Dosti časa je že minilo odkar sem hodila v vrtec.Bilo mi je všeč,ker sem se lhko igrala in bila med vrstniki.Bilo pa je zelo boleče,ker me otroci niso sprejeli medse.Nihče se ni hotel igrati z mano,zato sem bila zelo osamljena.Tudi doma je bilo isto.V bližini mojega doma je bilo kar nekaj otrok iste starosti in ko so se igrali,so me vedno podili stran.Ni hujšega ,ko če ti nekdo reče”ne ti se pa že ne boš z nami igrala,kr bejž stran”.Pa še danes ne vem zakaj?Imela sem tudi njaboljšo prijateljico in sem enkrat slišala,ko sem prišla k njej,da je rekla”o spet ta krava”.Bili sva stari 7 ali 8 let.Isto je bilo v osnovni šoli.Bila sem bolj sama kot ne…..
Vedno sem se bala ,kako bo,ko bom jaz imela otroke.Bala sem se,da bodo tudi oni izobčeni.
Danes je ta čas prišel.Res,sama imam otroke,krasnega moža.Otroka hodita V vrtec.Sin je zaenkrat kar dobro.Hčerka se mi pa zdi,da je že na pravi poti”da povzame”da se ponovi moja zgodba.Vzgojiteljice se pritožujejo nad njo,otroci jo imajo čez glavo(stara je 3 leta)baje.Ves čas se joka,…Res se bojim,da ne bi bilo isto.Mogoče res ne bi smela imeti otrok oz.bi morala biti njuna mamica kaka druga.Bojim se ,da bi se to kar prenašalo.

Potem tudi sosedje imajo mojega moža za lenuha,pa čeprav je od 7-19 v službi in ne more potem še doma okoli hiše delat,daj je zmatran. In vsi se “brigajo”za nas in samo čakajo,kdaj bomo naredili kakšno napako,zakaj imamo rolete spuzščene dol,če samo ležimo in spimo?!.In jaz sem kriva,ker so otroci veliko bolni,da imam čisto neodporne otroke,….
Ali sem jaz ta,zaradi katere se vse to dogaja?Naj grem stran,se umaknem,pred vsemi?Bolje bi bilo,če bi sploh ne obstajala.Bolje za vse…………

manaja

pa kaj se vsi obremenjujete s tem,kaj kdo misli?Dovolj si stara,da imas svoje zivljenje,vzemi se v roke..Zivi,kot sama zelis in zacni razmisljati pozitivno..lp

manajA KOT PRVO VPRAŠAJ SE MAR TI SOSEDJE PLAČUJEJO POLOŽNICE-ne
ti oni pomagajo okoli hiše-ne,oni vzGAJAJO TVOJE OTROKE-NE,ONI HODIJO V SLUŽBO NAMESTO MOŽA-ne
zakaj ti torej mar kaj si mislijo,
in ne nisi ti kriva in tudi otroci drugih mam so bolni,se jočejo,so sitni..vzgojiteljice se pritožujejo nad vsemi,nad enimi bolj nad drugimi manj ,prav tako pa jih tudi hvalijo,samo hvalo hitro pozabimo,v spomin pa se nam vtisne graja,ni 100 posto pridnega otroka in ne 100 posto porednega,mislim da si jemlješ preveč k srcu in lepo je ker obstajaš-veš kaj vse moraš še doživeti,z otroci,z možem,sama s seboj:)

Draga Manaja

Zagotavljam vam, da niste vi ta, zaradi katere se vse, kar opažate, dogaja. Veste, včasih ljudje kaj prehitro ali celo napačno sklepamo, ker ali nimamo vseh informacij ali pa si določene narobe razlagamo.

Če bi vam jaz sedaj dajal neke nasvete, bi bil lahko zelo napačni, ker edine informacije, ki jih imam, je le to vaše kratko pisanje in morda sem ga razumel čisto drugače in sploh ne tako, kot ste napisali.

