službe, včeraj je na primer odkrila globoko spravljeno kartico za cepljenje in me opomnila, da ja ne bomo pozabili nanj, sine pa je povedal, kje imamo šivanke in bucike, nakar je ona pojasnila, da onadva včasih to gledata in vse dasta nazaj, kot je bilo…)
njeno brezkončno govorjenje in hvaljenje, da ne rečem, da ima vedno samo ona prav; pri njej ni nič narobe, pač pa je vse oh in sploh super.
njena površnost – totalni obup (v to se ne vtikam, ker se me ne tiče, vendar si ne morem kaj, da je ne bi mimogrede opazila).

Na živce mi gre tudi, da se v moževo sestro absolutno nič ne vtika, pa po mojem bistveno grše delajo z njo…

Sicer pa naj povem še to, da sva sis taščo zelo različne. Sprejemam to različnost, vendar zahtevam, da tudi ona meni in nam pusti odločati po svoje.

Tašče so grozne, ker jim to snahe dovolijo.
To, da je edini zdravi način življenja samostojno stanovanje mlade družine je jasno. Vem, da je težko, ni pa nemogoče. Pa ne samo stanovanje, tudi dejanska samostojnost mladega para v smislu, da je sposoben sam poskrbeti zase, se pravi npr. skuhati, odločati o načinu življenja, se medsebojno upoštevati, se dogovarjati in nastopiti enotno. Torej ključ do uspeha je ravno enotnost zakoncev in pa seveda spoštljivost v odnosu do staršev . Že takoj na začetku moramo biti enotni in spoštljivi. Ne pa da v začetku nastopi hlinjenje iz takih ali drugačnih razlogov, mladi se hlinijo zaradi finačne pomoči, staršem pa je recimo všeč, da so zadržali mlad par v veliki hiši, ker jim to omogoča kontrolo nad otroci, še bolj pa se veselijo vtikanja oz. sodelovanja, ko pridejo vnučki. Kajti, ko so naši starši imeli otroke so bili drugačni časi in sedaj želijo starši to kar niso sami dali svojim otrokom nadomestiti pri vnukih. Kar je paradoks, zamudili so recimo otroštvo pa še sedaj v odrasli dobi spet ne znajo biti starši, ampak zaneseni in včasih škodljivi stari starši vnučkom. Sedaj ni več problem pomankanja, sedaj je čas obilja, še posebej za generacijo naših staršev, ki je ugodno in dobro upokojena in razsipniška v smislu sladkarij do meje, ki je že škodljiva, še posebej če se to dogaja vsakodnevno.
Če pa je mlad fant zrastel v zrelega moža- za vse travme ne moremo kriviti staršev, tudi sami smo že od mladostništva dalje odgovorni za svoje življenje- bo ta zrel mož znal navezati partnerski odnos, seveda če je našel dekle, ki je zraslo v zrelo žensko. Skupaj bosta stkala ljubeč odnos, postavila temelje svojemu skupnemu življenju, kar pomeni le romantike, ampak trdo delo. Ne bosta se pehala za veliko hišo za nekoč, ampak bosta živela za danes, skromo, a bogato. O svojem življenju bost odločala sama, do staršev bosta ohranila spoštovanje in jim pomagala. Vendar bosta postavila meje. Še pred prihodom otrok. Kajti prinesti otroka v tako neurejeno okolje je neodgovorno. Če je njun odnos zdrav,
bosta sama odločala o otrokovem življenju, seveda bosta spoštljivo poslušala izkušene nasvete. Odločati in skrbeti sam pa je za nekatere prehuda nal
oga. Mlada mama, ki pokliče taščo ali mamo, da pride pomagat v prvem mesecu po porodu-recimo, da je bil porod normalen, se velikokrat potem neupravičeno jezi, da se tašča ali mama vmešava. Če pa smo ji dali to nalogo. Najlepše je, ko mama po porodu vključi oz. sprejme pomoč moža. Mož bo res deloval malce neuko, vendar bosta skupaj poiskala odgovor na določeno vprašanje. In stkala najlepše vezi, ljubeče, starševske vezi – podlago za družinsko življenje.

