Zakaj smo ljudje sploh skupaj?
Velikokrat se vprašam zakaj smo sploh ljudje skupaj? V čem je smisel? Ali gre le za finančno razporeditev bremena ali pa naj bi bil razlog kaj drugega, mogoče razumevanje, pogovor, podpora?
Z moškim s katerim sem imam občutek da ne dobim nič, nič kar bi meni pomenilo, kar bi mene vezalo nanj. Čustvene podpore, pogovora, skrbi ipd. Tega ne dobim od njega. Kadar imam težave se še ni zgodilo, da je prišel in vprašal kaj je narobe ali kaj pd. Takrat ga nikoli ni zraven. Po naključju sem ujela kako druge ljudi vpraša kaj je s teboj danes, zakaj si slabe volje ipd. Mene pa ni niti enkrat vprašal, pa je videl da nekaj ni ok…. Najprej sem mislila da je pač bolj hladen tip človeka, zdaj pa ugotavljam da je težava naproti meni, ker če opazi in občuti druge ljudi, ne morem rečt da je brez empatije…
Čustveno se jaz s tem človekom dejansko ne morem niti zbližati. Ne čutim, da ga kakorkoli skrbi zame.Vsake toliko se pojavi, nekega rednega srečevanja nimava pa sem mu rekla da me to moti, velikokrat se je zgodilo da je rekel da pride pa ga ni bilo, kasneje je vedno navajal izgovore, kateri niso vedno opravičeni (ja sem delala in sem spregledal kolk je ura ipd., sem zaspalipd…..) Ne čutim iz njegove strani da ima resno zanimanje za kakršenkoli odnos z menoj ker njegova dejanja govorijo drugače., Telesno, ja ga občutim in toplino in vse, samo drugače pa me vedno znova vrže nazaj ta njegova čustvena hlad, čeprav on skoz zatrjujeje da so njegovi nameni resni in iskreni….. Meni pa se čedalje bolj vse zdi lari fari. Ker če ti je odveč da se za nekoga potrdiš, da najdeš čas za nekoga, da opaziš da se z nekom nekaj dogaja, da vsaj vprašaš kaj se dogaja, potem je vse skupaj brezveze…… ne vem…
Dva tedna nazaj sem šla nekam za en teden. Se je potrudil toliko da je zjutraj prišel preverit če sem se zbudila (ker je bilo zgodaj zjutraj), da bi me pospremil na postajo pa ne. Poznava se že 3 mesece in kao nekaj se dogaja, v vsem tem času me ni niti vprašal za tel ali kakršenkoli drugačen način komunikacije. Tist teden ko sem bila odsotna (zaradi ene šole) me ni niti vprašal ali se mu kaj javim da ve npr. da sem prispela na cilj, kako sem opravila ipd. To me je res zabolelo…. Si mislim zdaj, a toliko zanimanja imaš zame da te ne zanima niti česem prišla srečno nekam kaj šele kaj drugega… V vsem tem času se ni zgodilo da bi me kam povabil, na kavo ali kaj pd. Karkoli…. Vse kar imava je da se vsake toliko dobiva, pri meni ali njemu, ker živiva v soseščini in to je vse….. Moj občutek je da dobim minimum iz njegove strani,za nejga pa je to očitno normalno…
In se sprašujem kaj to sploh je? A je to nek normalen odnos, a smo zaradi tega ljudje skupaj? Da si kao z nekom, na koncu pa si vedno sam?
Pozdravljeni gospa oz. gospodična, imam občutek, da ste še mladi. Veste kako jaz gledam na namen skupnega bivanja oz. partnerstvo. Da je namen partnerstva tisto, kar se dva dogovorita, da je. Dva sta lahko skupaj iz zelo različnih razlogov, pomembno je, da sta oba zadovoljna. Najslabše je to, da se večinoma ljudje sploh ne dogovorijo oz. pogovorijo, kaj pričakujejo od veze. Zaljubljenost pride in gre, nato pa ostanejo dogovori, prilagajanja.
