ZAKAJ SO LJUDJE TAKO ZLOBNI???
Moji forumovci
Jaz bi pa odprla temo zakaj so ljudje tako zlobni???
Jaz osebno sama ne vem zakaj? Se sprašujem in očitno sem prišla do enega zaključka zakaj? Recimo zelo so ljubosumni,
itd. Še tisto kar imaš bi ti vzeli pa mislim, da bi te do nagega slekli, če bi lahko. Mi lahko kdo objasni zakaj je tako in ogromno je tega samo gledajo kako bodo komu škodovali. Ne vem ne vem ne morem biti, k temu prav nič pametna ste lahko vi forumovci pametni? Vsak se briga za drugega kakšen avto imaš, koliko denarja, kakšno hišo kakšen vikend, kakšno oblačilo in se še sprašujejo od kod ti denar. No mene namreč, če me slučajno kdo vpraša o kako lepi avto imaš od kod ti toliko denarja jaz jim odgovorim takole: Ukradla sem ga a nisi slišala na poročilih, da sem banko oropala in kaj potem takoj usta zalimam kaj ni pošteno z moje strani. Se boste vprašali zakaj to pišem? Zato, ker ne morem verjeti kako so ti ljudje hudobni, kateri so dobri pa lahko jih naštejem na prste ene roke. Jaz mislim, da če sem jaz dobra, odkrita, poštena, da so vsi ljudje takšni, ampak vidim da boljši si, s slabšim se ti vrača. Pišem vam zato, ker danes me je ena znanka tako raskurila, da bi ji ne vem kaj naredila, samo zaradi njene hudobe. Ne vem, če je veliko hudobnih ljudi?
Prosim pišite
Lepo vas pozdravlja marelica
Draga marelica, žal mi je, da imaš takšne izkušnje. Sama mislim ravno nasprotno: če si dober in verjameš, da so drugi dobri, privlačiš v svojo bližino takšne ljudi. Moram reči, da mene prav nič ne zanima kako si drugi urejajo življenje in prav tako ne dovolim, da se kdo vmešava v moje življenje. Če bom potrebovala pomoč, vem od koga jo lahko pričakujem, in obratno.
Sicer je res, da tudi sama od časa do časa naletim na ljudi, ki so nevoščljivi in to na tak ali drugačen način tudi pokažejo, vendar se s tem sploh ne obremenjujem. Tudi zavistne pripombe v stilu “lahko tebi” ali “si pa privoščiš”… me včasih res razjezijo, ker vem, da sem se za vse, kar imam in kar sem, morala pošteno potruditi in sreča je le v tem, da lahko v sadovih svojega dela uživam že sedaj, ko sem še mlada. In kaj jim rečem, na njihove zavistne pripombe? Nasmejem se in rečem: “Ja, imam pa res srečo!”. Briga me, kaj si mislijo!
S takšnimi ljudmi in njihovo zavistjo se praviloma ne obremenjujem. Enostavno se jim izognem, oziroma si mislim, da jih rajši celo večnost ne bi spet videla, pa kar nekako res pride do tega. Problem je le, če ti nekdo zaradi zavisti (in zlobe) začne nagajati. Tudi to se mi je že zgodilo in najprej sem bila stašno jezna, potem pa sem se pomirila (kaj ti pa preostane drugega) in tudi to sem prebrodila. Zdi se mi, da so takšni ljudje kot otroci – ko ugotovijo, da te sicer lahko udarijo po denarnici, druge škode ti pa ne morejo narediti, odnehajo.
Primer: človek od katerega smo kupili zemljo, kjer stoji naša hiša, menda že od vsega začetka obžaluje, da je moral zemljo prodati – njegov problem (mi smo ga z denarjem rešili iz krize, a ni tako?), zato vedno nagaja in največ kar si je privoščil: prerezane gume na mojem avtomobilu. Ko ga je moj mož srečal na cesti pred hišo (več mesecev po tistem), mu rekel le: “Samo še enkrat, pa pokličem policijo!”. In človek je prav dobro vedel zakaj gre – od takrat imamo mir.
Torej marelica, pusti take ljudi, pokaži jim, da ti ni mar, pa se bodo prej ali slej nehali vtikati vate. Po drugi strani pa jaz še vedno verjamem, da je res zlobnih ljudi malo. Mogoče sem naivna, ker vedno v vsakomer iščem dobre lastnosti in skušam opravičiti njihova dejanja, češ da so pač imeli zanja svoje razloge, vendar pa je res tudi to, da se v življenju zelo redko srečujem z ljudmi, ki bi mi hoteli škoditi. Tale moj sosed je ena taka cvetka, ostale bi lahko preštela na prste (recimo, na rokah:))))
Verjamem, da je potrebno imeti vero v ljudi in če verjameš, da smo vsi v osnovi dobri, ti bo vsak posameznik za to hvaležen. Hvaležnost pa najlepše pokažeš s prijaznostjo in dobroto. V pregovor “dobrota je sirota” dvomim.