Zato vam svetujem, da poiščete strokovnjaka in mu poveste za vaše strahove, za vaša opažanja. Pogovor iz oči v oči je mnogo boljši in hitrejši in izčrpnejši in mnogo lažje oba preverita ali vas je razumel prav in vi njega in mnogo lažje vam bo svetoval in ponudil konkretno pomoč.

Do strokovnjaka, ki je najbližje vašemu kraju, boste najlaže prišla, če vaši osebni zdravnici poveste, da ga potrebujete in ji morda poveste še to, kar ste nam.

Ker ste vešči uporabe interneta, vam priporočam tudi, da obiščete naslednjo spletno stran.

http://www.psihiater-leser.com/index2.html

Gospod Lešer je dober psihiater, ima svoj forum in zagotavljam vam, da vam bo znal svetovati.

Da vas opogumim malce. Vašemu možu in vajinim otrokom ste dragulj in neprecenljivi Radi vas imajo in potrebujejo vas. Kadarkoli vas bodo obhajale črne misli, se spomnite, da so poleg vas, da vas imajo radi.

Želim vam, da se čimprej odločite in poiščete pomoč strokovnjaka. Zagotovo vam bo pomagal.

Pogumno, Manaja

manaja, vse to kar si napisala v zvezi s ponavljanjem situacij v življenju, ko si velikokrat zavrnjena in izločena, mi deluje, kot da sploh ne poznaš sebe. Čudi me, da ne najdeš odgovorov na tvoja vprašanja, zakaj je bilo tako, niti sedaj, ko si odrasla in imaš družino.
Ali si se kdaj o tem pogovarjala s svojim možem, s kakšno osebo, ki bi ji lahko zaupala? Kako je pa na delovnem mestu, če si zaposlena? Ali si se šele sedaj zavedla tega, ko opažaš težave z vključitvijo tvoje punčke v vrtcu? Ali si vprašala vzgojiteljico za njeno mnenje o tem?
Vidiš, meni se poraja en kup vprašanj v zvezi s tvojim trenutnim stanjem, na katera ni odgovora. Poskusi se predstaviti malo bolj, mogoče bo potem lažje tudi za nas tu gor dati kakšen konkretnejši odgovor.

Pa lep dan ti želim in razmišljaj pozitivno.

Vzroka, zakaj se to od malega dogaja, ne vemo.

Vem pa, da če ti o sebi tako misliš, če si se vdala v to, da vedno srugi ocenjujejo kakšna si, potem te tako tudi drugi obravnavajo.

Če si ti zadovoljna z možem, potem je tak kot je, pravi zate in drugačnega ti nebi hotela. Sosedov vaše življenje nima kaj zanimat in če kdaj slišiš kako opazko čez moža ali sebe-potegni se za vas! Povej sosedi, da naj skrbi zase. Če se jim zdite leni, naj poskrbijo, da oni ne bodo takšni kot vi….
Verjetno živite v malem kraju, kjer te že od malega poznajo. Ker si bila vedno nesamozavestna, vedno si o sebi mislila, da nekaj ni vredu s teboj: so oni to samo povzeli in z veseljem poudarjali, potencirali(ker je lažje obsojat drugega, kot izpostavljat svoje probleme)

O tvojih otrocih in možu pa to: Ljudje bodo tisto govorili, tako gledali na njih, kakor boste vi o sebi mislili in govorili.