Glede na nezadovoljstvo, ki ga izražate skozi besede, je mogoče čas, da se usedete in razmislite, kaj si želite vi od veze. Ne razmišljate o tem, naj bi bil namen vez, kaj druge drži skupaj, ampak predvsem vprašajte sami sebe, kaj vi želite od veze s partnerjem. Potem je kar najbolje, da si napišete to kar boste ugotovili, da si želite. Ko boste imeli definirano in zapisano, kaj si želite od veze, pa vam predlagam, da se naprej vprašajte v kolikšni meri, si to dajete sami sebi. Koliko pozornosti si naklonite, koliko topline in vsega ostalega, kar si želite od veze. In najbolje je, da se potem opazujete skozi dan, koliko vaš odgovor odraža dejansko stanje. Ljudje zelo hitro rečejo, da se imajo radi, ko pa jih opazuješ skozi dan, hitro ugotoviš, da se nimajo prav zelo radi. In če boste odkrili, da se hitro zavračate, ko gre kaj narobe, da se ne posvečate kaj preveč sami sebi, začnite z ljubeznijo to spreminjati, začnite se bolj zanimati sami zase. Kako nekdo s tabo ravna v vezi gre z roko v roki s tem, kako se v globinah obnašaš sam do sebe, koliko misliš, da si zaslužiš pozornosti, topline. Tako kot vedno so te stvari bol prikrite kot odkrite in se jih opazi s poglobljenim opazovanjem. Nato se vprašajte tudi, koliko ste vi pripravljeni dati drugemu. Vprašajte partnerja, kaj si on želi od veze, po čem on hrepeni, kaj ga osrečuje ali mu to dajete, se počuti ljubljenega v vajini vezi. Včasih mislimo, da se partner počuti ljubljenega ob istih dogodkih kot mi, pa temu večinoma ni tako.
Iskreno povedati kaj si vsak želi in koliko sta si pripravljena priti nasproti drug drugemu. Je pa nuja, da vseh svojih potreb po pozornostih ne naslavljamo samo na partnerja ampak tudi na ostale ljudi, drugače to odnos zaduši.
Želim vam, da boste uživali v raziskovanju svojih globin, da boste odkrili nove vidike sebe, in da vas bo vse na novo odkrito navdihnilo za nove srečne kreacije življenja.
Mateja Debeljak, univ. dipl. soc. delavka
Zahvaljujem se za odgovor.
No, tako mlada spet nisem, res pa je da prvič resno in zrelo pristopam k enemu razmerju. Do sedaj je to vse bilo pač, da se nekaj dogaja, sedaj pa imam drugačne občutke. Pojavljajo se drugačna čustva in drugačni občutki. Dejansko sva oba dokaj zrela in se ne pustiva vlečt za nos…. Res je, da sva na nek način navezana en na drugega in ne glede na to kaj se zgodi, kakršnokoli trenja, eden brez drugega ne zdrživa in tudi ne pomisliva da bi se nehala dobivati. So pa vmes določene situacije in stvari, ki povzročijo trenja in zato sem se sama začela spraševati kaj pravzaprav je smisel. O tem nisem nikoli prej premišljevala….. A mogoče imam napačno predstavo, si obetam kaj neresničnega…. Pretekle izkušnje niso tako globoke zato sem negotova…
Seveda se zavedam, da kot prvo mora obstajati neka privlačnost in zanimanje iz obeh strani. Kar je meni osebno tudi izredno pomembno je, da oseba ima eno spoštovanje oziroma ne gre čez vse meje. Mislim predvsem na to da ko mine zaljubljenost, dela kar se ji zljubi.
Ko pravite da se ni treba omejiti samo na eno osebo, se strinjam. Vendar bi pa jaz vsaj za nekaj časa rada imela samo eno osebo. Prijateljavanja, druženja in vsega sem se naužila in zdaj bi pa želela imeti eno osebo, vsaj za nekaj časa…. Poznate tisti občutek ko se človek zasiti nečesa in bi rad nekaj drugega….nekaj stabilnega, trdnega.