Marelica,
ljudje so zlobni, zato ker niso dovolj egoisticni.
Ko sam sebe prisiljujes v nekaj nenaravnega, ti logika in razum nista ravno v veliko pomoc in zato se zatekas k mistiki in “visjim vrednotam”. Ko ti pot precka nekdo, ki tega ne potrebuje – se pocutis ogrozenega. Vse tvoje bistvo, vsi kompromisi v katere si se prisilil, morda niso bili potrebni. Povrh ta clovek po logiki nasprotuje tvojim visjim vrednotam (…ki ne bi bile potrebne, ce bi lahko svoja dejanja opravicil z logiko).
Morda se zdi moj odgovor zelo abstrakten. Povzetek bi bil: dokler je clovek zmerno egoisticen in v center postavlja svoje zivljenje, kaze zgolj omejen interes za druga zivljenja. Takrat, ko to preneha, ta oseba nima vec svojega zivljenja, osnovni zakon zivljenja pa se vedno deluje – ta oseba se vedno zeli ziveti. Skozi zivljenje nekoga drugega… Pri tem sebe zaradi nezmoznosti opazovati svoje zivljenje smatra za nekaj visjega in kompetentnega se vse druge ljudi spraviti na svoj visji nivo…
Tomaz
Draga marelica!
Na žalost se strinjam s tabo – ljudje so zlobni. Vendar sem bila tudi jaz, tako kot mojca prepričana, da je večina ljudi v redu in, da so tej ta zlobni v resnici samo posamezne cvetke. Na žalost to ni tako. Jaz sem popolnoma zgubila zaupanje v ljudi. Recimo, ko za enega misliš – ta je pa v redu, bo kmalu naredil kaj takšnega, da ni za nikamor. Res je, da sem sedaj tudi v enem obdobju, ko sem sama do sebe ful zahtevna in sem taka tudi do drugih. Mogoče je to to.
Najbolje je, da si govoriš kako so ljudje fajn pa si potem to tudi verjameš. Če pa začneš malo razmišljati in analizirati, potem prideš do tam, kjer sem sedaj jaz in tukaj ni lepo.
Namreč, marelica, tako kot ti sem tudi jaz oven. Sama si povedala, kakšni smo ovni – brez dlake na jeziku, kar imamo komu za povedat, to tudi povemo. Na en način je to ful v redu (nam se zdi) po drugi strani nas pa naša iskrenost tepe.
Sedaj imam ljudi poln kufer (opravljanje, zavist, sovraštvo…) in se vedno bolj obračam v naravo. Živali so tisto, kar mi daje veselje. Te so iskrene.
Draga Mojca Fauve
Res je tako, da smo zelo pošteni in z dobrim nam se vrača z grdim, ki sem prepričana, da je to tako. Ker sem včeraj pisala za eno znanko, da me je razjezila glede mojih financ tako je bila tečna, da je hotela na silo, da ji posodim denar. Saj resnično ga imam ampak iskušnje so me pripeljale, tako daleč da sem takšna in, da nimam več zaupanja posebej v njo. Ker ji nisem posodila mi je pa škodovala na kakšen način pa ne bi sedaj razlagala tukaj na forumu, če katero zanima kako ,ji bom z veseljem razložila na osebni email.
Sedaj pa mislim, da kdo je dober je oslu podoben in to sem ravno jaz. Vedno se sprašujem, ki tako rada drugimi pomagam a meni se potem zgodi, da dobijem klin po domače povedano.
Na to me pa jezi sama nase sem jezna, ki vidim, da sem nora.
Pišite še kaj pa lep pozdrav
marelica
Tudi jaz se pridružujem mnenju nekaterih, da je resnično zlobnih ljudi malo. Vsaj jaz nikogar ne poznam (mislim). Vsi govorite o nevoščljivosti – s tem se pa popolnoma strinjam. Foušije je pri nas toliko, da se človek prav zamisli. In večkrat le-ta v ljudeh zbudi tisto najslabše. Ne vem, če v tem primeru lahko govorimo o pravi zlobi, prej o “žlehtnobi”.