Že tukaj si o svoji hčerki napisala tako negativno, pa je otrok star komaj tri leta: zakaj jo imajo otroci poln kufer? Kaj govorijo o njej vzgojiteljice? Kako ti odreagiraš? Se opravičuješ za njeno obnašanje? za pogoste bolezni kriviš tudi ti sebe?
Mislim, da nekako odreagiraš ali deluješ tako, da se potem spravljajo nate, ker si “šibki člen”….
Naprimer: tvoj otrok in otrok od ene pomembne in samozavestne, ugledne gospe sta skupaj v vrtcu. Oba bosta lahko isto počela, naprimer razmetala kocke. Vzgojiteljica se bo spravila na tvojega otroka, ker bo vedela, da se niti ti ne boš potegnila zanjo in da je otrok navajen, da vse potrpi-tudi ko boš prišla po otroka, bo najprej tebi vse povedala, kako je tvoj otrok naporen in kaj ti delaš narobe-ker ti to dovoliš. Ugledno gospo pa bodo lepo pozdravile, če bo vprašala, kako je bilo z otrokom; bodo relkle: vredu, pridna je, brez problemov…mogoče je malo slabe volje danes….jo bodo opravučevale, ker če bi rekle kaj kritičnega, bi ta mama potegnila z otrokom, bi rekla: ne, moja hčerka tega ne počne, doma tega nikoli ne naredi, ne vem, kako to da se je to zgodilo, gotovo nimate prave avtoritete…….

Si opazila razliko?
Ti moraš zagovarjati svoj prav, svojo družino, svoje otroke! Tudi če veš za napake, jih ne govori drugim, ker jih bodo obrnili proti vam. Pogovori se o problemih z ljudmi, ki jim zaupaš(možem). V družbi pa hvali svojo familijo, kot da je najbolj idealna na svetu.
Če rečejo sosede, zakaj imate rolete potegnjene dol: reci da nekaj delate in potrebujete posebno svetlobo;) – da imate tam nek specialen studio:)))) Malo jim vrži kost. Nikar pa ne dvigni rolet, če ti tako ne želiš!
Ne oziraj se na to, kar pravijo, delaj tako, kot tebi paše in to zagovarjaj!
Če vam paše it že ob 19 spet, pač pojdite, ne glede, da so sosedovi komaj živet začeli in je zunaj še sonce!
Če sosede tako skrbi vaša lenoba: predlagaj sosedi, da vam še na koncu meseca pol plače prinese, ker ima tako skrb za vaše blagostanje in zdravje!

Zgodba me spominja na mojo mladost in malo tudi sedanjost, lahko te dobro razumem. Toda sedaj sem odrasla, ustvarila sem si življenje kot da jaz hočem in mi je čisto vseeno, kaj si mislijo sosedje itd. Za mnenje drugih mi je čisto vseeno, saj smo srečni. In ko začneš misliti tako, se ta energija kaže navzven, verjemi pustili te bodo pri miru ali se celo začeli zanimati zate s pozitivne strani. Tudi meni je tesno pri srcu, ko opazujem hčerko v vrtcu in se malo bojim, da bi se tudi njej zgodilo isto. Toda jaz ji bom v vsakem primeru stala ob strani in ji skušala pomagati, da se bo lažje vključila v družbo vrstnikov, sama sem bila namreč bolj prepuščena sama sebi. Izkoristi svoje izkušnje in ji pomagaj.In pozitivno razmišljaj ter bodi samozavestna, saj imaš razloge za to, samo pomisli na svojo družino.

Ko sem bila otrok, sem se srečevala s podobnim problemom kot ti.
Za to sem krivila svoje grdo ime, grd priimek, neprimerno postavo pa še kaj. Danes, ko gledam nazaj, ugotavljam, da je to bilo samo pomanjkanje samozavesti, sama sebe sem dajala v nič in sem mislila, da nisem vredna nobene družbe. Seveda ni bilo nič narobe z mano: normalno ime, priimek in postava pa še kaj.

Kako bi preprečila, da hčerka ne bi zapadla v isto, ti ne znam svetovati.
Po moje to ni odvisno od vzgoje, ampak od neke notranjosti.
Npr. moj sin je bil moje živo nasprotje – on je bil pa vedno in povsod tako glavni, da je bilo kar prehudo. Pa ga nisem nič posebej vzgajala v to smer, kar prišlo je.

Kar se tiče tvojih sosedov: preveč se obremenjuješ. Ti poskrbi,
da bo vam lepo in jih enostavno ignoriraj. Saj nisi odvisna od njih, kajne?