O, ja poznam poznam ta občutek, ko se človek zasiti nečesa in bi rad nekaj drugega. Poznam, poznam. To so lahko najboljši trenutki, če se sprostimo in damo jasno namero, kaj si želimo in delujemo kreativno in navdihujoče v smeri želenih rezultatov.
Ne me narobe razumeti, vsekakor sem za poglobljene veze. Samo to sem želela reči, da ni fajn, če vse svoje potrebe zadovoljujemo v odnosu s partnerjem. Tudi zato, ker če se potem enkrat slučajno zgodi, da ga ni več ob nas, je primanjkljaj res ogromen. Če pa imamo več ljudi, ki nas podpirajo in nam stojijo ob strani, nam dajejo to kar potrebujemo, je lažje. Pri tem mislim na prijateljice, starše, sodelavce … Da ne bo pomote. Vas čisto podpiram v tem, da imate samo eno osebo za romantičen odnos.
Vsekakor, da če prvič resno in zrelo pristopate k razmerju, da imate sedaj drugačne občutke. Torej vas bolj skrbi, če dobivate v vezi dovolj ali ne oz. koliko sploh lahko pričakujete od resne veze? Vas to zanima? Bolj ko se dva zbližujeta bolj prihaja tudi do trenj. Saj ste gotovo že slišali, da vsak nosi s seboj prtljago – bolečine preteklosti, rane iz otroštva. In ta prtljaga začne”ven sekat”, ko pride do bližine. In “ven seka ” lahko na zelo otročje/čudne/nezaželene načine. Ja in zna biti tudi strašljivo, neprijetno.
pogled na vezo je ta, da je na njo fino pogledati na način, da bo veliko iluzij počilo, da je veza bolj podobna gibanju po spirali kot pot po ravni točki. Velikokrat pride do razočaranj in iluzije odmrejo, npr. iluzija: da sem popolna partnerka zanj in iluzije, da je on popolni partner zame, pa iluzija, da bom vedno razumljena, pa še polno enih iluzij, ki jih imamo v sebi, ne da bi se jih sploh zavedali. In vsakič, ko ene od teh iluzij poči, se lahko s prejemanjem resnice, s pogovorom, vez utrdi ali malo bolj zvodeni. In zraven pridejo čustva. Zahodnjaki se bojimo smrti, če pa jo sprejmemo kot del življenja kot del cikla, tako kot je zima v letnih časih. Potem se zavedamo, ko pride do mrtvila v vezi, do smrti nečesa, ene od iluzij, to pomeni, da bo za zimo prišla pomlad. Nekaj novega, svežega.
Toliko iluzij, napačnih prepričanj, pričakovanj se širi z raznimi knjigami, pesmimi, filmi, v naši kolektivni podzavesti, da je potem kar težko ugotoviti, kaj pa dejansko je namen veze in kako sploh zgleda dobra veza, kaj lahko pričakujemo od nje in kaj ne.
Upam, da sem vam kaj osvetlila.
Mateja Debeljak, univ. dipl. soc. delavka
Pozdravljeni.
No, sama ne pričakujem pravljic, nimam pa nič proti če vsaj nekaj časa živim v iluzijah. Po toliko slabih stvareh v življenju se ne bi otepala kakšne lepe, tega da nekdo stori kaj lepega zame, da mi nameni pozornost, ipd. Mislim, da nobeden nima nič proti temu. Saj balonček poči slej k prej. Bi pa vseeno rada uživala vsaj delček, vsaje nekaj lepega da ostane v spominu.
Kar zadeva to, da ni fajn biti preveč navezan na eno osebo, se strinjam. Bi pa rada povedala, da družine ali nekih tesnih prijateljev v resnici nimam. Vsaj takih, ki bi meni bili na razpolago, ko jaz potrebujem podporo (kakršnokoli). Tudi sedaj, ko imam določena obdobja, ko bi se res rada s kom pogovorila, mi prijateljice niso na voljo. Od tod verjetno izvira moja potreba, da imam nekoga, ki bo imel čas zame, ki bo ´skrbel˝ zame. Tega jaz prej nikoli nisem doživela in kar vidim sedaj je to da tega očitno nikoli ne bom niti doživela.