Dam za primer. V našem bloku imamo 2 soseda, ki sta skrajno nevoščljiva in nikomur ničesar ne privoščita. Pa ne živita slabo, sploh ne. Vedno, ko kdo drug v bloku kaj novega kupi (npr. avto ali pohištvo ipd.), je potem en kup opravljanja. Skoraj vsi sosedje smo tudi že doživeli skrivljene antene pri avtu in rise od ključa po celi dolžini avtomobila. Obtožiti sicer ne moreš nikogar, če ga nisi videl, toda vsi vemo, kdo stoji za tem. Jaz pravim: vse se vrača, vse se plača.
Meni je prav vseeno, če je sosed kupil nov avto. Saj ga ni ukradel. Naj ga ima, hvala bogu, da si ga lahko privošči. Ampak na žalost veliko ljudi ne razmišlja tako…
Še nekaj: takšnih ljudi se najlaže rešiš tako, da jih od časa do časa malce “zakuriš”, da potem težko spijo. Jaz se vsakič kaj zlažem, in v veliko veselje mi je potem gledati tiste dolge nevoščljive nosove. Zadnjič me je eden od teh sosedov vprašal, če že kaj razmišljam, da bi šla na svoje (živim namreč še pri starših) in sem mu lepo razložila, da je imel oče nekaj denarja prišparanega in mi je kupil stanovanje, zdaj mi bo pa vzel še avto na kredit. Pa imajo spet nekaj za govorit, jaz pa za ene pol leta ljubi mir.
Moje mnenje pa je, da ljudje niso zlobni. Vsak ima svoje težave, svoje probleme, vsak nosi svoj križ. Večina ljudi premalo ceni to, kar ima in poveličuje tisto, kar imajo drugi in zato so tečni, nevoščljivi in cinični. Ljudje nismo taki, kot jih prikazujejo španske žajfaste nadaljevanke: eni vedno samo dobri in plemeniti, drugi pa ves čas pravo poosebljenje zlobe. Jaz imam nekatere ljudi pač raje od drugih in mislim, da imajo tudi mene eni radi, drugim pa sem zoprna. Ampak se s tem ne obremenjujem. Moje načelo je: Če ne moreš pomagati, vsaj ne škoduj!
Od ljudi tudi ne pričakujem preveč, torej me tudi ne morejo prizadeti. Popolnoma zaupam le sebi, svojemu možu in sinu.
Mislim pa, da ljudje niso zlobni, ker se nihče ne rodi zloben. Na razburkanem morju življenja pa ne zdržijo vsi pozitivno usmerjeni.Postanejo zagrenjeni, maščevalni in jezni na vse, ki so srečni. Če dobro premisliš, bi bilo treba pomilovati njih, saj so v življenju prikrajšani za vse lepe, drobne sreče, ker jih sploh ne opazijo .
Katja,
zgoraj sem opisal osnove objektivisticne filozofije. 🙂 Ta nas uci, da obstajata dve vrsti ljudi. Tisti, ki svoje zivljenje zivijo zase in tisti, ki ga zivijo v senci nekoga drugega.
Tipicni ljudje, ki zivljenje zivijo v senci nekoga drugega:
1. vedno potrebujejo nasvete, preden se “samostojno” odlocijo za neko stvar, ker se bojijo odgovornosti,
2. so zavidljivi, ker cutijo potrebo svoje zivljenje z nekom primerjati,
3. tipicno postavljajo custva in intuicijo nad razum
…
Marelicin primer opisuje (2).
Ti “second-hand” ljudje, so se odpovedali svojim idealom, svojim ciljem, svojemu nacinu razmisljanja, svojim custvom in nagonom, da so lahko postali eno z mnozico. Tako so ostali brez lastnega zivljenja. Tistega, ki je bilo v njih. Ko bodo na koncu pogledali nazaj, bodo ugotovili, da so zaradi zelje “biti prilagodljivi in realni” v zivljenju enega za drugim kompromitirali prav vse ideale, v katere so verjeli. Da so se vsakih 10 let pod pretvezo zorenja na novo izumili. Nenazadnje, da tudi zdaj, na koncu, ne vejo, kdo so. Predvsem pa, zakaj so.
Ljudje, ki svoje zivljenje zivijo zase so obicajno oznaceni za egoiste. Imajo svoje cilje in jim sledijo. Pri tem jih malo brigajo abstraktne zadeve (npr. moda, politicna pravilnost, splosen blagor), ipd. Ce bos imela nov avto, bo egoistu to enako zanimivo kot kot, ce bos imela doma v akvariju posebne vrste tropsko ribico.