Svet je ogledalo nas samih. nase misli in pricakovanja se zrcalijo v njem. Ce sami mislimo, da nismo dovolj dobri, se nam zdi, da vsi okrog nas govorijo samo o tem. Tako da, ja, ti si tista, zaradi katere se ti zdi svet taksen, kot se ti zdi. Vendar ni nujno, da je to objetivno in resnicno in da so ljudje samo taki in ti poskusajo samo skodovati. S tem, da vse reduciras samo na negativno, delas krivico vsem tistim ljudem v svojem zivljenju, ki so v redu. Tudi taksni obstajajo in osredotoci se na njih.
Resnicno je tisto, kar je v tem trenutku, danes, zdaj. Tvoje preteklosti in vrtca in sole ni vec (razen ce ti sama razglabljas o tem in to ozivljas) in brez veze, da se zaradi svoje preteklosti obremenjujes se pri otrocih. Obremenjuj se s svojo in njihovo sedanjostjo in poisci resitve, pozitivne dejavnosti zase in za druzino.
Otrokom, mozu in seveda predvsem sebi dolgujes zadovoljno osebo. poisci strokovno pomoc (veliko je je brezplacne).

Pozdravljena Manaja

Ne morem verjeti. Prvo, kar nasvet: ne obremenjuj se s tem kaj drugi mislijo. Drugo: kako se lahko vzgojiteljice pritožujejo nad tvojo hčerko. Tam so za to da “vzgajajo”, saj imajo naziv VZGOJITELJICE mar ne. Pojdi na razgovor in se lepo pogovori z njimi. Če otrok joka in je nezadovoljen je potrebno za to poiskati vzroke. Otrok ne joka zato, ker mu je lepo. Ne daj se prepričati, da je tvoja hčerka slaba, to je tvoj otrok, zavzeti se moraš za njega. Saj ne rečem, da so vedno zlati, so pa otroci in samo to nič več.

Pišeš, da imaš krasnega moža. Tvoj je in ne od sosedov ipd. Ne obremenjuj se s tem, kaj govorijo sosedje. Če nimajo svojega življenja “porihtanega” in se brigajo za druge je to njihov problem, ne pa tvoj.

Tvoj zadnji stavek. Nikoli več ne pomisli na to. Ti ne moreš iti stran, ti imaš moža, ki te ima rad, ti imaš otroke, ki te potrebujejo, ti si njuna mama. Si sploh predstavljaš, kako jih boš prizadela, tiste, ki jih imaš najrajši, sosedje pa bodo seveda škodoželjni. Njim boš naredila uslugo, ne svojim dragim.

Na koncu pa, šla sem čez podobno situacijo, vem kako se počutiš in sama boš morala narediti nekaj da bo bolje. če mi pustiš e-mail ti napišem še kaj.

Ko sem tole prebrala,me je kar malo stisnilo.Svetujem ti,da se ne obremenjuješ preveč s temi stvarmi,čeprav te ne poznam se mi zdi,da si zelo čustvena oseba in hitro te lahko kdo prizadene.Malo je tudi meni znan ta občutek odrinjenosti v otroštvu in razumem te,da je to zelo boleče.Rekla bi,da ta tvoja nesamozavest in zapiranje same vase predvsem izhaja že iz otroštva.Jaz bi naredila takole:Enostavno se ne bi več ozirala na takšne ljudi.Sicer enostavno rečeno,a težje storjeno.Toliko je lepših stvari v življenju kot pa se ozirat kaj govorijo sosedje,res je,da je zopet težko živet v eni taki skupnosti in slabimi sosedskimi odnosi ampak glavo pokonci.Imaš kot si napisala družino,ki si ji po vsej verjetnosti zelo predana,moža s katerim se lepo razumeta in to je nekaj vredno.Z hčerkico pa se čimveč pogovarjaj,pomagaj ji gradit odnos med otroci in nasploh ji daj vedet,da karkoli bo kdaj narobe,da ti lahko pove in v končni stvari ji daj vedet,da si njena mamica in lahko si tudi njena velika prijateljica,če bi jo slučajno kdaj od njenih vrstnikov pustil na cedilu.Imam sam tudi hčer,ki je že malo večja,obiskuje četrti raz.oš.šole in je bila tudi kdaj potrta,žalostna in osamljena.Osamljena pač v tem smislu,ker so jo vrstniki pustili kdaj na cedilu.Ampak s časoma si je tudi z mojo pomočjo pridobila del samozavesti,ki ji danes še kako prav pride.Ogromno pa sva se pogovarjali o medsebojnih odnosih in danes je precej bolje,skratka pove mi do zdaj še ogromno stvari in se lepo pogovoriva sproti.Vsaj človek je edinstven in tako si tudi ti.Ne smeš se tako samopomilovati.Želim ti vse dobro in,da boš srečna ter zadovoljna mamica,ker le tako boš lahko pomagala svojim otrokom.