Ena zadeva je, ko nekdo nekaj ne naredi nikoli, druga pa če nečesa ne naredisamo do določenih ljudi. Če nekdo opazi druge ljudi, vendar določene osebe ne, potem je jasno da je nekaj v odnosu do te osebe narobe. Če se lahko z vsemi pogovarjam samo z določeno osebo se ne morem, potem je verjetno v tem odnosu nekaj narobe.
Kar se te dni dogaja je ena scena, ki je meni popolnoma nesprejemljiva in zaradai katere bom definitivno potegnila črto. En večer sva bila skupaj, čez nekaj časa reče da pride pol k meni. Ga ni bilo (kot neštetokrat prej…). Čez dva dni sem šla do nejga, izvem da je zbolel. Grem naproti, odnesem kaj za jest, kuham čaj, ga pustim počivat, rečem ok pridem okoli jutri zjutraj pogledat če je ok. Naslednji dan ista zgodba. Zvečer se zmeniva, da naslednji dan okoli 11 gre z menoj, jaz v službo on k zdravniku. Jaz se zjutraj zbudim, skuham kavo, grem k njemu, trkam k idiot, nič. V eni uri sem šla trikrat tja, trkala, nič. Potem sem šla v službo, ker sem pač morala iti…. Napišem mu sporočilo, da se javi da vem kaj je, če je vse ok z njim… Od tega je zdaj tretji dan, ne duha ne sluha…. Bljak. Dobesedno mi na bruhanje gre. In še bolj zato, ker takšnih stvari nikoli prej nisem tolerirala, zdaj pa kar nekaj. Če nekdo ni toliko človek da se javi, da se odzove, da pošlje kakršnokoli informacijo v takšni situaciji, potem pa ne vem če je to sploh človek. Ali ima takšen človek sploh čustva in nek odnos ali spoštovanje do drugega…..
In potem sem sprašujem, kaj vse pride če je zdaj tako….. Če nekdo reče, pridem pa ne pride, niti ni toliko fer da se oglasi, pove kaj je na stvari, mogoče se opraviči, kaj potem pričakovati od takšnega človeka….. Jaz od njega še nisem doživela opravičila…. in ravno tega me je strah. Strah me je ljudi, ki nikoli ne čutijo obžalovanja, ne vidijo ali priznajo svojih napačnih ravnanj niti se kdaj opravičijo ali vsaj pokažejo obžalovanje ali da so kdaj narobe ravnali.
Takšne starše sem imela. Oni niso nikdar kaj narobe naredili, niti so kdaj na kakršenkoli način izrazili, priznali zmote. Opravičila pa itak ni za pričakovati…..
In to je tisto, kar me najbolj najeda zdaj, ta hip in kar definitivno zahteva ukrep. Ljudi s takšnimi lastnostmi, ne potrebujem. Zares ne. Moji starši so bili čisto dovolj za eno življenje.
Iskreno meni tole deluje bolj kot tip, ki te ima samo za sex, ampak tega ne upa direktno povedat, ker ve da se boš temu uprla, ampak se gre takšne igrice.
bom izluščila dejstva..
-Čustvene podpore, pogovora, skrbi ipd. Tega ne dobim od njega. Kadar imam težave se še ni zgodilo, da je prišel in vprašal kaj je narobe ali kaj pd. (partner je prvi, s katerim bi se moral pogovoriti o teh stvareh, če pa vpraša vse druge, samo tebe ne, nima tebe očitno niti na listi “prijateljev”)
-Vsake toliko se pojavi, nekega rednega srečevanja nimava pa sem mu rekla da me to moti, velikokrat se je zgodilo da je rekel da pride pa ga ni bilo, kasneje je vedno navajal izgovore, kateri niso vedno opravičeni (ja sem delala in sem spregledal kolk je ura ipd., sem zaspalipd…..)