Verjetno imate vsi prevec casa in se preveckrat vidite, da si greste toliko na zivce. Mi se vidimo enkrat tedensko, zivimo v svoji hisi, kar je verjetno velika prednost, zato so nam te tezave tuje.

Bravo, Tatjana!
Točno tako!
Kdor ne postavi mej, naj se ne čudi, če mu ljudje vdirajo v dom!
Treba je odrasti, pa tašče (in mame) izgubijo svojo magično moč!

LP,
Ivana

Hvala za tako izčrpen odgovor, ampak bi te prosila, če si lahko vzameš čas še za enega. Res pogosto razmišljam o tej temi, zlasti zato, kot sem že napisala, ker imam sama pred sabo dvakratni odnos s snahama in si niti pod razno ne želim slabih odnosov in grdih pogledov. Tega, da bi živeli skupaj, se ni prav bati, ker naša hiša oz. hiška tega ne dopušča. AMpak, bodo druge situacije. Napisala si, da te moti, ker se tašča vsiljuje s čuvanjem otroka, ker sprašuje, kje ste bili, kaj ste delali… Pa misliš, da ti bi bilo res laže, če ti nikoli ne bi ponudila varstva, če te nikoli ne bi nič vprašala? TO sprašujem zato, ker moja sestrična čez svojo taščo šimfa ravno zaradi tega. Pravi dobesedno tako: “Zakaj raje ne pride k meni čuvat, namesto da sedi na svoji debeli riti.” Povej, prosim, ker sem sama čisto zmedena. Res je do takrat še ful dolgo, a dejansko, ko se skušam vživeti, sploh ne vem, kako ravnati: ali povabiti na kosilo ali ne, ali se ponuditi za vartsvo ali ne, ali telefonirati k tamladim ali ne, ali kaj kupiti za oblečt ali ne (moja prijateljica ne more prešimfati stvari, ki jih za njeno hči kupi tašča)… Prosim, vzemi si še nekaj minut in mi odgovori. Hvala.

Pozdrav!

Ker sem sama enakega mnenja, pa ne znam povedati s pravimi besedami pravim:

ABSOLUTNO SE STRINJAM S TATJANO!!!

Barbara

Mislim, da je moja tašča zelo specifična ženska in verjamem, da si postavljaš to vprašanje.
Če me ne bi nikdar vprašala, kako smo ali kaj podobnega, bi se, roko na srce, počutila, da ji ni mar za nas.
Vendar pa njeno neprestano spraševanje presega vsake meje, sploh ko vidim, koliko sprašuje mojo svakinjo. Oni živijo skupaj v hiši, mi v svoji 5 min stran. Mi moramo poročati vse, kdaj je sin vstal, kako je spal, koliko je še bolan, kaj je rekla zdravnica – veš, jaz boi vse to sama od sebe razložila, vendar da sem pa kot pred kakšno vojaško komisijo, sori, ne zdržim.
Njena hči na primer je bila v soboto pri nas, posodila sva ji nahrbtnik za hčerko. Prinesla ga je domov v vreči, tašča pa je meni čez dve uri razlagala, da je hči kupila nahrbtnik.
Upam, da razumeš. Mi moramo povedati vse, onih pa ne upa vprašati nič.
Prej sem pozabila še napisati, da me jezi, ker tekmuje z mojo mami. To dela tudi tako, da moramo vse poročati, kako je bilo pri nas doma, kaj smo delali, kaj sta moja dva počela s sinom – to je noro. Seveda se poročilu spretno izogibam in vse zavijam v vato, vendar to ni noben pristen odnos.
Samo da ona vse ve in je taglavna.
Na zunaj sicer mogoče izgleda, da dobro shajamo, sicer pa imamo en bolj tak narejen odnos.
Kar se pa tiče varstva, sem pa vesela, da jo imam in mi je pripravljena sina čuvati, kadar je bolan (če ni prehudo) in tiste urice, ko res kaj pride vmes. Moram reči, da je glede tega zelo dobra in sem ji hvaležna (čeprav je to varstvo eno samo razvajanje). Samo njeno vsiljevanje varstva pa mi po svoje daje občutek, da me odriva od otroka. Včeraj sem jo na primer prosila za v nedeljo zvečer ob pol osmih za dve uri. Rekla je, da bo prišla že ob pol petih, da se bova midva v miru zrihtala. Kako se ti to zdi – meni “total mem” – in do pol osmih bomo mi sami imeli nedeljo kot bo nam ustrezalo! Pa da ne boš slučajno mislila, da sem se kaj od tega izmislila.