Pusti druge,naj si mislijo kar hočejo.Ti pa veš ,da si edinstvena in najbolj pomembna za tvoje otroke in moža.Misli pozitivno,kajti tako kot boš mislila o sebi,tako te bodo videli drugi.

Mogoče bo bolje in več odgovoril kdo od MODERATORJEV.

Spoštovani!

Vaše sporočilo je polno žalosti, bolečine.

Kar opisujete, vaše izkušnje iz otroštva, je ogromna krivica. Težko si je dejansko predstavljati, kako je otroku, ki je s strani vrstnikov in ostalih odraslih tako zavržen in nesprejet, tako zelo razvrednosten. Pa si želi le razposajene igre, družbe, biti del skupine. In verjamem, da ni bilo za vse to nikakršne osnove, ki bi lahko morebiti opravičevala.
Sprašujem se, kje so bili takrat vaši starši? Kako so se odzvali? Kako so oni spremljali to vašo stisko? Verjetno so bili udi sami v stiski in popolnoma nemočni.

In zdaj se je vaš največji strah ponovno prebudil, ko opažate, da tudi vaša hčerka doživlja vse te stiske, ki jih vi zelo dobro poznate. Seveda je krivično! Poleg vsega tega pa vas sosedje šikanirajo, posipavajo s prezirom, poniževanjem, sramočenjem. Vtikajo se v vaša dejanja, odločitve, v vaš vsakdan. In če rečem kar tako – molijo svoj nos tja, kamor ne sodi. In vi se morate vedno znova braniti, ščititi dostojanstvo sebe, otrok in moža. Vsak dan morate biti na preži, kdaj bo spet kaj priletelo.

Kako to, da imajo vsi ti ljudje okoli vas tako močan vpliv in tako močno mesto v vašem življenju. Kje so meje – jih ni. Skupnost je v svoji sredini našla vašo družino, ki je deležna nesposobnosti, sramu, neumnosti in še in še, saj ji to zelo koristi. Na tak način, s tem mehanizmom, se tem ljudem ni potrebno ukvarjati in se spraševati o svoji neprimernosti itd. pri sebi in pri svoji družini. Ste kot nekakšen grešni kozel. In, kakor razumem iz napisanega, je ta grešni kozel star že kar nekaj časa in seže še kakšno generacijo nazaj.

Ampak vi niste krivi, niste neprimerna mama, žena, z vami ni nič narobe. Le da vas nihče ni zmogel zaščititi, ko ste bili kot otrok vsega tega sramu in neprimernosti deležni.
Ni vam treba oditi stran! Vi ste čisto ok! Tako kot vi, tudi vaši otroci potrebujejo sporočilo, da so primerni, zaželjeni, ljubljeni.
In še kako ste potrebni in je prav da ste! Otroci in mož vas potrebujejo in vas imajo radi!

Verjamem, da je stiska, ki jo čutite zelo močna in na trenutke se je zelo težko s tem spopadati. Obrnite se na svojega moža in se z njim pogovorite in podelite opažanja glede hčerke, sosedov in tudi o vaših občutkov ob tem. Ali se lahko on tudi aktivno vključi v skrb za meje do vaše družine? Svetujem vam, da se morda obrnete na terapevta v vaši okolici.

Vse dobro Vam želim!