-Ne čutim iz njegove strani da ima resno zanimanje za kakršenkoli odnos z menoj ker njegova dejanja govorijo drugače., Telesno, ja ga občutim in toplino in vse, samo drugače pa me vedno znova vrže nazaj ta njegova čustvena hlad, čeprav on skoz zatrjujeje da so njegovi nameni resni in iskreni….. (v prvem stavku tukaj še enkrat preberi tole : njegova dejanja govorijo drugače, in razmisli o tem. kakšna dejanja? da mu je vseeno zate, da ga ni, itd itd… zatrjuje ti da so nameni resni in iskreni ker je čustven manipulator, v resnici pa mu je malo mar za tebe)
pa še ta scena, kot si se izrazila, ki se dogaja zadnje dni… če bi samo to napisala, bi bilo povsem jasno kakšen je njegov namen s tabo – samo sex. res se grdo sliši, ampak marsikater moški to dela tako. Po tvojem načinu pisanja se vidi da si še mlada, in tudi moški v mlajših letih so velikokrat samo lovci, lovci na sex. in ker vedo, da je težko pridet do tega z “ej mala a boš dala f…” potem to poskušajo na takšne načine kot ga ti opisuješ tukaj. Mi je pa žal, da ste nekatere ženske tako vztrajne, in pustite da tako moški pometajo z vami. Tole je res zelo grdo… in ni niti približek kakšnemu odnosu, sploh zdravemu ne. Si napisala, da bi rada imela nekaj časa samo eno osebo, kar je želja večine ljudi, ampak ne počni tega za vsako ceno, sploh za takšno ne! Ta ena oseba se bo že pokazala, ko bo čas.
No, od zadnjega dogodka sem se umirila in ne drezam več. Sva se srečala, me je zelo prijazno pozdravil, vprašal kako sem. Sem odgovorila, da vredu. Potem je sam dodal da tudi njemu gre bolje…. nisem ga niti vprašala kako je, nekak v tistem trenutku nisem čutila potrebe. Od takrat ga nisem več videla. Zdaj ga ne iščemveč, ne grem k njemu, ne drezam. Sem pustila vse pri miru. Nekak sem se ohladila.
No, glede sexa lahko rečem, da me samo in izključno zaradi tega nima niti ne more imeti, ker nisva spala skupaj, mislim sx. Jaz se v nobenem trenutku nisem počutila do te mere da bi šla do konca, ne da nisem želela ampak enostavno ta čustvena praznina med nama mi ni pustila iti naprej. Nisem ženska, ki bi kar spala z enim moškim, samo zaradi sexa. Jaz potrebujem najprej vse ostalo, potem pa se lahko prepustim moškem tudi v postelji.
Je pa na nek način tudi hecno, da ni nikoli silil vame do te mere da bi popustila. Se mi zdi, da moški ki hoče žensko samo za sex ravna malo drugače, oziroma se obnaša drugače in če ne doseže svoje hitro, se tudi hitro zgubi. Saj sva že bila v situaciji samo, ko sem nakazala da ne grem do konca, se je umiril…ni nikoli izsiljeval, pa tudi da bi čist izginil tudi ne. Je pa hecno vse skupaj, me ne zadovoljuje in ne kaže da je to ravno nekaj zame. Ni čustev, ni nečesa na kar bi se navezala, imamo bčutek da vsakič ko se mu poskušam približati me odrine. Potem pa nekaj časa kasneje pridre obilica čustev od njega, da me zaduši.
Jaz sem mlada, 🙂 na področju odnosov. Po letih niti ne. Imela sem veze, vendar je to bilo nekaj povsem drugega. On je bil poročen, je ločen. Nima otrok. Oba sva midva na nek način zaznamovana in verjetno v najinih letih tudi drugače reagirava ne samo zaradi zrelosti temveč tudi zaradi preteklih izkušenj.
Kakorkoli, trenutno imava hladno vojno, hahaha. Jaz sm se umaknila in odnehala. Izgubila sem voljo in upanje.
Spoštovana,
verjamem, da se tako počutite. Toda ni potrebe, da take občutke do sebe še vzdržujete. Pri vašem predzadnjem besedilu, mi je bilo všeč, da ste se tudi pošalili iz vsega skupaj. Humor zelo pomaga. Pa ste napisali že novo pismo, predem sem vam utegnila odpisati.
