zakaj sem tako osamljena??
Lep pozdravček vsem:)
Sem simpatična, vedno nasmejana in komunikativna 25-letnica:))Imam dobro službo, odlične prijatelje in ljubečo družino. Nimam pa sreče v ljubezni. Moj prvi fant me je prevaral, naslednji, s katerim sem preživela 5 let me je pustil, ko sem zanosila (od žalosti sem imela spontani splav). Potem sem bila kar nekaj časa sama. Čeprav sem hrepenela pa ljubezni, mi je bolečina preteklih izgub vedno znova preprečevala, da bi lahko komu zaupala ali se vanj celo zaljubila. Dokler okrog novega leta nisem spoznala nekoga, za katerega sem še danes prepričana da je (bil) ljubezen mojega življenja. Skupaj sva preživela nekaj tednov in moram priznati, da sem se res močno zaljubila vanj. Skupaj sva na njegovo pobudo delala načrte za prihodnost. Pravljica je trajala do nekega večera, ko sva se po prijetnem popoldnevu poslavljala, vendar pa se je on brez besed obrnil in odšel, čeprav sva se še pred nekaj minutami skupaj smejala. Kasneje sem ga poklicala in vpršala kaj je narobe, pa mi je le odgovoril, da ga ne zanimam, čeprav sem mu privlačna. Res ne razumem. Moram tudi povedati, da vmes ni kakšne druge ženske. Sedaj sem že pol leta kar naprej žalostna, potrta, ne vem kaj sem storila narobe. Predvsem pa sem izgubila zaupanje v moške in ljubezen. Prisegla sem si, da nikoli več na bom nikomur zaupala, saj me vsi prizadenejo. Kaj naj storim, da ne bom tako žalostna, saj se sama sebi zdim precej neumna, da se sekiram zaradi moških. Moja edina napaka pri vsem tem je bila, da sem jim zaupala, oni pa so to izkoristili. Ali sploh obstajajo drugačni?
Arwen,
KOt prvo moraš vedeti kaj ti želiš. In kot o ugotoviš, ne smeš živeljenja posvetiti tistemo, temveč samo vedeti, med tem časom pa se bo dogajalo marsikaj in takrat ti bo tisto kar veš, samo filter za sprejemanje življenja.
Zagotovo je nekje nekaj kar naredimo narobe, ampak to počnemo skorajda vsi. Važno je le kaj se iz tega naučimo.
Jaz tudi enega poznam, ki je zelo drugačen od tega kar si napisala ali pa tudi ne, kajti od tebe je odvisno kaj je drugačno. JAz pravim, zate bi bil odličen, ali pa tudi ne, ker ne vemo kaj pravzaprav ti rabiš. Vendar to ni nas, da ti ga priskrbimo, ampak da ti veš, kaj želiš. In če ga ne želiš, če ni to to, potem naj te ne bo sram to povedati, kakor tudi obratno. Če sta in čutitia potem je to to. Vendar moraš biti v sebi prepričana, kajti samo tako tudi veš kaj je zadaj. KAjti občutkov se ne da varati, če pa je vse skuapj zaradi osamljenosti, potem to ni to. Mora biti spontano in z popolno ljubeznijo, ne glede na posledice.
Bolj ko boš zadovoljna bolj kot boš srečna, sama s seboj, lažje boš dobila takega ki ti bo ustrezal.
Samo verjemi.
primož
Pri prvemu… sta bila morda še premlada.
Drugi – ni vedel kaj hoče.
Tazadnji: temu pa le nič ne zameri, saj je bil po mojem mnenju pošten do tebe. Morda ni izbral pravega načina za odhod, a ti vsaj ni ukradel 5 let življenja.
Sicer pa kar naprej, ne se zapirat vase. Vse to je le del življenja, ki do nekaterih sicer ni pravičen, a…. Tudi na nasprotni strani nas je nekaj z podobnimi problemi.
Glavo pokonci!
Pozdravljena!
Razumem te in vem kako se počutiš, vendar je pač tako, da nas življenje vedno znova postavlja pred razne preizkušnje.
Sama verjamem, da ima čisto vsaka stvar na tem svetu svoj razlog, da vse poteka po nekem določenem načrtu, ki nam sicer ni vedno všeč, a mnogokrat so potrebne solze in bolečina, da spoznamo sami sebe. Kajti šele ko spoznaš sam sebe in si srečen, da si takšen kot si, šele takrat bodo vstopili v tvoje življenje pravi ljudje, ki te ne bodo razočarali, ampak te bodo osrečili.
Nikoli pa ne moreš svoje sreče polagati v roke druge osebe, pravo srečo lahko najdeš kvečjemu v sebi, v svoji notranjosti, vse drugo je lažna sreča, sreča, ki slej ko prej izpolzi iz rok in te spet postavi na začetek.
Vsi doživljamo razočaranja, nikomur ni prizaneseno, vendar sem prepričana, da nas vedno doleti samo tisto kar lahko prenesemo, s čimer se lahko sprijaznimo in pogosto so najhujše situacije tiste, ki nas okrepijo in nam dajo moč. To ponavadi spoznamo čez čas, a vendar je vredno počakati, da ugotoviš zakaj je bilo dobro to kar se ti je zgodilo. Vprašaj se kaj se lahko iz tega naučiš, kakšno lekcijo ti je hotelo dati življenje. Pravijo, da se razočaranja ponavljajo z nekim razlogom in na tebi je, da ugotoviš zakaj vedno znova doživljaš nesrečo v ljubezni. Morda imaš v podzavesti negativni vzorec, ki se potem odraža na tvojem življenju in na ljudeh, ki jih na tak način privabljaš v življenje.
Vzemi si čas sama zase, najdi srečo v sebi. Pojdi v naravo, v hribe, poslušaj petje ptic, veseli se malenkosti okrog sebe, ki jih ni malo… In šele takrat, ko boš srečna ne glede na to da si sama, bo v tvoje življenje stopila prava oseba.
Glavo pokonci in ne pozabi: Kar te ne ubije, te okrepi.
Pa srečno!
Anamari
moraš vedeti da nisi edina ki se ti je to zgodilo, pac zalost enkrat,dvakrat,trikrat, VEDI pa da bo tudi zate posijalo sonce in bos našla moškega, ki te bo spoštoval in te ljubil kot osebo z vsemi dobrimi in slabimi stvarmi.
Tudi jaz še nisem našel ljubezni svojega zivljenja, pa sem imel 8 let punco, pa ne mečem vseh deklet v isti koš.Moraš vedeti da smo si ljudje različni in da ravno to nas tako privlači,glavo gor, pa boš že videla, takrat ko boš najmanj pričakovala bo prišel…
veliko sreče
Dejan
Arwen, nismo vsi enaki, čeprav s(m)o ljudje (ne samo moški), ki vemo, kaj hočemo, bolj redke sorte.
Če sama ugotavljaš, da se ti ponavlja določen vzorec partnerjev, bi morda bilo za razmisliti, ali obstaja s kriteriji, po katerih izbiraš partnerje. Prosim ne razumi tega kot kritiko, ampak kot nasvet in pomoč proti možni rešitvi.
Na splošno pa v razmerjih ne gre drugače, kot z zaupanjem in upanjem v najboljše, sicer je odnos zastrupljen že od začetka in bo garantirano razpadel.
Pri tem pač sprejmeš v zakup tveganje, da nasrkaš še enkrat. Žal drugače ne gre. Totalne garancije ni.
Srečno!