Zakaj si tako želim še enega otroka?
Imam dva zdrava otroka, dobrega moža, končno tudi urejeno življenje. Dolgo sva potrebovala, da sva se rešila kreditov, da imava lepi službi in da živimo v miru. Si pa močno želim še enega otroka, mož pa ne. Ni prostora za tretjo otroško sobo, treba bi bilo kupiti nov avto, z nosečnostjo in porodniško si bom zapravila možnost za napredovanje v službi. Čemu si kompliciram življenje? Zakaj ne morem enostavno pozabiti na to željo in živeti v miru? To bi bilo najboljše za vse, ampak enostavno ne morem. Boli me, zelo. Kak nasvet? Hvala.
Vse zgoraj navedeno vas dejansko čustveno ne izpoljnjuje, pa če je razumsko, navidezno in družbeno, lepo, mirno, urejeno in za okolico in povprečen način življenja sprejemljivo ali celo priznano kot uspešno.
Bo treba ugotovit in in se sami sebi iskreno razgalit, kje je dejansko tisti čustveni manjko, ki vam ne da miru.
Ali ste ga morda samo zakrili in zakamuflirali v “željo” imeti tretjega otroka, v resnici dejansko pa vam manjka nekaj čisto drugega.
Če odmislite vse zgoraj naštete družbeno “vredne” stvari in dosežke (brez kreditov, lepi službi, dober mož, dva zdrava otroka), KDO ostane? Kdo ste vi, kaj ste vi v vsej tej zgodbi, v tem življenju?
Koliko ste zares zadovoljni sami s sabo in vašo osebno vlogo v njem (v življenju, v partneskem odnosu, v odnosu do otrok)?
Od tu naprej je vaše delo, da vse to ugotovite, potem bo tudi postalo bolj jasno glede “želje” po 3.otroku oz.se vam bo razjasnilo ali je ta želja sploh dejansko iskrena ali samo krinka za nekaj drugega.
Definitivno je fajn, če pomisliš zakaj npr. Si iz večje družine in smatraš kot popolno družino 3otroke, ali je vezano na spol, ali sta starejša “drugače od pričakovanj” (pa ne mislim samo slabo, tudi dobro npr. Sta samostojna pri učenju, ti si pa želiš da bi te bolj potrebovala).
Meni se zdi, da bi bilo dobro upoštevati tudi otroka pri odločitvi za 3. To je stres. Dejstvo je, da če ti novorojenček joka na 4h, da bo vplivalo na starejša dva tudi, če ju ne vzgajaš za dekle (eni starši so 💩).
Če je nekaj tako malenkostnega kot želja po negovanju, ti priporočam psa (so na mentalnem nivoju 2L otroka) in imajo mnogo manjši šok faktor za starejša dva.
Res mislim, da bi njiju morala bolj upoštevati pri odločitvi: realno gledano – če sta 2 in 4, bo ta starejši začel OŠ s 4h spanja; če sta 7 in 10 je zelo hudo se učiti ob joku; če sta že najstnika pa tudi potrebujeta več sočutja.
Jaz gledam bolj iz sebe – veliko sošolcev je v gimnaziji dobilo polne ali polovične bratce in sestrice potem pa se za maturo učilo z otročkom ob hecanju “a nisi pazil”. Pa so jih imeli full radi – resno imeli full radi. Tisti, ki so jih dobili v OŠ pa so vedno bili fejst reveži.
Pa da se ne bi narobe razumeli – jaz si tudi želim več otrok (čeprav jih še nimam) samo je pa dvorezen meč, ki ni posledica samo zate in za tvojega partnerja, ampak tudi za tvoja starejša otroka.
Lp