Saj ne vem zakaj to pišem.Pa vendar.Življenje se mi zdi včasih tako krivično.Vem, da se veseli z drugo.In ne zavidam mu tega.Ne zavidam mu sreče, ne metuljev v trebuhu…ne tistih enkratnih in neponovljivih občutkov.A jaz sem sama…Zakaj? Vem, da si tega nisem zaslužila.In vem, da sem bila jaz tista, ki sem naredila konec.Zato, ker me je razžirala preteklost.Jedla me je, iz dneva v dan bolj.Razžirala moje telo, pa čeprav sem si tako zelo želela nazaj, za vedno.Za naju.Za najino družino.Za najin skromen dom.Zdaj imam dom.Prazen, hladen.Stene, ki nočejo govoriti z mano.Meni pa tečejo solze.Zakaj ti lahko nekdo poruši sanje v trenutku…zakaj ne premisli prej? In zakaj moreš biti ti potem tisti, ki potegne končne niti.In še to samo zato, ker več ne zmoreš.Ker te je to uničilo.Zdrobilo tvoje srce.Uničilo tvoje sanje in vse za kar si kadarkoli živel.Tega ne bom nikoli razumela.In tisti, kateremu je to namenjeno, bo vedel…Ampak kaj, ko ga več ni ob meni in me ne bo mogel stisnit v objem, mi obrisat solz z obraza in povedat, da me ima rad…

Ah, ko bi le vedel…

MIška,

veš življenje se odvija včasih tudi zelo počasi, ampak boj se samo trenutka, ko se boš ustavila, dokler lezeš naprej, je še vedno možnost. Potreben je čas, tudi za objokovanje, in to samo zato, da boš razumela, kaj je vredno. Kajti on že ni bil tako vreden, če ni nič razmislil in je pustil vse za sbo. Po drugi strani, pa je šel tja, kamor in kakor je mislil, da je najbolj prav zanj.

Tako stori tudi ti, vendar z mislijo, da želiš dobro. In vse kar boš počela, naredi tako, da nikogar ne prizadeneš, pa ne moreš veliko zgrešiti.

Včeraj sem prebral:

TJA DO KODER JE VREDNO ITI, NE VODI NOBENA BLJIŽNICA.

Le pogumno,pa ne bo več prazno.

Primož

Na žalost se tudi to dogaja. Tudi jaz štejem dneve od njegovega odhoda (jih je že šest) in razmišljam zakaj ravno jaz? Pa tako rada sva se imela. A tu se ne da nič narediti – čustva gredo svojo pot. Pravega razloga, zakaj je odšel, še ne vem. A zdaj si poskušam zapolniti dneve. Na srečo imam zelo dobro prijateljico, ki me je pripravljena poslušat, kadar to potrebujem. Sem pa v teh dneh kar nekaj prekolesarila, se potepala po trgovinah, hodila na pijačke… Ker sedeti doma – to je najhuje. ker te vse spominja nanj. Poskusi se zamotiti z drugimi stvarmi in mogoče boš lahko bolj trezno razmislila o vsem skupaj. Jaz sem že v fazi, ko se sprašujem, če je on pravzaprav res oseba, s katero bi si želela preživeti celo življenje. Želim gledati optimistično na prihodnost, čeprav me občasno še vedno zvije. A takrat pač jokam v svojem praznem stanovanju. In se smilim sama sebi. A potem pomislim, da ni vreden mojih solz in sem nekaj časa mirna. Poskusi s pozitivnim mišljenjem in mogoče ti bo uspelo.

ana

Zivjo,miska!
Poskusi si najti nove dejavnosti. Razmisli v cem uzivas in si to privosci.
Zapomni si,da si zasluzis! In mogoce ti bo lazje sprejeti svojo zalost,ce bos poiskala v vsem tem nek namen,se vprasala kaj si se morala nauciti in kaj si se. Zivljenje gre naprej in pojdi tudi ti.
Daj glavo gor,cetudi je tezko. Preberi kaksno knjigo
(Louise L. Hay – Moc je v tebi).
Bodi nasmejana in otimisticno zri v nov dan.

p.s. Meni je pomagala delavnica “Ples 5tih ritmov”. Sedaj se je redno udelezujem. Vec o tem na meilu [email protected]

Živjo!

Vem, da je hudo, ampak tvoja odločitev je bila prava in edina možna! Čestitam za pogum! Če si želiš malo pozdraviti svoja čustva, preberi knjigo Razveza od Debbie Ford. Meni je veliko pomagala!

Vedno pa se moraš zavedati tega, da si za svoja čustva sama odgovorna, da si srečo prinašaš v svoje življenje sama in da ti je ne more dati nekdo drug. Zato pa malo delaj na tem, da se razvedriš in spraviš v boljše razpoloženje – pojdi kam ven, delaj tisto, kar te veseli, poišči kakšno družbo…

Vse dobro…