Velikokrat sem ji že rekla, da če bom kaj rabila, jo bom prosila in da naj velja tudi obratno. Pa očitno ne gre. Ona rabi občutek, da nam je potrebna in da ne moremo brez nje.Naša samostojnost ji ni všeč.

Tatjana in Ivana,
upam, da vama vajine teorije ne bo treba preizkusiti v praksi. Če pa bo to slučajno treba, vama želim, da deluje.
Pri meni ne deluje (se pa absolutno strinjam z vama). Jaz moram namreč meje vedno znova postavljati, jasno potem, ko izgubim živce. Ne maram se namreč prepogosto prepirati.
Lepa beseda ne zaleže dosti. Pogovarjati se ne zna, ne posluša nikogar drugega razen sebe in tistega, kar ji odgovoriš na njeno vprašanje. Kar ne bi rada slišala, presliši.
Sicer pa menim, da smo zadosti samostojni.
Zdaj grem in pridem na forum zopet jutri.
Lep dan vsem!

No, da vam opišem moj primer. Kot prvo naj povem, da se s taščo razumem, vendar ohranjava neko distanco, tako da se ne vtikujeva ena v drugo, pa tudi živimo dovolj narazen.
Ko sem rodila in prišla iz porodnišnice je rekla da bo hodila 14 dni nam kuhati kosilo (moja mama dela in živi predaleč, mož pa ne zna kuhati) in sem ji bila hvaležna. Ni se vtikovala v nas, male mi tudi slučajno ni vlekla iz rok, skratka bila je pri nas 3-4 ure na dan res v veliko pomoč. Kasneje je kdaj kaj rekla ali “svetovala”, vendar to na takšen način, da je dala vedeti da ničesar ne vsiljuje ampak samo pove svoje mnenje oz. izkušnje. Na obisk pride samo kadar je povabljena, prav tako moji starši. S kupovanjem oblačil (kot je ena omenila) ni pretiravala, kar pa je kupila je bilo kvalitetno in lepo. Mislim, da s tem se ne da kaj veliko zgrešiti.
Moja mama nas vsako nedeljo pokliče, vpraša kaj delamo, če imamo kakšne načrte, šele potem reče če pridemo na kosilo (četudi je to skoraj vsako nedeljo). Hčerko sedaj čuva tašča in ni nobenih problemov. Če ne spi, če ne kaka mi pove, drugače reče vse OK. Po enem letu še ni bilo nobenih problemov (edini ki komplicira je mož, ki pravi da jo premalo obleče, vendar je do sedaj še nikoli ni prehladila). Glede občasnega varstva preko vikenda vprašam mamo, če ima čas jo vzame (to je recimo za 24 ur), drugače reče da je zasedena. Če od zadnjega varstva mine več kot mesec dni sama reče če lahko prespi pri njej. Glede daril vedno vpraša če je kaj posebnega kar bi potrebovala ali želela.
Tako je to pri nas. Zaenkrat sem z obema super zadovoljna. Je pa res, da je potrebno (predvsem s taščo) vzdrževati neko spoštovanje in si ne dovoliti reči čisto vsega “kar ti pade na pamet”.
lp

Ma, ne vem, zdi se mi, da tukaj sploh ni nobenega recepta, ampak samo veliko upanja, da znaš nekako odslalomirati, ko se znajdeš v situaciji. Saj bi ti rekla, da se ti bom oglasila, ko bom imela lastne izkušnje, ampak čez 20 let…Vso srečo ti želim s taščo in hvala.

