Ne vem, ali moja težava spada v ta forum, a nekako se mi zdi, da bi tu lahko našla kakšno rešitev za svojo težavo.
Sem zdrava, srečno poročena, imam odraslo hčerko, ki ne živi več doma, z možem imava lep odnos, nisem preobremenjena, imam dovolj časa zase, zelo rada berem, nimam kakšnih posebnih težav, živim umirjeno in zadovoljno.
Moja nadloga je v tem, da veliko razmišljam, predvsem o odnosih med ljudmi, raziskujem globlje vzroke za različna vedenja in iščem rešitve za težave. Pa ne za svoje, ampak za težave, ki jih imajo družine naših sorodnikov, kjer je veliko patologije, od napačne vzgoje otrok ( razvajanja, pretiranega navezovanja nase ) do zelo slabih komunikacij med družinskimi člani, ki mi jih nekateri od njih nenehno sporočajo v smislu pritoževanja čez koga. Pravzaprav me radi uporabljajo za zaupne zadeve, ker znam poslušati. Nihče me pravzaprav ne prosi za pomoč, a jaz sem človek, ki za vsako njihovo težavo poiščem in najdem rešitev. Seveda jih ne vsiljujem tem ljudem, se pa ne morem otresti nenehnem premišljevanju o tem, kar mi celo krati spanec. In seveda njihove težave tako potegnem nase, da dobesedno trpim in sem skratka s tem mnogo preveč obremenjena. Ne znam si reči – kaj me briga -in vreči čez ramo, kot znajo nekateri.
Tako rada bi jim pomagala, da bi zaživeli bolj srečno, poznam rešitve, pa vem, da se nimam pravice vmešavati, če me direktno ne prosijo za pomoč. Pa tudi vem, da mora težave vsak človek reševati sam, nasveti ne pomagajo dosti, saj so vzroki običajno zelo globoki in težko rešljivi.

Kaj naj storim, da se ne bi toliko obremenjevala?
Hvala za odgovore.

Pozdravljena !

Te razumem, ker tudi meni ni vseeno, kaj se dogaja z ljudmi v moji bližini.

Svoj čas sem bila tudi sama dokaj obremenjena, dokler nisem prišla do določenih zaključkov in sicer:

– so ljudje, ki potrebujejo samo dobrega poslušalca, da si olajšajo dušo, pa (zaenkrat) še niso pripravljeni nič narediti

– so ljudje, ki se izpovejo in sprejmejo in tudi upoštevajo pameten nasvet,
so pripravljeni prevzeti odgovornost za svoje življenje.

Obstoja razlika med pomilovanjem in sočutjem.

S pomilovanjem sporočam, da človek ni sposoben sam reševati svojih problemov – tega se moramo izogibati.

S sočutjem do sočloveka sporočamo, da ga razumemo, vendar ne moremo živeti njegovega življenja, mu vlijemo voljo, mu ponudimo roko, da se lažje pobere.

Sama se zavedam, da smo ljudje na Zemlji zato, da se učimo in lekcije imamo vsi.
Imamo pa tudi moč izbire, na kakšen način odreagiramo, ko se srečamo z njo.
Preizkušnje pa so namenjene osebni rasti.

Lep dan !

Nina*

Draga Zaskrbljena*!

Pravite, da veliko razmišljate o odnosih med ljudmi, raziskujete globlje vzroke za različna vedenja in iščete rešitve za težave. S tem gotovo poglabljate svoje razumevanje odnosov in življenja nasploh. In to je dobro. Marsikdo danes živi zelo površno in si ne vzame časa, da bi se poglobil v skrite zakonitosti življenja in odnosov. Škoda, saj življenje na nek način teče mimo njega.

Problem pa je v tem, da se ne morete otresti tega razmišljanja, ki vam celo krati spanec. Pravite, da težave svojih sorodnikov potegnete nase in se mnogo preveč obremenjujete z njimi. Razumsko sicer veste, da to ni dobro oz. koristno, a čustveno dogajanje gre svojo pot.

Predlagam vam, da poizkusite z vsakodnevnim sproščanjem (na primer s tehniko globinske sprostitve), saj boste tako umirili svoja čustva in misli ter okrepili v sebi čustveno stabilnost in ravnovesje. Prav tako si okrepite svoje misli, ki ste jih že napisali v zvezi s tem: da veste, da je to njihovo življenje, da se nimate pravice vmešavati, da mora vsak človek svoje težave reševati sam … Lahko poizkusite s afirmacijami, torej mislimi podpore. Z načinom razmišljanja namreč močno vplivamo na svoje čustveno stanje in če boste razmišljali na prej opisan način, bodo sčasoma temu sledili tudi vaši občutki in lahko se boste manj obremenjevali.

Rešitev gotovo ni, da bi rekli: “Kaj me briga!”, kot to počnejo nekateri. Rešitev je, da spremenite svoj odnos do tega. Prav je, da druge pozorno in sočutno poslušate, lahko jim poveste tudi svoje videnje situacije in podate kakšen nasvet, sploh če vas zanj prosijo. Zavedati pa se morate, da je to njihovo življenje in njihove življenjske lekcije, ki jih morajo sami predelati. Vi jim lahko le sočutno stojite ob strani, ni pa potrebno, da se zaradi tega obremenjujete v smislu skrbi, ki ne koristijo ne njim in ne vam.

Še morda zanimivo vprašanje za samoizpraševanje je tudi: “Kaj imam od tega, če sem tako zaskrbljena za svoje sorodnike?” Razmislite o negativnih posledicah takšnega ravnanja (omenjate že nespečnost), pa tudi o pozitvnih! Očitno vam ta zaskrbljenost prinaša tudi neke koristi – vam daje občutek lastne vrednosti? Občutek koristnosti ali kaj drugega? Razmislite tudi, ali te koristi res rabite in ali jih nemara lahko dobite drugače in ne z zaskrbljenostjo.

Pravite še, da bi jim tako radi pomagali, da bi zaživeli srečno. Skušajte delati tudi na tem, da niste preveč ujeti v to svojo željo, ki je sicer plemenita, hkrati pa lahko v vas povzroča tudi nepotrebno zaskrbljenost. Kot sem že dejal, lahko so to njihove dragocene življenjske lekcije. In lahko je v celotni zgodbi lekcija za vas, da se naučite do vsega vzpostaviti empatičen odnos – odnos sočutja in podpore, ki pa vas čustveno ne bo bremenil.

Verjamem, da bo šlo!

Problem enih ljudi je to, da nimajo problemov. Sicer si jih morajo pa izmisliti ali pa se ubadati s problemi drugih. Tako se ego čuti zadovoljenega.

Prisrčna hvala za res tehten odgovor. Z vsem napisanim se popolnoma strinjam, tudi s predzadnjim odstavkom, ki mi je odprl nova obzorja lastne duševnosti, ki so mi bila dosedaj prikrita .
Zelo se trudim spremeniti svoj odnos do težav drugih ljudi, tudi z afirmacijami, sem pa tudi preko vaše spletne strani naročila CD za globinsko sproščanje.

Zelo ste mi pomagali. Še enkrat najlepša hvala!