Glejte moj prijatelj vedno pravi, vsak dan je fino, da narediš kaj, zaradi česar izpadeš neumen, ker te to osvoboditi. Osvobodi te omejitve, ki se skriva za stavkom: “Kaj bodo pa sosedje/prijatelji/ znanci rekli?” Ja delamo napake, kdaj tudi kaj nasedemo oz. pričakujemo stvari, dogodke, ki se ne realizirajo in se potem počutim nekako tako kot se vi sedaj. Toda vse to se le poskusi za dosego cilja, ki smo si ga zastvavili. Vprašanje ni, ali bomo prišli do njega ampak kdaj. Na poti do cilja, pa nas čakajo take in drugačne dogodivščine. Pomembno je le, da se cenite, spoštujete in ljubite. Iz vsega srca.
En virtualen objem in lep pozdrav.
Mateja Debeljak, univ. dipl. soc. delavka
Gospa Mateja,
hvala za odgovore in dobrohotne misli. Žal pa mene celotna situacija ne zabava. Ni lep občutek, ko nekdo zgine in ne veš kaj, kam, zakaj, kaj se je zgodilo ipd. Vse je boljše kot tišina, kot odhod brez besed….. In ravno ta način vzbuja vse slabe občutke. Če bi se karkoli vmes zgodilo bi vedela, da sem napak ravnala ali pa da sem prav ravnala ker tega in tega ne želim in ne toleriram, tako pa je vse obviselo v zraku….in ravno zato je vse skupaj težje, bolj mučno.
So težki dnevi, ko bi se v trenutku zjokala ker mi skozi glavo prešinejo misli, da kaj hudiča sem jaz komu naredila, da se mi tko vrača. Zakaj toliko bolečine in šokov. Skrbno pazim kako ravnam in nenhno poskušam izboljšati svoje obnašanje do drugih, potem pa me kaj takega doleti. In zakaj kar naprej ta bolečina in solze, do kdaj bom jaz jokala…ali bo sploh prišel kdaj boljši čas, da bom vsaj enkrat v življenju zares pomirjena, v miru živela, brez šokov in solz…
Tako me je zadel šok zaradi vsega, da sem bila kar nekaj ur ohromela…… in to zares ni zabavno, mi ne pridejo nobene šale v glavo….
In tako kot ga obsojam, istočasno si mislim kaj pa če sem krivična, kaj če se je njegovo zdravstveno stanje poslabšalo in je v bolnici – ker je bil v bolnici vmes ravno zaradi te bolezni….
In potem se žrem, ker iščem opravičila za drugega in si s tem dajem tolažbo…
In padem v začaran krog….
Zelo težko sprejemam dejstvo, da so ljudje zlobni, da imajo slabe namene, da je tak naš svet in ljudje v njemu…..to me najbolj prizadane. Nikakor se ne znam sprijazniti s tem da je toliko zlobe in slabega okoli nas, da so ljudje pripravljeni igrati in se pretvarjati da dosežejo svoje, da zadovoljijo svoje potrebe brez ozira kakšno škodo naredi drugemu oziroma ali prizadane koga….
mi je bilo prav toplo pri srcu te brati – imaš čisto dušo in iskreno srce
veš kaj ti naj bo v tolažbo ? tip te itak sploh ni bil vreden in zahvali boga, da je izginil iz tvojega življenja !
če bi pa slučajno se spet kdaj vrnil k tebi se malček izživljat nad teboj – mu obrni hrbet ti !
in ne opravičuj ga več sama pri sebi – ker bodi prepričana, da je zelo dobro vedel kako se je obnašal !