Mene najbolj moti to, da jo zanima vse, kaj delamo, kaj jemo, kam gremo, kdaj pridemo ,… potem pa vse to pripoveduje naprej svojim prijateljicam in sorodnikom. Tako se počutim, kot, da živim v stekleni ozvočeni hiši. Najbolj me je sram, ko me začne kakšna starejša sorodnica ali pa celo neznanka na cesti spraševati o naših družinskih zadevah, jaz pa jo samo debelo gledam. Sicer smo že prosili, da naj ne razlaga naših pogovorov tudi drugim, pa nič ne pomaga.
Tudi mi ni všeč, ker hčerko kar obsipa z vsemi možnimi sladkarijami, čeprav smo jo opozorili na prebavne težave, ki jih ima hči ob uživanju sladkarij. Tudi pri tem smo ji že svetovali, da naj hčerkici raje prinese kakšno sadje, ki ga obožuje ali pa barvanko ali barvice,… pa spet nič. Totalno nas ne upošteva. Dveletnemu otroku je potem težko iz rok iztrgati čokolado in bombone, ker se ne zaveda, da bo morala zaradi teh dobrot drug dan piti zdravila.
Pa še ena stvar me zelo moti in sicer, da ti da zmerom prav in se strinja s tabo, te hvali, se smehlja, potem pa za tvojim hrbtom sorodnikom in prijateljicam pove prav drugačno zgodbo, kritizira in napada. Ampak to je najbrž tak tip človeka.

Še dobro, da ne živimo skupaj, da imamo drugje urejeno varstvo in smo finančno neodvisni.

Dajte, punce ne toliko pljuvati po taščah, sicer bom še prišel do ugotovitve, da imam jaz pravzaprav zlato taščico.

In bom zapadel v depresijo, ko je ob nedeljskih kosilih ne bom več mogel dražiti. :-))

lp
mačkon

PS: Se absolutno strinjam, da se taščice po eni ali drugi strani vtikujejo v naše življenje, kolikor to sami dopustimo. Sva bila onidan z mačko priča, ko je tašča vprašala znanca, koliko ima plače. In je tip nekaj mutil, ker ni imel jajc, da se ji zahvali za obisk in jo vrže ven iz stanovanja. Sva se z mačko še nekaj dni smejala na ta račun…