Ce bos zaradi novega avtomobila resnicno srecna bo, egoist to tvojo sreco z veseljem delil s tabo. Sreca je dajanje. Ce se bos z novim avtom bahala, egoist na to ne bo reagiral. Bahanje je jemanje, in egoist ti ne bo nicesar dal zastonj. Ce je egoist ljubitelj avtomobilov se bos lahko z njim zapletla v dolg pogovor o tvojem novem avtomobilu.
No in ce se srecata dva egoista, bosta oba od pogovora nekaj odnesla.
Problem je, ce noben od njiju ni egoist.
Lastnik novega avtomobila se bo z njim bahal (ker ga je kupil zaradi drugih in ne zaradi sebe) in ga tvoje mnenje omejeno zanimalo (ker je brez lastne integritete bo od tebe pricakoval potrditev svoje vrednosti, da je ravnal pametno in da je uspesen – sam tega ne ve, saj nima lastnega zivljenja, razumes?).
Sogovornik pa mu bo zavidal (ker bo svoje zivljenje primerjal z nekom drugim, njegove ideale lahko porusi ze rahla sapica, dovolj je, da je nekdo “druzbeno” bolj uspesen – npr. da ima boljsi avto).
Je zdaj bolj razumljivo, ali greva skozi se eno sesijo? :-)))
Lp,
Tomaz
No, zlobni niso samo oni drugi. Mislim, da smo vsi kdaj. Zakaj? Situacije so različne in je težko posploševati. Marelica, ti nisi nikdar zlobna?
Jaz sem. Primer: kadar mi kdo ne posveča pozornosti, kot bi jaz hotela, postanem strupena in špikam. Torej sem zlobna. Mi pa ne pade na pamet, da bi lahko direktno rekla, da rabim malo pozornosti. Torej sem zlobna, ko si ne upam povedati, kaj potrebujem.
Malo smešno se mi zdi, da vidite zlobne ljudje samo tam nekje , zunaj, stran od sebe. Bodite iskreni, sami niste nikdar zlobni?
Niste še nikogar, tudi nehote s svojim egoizmom npr., prizadeli?
Nerealno se mi zdi, da ste sami pozitivci, brez te slabe lastnosti, da iz svoje bolečine reagirate kdaj tudi ostro, pikro, skratka žleht!
In obstaja še tretji tip ljudi, ki se v določenih situacijah odločamo tako, da vprašamo koga za nasvet, drugič pač ne. Včasih sem egoistična in me prav malo briga za druge, včasih pa sem prava altruistična tovarna. Večinoma nisem oblečena po modi, vendar občasno ne maram izstopati in biti (ne)opažena. Včasih sem prav zadovoljna in hvaležna ,da imam svoj avtič, drugič pa že kar šparam za kakega dobrega Golfa s črnimi šipami. Večna in neutrudna dinamika, Tommy.
Sasa,
Srbi bi malce vulgarno rekli: “Ne mozes da jebes a da ti ne udje.”
Ali imas LASTNE pristne vrednote, ki tvojemu zivljenju dajejo smisel, ali pa jih nimas. Ce bi rada izvedela, kateremu polu si blizje, potem na list papirja napisi 10 odgovorov na vprasanje: “Zakaj rada zivim?”
Ce se da vseh 10 odgovorov prevesti v en samcat stavek: “Zaradi sebe same.”, potem si v prvi skupini. Sicer si v drugi, kot 90% vseh ljudi.
Se nekaj. Ljubezen se interpretira kot najbolj cista oblika egoizma. V ljubezni pojma “sveto” ne interpretiras kot nekaj nadcloveskega in bozjega, ampak kot nekaj TVOJEGA. Ljubezen ni stvar mnozice, je prevec posebna, da bi jo neselektivno delil z vsemi. Ljubezen je samo tvoja. Prav tako, kot je tvoja ljubezen samo od tvojega partnerja. Oboje je popolna egoisticna izmenjava. Cista sreca.
Ciao,
Tommy
Kancek logike:
1. Ce si egoist, potem ti nihce ne more prizadejati samo dusevne bolecine, kvecjemu fizicno in iz nje izhajajoco dusevno,
2. Ce si egost, pomeni, da sam sebi najvec pomenis in nimas nobenega razloga, da bi potreboval bolecino drugih za lastno zadovoljitev.
Pravzaprav oboje izhaja iz ne-egoizma. Iz lastne nesamozadostnosti. 🙂
Lp,
Tomaz