žrtev ponavadi opravičuje svojega krvnika – sploh, če je navajena bila že iz otroštva se obnašati tako , ampak ti imaš vso moč sama v sebi, da boš v bodoče že vnaprej prepoznala tipe, kot je bil ta in se nikoli več spustila z njimi v nobeno obliko odnosa !
izberi si za tisto, po čemer sama v sebi hrepeniš moškega, ki te bo vreden – spoštljivega, pozornega, moža besede, ki te bo cenil in imel rad
krasna ženska si !
pogumno naprej in vse dobro!
lp
Hvala za tako lepo sporočilo. Se bom potrudila upoštevati nasvete :).
Moj greh je ta, da sem preveč mehka, oprostim in na vsakega gledam kot na človeka iz krvi in mesa, Se mi zdi, da bolj ko se staram, bolj sem mehka, hihihihi…. In ja, človeško je grešiti, človeško je tudi oprostiti.
Seveda ima vse svoje meje. Čedalje bolj se mi zdi neumno čas zapravljati na razpravljanje in iskanje vzrokov, razlogov, opravičil. Očitno je treba uživati v trenutku in ko se cikel zaključi, vse skupaj pozabiti in sprejeti dejstvo, da smo ljudje takšni kot smo, dobri ali slabi, neumni, nerodni, neiskreni…..nezreli.
V tem trenutku, ko je vse skupaj kar precej za menoj, pa ne v celoti iskreno priznam, pride na plano kakšen spomin ko se nasmejim, ko mi je toplo v srcu kljub grenkemu zaključku. En dober prijatelj mi je povedal, da naj kljub vsemu ohranim lepe trenutke in ne pozabim, da sem za vsaj kratek čas bila srečna. Očitno je življenje sestavljeno iz teh kratkih trenutkov sreče, s komurkoli jih doživimo.
Od mojega neusojenega dragega sem se na nek način poslovila, blokirala vse možnosti ponovnega kontakta. Seveda, obstaja možnost, da se bova enkrat kje po naključju osebno srečala. Upam, da bom do takrat že ozdravljena 🙂
Nisem zasledila koliko sta se zares pogovarjala o vama. Si mu zaupala svoje obcutke, pomisleke, si mu jasno dalavedet, kaj te jezi, kaj bi rad (da se zgodi), kako si predstavljas vain odnos? Ko sem brala tvojo zgodbo, mi je ves cas nekaj manjkalo, kot da ni bilo pomembnih informacij. Ker ce se dejansko nista iskreno pogovarjala, kako ves da ti nisi v njegovih oceh izpadla neresno? Se ne postavljam na nobeno stran, samo osvetljujem situacijo.
Ce samo cakas na drugega, se bos nacakala. Ko te je vprasal kako si, bi lahko iskreno povedala kako se pocitis, ne da si “zgladila zadevo” z laznim “v redu”. Kako naj on ve, kaj ti rabis, kako delujes, ce ne spregovoris o tem?
Težko je v enem postu vse napisati. Seveda imajo vsake oči svojega malerja, zato je fajn slišati več različnih mnenj.
Pogovorov je bilo dovolj. O tem kaj se z menoj dogaja, kakšne težave imam, zakaj sem takšna kot sem ipd. Nekaj dni preden je šel sva se pogvarjala o njegovem iskanju dela in službe. Mi je govoril o eni službi v drugem kraju, bilo je več različnih opcij, nakar sem ga jaz vprašala kje najraje bi bil oziroma katero od teh služb za katere je imel razgovor bi najraje sprejel, mi je odgovoril, da pač to in to, istočasno razložil da zame žal pri istem delodajalcu ni možnosti. Na koncu sem mu rekla, da me bo pol pustil samo tle (v tej vasi kjer sva pač živela oba), nakar mi je odgovoril da to pa res ne, da ja – bom ostala sama v tej vasi, vendar ne v tistem smislu da me bo zapustil…. To je bilo nekaj dni preden je šel….
Jaz ne vem in tudi ne raziskujem več kaj v resnici se je zgodilo in kaj je bil razlog…..Je pač kar je,. Vsak ima svoje razloge in vsak naredi tako kot sam v določenem trenutku presodi, da je najbolj primerno. Vsi pa se moramo sprijazniti z lastnimi odločitvami, kakor z odločitvami drugih ljudi. Tako pač je.