No – naj še jaz dodam svojo zgodbo. O svoji tašči ne pišem nikoli, ker pravzaprav ni kaj reči. Živi 15 km stran, v domači hiši živi še možev brat z družino in moževa sestra ki je samska. Oglasimo se cca enkrat na teden, običajno v nedeljo popoldne, za kako urico. Pa nikoli nimam občutka, da smo kaj posebej zaželjeni in pričakovani. Skuha nam kavo, malo poklepetamo in to je vse. Starejša hči, ki je bila njen dolgo edini vnuk, je ko je bila še manjša k njej hodila na počitnice (morda 1 ali 2 x na leto čez vikend), zdaj ko je večja jo je nekajkrat povabila s sabo za nekaj dni na morje. Mlajše hčerke nikoli. Če iščeva varstvo za ta malo prosiva moževo sestro, ki je sama, če jo lahko za kako noč ima. Tudi ta mala gre rada, ker se ji teta pač polno posveti. Takrat gresta tudi večkrat v spodnje nadstropje k tašči (včasih ona kuha za vse), vendar imam vedno občutek, da ji je to v breme. Nekako sem se prepričala, da je pač utrujena (v hiši sta še dvoinpol letna dvojčka), ampak če v resnici premislim, se mi zdi, da smo mi pač tisti, ki smo ji najmanj mar. Velikokrat ko pridemo v nedeljo na obisk sta pri njej otroka tretjega brata – na počitnicah. S tem da je ta mali še v plenicah. Ampak oni imajo doma kmetijo in rabijo pomoč. Tudi sama gre velikokrat s kolesom k njim pomagat (pa ni ravno blizu). Ves čas imam občutek, da smo mi pač – nekako ob strani. Nikoli ne vpraša kako smo, ali so otroci zdravi, kje smo bili. Če povemo, da smo kje bili ali kaj kupili – je edina pripomba na to – da imamo pač denar, ali pa ne reče pač nič in njen obraz pove vse. Ima nizko pokojnino, tako otrokom kupuje darila samo za rojstni dan in božič, pri njej ni sladkarij in drugih neumnosti, ki gredo tolikim na živce. Moram reči, da mi tudi ne bi bilo prav, ker vem, da se težko prebija.
Po moje vse te zgodbe s taščami izvirajo tudi iz tega, kakšen odnos imajo do svojih otrok. Moj mož se je od nekdaj počutil zapostavljenega (in po dejstvih, ki mi jih je povedal, je tako tudi bilo), mlajša brata pa sta bila vedno ta mala – in še danes je tako. Sestra pač živi svoje življenje, in hvala bogu da je tako in vesela sem da jo imava. Ne razumite me napačno, še posebej tiste, ki prehudo vmešavanje težko prenašate. Včasih bi pa človek tudi rad videl, da bi ga kdo vprašal vsaj -kako si?
Generacija naših staršev je rasla v povsem drugačnem odnosu do otrok, kot to delamo zdaj mi. Nekateri to skušajo pretirano popravljati na svojih vnukih, nekateri pač ne. Tako bi o svoji tašči težko rekla, da je pravzaprav kaj narobe. Nekako imava , kako naj rečem – prazen odnos. Jaz jo spoštujem, kot pač spoštujem vse ljudi, ki so v življenju že nekaj čez dali (in ona nedvomno je). Kakšen odnos ima pa ona do mene – nič posebnega. V bistvu sva kot dve dobri znanki. Še nikoli se nisva zapletli v konflikt, ni bilo potrebno. Edinkrat, ko sva ji oba z možem zamerila je bila njena izjava, da najinih otrok pa ne bo pazila, da bova midva lahko uživala (to je bilo, ko sva pol leta v naprej namignila, da bi morda rabila enotedensko varstvo, ker sva si po 4 letih spet želela privoščiti najin “dopust za zakon”, kot mu rečeva.) Takrat sva se odločila, da bova pač prosila njegovo sestro, in od takrat je tako.
Bi želela, da se kaj spremeni? Pravzaprav ne vem, tako smo se navadili in očitno bo tako tudi v naprej.

lp tinca

Za mojo taščo lahko rečem da je drugače zelo dobra in pridna ženska.Ampak preveč vsliljiva, preveč tečna in radovedna, in nič si ne da dopovedati.
Npr. ker imamo skupni vhod, hodimo mimo njihovih vrat, ko gremo ven in ona za vsako obvezno prileti ven in jo zanima kam gremo, ali pa mi skoraj spipa sinka iz rok ko ga nesem, ali pa sili v njega, da se še oblečti ne morem.Ko se z njo pogovarjam in ji hočem kaj povedati, me sploh ne posliša, ampak kar govori in trdi svoje.Sina nam čuva 1 do 2x na teden in za to sem jih hvaležna in lepo delajo z njim.Ampak moti me to ker ko ji pa hočem kaj povedati , npr. če me kaj moti in jo prosim naj poskusi drugače, ona noče tega niti poskusit ampak dela po svoje.
Druga stvar je še ker nonsstop ima neke pripombe, glede nečesa, npr. me kliče v službo in reče da se ji zdi da je imel mrzle nogice sinko, ko se je zbudil, ker ni imel nogavic, pa da zakaj ima beli madež na enem nohtu, pa zakaj ni hotel jesti sadja dopoldan, ko ga pa ravno dopoldan mora jesti.In ker ne je sadja, mu ona da žemljo ali pa čokoladno banano, in tako naprej.
Ko pa gre z sinom ven na zrak (star je 15 mes.in hodi) ga ona samo nosi po rokah in ga ne pusti hoditi in sinko se je malo razvadil in ko sem jaz zunaj z njim, noče hoditi ampak hoče gor na roke.
Drugače pa je pred porodom vedno skoz govorila, da nam bo prih 14 dni ona kuhala in zelo pomagala in da bom jaz lahko skoz samo ležala v pižami in se ukvarjala z otrokom.Jaz itak tega nisem želela, ker si je mož vzel 3 tedne dopust in zna kuhati.
Potem pa je može rekel, da naj ji pustim naj nam kuha, ker si tako želi in smo rekli O.K. Potem pa pridem jaz in porodnišnice in naenkrat ji je bilo grozno naporno kuhati za mene, ker kao nisem smela vse jesti, ker sem dojila in je imel mali krče.In po 3 dneh smo začeia sami kuhati.Pa še takrat ko je kuhala za nas je dobila neko oblasti in je nonstop hodila gor k nam (x-na dan)in me včasih zmotila med dojenjem, in tudi v gatah sem že bila ko je prišla gor.
Dobro to še vse gre, samo mi moramo občasno malo bolj resno kaj povedati in se malo pokregati in imamo potem kar nekaj časa taki božji mir in super taščo.
Drugače pa je kar v redu in jaz se z njo ne kregam ker vem da moram imeti neko spoštovanje, ker sem se jaz preselila k njim in je ona le starejša.
Ampak vedno povem svoje mnenje in ne odstopam od tega in vedno se postavim za sina in moža in zase, pa kljub temu če se ona včasih potem malo muli na mene.Nikoli se ji ne podredim.

Draga pika, jaz sem se zadnjič pogovarjala z mojo mami o tem, saj naj bi v parih letih dobila v stanovanje nad sabo svakinjo.
In je mami rekla, da ne bodo rabili svoje kuhinje, da nje ne bo motilo, če bo v kuhinji delala po svoje, da ne rabijo svojega vhoda, ker nje ne bo motilo, če bodo hodili pozno zvečer domov mimo njune sobe in spalnice,…

Seveda je ne bo motilo, ker je cool ženska. Ampak postavit se je treba v kožo svakinje, kaj bi ti na njenem mestu, sem ji rekla. Postavila primer, če bi si šla od 10ih zvečer v taščino kuhinjo ona kuhat benko ali čaj, kako bi ona ravnala s taščinimi piskri,… In mi je dala prav.

Jaz se s taščo razumem, dokler je vse ok. Amapk je preveč druga oseba, kot sem jaz, takorekoč človek brez hrbtenice, kar mene zelo moti. Poleg tega vedno nekoga obira, vedno hoče vedeti, kje smo, kam gremo, iz službe kliče po 3x na dan, kaj delamo, kje je tamala, kje je mož, kje sem jaz (odgovorim, gremo ven, tamala je tukaj, mož tudi,…) Skratka zreduciraš na minimum.Res je, da mi nekaj časa niso hodili 10x na dan v stanovanje, ker sem postavila meje, ampak so sedaj zopet začeli, ker sem najbrž malce premalo težila. Moram zopet malce jih spomniti.

Drugače pa pusti, da bodo živeli po svoje. Četudi bo vse umazano, četudi zavese ne bodo oprane, koši polni, čeprav bodo lačni ali bodo živeli na sendvičih.

Strinjam se z vesmi tistimi, ki pravijo, da je potrebno postaviti meje, a potem se jih morate držati!!

Moja tašča je sedaj kar o.k., bil pa je tudi čas, ko bi se najraje zadavili druga drugo!

A na srečo je ta čas minil! A povedati vam moram, da prijazni pogovori niso pomagali, šele, ko smo se ostro skregali in eno leto ne-komunicirali je sedaj bolje!

Glede različnih vprašanj, pa takole! Tudi moja tašča je firbčna, a večinoma zato, ker ji je dolgčas! Oba s tastom sta upokojenca in ne vem kaj veliko se jima ne dogaja! Ne hodita okrog in sta večinoma doma! Pa me zato tudi nima kaj drugega vprašati kot npr. kaj si kuhala, kaj ste delali ??? Vendar ta vprašanja me ne motijo, saj vem, da so zastavljena le zato, da se ima kaj pogovarjati!

Po drugi strani pa sta moja starša zelo distancirana. Redko kdaj pokličeta, njun obisk je redkost, vnuku redko kdaj kaj kupita itn. Pa ne da nas ne bi marali, ampak si mislita, “če bojo kaj rabili bodo že rekli”. V začetku me je to zelo bolelo, sedaj pa se ne sekiram več!

Najpomembnejša zame je moja družina, ne pa tašča in mama!

lep dan!
poli